Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Prevech neuspeshno prerashchanje nekdanjega enopartijskega ustroja

Spomniti se moramo, da je mochno liberalno-demokratichno vrenje na zachetku sedemdesetih let v nekdanji Jugoslaviji, she posebej predvsem v Srbiji in na Hrvashkem, a tudi v Sloveniji, sprozhilo vrsto dogmatichno birokratskih in administrativnih drzhavnih posegov, ki so za dolgo chasa preprechili razvoj nekaterih najboljshih in najbolj izvirnih tendenc na vseh podrochjih kulturnega, a tudi druzhbenopolitichnega uveljavljanja. Usahnile so mnoge, sredi kratkega »anarhistichnega« samoupravljavskega vrenja ob koncu shestdesetih let tako znachilne eksperimentalne oblike besednega ustvarjanja, na primer konkretna poezija, a tudi kritichne, politichne, socialne in nacionalne teme, ki so se na razvejan nachin uveljavljale v vedno shirshem kontekstu kulturnega zhivljenja. Na slovenskem prostoru je komunistichni dogmatizem v svoji netolerantni ihti proti »protisocialistichnim odklonom« in v boju proti »charovnikom in charovnicam vulgarnega nemarksistichnega nacionalizma« in »nazadnjashkega klerikalizma« med drugim onemogochil nadaljnje izhajanje narodnopovezovalne kulturne revije Prostor in chas, ki je skushala prav tako kot leta 1981 umrli Edvard Kocbek zagovarjati idejo kulturnega pluralizma ter na podlagi tega pluralizma razshiriti kulturni prostor slovenskega dogajanja v skupni slovenski duhovni prostor chez ozhje meje republike Slovenije k predelom s slovenskim prebivalstvom v Italiji, Avstriji in na Madzharskem – in k pomembnim slovenskim izseljenshkim enklavam v obeh Amerikah, v Avstraliji, Evropi in drugod po svetu.

Dejstvo je, da so sredi restavrativne in nepluralistichne politichne in druzhbene strukture zlasti sploshnokulturne in literarne revije na Slovenskem opravljale vazhne druzhbenokritichne funkcije, s katerimi se v razvitih demokratichnih druzhbah ukvarjajo politichne skupine in inshtitucije. Te slovenske kulturne revije so, che niso bile politichno dirigirane, v ocheh komunistichnih dogmatikov kaj hitro zrasle v vlogo nevarnih druzhbenokritichnih sil, ki ogrozhajo obstoj nove »napredne« politichne in socialne ureditve. Zato so bili politichni napadi in administrativne prepovedi novih revij na dnevnem redu – in to velikokrat povezano z agresivnim politichnim obrachunavanjem, zapiranjem pisateljev in s procesi. Tako so na slovenskem prostoru zatrli Besedo (1956), Revijo 57 (1958), Perspektive (1964) in Prostor in chas (1974), a tudi vrsto manjshih periodichnih publikacij, poleg tega pa so s pritiski in intrigami posegli v urednishko strukturo drugih, bolj oportunistichnih revij.

Rojstvo Nove revije s prvo shtevilko, ki je izshla po tezhkih porodnih krchih in ob nasprotovanju dogmatichnih sil maja 1982, pomeni zachetek kontinuiranega oblikovanja nove slovenske kritichne zavesti. Velik del posameznih shtevilk Nove revije so kmalu zavzeli druzhbenokritichni eseji in chlanki z razmejevanjem od dogmatichnih pozicij v kulturi in znanosti. Vsekakor je Nova revija ponudila »politiki trde roke« kot znamenje dobre volje alternativni odgovor prenovljene demokratichne kulturne zavesti, ki s povezovalno diskusijo vodi k odpiranju vrat v novo pluralistichno stanje. V tem kompleksu dogajanja se je rodila slovenska civilna druzhba, ki je izrabila trenutek vsesploshnega sesutja svetovnega komunizma. Vrata, ki so jih komunistichni dogmatiki zaprli, so bila nenadoma odprta na stezhaj.

