Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec Pier Paolo Pasolini je bil rojen v Bologni 5. marca 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je z druzhino pogosto selil. Pier Paolo je knjizhevnost doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih, katerim je poetichno kaj svojega dodal ali si kje kaj sposodil, kar je ustrezalo njegovim zheljam in narechnim predstavam, saj je furlanshchino bolj slabo obvladal, vendar je vseeno vzbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel vneto navdushevati za Gramscija in marksizem. 2. novembra 1975 je bil umorjen v Ostiji (Rim). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, domnevno je shlo za politichni umor. Lezhi na pokopalishchu v Casarsi, njegov izredno skromen grob(ek) je chisto zraven grob(k)a nadvse ljubljene matere. V tem furlanskem mestu v nekdanji materini hishi je tudi Shtudijsko sredishche Pier Paolo Pasolini (Centro studi Pier Paolo Pasolini).

Nekaj pesnishkih zbirk, ki jih kazhe omeniti: La meglio gioventù (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventù (Nova mladina) – iz te dvojezichne knjige v furlanshchini in italijanshchini (v slednjo jih je prelil sam avtor) je prichujochi izbor v slovenskem prevodu. Zbirko je izdala turinska zalozhba Einaudi. Ostale: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957;

L'usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La religione del mio tempo (Vera mojega

chasa), 1961; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), napisal jo je med leti 1963-65, a objavil shele leta 1975; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice), 1964, in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971.

Objavil je tudi vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna. Izchrpnejshe informacije na internetu, tudi o knjizhnih prevodih v slovenshchino.
Izbor, prevod in opombe ter zapis o avtorju Jolka Milich

Jolka Milich
O PREVAJALSKIH DILEMAH

Tokrat v zvezi s Pasolinijem

Zachela bom od Adama in Eve, da si boste vso zadevo lazhje predstavljali. Pred kakimi dvajsetimi leti me je pesnik Brane Mozetich, urednik homoerotichne antologije Drobci stekla v ustih, prosil, da bi prevedla nekaj italijanskih pesnikov, ki se nezastrto ubadajo s tovrstno ljubezensko tematiko. Nashtel je par imen in mi poslal nekaj gradiva, v glavnem pa mi je dal popolnoma proste roke, chesh poishchi sama in mi izbezaj vsaj pol ducata vidnih imen, od vsakega pa prevedi po nekaj znachilnih pesmi. Sama she najbolje vesh, saj si v italijanski literaturi doma, kaj na tem podrochju ponuja italijanski trg. Znajdi se pach.

Odkrito povedano, nisem vedela veliko o tovrstni pesnishki produkciji, zlasti zato ne, ker pesnishke zbirke pri nashih sosedih vechinoma niti ne pridejo v tako imenovano distribucijo in obichajno obtichijo tam, kjer so izshle (najvechkrat v samozalozhbi, da smo si na jasnem). Ne prekrizharijo avtomatichno vse Italije, ker jih knjigarne na lastno pobudo sploh ne narochajo, saj nimajo od njih nobenega poshtenega dobichka, prej izgubo, v mestnih knjizhnicah pa dobish komaj kaj in najcheshche goli nich. No, vseeno sem se znashla she kar hitro s pisarjenjem vsepovsod. Tudi zato sem hitela, ker so mi dali zelo kratek rok, sklicujoch se na neko subvencijo, ki je bila menda tudi kratkorochna, pa na inflacijo, ki vse sproti zmelje in pohrusta, vsak grosh in cekin, che se sam ne podvizash, to je she dandanes sveta in neizpodbitna resnica. Antologija bi morala namrech iziti naslednje leto, zhe januarja ali februarja, a zavoljo shtevilnih tezhav in zapletov je izshla mnogo kasneje.

Pri iskanju in prevajanju italijanskih pesnikov za to zhe davno antologijo pa sem prvich v svojem zhivljenju trchila (in to frontalno, ne da bi se le nakljuchno in spotoma kot doslej zaletela vanj in se ga brzh nato – si salvi chi può! – srechno znebila) ob vprashanje, kako prevajati ... narechno poezijo. Shlo je pravzaprav za dva specifichna primera: kako prevesti furlanske in benechanske pesmi Pier Paola Pasolinija in njegovega she zhivechega bratranca (in biografa pa urednika njegove obshirne korespondence) Nica Naldinija. Ja. Kako? Moje sprashevanje in dvomi so se spremenili v pravi strah bozhji in sveto grozo, ko sem v njegovi knjigi na strani 157 chisto neprichakovano zagledala Pasolinijevo opombo iz leta 1954, kjer je avtor za navrh pojasnjeval, da so nekatere njegove pesmi napisane v furlanshchini, ki je v rabi 1) v Casarsi, 2) v Valvasonu, 3) v Cordenonsu, 4) v Cordovadu, 5) v Glerisu in 6) v Banniju. Drugache povedano, v materini ozhji in shirshi govorici, ne v njegovem jeziku, ki je italijanshchina, kot nekje drugje dodaja, da bi bilo dovolj jasno, da je shlo za premishljeno izbiro govornega medija. In spet ti postrezhe s podatkom, da je neka pesem napisana v pordenonski benechanshchini (veneto), druga pa v caorleshki. In ko si vse to prebral, ti pade srce v hlache – kam pa drugam! – in si domala ob vso sapo. Ko si malce opomoresh, modro rechesh: Bella mia, lassa star, ni ruoba zate, ki si kot podjetja z omejenim jamstvom in zmogljivostjo. Tako prevajanje je za vechje kuse. Saj ne znash govuort niti po sezhansko vech, pa bi buoz'ga Pasolinija martrala ambot po shmarsko, drugich po tomajsko in dutovsko, pol pa po kazeljsko, avbersko in tupelshko in buhzna k'ku she! Pupka zlata, pusti rajshi stat vse skupaj, ker nisi kapac takih narechnih akrobacij in metamorfoz. She drugi, zdalech vechji mojstri kot ti in besedni piroetarji in virtuozi bi na celi chrti pogoreli. Dej, no, dej, ne bodi shempjasta in se ne smeshi pred vso javnostjo, za skuzibuh! Saj si brez t'ga za vse tiste, ki te poznajo, zhe chisto dovolj shutasta in chez les.

Kot vidite, je bila moja prva reakcija (in druga in tretja in chetrta, skushnjav je bilo vech!) chisto v redu in edino prava. Pasolinijevo knjigo z narechnimi pesmimi sem po vechurnem branju in tuhtanju zaprla, jo dala spet na svoje staro, le svezhe sprasheno mesto, ji zashepetala pochivaj v miru, nasvidenje kdove kdaj, ne kmalu najbrzh, morda nikoli ... ter zachela vneto iskati ljubezenske izlive med njegovimi italijanskimi kasnejshimi pesnitvami. Nikjer nisem nashla nich tako kratkega in spevnega, kot ravno v tisti napol prepovedani narechni knjigi, nota bene s Pasolinijevimi prevodi v italijanshchino pod chrto, saj brez njih bi bolj malo pravilno razumela, prej ugibala, domnevala, skushala uganiti, vechkrat brzhchas streljala mimo, kot pa v celoti dojela lepoto in smisel. A od vseh zbirk pri hishi je bila ta vsaj zame she najbolj privlachna in vsestransko vabljiva. Polna sentimenta, muzikalichnosti, naivnosti, zanosa, gorechnosti in ... potem zagrenjenosti, pa kontradiktorna skoz in skoz. V njej so seveda zbrane zgodnje pesmi, prve, s she nedotaknjeno iluzijo, in potem razlichice in chisto nove, dodatne, iz katerih se oglashajo grenka razocharanja in deziluzije. Pa glad po zhivljenju in trpnost bivanja, vztrajanja, zadnji upi in prvi zaresni strahovi, popolna odcharanost po malodane pretirani ocharanosti. Te silno preproste, skoraj ponavljajoche se pesmi in vizhe, ena sama milina in zvochna lepota, so me po svoji fakturi, lirichnosti in zhivi metaforiki kar naprej spominjale na zgubljeno oziroma mitichno Arkadijo (je sploh kdaj bila?), na razsuli kmechki svet in ponekod na Federica Garcio Lorco – kot da bi se Pier Paolo vchasih pri njih uchil vezati besede in ozhivljati prispodobe. Shla sem spet – malce sprenevedasto – po knjigo, jo odprla in zachela zase – le eksperimentalno – prevajati v slovenshchino. Zakaj pa ne? Kdo mi lahko prepove ta zasebni lusht? In tudi v slovenshchini so bile she kar sprejemljive, skoraj blagoglasne, zazvenele so mi in ohranile vsaj senco tistega chara, ki sije iz izvirnikov. Prijetno jih je bilo brati in poslushati. In tudi drugim so bile vshech. Tule bom nanizala nekaj verzov vodoravno, ne da bi jih posebej izbirala in lirsko oznachevala, kot odlomke proze pach, le v pokushnjo:

