Poročilo iz Svetovnega kongresa fizioterapevtov, Singapur, maj 2015
|
|  Yüklə 3.06 Mb.
|
| Poročilo iz Svetovnega kongresa fizioterapevtov, Singapur, 1.-4.maj 2015
V začetku maja sva se Marko Rudolf in Janez Špoljar, fizioterapevta iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta – Soča, aktivno udeležila svetovnega kongresa fizioterapevtov, ki je potekal v Singapurju. Kongres je organiziralo Svetovno združenje fizioterapevtov (The World Confederation for Physical Therapy – WCPT), in singapursko lokalno združenje fizioterapevtov (Singapore Physiotherapy Association). Od ustanovitve WCPT-ja leta 1951 je bil to že 17 svetovni kongres. Sam sem se ga udeležil drugič, Janez pa prvič. 1. maja, na dan večerne otvoritve kongresa, je na NanYang Polytechnik, School of Health Science, v dopoldanskem času, potekala kongresna delavnica z naslovom: »How to take balance training one step further«. Delavnico so vodile tri predavateljice iz Švedske, pod vodstvom prof. Agnete Stahle. Najprej so nam v teoretičnem delu predstavile projekt BETA (Balance Eldery Training Activity), ki ga uporabljajo predvsem pri starejših odraslih in ljudeh z osteoporozo, želijo pa ga vpeljati tudi v fizioterapevtske programe pri pacientih z nevrološkimi okvarami (Parkinsonova bolezen, možganska kap). Program poteka v skupini 6 - 10 ljudi + 3 fizioterapevti (lahko en fizioterapevt + 2 asistenta), 45 min, 3x/teden, 12 tednov. Bistvo programa je v postopnem stopnjevanju dejavnosti, da pacient prehaja preko vseh treh stopenj (basic/moderate/advanced), pri vseh položajih in pri vseh dejavnostih. Fizioterapevt se subjektivno odloča, kdaj je pacient sposoben prehoda v višjo stopnjo zahtevnosti. Namen te vadbe je predvsem izboljšanje funkcije hoje in ravnotežja ter s tem zmanjšanje možnosti za padec ter zmanjšanje strahu pred padcem. Raziskave, ki so jih naredili, imajo kar nekaj pomanjkljivosti, saj so imeli za oceno ravnotežja pomanjkljive merilne instrumente. Tudi sami spoznavajo, da potrebujejo za bolj objektivne rezultate, bolj sistemsko oceno ravnotežja, zato se nagibajo k uporabi mini-BESTesta. V praktičnem delu smo se razdelili v pet skupin, pet različnih postaj vadbe (30 udeležencev), kjer smo izvajali različne vadbe ravnotežja: sede, stoje, med hojo, z različnimi pripomočki (žoge, ravnotežne blazine, baloni…) in na različne načine (zmanjšana/mehka podporna ploskev, vadba z dvojno nalogo - motorično, kognitivno). Večino te vadbe na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi že izvajamo. Kljub temu pa sem dobil nekaj novih idej, ki jih bomo lahko uporabili pri nadaljnjem delu. Zvečer sva se udeležila otvoritvene slovesnosti. Na kongresu je bilo prisotnih 3538 udeležencev iz 114 držav članic WCPT-ja. Največ delegatov je bilo iz Japonske, Singapurja, Avstralije in Velike Britanije. Iz Slovenije nas je bilo osem udeležencev. Vabljeni predavatelj na otvoritvi je bil prof. Goh Ah-Cheng, ki je poudaril predvsem neizbežno nadaljnjo uporabo različnih tehnoloških inovacij in pripomočkov. Povedal je, da je pri uporabi novih tehnologij zelo pomembno vključevati tudi mlade fizioterapevte, ki imajo zelo veliko idej, katere lahko s sodelovanjem izkušenih strokovnjakov uspešno uporabimo pri delu s pacienti. Naslednji dan se je nadaljeval s predstavitvami sprejetih povzetkov, ki so potekale v različnih oblikah. Znanstveni odbor WCPT-ja je vse povzetke ocenjeval po enakih kriterijih, ne glede na to, da so bili razvrščeni v različne oblike predstavitev. Predstavitve so bile v obliki predavanj in plakatov. Predavanja so bila treh vrst: classic (8 minutna predstavitev, po koncu 3 minute časa za