Na zhalost sta slovensko kratkovidno drobnjakarstvo in partikularistichna razkosanost na nasprotujoche si skupine sredi vedno hujshega megakapitalistichnega udara preprechila oblikovanje resnichno pluralne demokratichne slovenske druzhbe. O tej lahko le sanjamo, che ne bomo spremenili nashih zhivljenjskih navad in preprichanj. Samo z omejitvami realne slovenske danosti presegajochega samopashnishtva in s pomochjo v etichni skromnosti in enostavnosti utemeljenega bivanja bomo reshili Slovenijo in svet v prihodnost, ki ima dejansko razvojno perspektivo, che nochemo, da se zhe jutri ali pojutrishnjem znajdemo v gluhi lozi z drevesi brez korenin.

V pasteh udbovskega omrezhja (Peti del)

Pred vhodom v nasho dunajsko stanovanjsko hisho v 22. okraju zhe vech dni skoraj nepremichno stoji neznanec. Stoji tik pred vhodom pod nashim oknom, s klobukom na glavi. Opazujem ga skozi okno. Na koga ali na kaj chaka? Je tu zaradi mene? Morda me muchi samo preganjavica in si prevech domishljam ... Ko moram po opravkih iz hishe, se skoraj zadenem ob njegovo postavo. Zdi se mi, da se dela, kot da me sploh ne vidi. Z zheno premishljujeva, da bi poklicala avstrijsko policijo, vendar nimava nich takega v rokah, kar bi neznanca lahko obremenilo. Konchno lahko stojish na javnem prostoru pred hisho ves dan in celo noch – in ti nihche nich ne more ...

She bolj chuden je dogodek, ki se pripeti nekaj zatem. Na stopnicah pred nasho kletjo sedi nekega lepega jutra tuja in zmedena, vendar precej chedna zhenska. Nervozno povesha glavo, a me vseeno zverizheno opazuje ... Ko se chez nekaj ur ponovno odpravim po opravkih mimo kleti, vidim, da chudna zhenska she vedno sedi na stopnicah. Vprasham jo, zakaj ves chas zhdi na hodniku tuje hishe. Neznanka me zdaj nagovori v slovenshchini. Reche mi, da se zelo zanima za Edvarda Kocbeka, za katerega se zavzema, kot ve, tudi Lev Detela. Rada bi govorila z Levom Detelo pa tudi z njegovo zheno pesnico Mileno Merlak.

»Jaz sem Lev Detela,« ji rechem.

Vprasham jo, kje je zvedela, da porocham o Kocbeku, saj o tem v Sloveniji prav nich ne pishejo.

O tem jo je obvestil njen bivshi prijatelj Zoran, mi pove. Ta ji je tudi dal moj naslov.

»Kdo je ta Zoran?« jo vprasham.

»Moj prijatelj je bil. Oziroma znanec,« reche. »A me je ves chas izrabljal ... Zdaj sem mu pobegnila. Ne grem nazaj v Jugoslavijo.«

«Potem se morate oglasiti na dunajski policiji,« ji rechem.

»Ja, ja,« reche.

Pove, da je pravzaprav iz katolishke druzhine. Dva duhovnika sta njena sorodnika. Strica so takoj po vojni ubili komunisti, ker je bil domobranec.

Spet zachne govoriti o Kocbeku. Zoran sicer dela za policijo, a ima zelo rad Kocbeka. Tudi sama rada bere njegove pesmi. Ampak zaradi Zorana je zdaj v kashi. In zaradi svojega brata, ki je pobegnil v Italijo. Zaradi brata se je vse skupaj zachelo. A zdaj ne more vech. Zoran je postal prevech nasilen. Hoche ostati v Avstriji.

»Ali mi lahko pomagate?« reche.

Nestrpno suche glavo, me razdrazheno gleda.

Povabim jo na kavo v stanovanje, kjer zachne moji zheni pripovedovati svojo zhalostno in neprijetno, vendar mogoche izmishljeno zgodbo.

