Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012
|
|  Yüklə 3.42 Mb.
|
Shopek vijolic zrem skozi ochi tako drugachne od mojih mehkoba zraka odklene nogi ravna chrta je tam
migeta proti zehajochi razpoki (raste vame) ni nama mar za bleshchanje rose tudi zvoki so zhe zdavnaj odtavali v smeri sonchevih kazalcev
kot tolikokrat doslej povezal v shopek vijolic
od dveh parov shkornjev so se razvlekle ure izparevanja okolishchine niso bile prave da bi lahko zhabi porezala ritne dlake in do gojishcha podmornic je bilo she dalech
ki se ni zgodila utripajoche luchi so presekale konzerve in to v trenutku ko je s chistilk she vedno kapljala sol in se iz drobnih nastavkov she niso uspeli razviti periskopi a she preden je zagorel vecher sva vsemu navkljub obrisala peno z najinih ustnic Mrozh z velikim Zh zhivel je zhe dolgo pred tem
je jata sramnoustk vezala pentlje okoli njegove chrte obzorja) njegova hoja se je sprevrachala v luske izsushene prsti v eno samo pretakanje chasa skozi chas
ko se je konchno udomachil v blagodejnem odmevu
sedijo cheri na zatozhni klopi ochi hochejo ven bolshchijo ne morejo premostiti luknje ne zasuzhnjiti zadnje misli od njih ni priznanja ni pesmi
je le v meglo zavit molk ki se obesha na elektrichne drogove na mlachne sanje na mehurje v grlu
zdaj pletejo chisto novo vesolje a chrna luknja v ozadju se privoshchljivo hahlja ona ve pogoltnilo nas bo berashko tihozhitje Dani Bedrach DRUGO DEJANJE CHELSEA HOTEL v mrachno podnebje shine strupeno oko, na soncu se tiho razkraja veriga krtach. janis joplin ima kiselkast telesni vonj: iz vsake luknje ji shtrli kak odreshenik. nagacheni tichi brbotajo v shkrlatno nebo: z mesnatih zaplat se cedi sveta pomada. mozhiclji na luni si kuhajo zhaltavo prejo, umetne kresnice. leonard cohen, bozhji tesar, gradi choln iz bazalta, iz treh besed zvitorepk: ga dvakrat upogne, ga nasmoli in odvesla na brezhino ozhemat svoje srce.
se trdno zaprede v oblichje mateja krajnca, in prizhge nad ljubljano tisoch srebrnih luchi! EL PUEBLO UNIDO mesto se je bahalo z betonskimi golobi, in pod plochniki so prezhale nove zhice: lastniki src so drgetali pred izlozhbami in si drgnili izpushchaje s starimi kamni. nobenih varovalk ni bilo vech videti! a vsak, ki je spregledal, si je kupil za cel pehar mrtvih kresnic in leseno hrbtenico, ki jo je zabarantal naprej. mimo so shli tujci in cingljali z lonchki, mimo je shla drzhava, preoblechena v lakoto, mimo so shli pazniki s trudnimi pishchalkami in mimo je shla prihodnost s krvavimi ochmi! v drvarnicah so si dechki brusili metulje, v cerkvah so dekleta kradla jeklene lichinke, v kasarni pa je nestrpno dihal pijan samorog.