Ponovim, kar sem zhe omenila zgoraj: che ne bi bilo pod vsako furlansko pesmijo tudi italijanskega prevoda, bi se mi branje in prevajanje precej zatikalo, ker je bilo moje poznavanje furlanshchine dokaj revno, da ne rechem bolj pichlo. Tudi nefurlanski Italijani bi bili zelo prikrajshani brez te daljnovidne italijanske navade, da pod chrto opremijo s prevodi v knjizhni jezik skoraj vsako narechno izdajo, zlasti ko gre za knjige, ki so namenjene za ves italijanski prostor. Tudi jaz, ko bi prevedla kakshno narechno Pasolinijevo pesem v to ali ono primorsko oz. slovensko narechje, bi morala narechnemu prevodu dodati she prevod v knjizhno slovenshchino, che bi hotela – in jaz bi hotela! – da bi vsi pesem razumeli in jo kajpak z uzhitkom prebrali! ... Torej bi se morala ogreti in odlochiti za dva prevoda ... Mar naj jo prevedem kar v knjizhno slovenshchino in z opombo opozorim bralce, kako in kaj in zakaj? Dodatno se lahko sklicujem, da se je medtem furlanshchina iz narechja oz. iz narechij povzpela na rang jezika, ergo je moja sveta dolzhnost, da jo knjizhno slovenim, ne glede na Pasolinija, ki je takrat mislil, da pishe v raznoraznih narechjih. Navsezadnje ni Pasolini prav nich prikrajshan, vsaj po mojem laichnem mnenju. Che pa se komu zdi, da je prikrajshan, naj se oglasi z ogorchenim protestom. In z argumenti. Jaz sem tu, strumno napeta in pripravljena, da svoja prevajalska stalishcha utemeljim. Pasolini je svojim bralcem zhe na omenjeni str. 157 chisto na koncu obrazlozhil, zakaj je furlanske pesmi tako skrbno prevedel tudi v italijanshchino. Nekako iz strahu, da ga drugache vechina sorojakov ne bi niti brala. Potemtakem le rajshi vidi, da ga berejo samo v italjianshchini, kot pa da ga sploh ne berejo.

New Orleans 1920. Ne ravno idealna izbira za uchitelja knjizhevnosti in zgodovine. Med poslovnezhi v ZDA jih ni bilo veliko takih, ki bi ne poznali rodbine Roknik in njihovih poslov. Kava, nafta, industrija, skorajda je ni bilo panoge, v kateri se ne bi preizkusili ... in uspeli.

Bil sem nekoliko drugachen od svojih bratov ... Posel me nikoli ni zanimal. Na Dunaju sem konchal svoje shtudije, poleg knjizhevnosti in zgodovine she vishjo glasbeno sholo iz klavirja, violine in trobente. Da bom kdaj prijel v roke kitaro, se mi she sanjalo ni.

Rodil sem se v predmestni hishi tretjega najvechjega podalpskega mesta ... Zdaj je to velika poslovna zgradba z notranjimi dimenzijami, ki so najvechja skrivnost rodbine. O tem ne smem govoriti. She ena poslovna zgradba stoji v drugem delu predmestja, na zahodu, bolj v miru. Tam zdaj zhivijo moji bratje. Deset nas je, pa ne vprashajte, kako in zakaj, in nikar ne sprashujte po mami in ochetu. Tega ne pishem zato, da bi bil sentimentalen.

Najstarejshi brat je bil izvrshni direktor druzhinskih druzhb in podjetij, zdruzhenih pod znamko Roknik. Privzeto je bilo, da bo vseh deset bratov imelo druzhine in nadaljevalo poslovno druzhinsko tradicijo. Nasha leta so se zaradi bank in poslovnih pogodb zamrznila pri petintrideset in to je she ena stvar, o kateri ne smem govoriti. In potem se mladi Ferdinand spomni, da se ne bi rad ukvarjal s poslovnimi zadevami, cheprav je to odlochitev zhe leta nosil nashtempljano na chelu. Zhivo se she spominjam dneva, ko sem to povedal bratom.

»Pa menda ne mislish udarit krizh chez druzhinsko tradicijo,« me je chudno gledal najstarejshi brat, ko sem se proti koncu leta 1919 odlochil, da bi morda raje shel igrat v filharmonijo na Dunaj.

»Igral bi v filharmoniji?« me je zachudeno pogledal drugi brat. »V filharmoniji lahko igrash kadar koli, vprezhemo kochijo in gresh v filharmonijo igrat. V chem je tezhava?«

Nisem niti prichakoval, da bi razumeli. Zato sem bil tolikanj bolj presenechen, ko me je najstarejshi brat chez kak mesec poklical v pisarno. Pred seboj je imel telegraf, v roki pa telegram.

»No, kako je s tvojimi kulturnishkimi ambicijami?« me je nagovoril. Vmes o mojem »izpadu«, kot ga je poimenoval, nismo govorili. Igrali smo karte, hodili v gledalishche in poslovali. Nisem bil pripravljen na tovrstni pogovor.

»Te she vedno vleche tujina?« ga je zanimalo.

Pokimal sem.

»Bedasto bi bilo rinit na Dunaj,« je rekel brat, »che si se zhe odlochil, da ne bi rad sodeloval pri druzhinskih poslih. Shtudiral si zgodovino in eden nashih partnerjev iz Louisiane mi je sporochil, da v New Orleansu ishchejo uchitelja zgodovine, zasebnega tutorja, to si zhe pochel na Dunaju!«

Zachudeno sem ga gledal.

»To je oni po poli Francoz, Antoine Lucroix, precejshnje posestvo ima v elitni chetrti New Orleansa in nekakshno razvajeno deco!« je nadaljeval brat. »Glede na to, da si pisal diplomo iz zgodovine Novega sveta, jim verjetno imash kaj povedati. Lucroix je odlichen poslovnezh, rahlo bebav, a sodelovanje z njim je zelo dragoceno!«

New Orleans ... Zhe med shtudijem sem sanjaril, da bi kdaj odpul tja ... Zgodovina tega mesta me je neustavljivo vlekla, a o njej sem zares vedel zelo malo. Avstro-ogrske bukve niso kaj dosti marale za te rechi. Zachelo in konchalo se je pri carjih, teh in onih, pa niti ne s tem, kdo se je s kom paril, kar bi bilo vsaj zabavno, ampak sama vojskovanja ... Da z Napoleonom niti ne zachnem!

»Tule imash fotografiji dece,« je rekel brat. »Astoria je stara 9 let, prejshnjo tutorico je zastrupila z nekakshnimi bilkami, ki rastejo tam naokrog, tako da jaz na tvojem mestu ne bi pil njenega chaja! Louis LeBuc je star 8 let, bolj vase zaprt, baje ne govori kaj dosti ...«

»Krasno,« sem zamrmral, »a je to kazen ali prilozhnost, raje mi zdaj takoj povej!«

»Kar hochesh,« se je zarezhal brat. »Ladjo imash zhe plachano, vse ostalo ti bo razlozhil Lucroixov oskrbnik. Seveda se lahko odlochish, da ne gresh, a v tem primeru bosh na Dunaj hodil samo na poslovne sestanke!«

Louis LeBuc in Astoria Lucroix, deklica, ki nima rada tutorjev, chudna guvernanta ... Vse skupaj se je zdela odlichna prilozhnost. Che ostanem zhiv, o tem she kaj napishem, sem si rekel in zachel iz omare zlagati najnujnejshe stvari. Veliko ne bom vlekel s seboj, tudi Cliff Richard je chez leta pel Travellin' light, travellin' light, I just can't wait to be with my baby tonight. Mene je sicer chakalo vse kaj drugega, ampak she vedno bolje, kot da bi moral sedet na dolgochasnih sestankih in poslushat debate o kavi. Nikoli je nisem maral.