vprašanja), rapid five (5 minutne predstavitve, čemur je sledila razprava znotraj ožje skupine okrog predavatelja in na koncu pred vsemi prisotnimi), state of the art (10 minutne predstavitve najkvalitetnejših povzetkov vodilnih strokovnjakov). Razdeljena so bila po naslednjih sklopih; da se kakšen ne bi izgubil s prevodom, jih navajam v angleškem jeziku: pain: retraining mind&brain, clinical trials, musculoskeletal – spine, professional issues, cardiorespiratory, stroke, women`s health, health promotion and wellbeing, musculoskeletal, professional practice: other, sports and sports injuries, neurology, health promotion, rheumatology, pediatrics, musculoskeletal – lower limb, education, global health, older people and falls, education and professional issues, musculoskeletal – upper limb, parkinson`s disease, research methodology and implementation, methods of teaching & learning, exercise physiology, service delivery/emerging roles, quality and standards, exercise: strength training, oncology & palliative care, qualifying education, outcome measurement, musculoskeletal: peripheral, orthopaedics, human movement analysis. Nekateri sklopi predavanj so se ponovili večkrat (stroke, pediatrics, neurology, cardiorespiratory). Predavanja so potekala v 12 dvoranah naenkrat od 8.30 do 17.30 ure. Sam sem se v glavnem udeleževal predavanj s področji neurology, outcome measurement in stroke, Janez pa s področji musculoskeletal – spine, outcome measurement in prav tako neurology, ker so to področja najinega dela in zanimanja. Tudi predstavitve plakatov so bile do največje možne mere razdeljene po sklopih oziroma so podobne teme na plakatih pomenile, da so bili plakati v isti vrsti. Tematika po sklopih je bila podobna kot že omenjeno, nekaj je bilo dodanih specifičnosti. Sam sem si največ ogledoval plakate iz področja »stroke« in »neurology«, Janez pa med drugim tudi »spinal cord injury« in »robotics and technology«. Seveda sva, da bi lahko nova spoznanja prenesla kolegom na URI – Soča, v največji možni meri spremljala tudi plakate iz drugih področji in vmes razpravljala s kolegi fizioterapevti, ki so jih predstavljali. Izpostavljam nekaj zanimivih poudarkov predavanj. Jan Mehrholz je predstavil pregled literature uporabe elektro-mehanskih naprav za vadbo hoje. Pregledal je več podatkovnih baz, vključil je 23 obsežnih raziskav, skupno število vključenih pacientov je bilo 999. Zaključki so, da imajo pacienti, ki vadijo s pomočjo elektro-mehanskih naprav v kombinaciji s fizioterapijo večjo verjetnost, da postanejo pri hoji samostojni. V t.i. »focused symposium« z naslovom »Braintrain: making the most of new technologies for stroke rehabilitation«, so avtorji poudarili, da je v zadnjih petih letih izredno velik tehnološki napredek na področju robotike, navideznega okolja in telerehabilitacije. Nove tehnologije se lahko uspešno uporabijo pri rehabilitaciji, ker s tem vplivamo na plastičnost živčevja, motorični nadzor in ponovno motorično učenje. Izboljšanje znanja na teh področjih bo pomagalo, da se bodo nova orodja znala uporabiti na pravilen, ciljan način, ki bo usmerjen v izboljšanje funkcije pacienta. Poudarili pa so, da bo zlasti navidezno okolje potrebno še dodatno nadgraditi in prilagoditi pacientom (po kapi), ker če se dejavnosti primerno in ustrezno ne nadgrajujejo, se jih lahko pacienti hitro naveličajo. Predavatelji so med drugim omenili tudi: Rehabilitation Gaming System, Kinect and Leap Motion Sensor, Arm Medi Touch Hand Tutor, The STIWELL med4, Armeo Spring. Cameron Lindsay je naredil raziskavo o ugotavljanju spastičnosti in vplivu spastičnosti na funkcijo roke