z robatim prichakovanjem. nad oblaki so shkripale mrzle zvezde in bog si je z rokami iztrgal srce. BROTHERS IN ARMS med splitom in mostarjem, nekje med nebom in zemljo, mi je tin ujevich zmehchal kamenje. onemel sem s topim nozhem v rokah: poletje je postalo znosno in ujel sem vrocho grlico. med tukaj in onkraj so mi amerikanci nastavili past: v njej je bil kristus z gobastimi podplati, v bledi vojashki vetrovki. ko sem ga zajezdil, me ni vech poznal. spoznala me je lastna mati, mi podarila odpustke in vrch posladkane limonade. z bosimi nogami je odbrzela do oglarskih kop, kjer jo je vzela noch. ko sem se hotel roditi, me je navsezgodaj obiskal branko miljkovich. ni skushal skriti, da je poln velichastnih sanj: napila sva se sonca na adi ciganliji. ko si je nadel vrv, mi je z vrochim kopitom zachrtal svoj verz v srce: zajebi, stari! nesrechan chovek ne mozhe biti pesnik. DRUGO DEJANJE chrtomir, v katerih stiskalnicah brenchijo tvoja zloshchena moda? ali nista savica in slava zdaj eno in isto? v bolnici franja te chaka zavitek svezhih glist: bova skupaj hupala pred skupshchino? priznam: kuncu sem zhe zdavnaj izruval zob in moj nov buzdovan ni bil kupljen v kropi. zdaj si ga mastim v tvojem imenu, chrtomir, sin nashe slabosti! vesh, nashopiriti se bo treba: srne umirajo in za tolstimi vekami zhe prezhi nora svojat. lakota ne pozna meja in najine lego kocke so od vcheraj. rubikon je poplavljen, zato te rotim: prisezi mi ob mrtvem buldozherju, da se ni mama slovenija izstradala zaman! in morda, morda bodo spominchice olesenele v nov krizh, na katerega bova nasadila srd. se spominjash, za las je shlo takrat, na nozh, za rogovilaste sanje! she nerojen sem se bil ob tebi, ob tvojih kobilicah: kot nor robot, z nasrsheno sapo peruna v svojih pavjih ocheh. bodo tokrat z neba shinile drugachne kosti, nove prerokbe, nagradne krizhanke z divjashkim izidom? bova imela tokrat dovolj vina, dovolj helebard za starodavno pomlad, ki jo bova morda obudila? Milena Sushnik Falle IZID PORTRET
Dalech od teh let – pomirila viharne trepetlike svojega zhivljenja, vdana sebi, zakrpala bolesti, zadane v krogu nezapolnjenih zgodb, dozhivetih v poletu sanj do neba, v zametu nasprotij, v katerih sem zashla med kamnite ulice neuchakanja in izgubila smeri. Bom kdaj? Dalech od teh let – zapechatila bojazen pred mnogimi stvarmi, razumela samo tishino poleglih utvar onkraj kaosa, neobremenjeno v poti spokoja, v kamnito pozabo okvirila bolechine, vsako posebej, nikomur na vpogled – zhivljenjski portret mojih cheri ... CHAS BEZHI Cheprav bi me zapustila samota jutrishnjega dne, bi se vrnila med dolge aleje spominov, kjer sta nelochljivi tesnoba in zhalost, kakor telo in kri – med ritual znanih podob, spoznanj, pod oboke mostov nad neustavljivimi rekami hitenja. Cheprav bi me zapustila samota jutrishnjega dne, ne bi razchlenila verige usode – simbolnih razpotij, kjer so ostala gola pobochja sonchnih poletij, jok jeseni, stiska zime in pomladno upanje; ker ure nostalgije pod lecho dushe rishejo z ognjem pepela neizbrisne silhuete minulega zhivljenja. VEZICE
ne spregovorim o samotnih obrezhjih mehkobnih senc svojega rastja, o vijugasti strugi reke sna, bohotno bizarni enolichnosti, ki plaho razpira nedra, vezice dushe nemi.
ne spregovorim o razsutih chrepinjah sonca na pragu navade, ne o nizko razgibanih korakih vsakdana, ne o sijaju polozhenem vame, mehkobno – na moje rane, kdaj pa kdaj – tudi ne vchasih, govorica v ocheh vzkipi. VECHJE OD JOKA V sebi nosim strah, neskonchno ranljivo
me napaja. Nich ni prizaneseno – vse je eno, kar me obdaja. IZID
je dan,
ki ga nisem imela.
z velikim lovishchem svojih misli.
/ glej grabenski / Vse dni nalit, kot lakonca je pil, neobrit, in zhivel na kredit. Je iz chika v chik kadil, cvetel v greh na sladkostrastnih je poteh. Zmikavt je bil, mater goljufal pri vseh stvareh, na koncu trotec sam ostal, ko karte je metal in ga zmeshal je pagat. Da dobrega na svetu ni, je vpil. In da slabo se shpanovije veseli, je chesnal, hodech po dezheli vasovat. Posmrtnik ocheta ni poznal, nikoli nihche ga ni nabil, mu dlachice smodil, molitvic kozjih ga nauchil, in je ostal nebogljen svat. Rekli so, da se vcheraj zvrnil je, blaten in pijan, zmeden ves in pretepen, krvav, v osat, da diha she in da dolgo najbrzh ne bo ostal. V dolini med redmi Korlek je koso ostril, ko krik v nebo je zaplaval, zaklepal je, se znova med travo zaril. Osojek je trudno mezhikal in kmalu zaspal.