Na poti do Le Havra, kjer sem se vkrcal na ladjo, smo komaj ushli precej tezhkim oblakom, na morju pa sem vechinoma bral in spal. Ladja je bila polna bogatashkih snobov, tudi sam sem bil med njimi. Na krovu je bila mini igralnica in nekakshna dvorana za ples in zabavo, kjer je bolj kilava komorna zasedba igrala nekakshnega po poli Mozarta in skladatelja, za katerega nisem nikoli slishal, je pa baje bil zelo cenjen v Franciji, Louis Goddard Henecue. Henecue je bil sodobnik, bil je celo na ladji, vsi so se vrteli okrog njega in mu lezli v rit. Spregovorila sva nekaj besed, zanimalo ga je, kaj sem shtudiral na Dunaju. Ko sem mu med svojimi glasbenimi dosezhki omenil trobento, je postrani prhnil in izdavil, da zanj shtejejo samo violine. Eno je dobil po buchi, ko je nekega vechera prevech rinil v soprogo prvega violinista v zasedbi. Gospa Anna Dürbgen je bila mlada in dovzetna za dvorjenja chudashkih skladateljev. Gospod Dürbgen ni bil tako zelo preprichan o namerah sposhtovanega gospoda. Pochil ga je po buchi, da se je cenjeni skladatelj kar pravokotno zlozhil po palubi. Incidenta niso razpihovali in skladatelj je tudi molchal; do konca potovanja ni kaj dosti hodil iz svoje chumnate, je zhe verjetno vedel, zakaj.

Kapitan ladje je poznal nashe druzhinsko ime in velezabavno se mu je zdelo imeti nekoga takega na krovu. Sprasheval me je, zakaj se podajam uchit v divje kraje, che pa bi lahko precej bolje prosperiral doma. Standardno vprashanje, na katero sem mu odgovoril z najlepshim nasmeshkom in partijo kart, v kateri sem ga premagal. Nato ni vech sprasheval, ponudil mi je zhganje iz lastnih zalog. Zahvalil sem se, spil shilce in se shel pretegovat na palubo.

Potovanje je bilo dolgo in vchasih sem zhe dvomil, da bomo sploh ugledali New Orleans. Vreme nam je shlo na roko, razbesnela se je samo ena nevihta, pa she tista ni storila kaj dosti shkode. Mochan veter je okrog jader zhvizhgal stare mornarske pesmi, to pa je bilo v glavnem to. Lorelei je baje k sebi kljub temu poklicala enega mornarja; revezh se ga je nacedil in konchalo se je precej klavrno. Kapitan je bil dokaj cinichen mozh; zamahnil je z roko in zagodrnjal, da nismo izgubili nich nepogreshljivega. Nihche ni nepogreshljiv, je ponavljal. Mornarjev je dovolj v vsaki luki. Mi se v vsaki luki seveda nismo ustavljali.

Morda je pravi trenutek, da vam povem zgodbo o duhu starega Feddyja Pala. Zgodba je stara nekaj stoletij, a she vedno zanimiva in perfidna. Kdo je bil Feddy Pale? Tisti, ki naj bi jih obral, o tem ne morejo prichati, tisti pa, ki kaj vejo, vejo pravzaprav zgolj she eno legendo o gusarju. Na tisoche jih je: o zakladu starega Flinta, o Chrnobradcu, Rdechebradcu in kdo ve, kolikih bradcih she, o dekletih, ki so zaradi gusarskega prekletstva postale sirene in vabile mornarje v pogubo ... vse to in she vech izveste v vsaki boljshi knjigi legend. Zato tudi nisem verjel peshchici, ki mi je na poti pravila o starem Feddyju Palu. Dokler ga nisem tudi sam videl.

Che je verjeti legendi, je Feddyju Palu zavdala orjashka platnena hobotnica, Iskra imenovana, nekje v letu 1567. Star naj bi bil tedanjih 52 let, precejshnja starost za gusarja. Zhensk se baje ni dotaknil, naj pa bi imel rad moshke. A to je druga zgodba. Pomembneje je, da je ogromno odtujeval in si nabral nekaj, chemur so rekli Prekleti zaklad. Ta zaklad naj bi mu poskusil odvzeti med drugimi tudi chastiti Morgan Kalober, imenovan tudi Zverina, duhoven, ki se je oklenil posvetne rabe. Feddyja naj bi bil shestnajstkrat prebodel, a stari hudich naj bi bil prezhivel.

Med potniki sta bili tudi shestnajstletna deklica in njena mama, Francozinji, pisali sta se Jacou, deklica pa je venomer ponavljala, da bi rada videla pirate, da se tega res veseli. Mama se ji je prizanesljivo smehljala, kapitan pa je po kakem tednu dni neprestanega poslushanja o piratih pozabil na cinizem in organiziral piratsko igro, da bi bila deklica zadovoljna. Z mamo sta baje potovali k ochetu, ki je zhivel v Novem svetu in se tam ukvarjal z zheleznico.

»Odgovornost ima,« je ponavljala mama. »Wabash Cannonball je, tako pravijo, ena vechjih zadev v zheleznicharstvu!«

Ko sem leta 1964 sedel v zaodrju newportskega festivala folk glasbe, sem se spomnil na gospo. Takrat sem zhe dobro vedel, kaj je Wabash Cannonball. Nisem nastopil, samo zijala sem prishel past. Takrat sem za nekatere kroge she vedno nosil oznako »riteminbluesovski glasbenik«, cheprav se mi je to zdelo precej smeshno. Na ladji v New Orleans se mi ni she nich zdelo smeshno. Z zanimanjem sem poslushal gospo, ko je pripovedovala o svojem mozhu. Zakaj je Fillot Jacou shel vozit vlak v ZDA, ni povedala. Saj tudi ni bilo pomembno.

She nekaj zanimivih modelov je bilo na ladji. Imeli smo pevca, ki je z onim ansamblom pel razne arije in podobne zadeve, bil je Portugalec, suhljato bitje, ves chas se je smejal. S seboj je vlachil za Portugalca bolj chudno ime, Guimaraes Tolofersky. Nekega vechera sva se chisto po nakljuchju srechala na palubi, ko je prenehal s svojim angazhmajem za tisti vecher, in se zapletla v pogovore o svetopisemskih zgodbah. Tip je obvladal, na pamet je znal celo Staro zavezo, ni pa mu shla v glavo zgodba o Samsonu in Dalili. Filistejci, to zhe, je ponavljal, ampak a je bil Samson neumen? Chesh da se normalen chlovek ne bi nikoli dal tako potegniti. Saj pa je na koncu storil dobro delo, sem branil svetopisemskega orjaka. Guimaraes se ni strinjal, ponavljal je, da je bil Samson mehkuzhec in da je precej pil. Da on to zhe ve, ker je na Portugalskem pel v operah. In tudi v Italiji je pel. Po kake pol urice pogovora se mi je zazdelo, da je zgodbo o Samsonu nachel samo zato, da si je naredil nekakshno podlago, na katero je potem napenjal svoje dosezhke. Kljub temu pa je Biblijo obvladal, nich nochem, che je ni. Na Dunaju so nas dosti masirali s tem, ampak chisto vsega pa res nisem znal na pamet.

