Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012
|
|  Yüklə 3.42 Mb.
|
Govor o slovenski kulturi in moraliVedno znova sanjam temne sanje. Stojim v temi pred mnozhico brez obraza in ji skusham dopovedati tisto, chesar noche slishati in chesar se ne da dopovedati. Kjub temu govorim in govorim in govorim ... Dragi znanci. Dragi neznanci. Dolga leta zhe govorim. Noch je, zato me tezhko slishite in she tezhje vidite. Sicer pa vam je morda vshech, da je tema. Kdo bi bil rad v tem trdem chasu vsem na ocheh. Kdo bi rad pred drugimi razkril svoje skrivne misli in chustva, ki bi jih konkurent izrabil v svoj prid. Kdo bi se v sedanjem zagatnem polozhaju, ki bi ga mogli premagati le z vzajemno enotnostjo nas vseh, she zhelel izpostaviti mrzlemu prepihu, saj se zdi, da je vodilna glavnina slovenskega naroda razpolovljena na dva sovrazhna tabora, ki se obnashata, kot da se nahajamo sredi nove drzhavljanske vojne. Govorim v temi. In vendar se moj govor dotika nas vseh. Cheprav je najtezhji chas prisil za nami, se vseeno ne smemo oddahniti. Vedno znova namrech moramo govoriti o stanju druzhbe in naroda, o nashi politiki in gospodarstvu, o nashi kulturi in morali. Monopol nekdanje enopartijske organizacije je zhal vzgojil novo pasmo chloveka: egoistichnega oportunista, ki se ukvarja izkljuchno s seboj in s svojim blagrom in ga usoda drugih malo briga. Sedanji radikalno stopnjevani materialistichno-kapitalistichni interesi so to podedovano samozazrtost v lastni prav in lastno korist razshirili do oblike, ki izpodkopava temelje slovenske druzhbe in drzhave. Zato se moramo spremeniti. Dragi prijatelji. Govorim tu, pred vami, cheprav me mogoche nochete videti in slishati. Kaj bo iz nashega naroda, njegove ekonomije, druzhbene morale, njegove kulture in poslanstva, che bo zgorel prej, kot se je mogel v blagor slovenskega chloveka in njegovih zhelja po spravi in resnicoljubnosti izpolniti in dopolniti? Zakaj so nas zdaj, po zlomu enopartijskega sistema, tirani novih banchnishko- petrolejskih kupchij in egoistichne korupcije pripeljali tako dalech? Zakaj smo se vdali v usodo? Zakaj smo se pustili zbegati in zastrashiti? Zakaj smo prishli pod popolno kontrolo bank in tujega kapitala – z eno samo izjemo: s she odprto pisarno domachega shpekulanta, ki zhe dolgo izstavlja cheke brez kritja? Kako dolgo bo she tako? In zakaj po tej poti? In sploh! Chemu tako? Nujni pesek in kamen spotikeChe po vech kot petdesetih letih zhivljenja izven Slovenije – ki pa je bilo ves chas zhivo povezano s slovensko narodno bitjo in s slovenskim dejanjem in nehanjem – pogledam nazaj, moram rechi, da je zhe pred mojim zgodnjim odhodom v Avstrijo, ko sem bil star enaindvajset let, predvsem Edvard Kocbek zaznamoval moj pogled v prihodnost. On je bil zame, kot za mnoge Slovence, tisti nujni pesek v druzhbenem pogonu, ki opozarja na napake in pomanjkljivosti ustroja, ki ga je potrebno popraviti, dopolniti ali celo spremeniti. Seveda pa je bil Kocbek istochasno ne le za uradne komuniste, temvech she posebej za katolishke tradicionaliste – kamen spotike. To se she posebej pokazhe v dokaj jasni odklonitvi Kocbekovih politichnih pozicij pri glavnini slovenske katolishke emigracije. Ta mu je, travmatizirana zaradi dramatichnih medvojnih dogodkov in povojnega pokola domobrancev, ochitala, da je