Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

temnega gozda med bananami in kaktusom

vrtita pokrajino na levo in desno
vse se maje
pod nogami shkripa chrni pesek

minulega ognja

toda modrina morja

od spodaj se ujame v

sivozeleno iskrenje tvojih ochi

radost vstane iz meglic

globoko v zastrti notranjosti

izza oblaka zapoje nezhna ptica

to morje dihaj mogochno

to peno dihaj ponosno

iz chrnega peska jo dihaj

in ribo krilato dihaj mochno

in kacho dihaj sredi neba

mi pravi stari mozh iz oblaka
dihaj jo kacho mochno

kacha je nasha usoda

je meja od obzorja do morja

je glava njena nebo

vijuga in krog njeno srce

je kacha ki vech ne zhivi

ta kacha smo mi

mi pravi stari mozh iz oblaka

prerokb je vedno vech kot ljudi

in kamnov in drugih stvari

ob neurju ko voda derocha

po hudourniku k morju drvi

mi pravi stari mozh iz oblaka

dihaj ves chas vztrajno in ostro

je kacha in smo to mi

tam zgoraj dalech nad oblaki

ker kacha vech ne zhivi

ni je na srechnih otokih

dihaj zvezde dihaj to kri

ki pada kot dezh iz megle

kot kamen drevo in nebo

ko mesec se vzpne chez zhivljenje
dihaj jo kacho ki vech ne zhivi

kot usoda zavito v temo

chaka tudi na vas

ko nebo se konchno odpre

ta kacha smo jutri mi vsi

tu ob skali na robu obzorja

mi pravi stari mozh iz oblaka
Garachico, 5. februar 2012

Izumrli praprebivalci Kanarskih otokov ob prihodu Shpancev v 15. stoletju ochitno niso znali pisati in brati. Redki znaki, ki so jih arheologi odkrili vdolbene v skale, imajo obliko vijug, krogov in spiral ter spominjajo na kache, cheprav kach ni na otokih. Ti kanarski zapisi so podobni klinopisom iz Libije in jih do danes niso mogli razvozlati. (Op. avt.)

(IZBOR)
OCHARANE PESMI IN ODCHARANE VARIANTE

(levo) (desno)

Iz knjige Nova mladina, 1. del Boljsha mladina (1941-1953) Iz PESMI V CASARSI (1941-1943) Posvetilo Vodnjak v moji vasi. Nikjer ni bolj svezhe vode kot v moji Vodnjak kmechke ljubezni. /vasi. Mrtvi dechek Svetel vecher, v grabnu narashcha voda, nosecha zhenska stopa po polju. Jaz se te spominjam, Narcis, imel si barvo vechera, ko se oglasha navchek. Dezh na mejah Fantichek, z neba dezhuje na ognjishcha tvoje vasi, nad tvojim rozhnatim in medenim obrazom nastaja dezhevni mesec. Od dima zakajeno sonce, pod murvinimi vejami, te peche in na mejah le ti objokujesh mrtve. Fantichek, sonce se smeje na balkonih tvoje vasi, na tvojem krvavem in zholchnem licu spokojno umira mesec. Dilio Vidish, Dilio, na akacije dezhuje. Psi se podijo po zeleni ravnini. Vidish, dechko, na nashih telesih svezho roso zgubljenega chasa. Litanije lepega fanta 1. Shkrzhad kliche zimo – ko zapoje shkrzhad ves svet svetlo obstane. Tam dol je nebo povsem jasno – che pridesh sem, kaj najdesh? Dezh, oblake, peklensko jokanje. 2. Jaz sem lep fant in jokam ves dan, Jezus, prosim te, ne pusti, da umrem. Jezus, Jezus, Jezus. Jaz sem lep fant in smejem se ves dan, Jezus, prosim te, daj, da umrjem. Jezus, Jezus, Jezus. 3. Danes je nedelja, jutri pa bom umrl, danes se oblechem v svilo in ljubezen. Danes je nedelja, po tratah s svezhimi nogami skachejo dechki lahkotno v cheveljcih. Pojejo ob mojem ogledalu, prepevajo in me cheshejo. V mojem ochesu se smeje pregreshni Hudich. Zvonite, moji zvonovi, zapodite ga nazaj! »Zvonimo, kaj pa ti gledash, pojoch po svojih tratah?« Gledam sonce mrtvih poletij, gledam dezh, listje, chrichke. Gledam svoje telo, ko sem bil she dechek, zhalostne nedelje, zgubljeno zhivljenje. »Danes te oblechejo v svilo in ljubezen, danes je nedelja, jutri pa umremo.« Vrnitev v vas Où sont les neiges d'antan? F. Villon 1. Deklica, kaj pochenjash vsa bleda pri ognju, kot rastlinica, ki oveni ob zatonu? »Jaz pozhigam suho drachje, temni dim pa se dviga in pove, da v mojem svetu je zhivljenje varno.« Toda ob tem dehtechem ognju mi dih zastane, rad bi bil veter, ki v vasi zamre. 2. Mojega potovanja je konec. Prijetni duh po polenti in zhalostno volovsko mukanje. Moje potovanje se je konchalo. »Ti prihajash med nas, mi pa tukaj zhivimo, zhivimo spokojno in mrtvo kot voda, ki nepoznana odteka med zhivimi mejami.« 3. V moji vasi praznichno zvoni poldan. A po travnikih kako tiho donijo zvonovi! Vedno isti ste, zvonovi, in s tesnobo se vracham k vashemu glasu. »Chas je negiben: zazrt v smeh ochetov kot v dezh med vejevjem, v ochi njihovih otrok.«