Ko je Guimaraes konchno odshel, sem se naslonil na ograjo in nekaj chasa strmel v morje. Potovanje se je blizhalo h koncu in postajal sem nemiren. Tito Vasmussen, eden mornarjev in she eden od zgoraj omenjenih modelov, je nosil zajtrk kapitanu, in sva dostikrat izmenjala kakshno besedo, che sva se zhe srechala. Vprashal sem ga, kako se pochuti, ko se takole po dolgi plovbi ladja blizha konchni postaji. Rekel mi je, da ne chuti prav nichesar, ker ve, da ne bo dolgo ostal na kopnem. Nikoli se ne navezhem na noben kraj, je povedal. Jaz pa sem bil nemiren. Med plovbo si kakshnih silnih prijateljstev nisem pridobil, saj sem zhe omenil, da sem se drzhal bolj ali manj zase, zato ni bilo bojazni glede dolgih slovesov ali celo kakshnega strtega srca ... ali dveh. Nekaj zanimivih gospodichen je bilo na ladji, priznam, da je bila ena celo precej eksplicitna, ampak a si predstavljate, v kake tezhave bi se spravil? Poleg tega je bila zhenska ochitno precej posesivna in preprichana, da bo dobila svoje, zato je bilo morda bolje, da se z njo nisem zapletal. Apollonie Glumm je bila naslednica avstrijske dinastije Glumm, ukvarjali so se z lepili, tudi moja rodbina je poslovala z njimi, in Apollonie je takoj zastrigla z ushesi, chesh, vi ste Roknik, neverjetno. Kolikor vem, je bil oche Glumm silno neugoden tip, zoprn pogajalec in nasploh zelo zafrustriran chlovek, ki je povrhu vsega bil preprichan, da bo nekoch prevzel vajeti Avstro-Ogrske. Glummi, je trdil, so predestinirani za cesarje. Moj brat Jozhe se je smehljal in zamrmral, da je tezhka pot na prestol prek lepila. Vpliva stari Glumm ni imel ne vem kakshnega, vechini ljudi, s katerimi se je druzhil, je deloval oholo in zoprnjashko, da so se ga izogibali, in hcherkica je bila nekaj podobnega. Ko sem jo vprashal, chemu rine chez ocean, je samo privihala nos in rahlo zakashljala, chesh, Vatti so me pooblastili za (knmh knmh knmh), saj nisem razumel, tako je zmomljala. Torej, dol mi je viselo za bogatashko prasico, poleg tega pa sem bil nekako vesel, da je Avstro-Ogrsko in cesarja zh njo vred vzel vrag. Ne vem sicer, kako je to vplivalo na starega Glumma, nisem pa niti hotel nachet te teme, ker sem se bal, da bi za hcherkico to bil povod, ki bi se konchal z urami in urami nenehnega blefa, jaz pa sem imel v svoji sobi she precej dela z branjem. Minilo je precej chasa, preden sem spet slishal za gospodichno Glummovo, takrat je bila ochitno zhe gospa, in to lochena; ko sem leta 1962 igral na Dunaju, sem srechal njeno vnukinjo in ji dal avtogram. Prinesla mi je mojo takratno aktualno ploshcho, I Have Walked Alone, da bi jo podpisal. Poteze na obrazu so mi bile strashno znane, kot bi gledal njeno babico, pa sem chisto po butastem vprashal, kako se pishe. Ochitno je Apollonie imela sina, ki je potem imel to hcherko, ta pa je ochitno hodila na moje shpile in kupovala moje ploshche, kar pomeni, da sem imel naposled she nekaj koristi od teh ljudi. Spomnil sem se davnega potovanja z ladjo.

Na zachetku zadnjega tedna potovanja se je kapitanu tista igrica s pirati vrnila kot bumerang. Poskus, da bi razvedril Jacoujevo tamalo, se je skorajda klavrno konchal, ko smo odkrili, da je eden treh kuharjev na ladji dejansko pirat, ki je potuhnjeno chakal na svojo prilozhnost. Med igro se je deklici priplazil za hrbet, jo ukleshchil v svoj prijem in zagrozil, da jo bo vrgel v morje, che ladja takoj ne spremeni smeri in zapluje proti meni neznani destinaciji nekje na severu. Kapitan je bil vidno presenechen in she vidneje jezen, a se baje ni pustil izsiljevati. Jaz sem sicer vso to kolobocijo prespal, a povedali so mi, da je kapitan hladnokrvno vzel lok in pushchico in divjega kuharja ustrelil v glavo. Ta je zastokal, zaklel nekaj v nekakshni chudni kitolovshchini in se prevrnil po palubi. Kapitan je nato ukazal, naj ga neusmiljeno vrzhejo ribam. Odkod je dobil lok in pushchico in kje je pridobil lokostrelske veshchine, ni vedel nihche, a to navsezadnje niti ni bilo pomembno. Piratskih igric pa je bilo konec, saj kapitan ni hotel tvegati, da bi se she kdo spomnil chesa podobnega.

Leto se je prevesilo v bozhich. Kazalo je, da bomo pristali nekje v zachetku januarja 1920 in da bosta bozhich in novo leto bolj pomorska. Kapitan je vodil priprave na bozhichno praznovanje, meni pa je kake tri dni pred bozhichem eden Roknikovih posebnih chezoceanskih golobov prinesel pismo od bratov. Tudi sam sem jim napisal kar precej stvari. Golobchka sem nakrmil in ga poslal nazaj s svojim pismom. Bratje sicer niso pisali nich posebnega, nekaj o poslih in nekaj o tem, da se je Boltek, nash stari vratar, na Miklavzhev vecher ustrelil v glavo z mushketo, ker njegova zhena, ki smo ji pravili lena Fani, spet ni hotela pechi keksov. Trivialne zadeve, a taka nenavadna smrt starega chudaka, ki mi je bil zelo pri srcu, me je precej uzhalostila. Leno Fani so bratje nato, ker so menili, da je sodnija novoustanovljene drzhave premalo domiselna, da bi kaznovala neumno babo, podarili Olafu Mussenu, kitolovskemu magnatu, dolgoletnemu poslovnemu partnerju, da bi njegovi harpunarji imeli na chem vadit. Kazen se mi je zdela spodobna, lene Fani nisem nikoli maral, imela je chudno zobovje in vedno je nekaj momljala. Che si ji kaj rekel, te je nadrla in te opsovala z napoleonskimi kletvicami, kdove kje jih je pobrala. She posebej zhalosten sem bil zato, ker se je Boltek shel fentat tik pred prazniki, ko bi moral krasit smrechico in bit nasploh vesel in zadovoljen. Lene Fani si ni zasluzhil, a menda ima vsaka rit svojo kahlo in babnica je dobila svoje. Ne bi rad bil v njeni kozhi; Olaf Mussen je nekoch prishel na obisk z dvema svojima mandeljcema, pa tudi mi smo bili v njegovih krajih. Tisti fantje so bili zelo krepki in pri metu harpune zelo natanchni. Olaf je imel najboljshe ljudi, chisto nich take, kot jih najdete v knjigi o Moby Dicku, ampak res mozhe s ciljem, natrenirane kitolovce, ki so bili tudi plachani temu primerno in jim ni bilo treba zganjat kravala. Zganjali so pa stare severnjashke pesmi.

Bozhichno praznovanje je bilo v glavnem povezano s hrano in prireditvijo v plesni dvorani. Ansambel se je res potrudil. Hrana je bila odlichna, cheprav je bil na krovu en kuhar manj. Eusebio in Yvan sta delala chez svoje mochi, tik zatem, ko sta vse skuhala in postorila, sta se zgrudila. Njun zgrudilni krik se je slishal po vsej ladji, nakar je kapitanova svakinja Mehlotte, sestra njegove pokojne zhene, ki je umrla zhe pred leti, sushica pach, a reva je imela tudi blodnje, vzela zadevo v svoje roke in shla pochistit kuhinjo. Nezavestni telesi kuharjev so trije mornarji zvlekli v kot kuhinje in ju pokrili z dvema debelima odejama. Osvestila sta se shele chez kak dan in se takoj lotila pobozhichnih desertov.