s svojimi odlochitvami v chasu druge svetovne vojne diskvalificiral tedanji katolishki odpor zoper protiverski komunizem kot nekritichno sodelovanje z okupatorjem (cheprav da je bilo to zgolj minimalno in po sili razmer omejeno na toleriranje samo najnujnejshega). Zaradi pozitivnega odnosa do nekaterih temeljnih Kocbekovih izhodishch sem imel vedno znova tezhave s konservativnim jedrom slovenske katolishke emigracije. Ne le Ruda Jurchec in njegovi ozhji pristashi, temvech tudi zmernejshi emigrantski krogi niso bili naklonjeni Kocbekovim druzhbenim in duhovnim prenoviteljskim idejam, ki so me posebno zanimale. Vendar lahko rechem, da je Kocbek kjub emigrantskemu odporu do njegovih idej usodno zaznamoval tudi slovensko katolishko politichno emigracijo. Naj kot primer tipichnega, a zmernejshega emigrantskega pogleda na Kocbekov duhovni svet navedem misli pesnika Franceta Papezha, ki jih je ob Kocbekovi smrti objavil v buenosaireshki kulturni reviji Meddobje (1982, sht. 3). Papezhev daljshi esej o »Kocbekovem chasu in delu« namrech zelo jasno zrcali kritichni pogled katolishkih tradicionalistov na vodilno osebnost slovenskega krshchanskega socializma. Papezh odlochno odklanja Kocbekovo sodelovanje s komunisti, vendar ga visoko oceni kot »pesnika finih metafor in zamotane duhovne simbolike«, ki pa »z neko zhlahtno preprostostjo razodeva trenutke globoke chlovechnosti«. V svojih poznejshih izvajanjih vseeno ne pozabi dostaviti, da nas Kocbek s svojo poezijo »skoraj perverzno omamlja«. Papezh chuti, da Kocbek »v svojem mistificiranem izrazhanju zadeva na protislovja, ki jih skusha premostiti z eksistencialno personalistichnim prevrednotenjem in poetichnim sladostrastjem«. Tudi pri Kocbekovih partizanskih dnevnikih, na primer pri Tovarishiji, najde Papezh »bogato izraznost« in »stilno svezhino«, vendar meni, da njen avtor »partizansko stvarnost idilichno romantizira in etichno korigira«. Papezh poudari, da Kocbekova zbirka shtirih novel Strah in pogum, ki jo je komunistichna oblast zavrnila in diskvalificirala, pomeni vishjo stopnjo literarnega prikazovanja partizanstva. Kljub temu meni, da Kocbekovo delo, she posebej tudi filozofsko razmishljanje, ki da je prevech kontradiktorno in premalo sistematsko, da bi doseglo jasnost, ne vodi do resnice, temvech jo subjektivno deformira. Na sploh Papezh kot skoraj vsi tedanji politichni emigranti odklanja Kocbekovo zagledanost v marksizem in sodelovanje s komunistichno partijo. Trdi, da ga ni mogoche postaviti samo v svetlo luch, ker je velik pesnik in spreten stilist, temvech je treba uposhtevati negativno dejstvo, da je razdruzhil slovenski katolishki tabor pa tudi slovensko druzhbo kot tako. Zato emigrantski avtor v Meddobju celo izrecno zapishe, da je Kocbek usodno vplival na slovenski katolishki eksodus iz domovine v letu 1945. Kocbek je torej povsod kamen spotike pa tudi pesek, ki zavira prevech naoljeni mehanizem nekritichnega toka stvari, cheprav je jasno, da moramo dandanes gledati na Kocbekove ideje s kritichno distanco in previdnostjo. Kljub temu, da je bil v odnosu do komunistichnega totalitarizma vech kot naiven, je lahko s svojim duhovnim zanosom, socialno angazhiranostjo in dialektichno vznemirljivostjo she vedno v marsichem kvas v testu, iz katerega bo potrebno zamesiti kruh nove prihodnosti. |