Zaradi pobeglega brata se je Zoran nekega dne oglasil pri njej, ko je prishla domov iz knjizhnice, kjer je bila zaposlena. Strashno sladek je bil, prepoln komplimentov. Zaljubljeno jo je meril od glave do nog in jo z ochmi pozheljivo bozhal po vsem telesu. Zazdelo se ji je, da jo v duhu zhe slachi in osvaja na najbolj kochljivih mestih. Rekel je, da je odvetnik, ki ureja neurejene razmere slovenskih izseljencev. Tudi pobeglemu bratu bi se dalo pomagati. Naj se vendar vrne v domovino. Povabil jo je na izlet na Pohorje in potem v neko diskoteko. Konchno pa she v hotel. V mariborski hotel Orel. Po izdatni vecherji in steklenici rdechega vina je v hotelski sobi zelo hitro prishlo do spolnega kontakta. Pri tem je bil izredno intenziven. Med vrochim ljubljenjem je stalno trobezljal o razrednih sovrazhnikih in jo ob vsakem novem objemu vedno bolj ostro sprasheval: »Kdo pa je tvojega brata peljal chez mejo? A mi ne bosh povedala? Mi res ne bosh povedala?«

Potisnil jo je pod svoje tezhko mochno telo, da ji je zastal dih: »No, kaj bi pa zdaj rekli domobranci, ko bi te nago videli pod menoj, kaj?«

Med ljubljenjem je ves chas rezgetal o ustashih in generalu Rupniku in rezko sopel: »A uzhivash, kaj, ti prasica nemarna! S kom pa se je ta tvoj brat druzhil pred pobegom? A ne bosh povedala? A te moram she bolj mochno napokati? A ne bosh povedala? Daj, daj, povej zhe enkrat!«

Ko ji je bilo dovolj in je hotela na stranishche, je bil takoj za njo. Postalo ji je slabo. Shlo ji je na bruhanje, vendar je niti v kopalnici ni pustil same. Pozheljivo jo je opazoval, ko je bila pod prho. Nato jo je spet zavlekel do postelje. Tokrat je bil she bolj brezobziren. Prava zhival. Zhe po nekaj sunkih ji je ranil notranjo stran spolovila. Hotela mu je zbezhati iz sobe, vendar ji ni hotel dati kljucha, da bi odprla vrata, ki jih je ob njunem prihodu zaklenil. Bila je njegova popolna ujetnica. Spet jo je zavlekel do postelje in ji porinil glavo med blazine, da bi se skoraj zadushila.

Med spolno zlorabo je ves chas besno krichal: »Kaj bo pa zdaj? Kaj pa bodo rekli domobranci in papezh v Rimu?«

Med vedno bolj prostashkim muchenjem je zaihtela, zato se je konchno nekoliko umiril.

»Saj se lahko reshish, che postanesh nasha,« je rekel in ji zabichal, da ne sme nikomur, niti najblizhjim sorodnikom povedati, kaj se je zgodilo. To ne bi bilo dobro za njeno zdravje. Gotovo bi rada she dolgo zhivela. Uradno se tudi ne poznata, cheprav sta si zhe zelo blizu. O poznanstvu z njim naj molchi kot cerkvena mish. Spet jo je zachel bozhati po trebuhu in poljubljati na prsi.

»Lepe joshke imash. Shkoda bi bilo zanje, che ne bi imeli vech obozhevalcev!« je rekel in jo strogo pogledal.

Trenutek za tem je postal popolnoma sentimentalen, kot da se prej ni zgodilo nich neprijetnega. Chisto jo je zmedel. Z nezhnimi potiski in poljubi jo je pripeljal do mochnega orgazma. Zdaj jo je pripravil do tega, da je izblebetala vse, kar je vedela o bratu. Konchno jo je imel v pasti. Zachel jo je izrabljati v svoje namene. Povedal ji je, da dela za udbo. Zelo zazheleno bi bilo, che bi tudi ona sodelovala, se borila proti nasprotnikom domovine. Che ne bo hotela, bo povsod povedal, kakshna je. Kako se vlachi po hotelih in kurba v tujih posteljah. S skrito kamero je, ko je najbolj uzhivala, na skrivaj naredil nekaj pikantnih slik. Ne bi bilo prijetno, che bi jo videli sorodniki in kolegi v sluzhbi nago v objemu s tujim moshkim.