Mb, v zachetku grudna enajst
Na produ
/_ _ _ _ _ _ _ _ _ »kako smo se namuchili, da bi si ohranili zhivljenje? Se morajo torej tudi oni tega nauchiti sami?« _ _ _ _ _ _ _/
Zoi Kareli: Nadaljevanje; Grshka lirika 20. stoletja, str. 57, DZS, 1975
Kozarec sem z obema objel, pel sem, pil, norel in klel. Na poti domov nazhgan sem v grabnu cvetel, se v shkarpo zabil, kot rozha ovenel, si chelo hladil z derocho vodo, ko me pochasi in zanesljivo je vleklo na dno, med drachje, korenine umazanosive brezhine, med kleniche, postrvi in belice. Onkraj brvi, nad prodjem in dolgo plitvino, se na glas rezhal je bosjak, siromak; neobrit, razpet, do grla nalit, telezhjek ves in chez, meni podoben, moj prekleti svet. Za lase me je zgrabil, bikovska moch, odlozhil na prod, se kot blisk je spretno obrnil in izpuhtel , ves dober, v mrak. Jutri spet na vlak. Ob osmih zachnem, da ob osmih spet v grehu bom v grabnu cvetel, a kdaj k mojim pojdem, ne vem.
zachetek novembra 2011
v tihem trajanju
krtovske manire: pa rinem pa rinem in sem: med vrbovjem nad rechno strugo nagnjen nad mastno blato bled od prichakovanja z ochmi bozham klateshko machko v mislih lapuhov cvet in prezgodnji led
iz dnevne sobe tega videti ni z romarsko vnemo premishljujem: pregreta past sili na cesto ljudi z nogami cepetajo zgneteno sedanjost preklinjajoch pogoltne ustvarjalce mavric pretkane kovache pravljic in zvijachne umetnike trebushnih plesov
v tihem trajanju ko si jezen in sprt s seboj se obrnesh in chez ramo zagledash zdruzhbe oglate, tepce bahate in strmoglavish v brezno nerazumja na prostrane obale prevzetnosti kjer vezhe stvari micelij preshernih obljub in obetov nichevih belichev
le zakaj se nenehno z vrbino spogledujem zakaj mislim nazaj zakaj drezam v mastno blato v kalejdoskop neobetavnih predstav zakaj znova chakam na maj na svilenomehke trate pod hrasti kjer zhelodi lezhe in njih kapice vsenaokoli
svechan dvanajstega
Ogledala
Naj vam ne bo odvratno pogledati se v zrcalo. Nastavite obraz jezerski gladini, postavite se pred komodo, ob kot olje mirno morje, zbrusheno jeklo, iz zrcal sestavljene objektive … Ni vam vshech ? Je pomendrana vasha zavest, oskrunjeno lapuhovsko zavetje? Med prelivanjem mavrichnih barv drobencljate proti preddverju pekla, s svojimi drobnimi dobrimi nameni potujejo dushe v /ne/mir, v zameno za /bre/vir, za ponoshene smehljaje … Komu mar za ogledala, vendar se bojim, da bi srechal bozhanske sestre, Dike, Evnomijo in Ejrene. Bi pogledale vstran? Bilo bi kot neznosno vsiljevanje orbit. Zato vrochichen skachem naokoli in s palico odganjam nadlezhnezhe. Spodaj, na travniku, stoje kope posushenega. Sushilo nam je v prid. Oni med redmi nimajo v zhepu ogledalc. Vendar so: ogledala na stropu versajske palache, na dunajskem dvoru, v carskih sobanah, med bruseljskim marmorjem in v Ahachevih spisih … Zdaj, ko so odnoreli shkorci in ni vech senenih kopic, so zdrobljena ocharljiva ogledalca! Kljub vsemu: ozrite se, v ogledalo se poglejte, je podoba negotova vashih lic odsev?