Vlogo Bozhichka na ladji je prevzel najstarejshi chastnik, kapitanova desna roka, sicer Italijan, Luigi Gianfranco Vercotti; njegov vnuk Luigi bo pozneje postal eden najvidnejshih evropskih lobotomistov. Luigi je sicer krasno igral na mehishki kitaron in pel, tudi mandolino je obvladal, kot pravi Italijan, in harmonika mu ni bila prav nich tuja. Vechkrat, ko je igral na palubi za mornarje in chastnike, sem pomislil, da bi morda ne bilo treba najemati ansambla. Tudi kot Bozhichek se je izkazal. Najprej je zapel tisto staro nemshko Leise rieselt der Schnee, still und starr ruht der See, saj poznate, cheprav na morju ni bilo govora o snegu, nadaljeval je z O Tannenbaum, stala je v kotu dvorane, pa Süsser die Glocken nie klingen in Stille Nacht, nakar je nekdo pripomnil, chemu je treba pet same nemshke, che je pa stara Avstrija ravno shla v franzhe! To je pozhelo salve smeha in zabava se je nadaljevala. Pochakal sem, da je Luigi obdaril vse otroke, nakar sem shel lezhat v sobo. Podobno sem naredil tudi na silvestrovo, ko se je zabava ponovila, le da je Luigi ostal v svoji pomorski uniformi. Ni mi bilo do druzhenja in pogovorov. O druzhinskih zadevah nisem hotel razpredat, kapitan me je zhe lovil glede teh zadev, chesh da se vedno nekam umikam. V shali mi je zagrozil, da mi bojo vzeli sobo. Apollonie se je nekaj pomikala proti moji mizi. Pa sem vstal in shel, itak sem bil utrujen. Od chesa? Ne vem, od chesa. Od nechesa pach. Saj sem precej potoval z brati in v imenu bratov, ampak to so bile poslovne zadeve, tokrat je pa shlo za bolj trajne spremembe. No ja, cheprav so bratje tudi to jemali na pol poslovno, Lucroix je bil navsezadnje poslovnezh.

Spomini na vojno so bili she zhivi. Shele nekaj pichlih mesecev je minilo, odkar so v Versaillesu podpisali mirovni pildek in cheprav je bila glavna agonija konchana, se ni vedelo, kako in kaj. Moja druzhina se je zaradi teh in onih zadev izognila cesarjevemu vpoklicu, no ja, vsaj najozhja. Za cesarja in ochetnjavo, kot se je takrat reklo, je kljub temu padlo nekaj bratrancev in sestrichna Tilda, ki se je preoblekla v enega od bratrancev. Avstro-Ogrska, ki se je vedla, kot da je nich ne more presenetiti, je pochila in rekla joj. Joj ji ni vech pomagal, kronane glave she manj. Vratar Boltek je dolgo mislil, da je Gavrilo Princip vrsta hrane, pri nas pa smo bili veseli, da ni bilo vech treba gledati uokvirjenih plemenitashkih fac. Seveda nismo imeli pojma, kaj se pripravlja. Sovjetska zveza, Hitler, Vera Lynn, Marlenka, sestre Andrews ... Vse to je bilo she zelo dalech.

Januar 1920 je bil silno hladen, prav mrzel, domala prezebel in na morju je bilo she huje. Blizhali smo se konchni postaji in pochutil sem se, kot bi bil na Mayflowerki. Za mornarja ne bi bil, sem ugotavljal, komaj sem chakal, da bi spet zachutil nekaj bolj konkretnega pod chevlji. Ko smo konchno le pristali v New Orleansu, sem bil tako zmeshan, da sem se moral prav spomniti, kdo me bo prichakal. Na listu z navodili, ki so mi ga dali bratje, je pisalo: prichaka te gospod Saint-Guy Mercier, majordom gospoda Lucroixa. Bil je bolj oskrbnik, no. Pravzaprav kar oskrbnik. Posestva, jasno, stari Lucroix ni skoparil s hektarji, z denarjem pa. To dvoje ni bilo reciprochno.

Mercier je bil silno uglajen kreolec, ki mu je prav in docela viselo dol za kakrshna koli vprashanja. Vljudno me je pozdravil, privzdignil moja kovchka in ju odnesel v kochijo. Prichakoval je, da bom tiho. Seveda nisem bil, zhe po poti sem ga zasul z govorancami, ki niso ravno nakazovale moje naravne inteligence. Pravzaprav se je Mercier moral poshteno sprashevati, ali je pobral pravega tutorja.

Pot ni bila ravno kratka in na koncu Mercier ni mogel vech zdrzhati. Olikano me je pogledal in z najvechjo sposhtljivostjo v glasu rekel: »Umolknite zhe!«

No ja, sem pomislil, kot da ne vem, zakaj.

Garden District je bila elitna chetrt, polna najrazlichnejshih hish z velikimi vrtovi in she vechjo kvadraturo. Lucroixova je bila ena najvechjih v chetrti in na vrtu pred posestvom, ki se je razprostiralo ... no ja, dalech ... so bile she vidne sledi bozhicha ali pa novega leta, ni se dalo natanchno rechi. Lucroix je ochitno praznoval v velikem slogu. Mercier je kochijazhu nakazal, naj ustavi, nato pa je moja kovchka odnesel ven, ju postavil pred velika vrata, ki so vodila na posestvo, iz prostorchka pri vratih vzel vedro, polno vode in neusmiljeno polil oba kovchka.

»Kaj pa pochnete?« sem zastokal. »Tu notri so moje stvari, a se tako sprejema prishleke pri vas?«

»Sposhtovani gospod,« me je sposhtljivo ogovoril Mercier, »che bi morali vi poslushati bedasta nakladanja vso pot iz pristanishcha, bi tudi zheleli nekje sprostiti ves bes in obchutek nemochi, ki bi se vam nabral med potovanjem!«

Jezno sem ga gledal.

»Vzemite to kot nekakshen krst,« je mirno dodal, »in dobrodoshli na posestvo gospoda Lucroixa!«

»Kochijazh odhaja?« sem she vedno jezen vprashal.

»Prav ste ugotovili,« je rekel Mercier. »Ker niste drzhali gobca, boste zdaj shli she miljo in pol pesh. Kovchka boste nesli sami, jaz pa grem nazaj s kochijazhem, imam she nekaj opravkov v pristanishchu!«

Privzdignil sem mokra kovchka in pogledal za kochijo, ki je izginjala ginjala injala njala jala ala la a in konchno izginila. She vedno jezen na kreolca, sem prijel za kljuko. To je to, sem si rekel, she miljo in pol prehodish, potem bo pa verjetno apokalipsa.

Kar se je tudi zgodilo.

Namesto tutorja sem postal trobentach.

Vech pa ne povem.

Marko Petrovich

POTOVANJE S TOVORNO JADRNICO

Vroche in suho obmorsko mesto Mahajanga lezhi na obali ob ustju shiroke reke, ki predaja morju z rdecho zemljo obarvano vodo kot paradizhnikovo juho. Zaradi blizhine Komorskih otokov je chutiti muslimanski vpliv, predvsem po navzochnosti nekaj moshej in po znachilnih ohlapnih oblekah nekaterih prebivalcev.

Mi bi radi potovali naprej proti jugu in v glavnem pristanishchu nam povedo, da ni nobene ladje, ki bi shla v Morondavo – 700 kilometrov juzhno od Mahajange. Iz Mahajange plujejo bolj v Diego ali na Nosy Be ter na Komorske otoke. K pomolu je privezana ladja, ki chaka na odhod na Komore. Ko bo polna, bo odplula.

Kasneje gremo v manjshe pristanishche, kjer v blatu, ki ga je odkrila oseka, lezhijo tovorne jadrnice (vsaka nagnjena malo po strani zaradi okroglega trupa). Rechejo jim »boutre« (izgovori se »buchi«) in v glavnem pristanishchu so nam povedali, da gredo nekatere na jug, v smeri Morondave. Zachnem sprashevati ljudi na barkah, kam so namenjeni in kdaj. Z ene od bark mi mahajo, naj pridem k njim, in ker so bolj oddaljeni od kopnega, je treba chez dve drugi barki, da pridem do njih. Barke povezujejo deske, po katerih je treba kar previdno stopati. Na zhalost pa je ta namenjena na Nosy Be. Vseeno potem kar hitro odkrijem boutre, ki se pripravlja na dolgo plovbo v Morondavo. Kapitan govori nekaj francoshchine, z lepim naglasom, in je videti she kar poshten. Pove, da bo odhod naslednji vecher, potem ko bodo nalozhili ves tovor – 15 ton sladkorja in 10 ton mila. Nosilnost tega dvojambornega, petnajst metrov dolgega plovila, ki nima kobilice, je trideset ton. Izdelujejo jih na roko v kraju Belo sur Mer na zahodni obali. S kapitanom se zmeniva za ceno 300.000 FMg do Morondave. Hrano in pijacho je treba imeti vso s seboj. Vprasham, kakshno hrano in koliko vode naj vzamemo, pa odvrne, da moramo to mi sami vedeti, da se po njih se ne smemo zgledovati. Do kraja Maintirano se ponavadi potuje tri ali shtiri dni, che pa je premalo vetra, lahko tudi shest. Tam se barka ustavi za dan ali dva, da se raztovori, in do Morondave je potem she kakshen dan ali dva plovbe.