Kljub tej grozhnji najprej ni hotela. Res ni hotela. Zato je postal spet zelo grob ... in potem nenadoma ves sladek.

Konchno se je vdala. Se podpisala na listichu, ki ji ga je porinil v roko.

»Taki so. Z erotiko in spolnostjo te zasvojijo,« reche.

Zachne ihteti in objokovati svojo usodo. Pove, da so ji, ko je pristala na sodelovanje, dali izmishljeno ime Marta in posebno tajno stanovanje v Mariboru. Kmalu je imela vech prijateljev, ki delajo za udbo. Vech emigrantov iz Avstrije, Nemchije in Amerike je omrezhila. Bilo je zelo zabavno. Dobivala je denar in darila. Nazadnje pa se je vse spremenilo. Ker v dveh ali treh primerih ni bila uspeshna. Ni jih hotela vech ubogati. Zdaj so postali nasilni. Zahtevali so, da se zachne ukvarjati s Kocbekovimi pristashi in prijatelji, ker so ti posebno nevarni in jim je treba preprechiti rovarjenje. Ko jih ni hotela ubogati, so jo enostavno polozhili na hrbet, prebutali in posilili. Vechkrat so jo posilili. Za te stvari imajo posebne prostore, v katerih so nastavili prislushkovalne mikrofone. Tam si podajajo dolochene zhenske, ki so jim postale sumljive, iz roke v roko. Jih naredijo za suzhnje. Gre za prave nochne orgije z zaslishevanji, pri katerih teche vino v potokih. Veliko alkohola in tudi mamila ... in k. o. kapljice za tiste zhrtve, ki se upirajo. Tudi njo so spolno izkoristili. Saj je tam za zhensko, kot da si v nekakshnem surovem bordelu. Naredili so jo za cipo. Vedno bolj so jo izrabljali za poizvedovanja pri motechih osebah. Pri razrednih sovrazhnikih. Pri Kocbekovih prijateljih. V postelji ti vsak moshki marsikaj izblebeta, kar drugache ne bi povedal. Che ni hotela, so ji grozili in jo tepli ... Zoran je bil she najbolj dober ... Pri njem se je vedno znova imela lepo, saj je dobila za svoje delo denar ... Shli so se tudi zabavat v Trst, v Budimpeshto in v Benetke ... Potem pa ji je prijatelj Zoran rekel, da mora iti na Dunaj in tam obiskati pisatelja Detelo, ker ta veliko pishe o Kocbeku ... Tega pa ni hotela. Zato je zdaj pobegnila. Noche se vrniti v Maribor. Vsega ima dovolj.

Zhenska nama je vedno bolj sumljiva. Kdo ve, ali govori resnico. Morda provocira. Morda je dushevno bolna.

Rechem ji, naj se javi pri dunajski policiji. Kar se pa tiche mojih sestavkov o Kocbeku, si jih lahko vsakdo povsem svobodno prebere kjerkoli v Avstriji ali Nemchiji, che ti niso dostopni v Jugoslaviji.

»Ne, pri nas je branje takih protidrzhavnih chlankov in spisov prepovedano,« reche.

»Ampak vash prijatelj Zoran jih gotovo ima v arhivu svojega tajnega odseka,« ji rechem. »Iz mojih sestavkov lahko takoj izve, kaj si mislim o tezhavah, ki jih ima Kocbek zaradi svojih humanih in kritichnih stalishch v Sloveniji. Pri teh mojih objavah ni nobenih skrivnosti. Vse je javno in legitimno.«

Chutim, da moram biti previden. Dobro vem, da me imajo za drzhavnega sovrazhnika. Saj morda ta chudna zhenska samo igra nesrechnico. Morda le izziva tiste, ki se zavzemajo za to, da bi zmagali resnica in pravica. She enkrat ji rechem, naj se javi pri avstrijski policiji ... Rezki zapleti v vijugah neprijaznega chasa ...