V sebi nosim nemesis
Vino po kleteh je dobro, zidanice vabijo, trdi me zmedena in razglashena politika, v bes me spravljajo nore koalicije, stara zhlobudranja, izgubljeni kos prezeba, pogovarjala sva se, evro se tanjsha, mirovne misije tudi, na tepeno oko si polagam oblizhe, ukraden sem, izrabljan, odstavljen, prezrt, vse sem,
ko se v zidanicah nalivam, tam je namrech zastonj, vendar so me zhe vsi siti, v meni kipi, dolzhan sem za elektriko, zmanjkalo mi je za plin, fantje vriskajo, nova garazhna hisha poka, lestenec je padel zhupniku na glavo, skorajda brez misli strmim skozi okno: se na shiroki cesti zhe zbirajo ljudje?! Od petka do svetka nosim v sebi n e m e s i s
Govori, lino shkropi … In leze pod kozho. Videti ga ni, ni … Pet klafter zakopan, zakopan, v sanje pregnan … Iz tal prihaja glas, plivkajoch potuhnjeno v dolgo vas … Nemarno vzvishen in izzhet, zle volje poln, na utripanje pripet, pripet, davno z zemlje zhe pregnan … Na zhegen chakam, ozebnik sem in rad bi razumel. Trudim se – le poklekniti ne, za bozhjo voljo! V zavetju teme stojim, pred nichimer ne bezhim.
Pohlevni jagenjchki se stiskajo ob mrkacha.
Zunaj se dere razborita drhal. Iz razdrapanega zhleba razdrapane bajte pregreshno v nich odhaja voda.
Chrednishka gotovost in kljubovalna pastirska samovshechnost postajata betezhno mozhgansko gorje. Gorje, da nikoli tako. Nikoli tako. V prihajajochem odhajanju sem sam sebi fragment. Zapravili smo agoro, ves talent, premishljevalnice in celichni cement. Zapovedana ubogljivost napada telo in ga potiska v minljivost. Govori le mozh, le on. Spuzhvasta napaka ochetnjave. Siva mrena pada ljudem na ochi: pochakajte, prihodnost se mora nekje zacheti – tako se zdi, topoumni kljukci. Iz natanchno obdelanih kamnov bode v dezhevne oblake bastion … Bastion, nasha zadnja postaja. Ko se nochi. Ko se svita in te kliche hchi.
Ujeta v mestni vogal. V mimobezhnost, v komaj ogreti zrak. V rahlost mestnega sonca. V misli neznane. V prometni znak. V zaplenjene besede. V ukradeni molk. Tujca sta vsaksebi nemela. Vsak v svojo stran. Vsak v svojo dlan.
Deklica drobnih let. In lutka na vrvici. In neobrit mozhak, klobuk pred njim. In mnozhica dobrih ljudi. In okrushek nezhne, divje lepe melodije. In kdove od kod she cvetni prah. In chudenje, misli venenje. In vznemirljiv plesni korak. In neobriti zhivljenje lutke zhivi. Vrvice prepleta in kovanci pojo.
Mesto ob reki in velike, srechne ochi. Kako je sredi mladih zharkov lepo! Kako lepo sredi hish in prijaznih ljudi! Kako se med hishe izgublja Claude Debussi! Kako pod mestne strehe hiti, lutka na vrvici! Kako zamera spi, zastaja korak! Kako se misel topi in junak konja z ostrogo podi! Kako povrne se mir! Deklica trepetaje zapira ochi.