V veleblagovnici Magro, kjer se iz zvochnikov razlega avstrijsko jodlanje oziroma nekaj temu zelo podobnega, nakupimo hrano in pijacho: 24 litrov vode, 3 kile rizha, kozarec marmelade, dve pashteti, en »corned beef« in dve konzervi zgoshchenega mleka. Kruha nimajo, zato grem sam na lov za njim, medtem pa se punci vkrcata na ladjo. Pri manjshih ulichnih prodajalcih ne najdem kruha in na trzhnici ga tudi ni, mi pa pozornost pritegnejo oklepi morskih zhelv in zhage rib zhagaric ... Na poti nazaj proti pristanishchu k srechi najdem pekarno, kjer imajo lepo ponudbo peciva, kot v Evropi. Vzamem shest baget. Blizu pristanishcha na plochniku ob hishi sedi rikshar na svoji rikshi z otrokom v narochju in ob sebi ima radio, iz katerega se slishi vesela glasba. Nasmehnem se mu in vrne mi nasmeh z lepimi belimi zobmi.

Malo predolgo sem pohajkoval po mestu, in ko pridem do pristanishcha, barke ni vech! Ljudje me takoj opazijo in mi s prstom pokazhejo drevak, ki me je prishel iskat. Barka nima motorja in uporabi tok ob oseki, da odpluje, zato ni mozhno chakati zamujajochih belcev! Do barke, ki je zhe dosegla shiroke vode rechnega izliva, me z drevakom pripelje neki domachin.

Sedimo na palubi in gledamo, kako se oddaljujejo mestne luchi in luchke ribishkih ladij, zasidranih v ustju rdeche reke. Ostali potniki so Malgashi in si zhe kuhajo vecherni rizh. Z vljudnostno besedo »mandroso« me povabijo, naj se jim pridruzhim, in skupaj jemo na tleh iz iste sklede. Mlajsha zhenska z ruto na glavi se sladko smeje, che kaj rechem po malgashko. Vsi smo polni tistega prijetnega obchutka zachetka avanture, ki spremlja vsako izplutje in sploh vsak zachetek potovanja. Eva in Jasna sta utrujeni in zhe lezhita na strehi kabine v spalnih vrechah. Ostali ljudje (potnikov nas je 15, mornarjev 9) lezhijo na velikem pokrovu odprtine za tovor in po tleh, pokriti z odejami.

Okoli dveh zjutraj mornarji dvignejo jadra in kar hitro krenemo na shirno morje. Neverjetno, kako se z bosimi nogami oprijemajo zheleznih kablov, ki drzhijo jambor: kabel zgrabijo med dva prsta na nogi in tako zlezejo gor ter nastavijo jadra. Za navigacijo so ponochi le zvezde. Barka ne pozna niti najmanjshega navigacijskega pripomochka – niti kompasa! Voda zachne valoviti in barka se zaziba. Ko smo zhe dovolj dalech izven rechnega ustja, zavijemo proti jugu in mimo svetilnika. Zaspim na palubi na svojem lezhishchu.

Zbudita me vroche sonce in dim ognja, na katerem zhe kuhajo jutranji rizh. Ogenj je zakurjen v posebnem zaboju, ki se nahaja v sprednjem delu barke, tik za sprednjim jamborom. Veter je zelo ugoden, vendar povzrocha valove, zato mi chez nekaj chasa postane slabo. Ne upiram se bruhanju in se kmalu znebim zajtrka – kruha in ananasove marmelade. Toda slabost ostane in she vechkrat bruham, marmelada pa postane bolj in bolj grenka ... Ko tako sedim na premcu in praznim zhelodec, naenkrat zagledam na morski gladini veliko zhelvo, ki pa se kmalu potopi.

Popoldne srechamo motorni choln, ki je verjetno ilegalno lovil zhelve. Mornarji z nashe ladje se dogovorijo za nakup ene zhelve. To zhelvo privezhejo na vrv in jo povlechejo na nasho barko. Lepa rumena zhival ima neprijeten vonj. Takoj se je lotijo z nozhi. Spodnji del oklepa vrzhejo proch, skupaj s chrevesjem in ostalo drobovino. Tace dajo sushiti v drevak, ki lezhi na palubi, mast pa razrezhejo v podolgovate trakove in jih potem obesijo na deblo. Neprijeten vonj nas je spremljal vse do mesta Maintirano. Zhelvino meso skuhajo in ga ponudijo. Ni mi vshech, ker je okus ravno tako neprijeten kot vonj. Morda se mi je zaradi slabosti zdel okus she slabshi.

Prijazen francosko govorechi Malgash srednjih let pove, da decembra zhelve valijo jajca in jih je zato tedaj prepovedano loviti. Pove mi tudi, da zhelve jedo ribe in niso nevarne za ljudi. Zhelve lovijo s trnkom kot ribe. Moj sogovornik je sicer ekonom za neko gradbeno podjetje. Gradijo shole, vodnjake in podobno. Kritizira novega predsednika (Ravalomanana), chesh da je baraba in da dela samo za svoje interese ter da je sramota, da tako navija ceno rizha, ki se je zadnje chase astronomsko dvignila. Pravi, da je predsednik tipichen pripadnik dominantnega plemena Merina. On sam pa je ponosni »côtier« ali prebivalec obalnega dela otoka in izhaja iz plemena Vezo, ki zhivi na jugozahodni obali, chlani pa so zelo sposobni pomorshchaki. Pravi, da bi lahko potoval s taxi-broussom ali z letalom, ampak gre raje z barko, ker to pomeni njegovo tradicijo. Ko potuje z barko, nich ne je, marvech le pije, ker na barki ni nobenih sanitarij. Stranishche je pach rob ladje! Mornarji, ki so bolj spretni, se postavijo na verigo, ki je obeshena pod kolom, shtrlechim iz premca, in opravijo veliko potrebo!

Zvecher se zasidramo in valovi barko tako zibajo, da zopet bruham. Nisem se pravochasno »zagrebel« za lezhishche in ostanem brez njega. Na tleh pa ne kazhe lezhati, ker se barka tako mochno ziblje, da voda vdira skozi odtochne luknje. Kasneje se morje k srechi umiri in se lahko ulezhem na tla.

Brez vetra je morje mirno, zato mi ni vech slabo, ampak sonce je naslednji dan obupno vroche. Vsi ishchemo senco, a ko je sonce najvishje na nebu, je na ladji izredno malo sence. Ljudje z vrvicami napenjajo odeje in druge kose blaga ali obleke ter se nato ulezhejo v njihovo senco. Ko sonce ni naravnost nad glavo, nam tudi jadra nudijo senco, a jo je treba loviti, ker ladja pogosto spreminja smer in se senca premika. Bezhati moramo tudi pred deblom (dolg tram, ki drzhi spodnji konec jadra), ko se zapelje chez nas. Krizh me zachne boleti od raznih skrchenih polozhajev.

Popoldne se pojavijo morski psi, ki pa niso veliki – najvechji meri morda meter in pol. Krozhijo okoli barke. Mornarji jim nekaj vrzhejo in bliskovito vse pojedo.

Zvecher vidimo nevihtne bliske nad kopnim na vzhodu. Prav lepo osvetljujejo velike, bele, vataste oblake. Niti ne pomislimo na mozhnost, da bi nevihta dosegla tudi nas. Spravimo se spat na streho kabine, a nas kar kmalu zadenejo prve kapljice dezhja. Mornarji hitro postavijo zasilno zavetishche tako, da chez deblo kot shotor obesijo cerado. Zhal ima cerada luknje in smo hitro premocheni do kozhe. Zebe nas. Bliski osvetljujejo morje z nenavadno belo-sivo barvo. Nevihta chez nekaj chasa pojenja, a noch je she dolga. Dodatno trpljenje povzrochi majhna punchka (ime ji je Sarobidy, kar pomeni »dragocena«), ki lezhi blizu mene ter tako maha in krili z nogami in rokami, da se moram prav paziti pred njo.

