Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012
|
|  Yüklə 3.42 Mb.
|
|
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/
shtevilka 111 - 112
Vsebina
Chlovekov razvoj
Anton Ashkerc MOJA MUZA Moja Muza ni mehkuzhna
Moja Muza ne poseda v mesechini v polusanjah, ona ljubi jasne dneve, ljubi vroche sonchne zharke. Moja Muza se ne joche nad svetovnim górjem bridkim, resno kliche le na delo, ki naj spasi nas edino! – V levi baklo, v desni handzhar kvishku dviga moja Muza; razsvetljuje teme klete in s tirani se bojuje. Ob 100-letnici smrti Antona Ashkerca (1856-1912) se velja spomniti tega izrazito samosvojega pesnika, ki je pri koncu XIX. st. s svojim krepkim, realistichno epsko-baladno naravnanim izrazom nakazal »obrachun« s tradicijo slovenskega mehkobnega lirizma (deloma Preshernove »mokrócveteche rozhʹce poezije«, zlasti pa Stritarjevo in Gregorchichevo »svetozhalje«); pesem Moja Muza (Lj. zvon 1895; uvodna v zbirki Lirske in epske poezije, 1896) je programska avtodefinicija Ashkerchevega celotnega opusa (sporochilno soroden je ciklus Sonata o zhivljenju Engelberta Gangla, Lj. zvon 1911, kjer je tik pred 1. sv. vojno med drugim recheno: »Kdo sanja naj, ko sije velik chas? /.../ Od vzhoda do zahoda luch proseva / .../ Kdo zmagal zhe brez vojne je krvave?«). Izbor in opomba Ivo Antich Matej Krajnc EL MONOTONO PASSEPARTOUT Jutro je kot Passepartout, njegovi vzorci se mi zdijo smeshni. Kobaca se in kotrlja, kdo ve, kaj vse ima na vesti, kdo ve, zakaj nikoli noche sesti ...
klobuk mu z glave spolzi. Tiho masho bere, tiho masho bere z nalezljivimi odtenki otozhnosti, s tezhkimi kovashkimi dlanmi.
zdaj maha z njim, a to ni tisto, chesar se bojim, to ni tisto, kar me razbesni, o chemer tuhtam, kar si prilastim ... Sneg se razraste kot debel roman, klobuk mu z glave spolzi. Tiho masho bere, tiho masho bere z nalezljivimi odtenki otozhnosti, s tezhkimi kovashkimi dlanmi. PELOTNIK, Pt. 2 V zgodnji zimi gre tu in tam kdo mimo in se kot Yves Montand v listje zazre. A Yves Montand je zgolj na ploshchah in z listjem v zimi je, kot je. Slishim udarce mraka, pojejo, kot bi koso klepal, pojejo, kot bi gonil meh na vse kriplje. A meh je zgolj v starih melodijah in stare melodije v kolenih shchiplje. Izrezal sem se z lista, zdaj si bom dokazal, da sem lep in veshch; pratika pravi, da bo metezh, a sneg je tezhek, tezhek, tezhek kot utezh ... PRIVIDI LENKE
prividi Lenke? Kaj dogaja se v temi? Dvignem se na eni nogi, slep med shtirimi ochmi. Kdo spet daje noch na sito? Kdo bi rad v svetlobi zhdel? Vidim zgolj privide Lenke, ki vecher jih je spochel. Melodije se vrstijo, ko Victrola zareglja ... Slishim Louisa Armstronga, Beiderbecka, Johnsona ... Brusim zobe, brusim chelo, madezh ali pa zobnik; pleshem, kot so me uchili, ena, dva in kvik kvik kvik ... Kdo je boter, kdo uchenec, kdo bo shel za vajenca? Vidim zgolj privide Lenke, noch z zidu se krohota. Blaznost ena, blaznost druga, blaznost tretja in zavist; kje zhivimo, kdo sprashuje, kdo je pred zakonom chist? Kakshni so prividi Lenke? Kaj dogaja se v temi? Dvignem se na eni nogi, slep med shtirimi ochmi. Kdo spet daje noch na sito? Kdo bi rad v svetlobi zhdel? Vidim zgolj privide Lenke, ki vecher jih je spochel. KARAVANA
se pokotali in karavana se razbezhi. Sledci pred stezami divje bezhe, pazite, pazite, Ellington gré. Pazite, pazite, sabljo ima, z njo bo razsekal koga na dva, z njo bo razsekal koga na tri, satenasta punchka pa nima krvi ... Satenasta punchka se zakrohoche, odgrizne mu glavo, she nogo mogoche, odgrizne mu prst, s katerim igra, satenasta punchka koncepte pozna ... Stekleno oko se pokotali in karavana ne ve vech, kaj bi. Ellington gleda kot beduin, dajte mu helij in Lexaurin. Ni karavane, ki zmogla bi pot, kot jo prehodi starejshi gospod s kanglico brez kadila in mire, ki naj bi ju kupil za dolge vechere ... Stekleno oko se pokotali in karavana se razbezhi. V pushchavi she zmaji niso za rabo, bljuvajo zgolj endekasilábo. MIZANTROP
kostanjev mesec, v hishi umira mizantrop; ni napisal oporoke,
za prihranke je preskop. Nima hcherke in ne sina, vnukov, vnukinj tudi ne;
s kurbami tudi ni shmiral, chesh da to se ne pochne. Kdo podedoval bo hisho, zagrenjenost kdo dobil? Kdo za njim bo, ko bo shkripnil, vsaj kozarec, dva popil? Beli, beli so vrtichki in kostanjev mesec grob, zunaj se plodijo sence, v hishi umira mizantrop. Dedichev ne potrebuje, zagrenjenosti ne da;
noche, da v njegov spomin bi kdo zhlampal kozarec, dva. Hoche zgolj umreti v miru brez vseh krizhev in tezhav; polje, kdo bo tebe ljubil? Tisti, ki najdlje bo spal! KALK
jaga molchi, bele so tipke, kostanjevi psi, grejo chez polje in chez mochvir, chez zhivi pesek preganjajo mir.
zdaj pa sta tu El Monotono, El Manitu; gledata mrko vsak v svoj brevir, chez stavke, odstavke preganjata mir. Tu velja zakon, tam ne velja, eden ga udari, drug zbaranta. Jutro je angel, vecher je kurbir, vsak zase v molitvah preganjata mir ... PAZH
premotil pazh, kdo mu bo mero vzel, kdor stoji, naj stoji, kdor sedi, naj bo vesel. Komu se
zvije noht, komu se
sname vrat; kdo je zgolj poslushen pazh, kdo pa za triumvirat?
vkup zbero, a se nochejo seshit;
chakamo, kaj she bo, kaj se she ima zgodit ... PRIHULJENA PESEM Zgolj ena vrstica kuka skoz shpranjo na starih vratih urbanih soban; razlezla se bo chez dvesto in tristo dolgih strani in blebetanj. Zato pa se vragu priporochimo, zlezimo v sod, dokler se she da, noch je nocoj she gospodinja, jutri bo zhe prevzetna gospa ... Alenka Kveder MROZH Z VELIKIM ZH | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||