Iz knjige Nova mladina, 2. del preoblikovana Boljsha mladina (1974) Iz PESMI V CASARSI Posvetilo Vodnjak v vasi, ki ni moja. Ni bolj stare vode kot v tisti vasi. Vodnjak ljubezni za nikogar. Mrtvi dechek Svetel vecher, graben je presahnjen, senca noseche zhenske stopa po polju. Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis, she vedno vem, da si imel barvo vechera, ko zvonovi zvonijo Maj. Dezh zunaj vsega Prikazen fantichka, z neba dezhuje na ognjishcha izumrle vasi, nad tvojim usranim in medenim obrazom nastaja dezhevni mesec. Belo in sijoche sonce nad asfaltom in novimi hishami odmeva v tebi, a ti zunaj vsega ne ljubish vech mrlichev. Prikazen fantichka, sonce se smeje nad vasjo, kjer ni vech dima, na tvojem uscanem in zholchnem licu, nikoli rojenem, umira mesec. Dilio Stari dechko iz Casarse in sveta, na tisoche ljudi hodi med Rimom in morjem. Nihche ti ni podoben. Nihche ne ve, da si sen nekega telesa, shkoljka proti zlu. Litanije lepega fanta 1. Videl sem svet, kako se okrog mene stara, jaz pa ostajam mlad. Stara se in ne umre svet, kjer jaz imam vedno isto vrednost. 2. Jaz nisem star, star je svet: zhivim do konca, jaz umrem, on pa ne. Jezus, Jezus, Jezus. Jaz nisem star, star je svet, ki ne umre, a pusti brez vsega one, ki zhivijo. Jezus, Jezus, Jezus. 3. Danes je nedelja, jutri se rodijo vnuki, vcheraj sem se oblachil v svilo in ljubezen. Danes je nedelja, vcheraj s svezhimi nogami so skakali vnuki lahkotno v cheveljcih. Danes sem izpolnil dvainpetdeset let, v mojem ochesu spi kvartopirski Hudich. Zvonite, moji (?) zvonovi, dajte, da se postaram! »Zvonimo, le kaj ti gledash, buden, v svojih sanjah?« Gledam sonce poletij, ki ne umrejo, gledam dezh od sveta in od nikogar. Gledam svoje telo brez starosti in sramu, nove nedelje, spredaj in zadaj. »Danes te oblechejo v svilo in ljubezen, Sin, ni ti sploh mar, che kak tujec umre. V svilo in ljubezen, starec (!), te odenejo, ne smesh vedeti, kaj je vnukom vshech.« Vrnitev v vas Où sont les neiges d'antan? F. Villon »Prekleti psiholog!« F. Dostojevski, Besi 1. Ti si me prevarala. V meni je bilo zhivljenje, ti si bila le senca in le senca tvoj ogenj. »Jaz pozhigam suho drachje, temni dim pa se dviga in pove, da v mojem svetu je zhivljenje varno.« Izgubljena krinka, nochem biti gospodar zhivljenja, ki v tebi postane pepel. 2. Prevaral sem se in se delal romarja, ki pride kot prikazen v kmechko okolje. Shlo pa je za igro v igri in zdaj, ko je oboje konchalo v pogaslem ognju zgodovine, kolnem zgodovino, ki ni v meni in je ne maram. 3.* Ko bi bil vedel, bi vse rad prebolel: fashistovsko jezo, zlobo in smrt, terorju bi celo prodal svojo dusho. Ampak poslusham, nem in bel, glas, ki me je prevaral: »Chas je negiben: zazrt v smeh ochetov kot v dezh med vejevjem, v ochi njihovih otrok.« * Iz 3. oznachene pesmi je pesnik leta 1974 naredil she pet bolj ali manj bolechih variant. (Op. prev.)