Jutro prinese upanje, da bo mogoche ogreti premrazhena telesa in posushiti premochene obleke, spalne vreche itd. Cheprav je radio (za poslushanje kaset) edini tehnichni predmet, ki ga premorejo mornarji, nimajo tezhav z navigacijo. Vchasih smo tako dalech od obale, da je sploh ne vidimo; ko pa je vidna, vidimo le chrto z majhnimi »iglami« na obzorju – to so palmovci, po katerih mornarji tochno vedo, kje se nahajamo. Veter je bolj mochan kot prejshnji dan in zvecher dosezhemo mestece Tambohorano, ki ga prav tako oznachuje dolochena kombinacija palmovcev. Ravno ob sonchnem zahodu se prebijemo skozi valove ob obali in pazimo, da ne bi nasedli na pesku pri izlivu reke. Zato gresta dva mornarja z drevakom preverit, ali je voda she dovolj globoka (ali ni morda zhe oseka) za vhod v reko. Vidimo, kako ju blizu obale valovi mechejo gor in dol. Ko se spustita v »kotlino« med dvema valoma, za nekaj chasa izgineta, dokler se zopet ne povzpneta na naslednji »greben«. Po precej dolgi odsotnosti se vrneta in z jadrnico previdno krenemo izlivu reke naproti. Na najbolj plitvih predelih s koli preverjajo globino. Ko dosezhemo globlje vodovje reke, lahko zopet bolj korajzhno zajadramo v smeri mesteca, ki je malo oddaljeno od morja. Tambohorano sicer ima »pristanishche« – betonski pomol ob blatnem obrezhju, a se zhe od dalech vidita jambora dveh »boutre«, kar pomeni, da ni prostora za nas, zato se zasidramo kar na reki, nedalech od blatnega obrezhja. Ves chas prihoda se je vecherilo s prekrasnimi barvami, ki spremljajo sonchni zaton. Obchudovali smo bel peshchen jezik, ki lochuje morje od reke, in nad njim silhuete palm in mangrov na oranzhnem obzorju – krasota. In kakshen mir! Edini zvok je nezhno butanje vode ob barko. Vsi v tishini obchudujemo naravo. Od sidrishcha do obrezhja nas prepeljejo z drevakom. Kapitan (klichejo ga »Caresse«) mi da denar, da bi zanj kupil cigarete, in kmalu izvem, da ni dal dovolj – hoche, da jaz placham preostalo!

Ko stopimo na trdna tla, je zhe noch; pesh gremo v mestece po peshcheni cesti. Po treh dneh na zibajochi se barki se majemo kot pravi mornarji! Z nami gre francosko govorechi mozh, ki pravi, da v tem kraju ni nobenega lokala, zato gremo z njim v neko trgovino, ki pa ne prodaja skoraj nobenih prehrambnih izdelkov. Lastniki so indijskega porekla in jih nash prijatelj dobro pozna. Najprej si omislimo pijacho, potem nam postrezhejo z domachimi pishkoti, ki jih tudi plachamo. Nato se prijatelj z Indijci zmeni, da nam bodo skuhali pashto in jo bomo pojedli kar pri njih. Takoj pristanemo na to zamisel, ker smo zhe navelichani rizha in precej potrebni prave hrane. Medtem ko chakamo, da nam skuhajo, sedimo v trgovini in se pogovarjamo z Indijcem, ki she nikoli ni bil v Indiji. Prijazen mozhakar, musliman (Tambohorano je sploh bolj muslimanski kraj), trpi za ishiasom in ga mochno zanima, kako bi si to stanje izboljshal – sploh ko izve, da je Eva medicinka. S prestrashenim izrazom na obrazu se zanima, kako je videti operacija.

Ko je vecherja skuhana, nas pride poklicat sluzhabnica, domachinka, in gremo skozi velike prostore v pritlichju ter po stopnicah do mize, postavljene v dolgi, shiroki vezhi. Jemo skupaj z nashim prijateljem – pashto s paradizhnikovo omako in nekaj suhih rib. Imam obchutek, da se mi je zhelodec zhe malo skrchil, ker ne pojem toliko, kot bi sicer lahko! Po vecherji nam Indijec ponosno pokazhe svojo pisarno – veliko sobo z majhno, nepomembno mizico, na kateri je skoraj edina stvar radijska postaja. Vecherjo nam placha prijatelj z barke.

Vrnemo se na barko siti in zadovoljni ter veseli ob pogledu na ozvezdeni nebesni svod. Ampak tisto noch so nam komarji povzrochili precej trpljenja ...

Zjutraj pochasi odjadramo. Veter je shibak in blizu izliva reke jadra podrejo ter za pogon raje uporabijo dolge kole, na katere se oprejo in tako porinejo barko naprej. Potem poshljejo Krempeljchka (tako smo poimenovali nekega malo norega mornarja) z mladim Richardom v drevaku naprej proti izlivu. S seboj imata sidro in petdeset metrov vrvi. Sidro odvrzheta, mornarji na barki potegnejo vrv, in na ta nachin premaknejo barko. Tako se pochasi priblizhamo kraju, kjer morski valovi butajo ob rechni iztok. Tam postane ochitno, da smo prepozni, da je zhe oseka in je preplitvo, da bi lahko izpluli. Precej obupani (vsaj mi trije belci) se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba ves dan prechepeti na ladji pod zhgochim soncem, v sicer rajsko idilichnem zalivchku, obdanem z rajsko idilichnimi plazhami. Tako smo izchrpani, da se nam ne da preplavati niti kratke razdalje do plazhe! Celo prevoz z drevakom nam ponudijo, a nas to sploh ne zanima ...

Okoli poldneva pa me vprashajo, ali bi shel z enim od mornarjev z drevakom nazaj v Tambohorano kupit hrano in pijacho. Takoj sem za stvar, ker uzhivam ob veslanju in se bom vsaj malo razmigal. Zadovoljstvo chutim, ker se mi zdi, da bom naredil vsaj nekaj koristnega. Odveslava v ozkem drevaku, ki ima na desni strani stabilizator. Kar hitro gre, verjetno zato, ker sta veter in tok ugodna. S soveslachem izmenjava nekaj osnovnih podatkov – ime in podobno. Sami zobje so ga – verjetno je vesel, da ima belca za druzhbo! Trudim se, da bi veslal chim bolj »profesionalno« oziroma tako kot on. Veslo je treba chimbolj gladko povlechi iz vode. Che eden od veslachev bolj mochno vesla, se to takoj pozna, ker zachne drevak spreminjati smer. Tisti, ki vesla zadaj, ima boljshi nadzor nad smerjo drevaka in lahko prilagaja svoje veslanje, da smer ostaja prava.

Izstopiva blizu privezanih »boutre«, na spolzkem, rdechem, blatnem nabrezhju, ki je polno luknjic, v katerih zhivijo drobni rakci. Pri Indijcu je trgovina zaprta, je pa odprta pri Komorcu na drugi strani ceste. Resen mozhakar z ochali, muslimansko kapico in samozavestnim nastopom. Dobro govori francosko. Edino pijacho, ki jo ima, je »Bonbon Anglais« – limonada s posebnim okusom. Na trzhnici kupim kokosove pishkotke, sadja pa ni. Pri iskanju sadja mi pomaga neki domachin, ki sprashuje ljudi, kje bi se dobilo mange. Po peshchenih cestah prideva do ograjenega dvorishcha, kjer poleg hishe stoji velik mangovec. Gospodar poshlje dechka na drevo in ta nam vrzhe dol okoli deset zrelih sadezhev. Ko mu hochem plachati, pa se brani; to me prav preseneti, ker na Madagaskarju se ljudje redkokdaj branijo denarja! Konec koncev pa je bogat zhe s tem, da zhivi v tako idilichnem kraju – mehek topel pesek pod nogo, lichne palme in lesene barakice, ki se estetsko prav perfektno ujemajo z okoljem. Ampak vrochina je taka, da na ulicah skorajda ni ljudi. Raje se hladijo v svojih hishkah. Tambohorano naredi vtis skrajno zaspanega kraja.