Za Mijo, zachetek sushca dvanajstega leta Lev Detela VECHER NA MALTI LIRICHNI ZAPISI S POTOVANJ Vecher na Malti Tiho se sprehaja vecher med kamni in rezko travo s poznimi zaljubljenci do plime visoko na morju Rdecherumeno zharenje na robu temnopolte zemlje zanasha veter v odprta srca in jih polni s srecho Ta oktober je velik globok in lep nedoumljiv in charoben
Ta sploh ni od muh,« reche ucheni gospod spodaj v hotelu pri mizi pod katero se skrivajo shchurki
zaradi takih pisateljev razumemo tudi mi Anglezhi svet mnogo bolje ...«
cheprav smo se trudili zanj vech kot sto let, pa tudi drugim je vse skupaj ushlo iz rok ...«
v tem nekateri vidijo hudo napako ... gospa pick na primer meni, da je kafka reakcionaren ...«
da sem se pri kafki veliko nauchil, cheprav je chuden, v nekem smislu je zares nerazumljiv ...«
je dolgchas, zato ga pod vecher pravzaprav rad prebiram.«
kako se mu zhe reche, no zaradi tistega ka...ka...ja, ime sem pravzaprav pozabil, pa se vchasih nekoliko namuchim, ampak stvar je dobro izpeljana, cheprav sploh ni zakljuchena ...«
bolj pazili na disciplino in higieno ... Povsod smeti in ti rjavi shchurki ...«
in ta susha ...« »Ampak vseeno berite kafkaja, oprostite ... kafko, cheprav se mogoche moti!« reche dobri gospod in me prijazno pogleda. Qawra, 14. oktober 2010 Prisrchen pozdrav v domovino Ah ta svetilka na mizi je nekoliko vrtoglava s previsokim senchnikom ochi me bolijo zaradi prechne svetlobe ... Kljub temu bo treba poslati prijateljem in sorodnikom ljubeznive razglednice s prisrchnimi pozdravi z raziskovalnega potepanja po malteshkih otokih Poshtna znamka za tujino je tu zares poceni kaj je zhe 37 centov za ta papirnati kich distributed by Malta glede na draginjo ki tare Evropsko unijo ampak svetilka me moti Naslovi iz domovine so nekoliko zverizheni prevech sence je na mizi boli me ta sodobna stvarnost zato se vprasham kje si domovina ja kaj je domovina
kam torej poslati prisrchne pozdrave te sploh kdo tam chaka kdo te doma chaka ah domovina che si tujina
kam torej s pozdravi che ni svetlobe kam poslati ta kich che ni nobene svetlobe ja kam torej poslati che je s svetlobo prevech narobe
joka duh starega vedezha she se slishi prerokba ki jo je zaklical v nebo nekateri vedo povedati da se she vedno dogajajo chudezhi zato se chez oblake preliva onostranska belina stojiva pred svetishchem na vrhu gricha v zacharanem risu iz palm stari svet se je baje porushil toda midva sva nashla sebe in naju tu med kamni travo in vetrom sva mirna in srechna zhivljenje je kratko toda vechnost je dolga in usodna
v hotelu nad jezerom skrbi za poper, sol in zaplet stvari
zato se temperatura vseh stvari neprestano vzpenja do rezkega poka iz zakritega revolverja
je zapovedana neizprosna kravata ki je vech kot deset bozhjih zapovedi
leva stran mozhganov jih odnasha na desno tako kot tistega falota iz italije
saj mu je bilo tako ime, ali ne, je naredil veliko dobrega!«
Kdo je prej streljal pri jezeru? Nikoli nimam miru pred morilci in umori!«
v hotelu so pomotoma zamenjali njene fine chevlje za stare copate pa tudi kovchek je na vsem lepem izginil neznano kam
storilec bo izrochen pristojnim oblastem Bohinj, Ribchev Laz, 17. julij 2010
in postrvmi na izviren nachin iz temnomodre vode v tiho mansardno sobo vremensko porochilo ima zadnjo besedo cheprav se nevihtni jug porazheno umika v staro skrivnost mogochne viteshke cerkve ob jezeru
se zaljubljeno razrashcha v notranjost bivanja
je vech kot epigram Millstatt, 18. avgust 2011 Na Desetem planetu (tik pod vulkanom El Teide) ta strma kopa pod golim nebom tik nad previsi v podzemlje lebdecha nad oblaki kot so nam povedali se prichenja zachetek nechesa novega ker smo prispeli na deseti planet
vse je postorjeno knjigo zhivljenja je dobri angel zaklenil s sedmimi pechati pojavlja se silovito chudenje strah zaradi temne gore je vsemogochen verjetno zhe bobni v jedru zemlje cheprav she ni vsega konec in so vrata v kozmos odprta na stezhaj El Teide / Las Cañadas – Tenerife, 6. februar 2012 Playa de Troya ti veliki morski val ti prehudi morski val v besni vrsti za visoko vrsto ti tezhki strmi val kako te naj urochim v milo nizko valovanje v nezhno obrezhno plimovanje? Tenerife, Playa de las Américas, 7. februar 2012 |