Aleluja I Aleluja, aleluja! aprilski dan, lishchek umira. Blagor njemu, ki se ne smeje vech, ptice in pesmi ga spremljajo v Nebo. II Zdaj si ti luchni dechek. Jaz pa sem s tvojo materjo v temi. III Plavolasec, na soncu je tvoja mati postala spet dekle. Globoko je bilo njeno srce, na produ glas vrabichke. IV O meni sanjaj, brat, o meni sanjaj. Che se premaknem, dih vetrca premika listje v Salettu. V Od nedelje do ponedeljka se ni spremenila niti travna bilka na tem milem svetu! VI Zvonovi donijo na drugem nebu in veter in drevesa shepetajo nad tvojim telesom. A nihche se te ne spominja. Ti manjkash na svetu samo z jokanjem tvoje matere. VII Chas se dotakne tvojih prsi z oljko kot sonce travnikov. VIII Chrichki, pojte o moji smrti! Visoko prepevajte po poljih o moji smrti!

Aleluja I Aleluja, aleluja! aprilski dan, lishchek umira. Blagor njemu, ki se ne smeje vech, zgubil se je tam, kjer (zanesljivo) ostaja samo chirikanje chrichkov. II Zdaj si ti dechek, ki ni nikoli zhivel. Praznina gleda v tvoje prazno gnezdo. In (je sploh res?) chrichki chirikajo. III Ti, iz upanja na leta in stoletja, ki bi morala shele priti, tvoja mati, iz bolesti, obsijana od sonca, ko je bila she punchka, sta videvala isti svet. IV Che sanjash o meni, pomeni, da me presojash. Rahla sapica brez dushe je vse, kar govori v prid mladih kmetov. V Od nedelje do ponedeljka vse trave sveta so se posushile. VI Donechih zvonov nihche ne poslusha vech; zrak in drevesa niso vech dobrine samote. In enako materino jokanje. Kdor je mrtev, umre ponovno. In tokrat nima okoli sebe nich takega, da bi se vrnil. VII Noben blagoslov. (Morda samo njegova oblika.) Ker na travnikih sonce sije? VIII Ker ponochi samo chrichki pojejo o moji smrti, saj zanje nisem umrl jaz, marvech tisti, ki sem bil nekoch.

Zhalovanje I Balkonchek, razsvetli ubogo posteljo. Tu smo, da molimo. Na zemljo lega tema. Tu smo, da molimo, ti pa negibna na postelji ... II O chrna lica smrti, chaka vas pepel, tam spodaj v shtedilniku glavnja ugasha, pridi dol, nonica, in podneti ogenj. III Pozno je, ah, kako pozno! Dan se zhe svita: treba je nadrobiti suhljad, pristaviti mleko na ogenj, ochistiti shtedilnik. Pozno je, ah, kako pozno.

Februar Brez listja je bil zrak, jarki, razori, murve ... V vidni razdalji naselja pod svetlimi hribi. Navelichan iger, sedel sem na travi sredi februarja, ves moker od hladnega zelenega zraka In sem se vrnil poleti. In sredi polja koliko skrivnostnega listja! In koliko let je preteklo! In zdaj, zhe spet februar, jarki, razori, murve. Usedem se tu v travo, leta so minila zaman. Romancerillo I Sin, danes je nedelja in zvonovi veselo pojejo, a moje srce je kot veja, ki zgublja listje. Po dolgih brajdah chujem Cencija peti, ko je bil she zhiv, v cvetu mladosti. Ah, otrok, s srcem sem v belem furlanskem naselju. II Vse moje zhivljenje je minilo. Bila sem dekle, ti pa mrtev. Ah, zakaj se vrachash zdaj v sanjah, zhe dolgo let pozabljen. Vse moje zhivljenje je minilo. Ti si fant in sanjava oba.

Februar Prosojen kot dusha neki februarski dan je razkazoval sinjini gola polja, hribe, morje. Prishlo je poletje in polno kot telo je vse obraslo: vsak kotichek je postal zavetje. Nato se je vrnil februar. Torej je bil povratek, ki je iz chasa naredil nich: nekaj dobrega in zlega. Znotraj tega kroga ljubezen do samih sebe je ugotovila, da ji je vse podobno. Romancerillo I Sin, danes je nedelja in sva na koncu drugega zhivljenja. Poganjki usode so zhe vdrugich usahnili: jaz pa vem, da je resnichno, kar se prvich zgodi. Zate se je menjalo nekaj chloveshkega, zame samo ta zemlja. II V meni je zhivljenje dvakrat preminilo: mrtvi pa so hoteli, da mine le prvich. Zdaj mrlichi shtejejo le zame: ti pa, Sin, to razumesh in si tako moj brat. Na zachetku sveta in na koncu zhivljenja vsaka nasha beseda pomeni »mati«. III Vechno Sin in Otrok, ti se dobro spominjash zdravemarije, saj si moj brat: tako sin v zhivljenju in brat v misli na zhivljenje, prvich dve drugachni usodi. Drugich pa sta enaki, ampak ti imash zhe drugo mater.