Z drevakom se vrneva na barko, tokrat proti toku in vetru. Kar namuchiva se in voda pljuska spredaj v drevak, da jo mora kolega z lonchkom metati ven.

Preostanek dneva prezhivimo na barki. Cheprav so blizhnje bele plazhe she vedno mikavne, smo tako izchrpani, sonce pa je tako vroche, da se nam she vedno ne da odplavati ali odveslati do njih. Raje vedrimo v senci, kolikor je sploh je na barki. Mornarji pa se vechkrat podajo na obalo ter zhivahno chofotajo v vodi in tekajo po pesku. Zavidam jim njihovo energijo in utrjenost!

Naslednje jutro s pomochjo drevaka in sidra zapustimo zaliv.

Popoldne priplujemo v Maintirano. Ker je pristanishche juzhno od mesta, mi pa prihajamo s severa, lepo vidimo lego kraja in krasne plazhe. Kot pishe v turistichnem vodichu, je mesto »morju obrnilo hrbet« – ob morju je le nekaj lesenih koch, mesto samo pa je malo odmaknjeno. Do pristanishcha priplujemo po izlivu reke, ki ima rdecha blatna obrezhja, pokrita z mangrovami. Tudi tu je blato prevrtano z neshtetimi luknjicami – domovi rakovic. Mornarji se tako obirajo s privezovanjem barke, da jih mi trije belci prav tezhko gledamo! Nadaljevanje poti do Morondave je she povsem negotovo, ker nihche ne ve, kako dolgo bo trajalo raztovarjanje petnajstih ton sladkorja in desetih ton mila. Tudi ni gotovo, ali bo treba chakati na nov tovor za Morondavo ali pa bomo nadaljevali kar brez tovora. Ker se za Evo in Jasno zhe naglo priblizhuje datum odhoda nazaj v Evropo, se pozanimamo za mozhnost, da bi pot nadaljevali kar s taxi-broussom. Izjemno prijazni usluzhbenci lokalnega ribishkega podjetja nas zapeljejo v mesto in nam pomagajo iskati taxi-brousse. Vsi nas svarijo, da se lahko v tem dezhevnem letnem chasu vsako potovanje krepko zavleche. Neki terenski kamionchek se pripravlja na pot v Antananarivo in krozhi po mestu, ishchoch potnike. Razlichni viri so nam navajali razlichne mozhnosti glede trajanja potovanja. V lepi restavraciji, v kateri smo presedeli najvech chasa, je neka zhenska rekla, da kamionchek lahko potuje deset dni, lahko pa se zgodi, da sploh ne pride na cilj! Francoz, ki je z motorjem vechkrat zahajal v isto restavracijo in je bil v Maintiranu zaposlen pri organizaciji, ki pomaga ljudem, prizadetim od ciklonov, je rekel, da ni govora, da bi shli s taxi-broussom, ker bosta sicer punci zamudili letalo. Odlochili smo se, da pochakamo in vidimo, kdaj bo barka odplula v Morondavo. Che bo trajalo predolgo, she vedno obstaja letalska povezava: Maintirano – Tsiroanomandidy, ki je blizu Antananariva.

V Maintirano smo prispeli v ponedeljek in najprej nam je bilo recheno, da bomo morda shli dalje v sredo. Torej smo imeli dovolj chasa, da Maintirano kar dobro spoznamo. Cheprav je kraj veliko vechji kot Tambohorano, je zaradi obupnih cest prav tako izoliran. Ampak obchutek sem imel, da so ljudje v najbolj odmaknjenih krajih bolj prijazni. Maintirano se nam je v shtirih dneh, ki smo jih tam prezhiveli, kar priljubil. Mesto velja za enega najbolj vrochih krajev na Madagaskarju in smo kar gagali, ko se je temperatura dvignila na 38 stopinj v senci. Ko smo se pogovarjali z ljudmi, smo opazili, kako vrochina vpliva na mozhgane: ko jih kaj vprashash, pochasi premislijo in traja malo dlje kot obichajno, da dobish odgovor. Tudi sami smo ugotovili, da vrochina otezhuje miselne procese; porabili smo vech chasa, da smo kaj razmislili.

Spoznal sem indijskega trgovca, ki je dobro znal angleshko (redkost na Madagaskarju). Rojen je bil v Tanzaniji in je tam tudi odrashchal. Na Madagaskar se je preselil, ker ima tu sorodnike. Omenil je, da ima v Angliji dva brata, ki ga stalno vabita, naj ju obishche.

V sredo popoldne sem shel do pristanishcha, ker nas nihche ni prishel iskat, cheprav so nam prejshnji dan obljubili, da pridejo po nas. Na svoje zachudenje, jezo in nejevero sem ugotovil, da nashe barke ni vech … Sprasheval sem, kje je, in so mi povedali, da ni odplula, ampak da se je le priblizhala morju in se zasidrala ob izlivu reke. Do nje me je peljal mozhakar z drevakom, ki je sicer vozil she vrecho rizha in drugo robo. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem zagledal nasho barko. Nekaj mornarchkov jo je strazhilo. Kapitana »Caressa« ni bilo. Nazaj v Maintirano po punci sem shel kar po plazhi – razdalja morda dveh kilometrov. Bil je krasen, toda utrujajoch sprehod v vechernih urah po sledeh, ki so jih pustili mornarji v pesku ob vsakodnevnem odhajanju do mesta.

Jasna in Eva sta mi povedali, da jima je kapitan prishel povedat, da okoli treh zjutraj odplujemo (takrat bo plima). Shli smo na zadnjo vecherjo v mestu in povabili kapitana. Nerodno mu je bilo in ni hotel jesti kakor mi. Potem smo se mi trije odpravili s tezhkimi nahrbtniki po pesku do barke. Zopet smo bili priche chudovitemu sonchnemu zahodu. Ker je barka chepela v blatu, je bilo treba malo potelovaditi, da smo zlezli na palubo. Noch na prostem je pomenila ponovne bitke s komarji, in cheprav sem se dobro »zadelal« v spalko, je bil spanec kljub temu zaradi mrchesa zelo nemiren. Ko je prishel chas plime, nas je zbudila zhivahna dejavnost na drugih barkah, na nashi pa je bilo nekam chudno mirno. Z narashchajocho zhivchnostjo smo opazovali, kako drugi odhajajo, medtem ko nashi mornarji z nichimer ne kazhejo, da bi se pripravljali na odhod. Razlog: kapitan se ni vrnil iz mesta ... Plima se je pochasi spremenila v oseko in zamudili smo mozhnost za odhod. Zjutraj smo od muzajochih se mornarjev izvedeli, da se je kapitan v mestu napil.

Cheprav je bil odhod obljubljen za naslednjo noch, punci upravicheno nista verjeli tej napovedi in sta she isti dan odleteli z Air Madagascarjevim Twin Otterjem v Tsiroanomandidy, od koder sta imeli potem kratko vozhnjo s taxi-broussom do prestolnice.

Meni se ni mudilo in zanimal me je zadnji krak poti do Morondave, zato sem ostal she en dan v Maintiranu, naslednjo noch pa smo res odpluli. Barka je bila tako rekoch prazna, vozili smo le eno omaro, pa smo se med vozhnjo skrili pred soncem kar v prostornem, smrdechem podpalubju, iz katerega je bilo treba redno z vedrom odnashati vodo. Zahvaljujoch ugodnemu, mochnemu vetru in lahki barki, smo Morondavo dosegli v manj kot 24 urah. Mornarjem se je zdelo zelo smeshno, da sta me punci zapustili in so me stalno sprashevali, kje sta. Kapitan pa se me je izogibal. Verjetno ga je bilo sram ali pa celo strah. Punci sta bili zelo prijazni do njega – za zobobol sta mu dajali protibolechinske tablete, in she na vecherjo smo ga povabili. Dobro je vedel, da se dekletoma mudi, pa nas je vendarle takole »zashil«!

V Morondavi (precej velik kraj) je bilo vreme muhasto; pri tem sem tudi hitro spoznal, da ni prav nich zabavno potovati sam. S prvim mozhnim taxi-broussom sem se vrnil v Antananarivo in she ujel dekleti, preden sta odleteli z otoka.

__________

Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja (Op. ur.)