Iz FURLANSKE SUITE (1944-1949) Mi juventud, veinte años en tierra de Castilla ... Antonio Machado Rosariju Na zemlji je meso tezhko, na nebu pa postane luch. Ne pobeshaj ochi, ubogi fant, che te senca v narochju tezhi. Smej se, lahki fant, ko zachutish v svojem telesu toplo in temno zemljo in svezhe in svetlo nebo. Sredi siromashne cerkve je tvoja temachnost polna greha, a v tvoji lahki luchi se smeje usoda chistega / chloveka. Lied Pod topoli stopa starka v zadnji svetlobi, dalech od vasi nabira drachje. Kakshna spokojna nedelja! Zora jo bo videla, sklonjeno s svojo butaro, nad svojim zgubljenim ogenjchkom: zadnji zamaknjeni dnevi chisto neznanega bivanja. Popevka Pomlad rahlo spi na prosojni trati, med travno praznino in svezhino vetra. V vodi njenih neder gledam svoje divje deshko lice, ki se odrazha na mrtvih vijolicah zhe tisoch let. Toda spi ... Njen strup je topli dih obzorja, zaprtega v sinjini njenega krozhenja. Narcisov ples Jaz sem chrn od ljubezni, ne dechek ne slavchek, popolnoma cel kot rozha, brez zhelja hrepenim. Med vijolicami sem vstal, medtem ko se je danilo, in pel pozabljeno pesem sredi razprostrte nochi. Rekel sem si: »Narcis!«, in duh z mojim obrazom je zatemnil travo s svetlobo svojih kodrcev. Narcisov ples (II) Jaz sem vijolica in jelsha,* temno in bledo v mesu. Z veselim ochesom oprezujem za jelsho v mojih grenkih prsih in v mojih laseh, ki tiho zharijo v soncu brega. Jaz sem vijolica in jelsha, chrno in rozhnato v mesu. In gledam vijolico, ki zamolklo in nezhno zhari v moji svetli in zhametni polti pod murvino senco. Jaz sem vijolica in jelsha, suho in mehko v mesu. Vijolica zvija svojo svetlobo na trdih bokih jelshe, zrcalita se pa v sinjem vodnem dimu mojega skopega srca. Jaz sem vijolica in jelsha, hlad in toplota v mesu. * Tako v italijanshchini (ontano) kot v furlanshchini (aunar) je jelsha moshki samostalnik. (Op. prev.)

Iz FURLANSKE SUITE Mi juventud, veinte años en tierra de Castilla ... Antonio Machado Rosariju V pripeki je bilo meso tezhko, v svezhini je postajalo luch, a danes, fant, che pobesish ochi, v svojem narochju ne vidish ne / tezhe in ne luchi. Kar smej se, a smeh ne prihaja iz tvojega narochja, kjer mrzel in suh kurec ni nich drugega kot znak v kavbojkah. V notranjosti siromashne cerkve si pustil svojo senco: jaz zhalujem z duhovniki zaradi praznine, ki si jo pustil, ko si / me izdal. Popevka Pomlad rahlo spi na zemljishchih ob morju. Umrla je vcheraj zvecher, cheprav je neumrljiva. Tisochkrat sem videl njen konec: a she vedno ne vem, ali gre za chas v svetu ali je zgolj svetloba. Le spi. Ne zhivi, ne umre: le spi. Nekaj spi in se bleshchi ob morju. Narcisov ples Jaz sem chrn od ljubezni, ne svetnik ne hudich, svetnik se posmehuje hudichu in hudich dobremu srcu. Koliko smeha, koliko veselja! Ali je gorje mochnejshe in ga moram pozabiti ali je shibkejshe in se ga moram spomniti. Edino, kar lahko rechem, je, da od »hudega zaradi kodrov« (ki jih nisem nikoli imel) na svetu ni mogoche ozdraviti. Narcisov ples (II) Jaz sem duhovnik in svobodnjak, dva izgovora, da ne zhivim. Gledam duhovnika, ki krsti, da bi se sin prvich rodil, nato ga birma, da bi se rodil drugich, ki je tisti pravi nachin. Jaz sem duhovnik in svobodnjak, dva izgovora, da nisem ne star ne mlad. Gledam svobodnjaka, ki ne ve, kje kozlichek reshi otroka pred ochetovim nozhem in se napoti v svet brez nedolzhnosti. Jaz sem duhovnik in svobodnjak, da me izzhvizhgajo veseljaki. Vsi so svobodnjaki, le duhovniki z Abrahamom so za vselej umrli: in noben svobodnjak ni res svoboden. Le kaj doni namesto zvona? Jaz sem duhovnik in svobodnjak, da se igram z vrvmi sveta.