v akutni fazi, v prvih šestih tednih. Vključili so 1143 pacientov, 120 jih je izpolnjevalo kriterije. Spastičnost se je pojavila v povprečju 11 dni po kapi, kar je hitreje, kot je bilo ugotovljeno do te raziskave. Pri vseh pacientih, ki so dosegli izboljšanje funkcije, je bila prisotna določena mera spastičnosti. Tako domnevajo, da spastičnost ni nujno le negativna prilagoditev, pač pa tudi neizogibna stopnja v procesu plastičnosti. Seveda bodo potrebne nadaljnje raziskave za potrditev navedene teze. Julie Bernhardt in sodelavci so v letu 2014 naredili raziskavo o zelo zgodnji rehabilitaciji po možganski kapi, znotraj 24 ur. Predvidevali so, da zgodnja rehabilitacija poveča število pacientov, ki lahko hodijo samostojno ter tudi poveča stopnjo okrevanja, zmanjša število zapletov, poveča kvaliteto življenja v prvih 12 mesecih po možganski kapi ter zmanjša stroške. Vključili so 5 držav: Avstralijo, Novo Zelandijo, Malezijo, Singapur in Veliko Britanijo, skupno 2104 pacientov, 507 jih je izpolnjevalo vključitvene kriterije. Rezultati bodo šele objavljeni, menijo pa, da bodo rezultati vplivali na reorganizacijo bolnišničnih enot za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi, saj so ugotovili, da za akutno fazo pri pacientih po možganski kapi ne velja: »Manj je več…«. Na okrogli mizi »In 2025 what will the most important evidence look like?« pa je pogovor tekel predvsem v smeri, da je potrebno pri svojem delu uporabljati predvsem z dokazi podprto prakso. To pomeni, da bo v prihodnje potrebno izvajati tiste fizioterapevtske postopke, za katere bo dokazano, da so uspešni in učinkoviti. Včasih je potrebno izvajati tovrstne postopke, četudi niso najcenejši. Seveda pa je potrebno paziti tudi na stroške oziroma finančno učinkovitost postopkov. Pri raziskavah je potrebno kvalitetno zastaviti namen in metode dela, da se zamudno in drago raziskovanje na koncu ne izkaže za nesmiselno. Še naprej se bo izvajalo metaanalize, s katerimi se primerja več študij naenkrat in s tem ugotavlja katera metoda je najboljša. Zelo zanimiva je bila debata na okrogli mizi z naslovom »A roadmap for direct access and self-referral: navigating the route«. Fizioterapevti iz držav, ki imajo na primarnem nivoju zdravstva omogočen neposreden dostop do fizioterapevtskih storitev, so skušali orisati trnovo pot, ki jih je pripeljala do tega. Spremembe za te postopne korake so bile potrebne pri vseh udeleženih zdravstvenih delavcih, še najbolj pa pri fizioterapevtih samih, ki so si morali trdo prigarati zaupanje zavarovalnic in zdravnikov, da so dopustili spremembe sistema. Ki pa se dolgoročno v večini primerov izkazuje za učinkovitega tako po strokovni kot po finančni plati. V dobri polovici držav članic WCPT-ja zdravstveni sistem dopušča neposreden dostop do fizioterapevtskih storitev na primarnem nivoju. 2. maja je Janez predstavil svoj plakat z naslovom »Impact of feedback display during robotic-assisted treadmill training on cardiorespiratory properties in persons with spinal cord injury: a pilot study«. V okviru predstavitve plakatov so imeli avtorji določen čas, v katerem so morali izobesiti svoj plakat in biti prisotni za pojasnila morebitnim zainteresiranim kolegom. Janez in kolegi iz URI – Soča so plakat izdelali na osnovi podatkov, ki so jih zbrali v okviru internega projekta. Ves čas njegove prisotnosti pred plakatom je odgovarjal na vprašanja zainteresiranih mimoidočih kolegov in dodatno razlagal morebitne nejasnosti v zvezi z njihovim delom na raziskavi in na splošno. Vseh plakatov je bilo več kot 1500. Z Janezom sva poslikala nekaj zanimivih predstavitev in pridobila izročke z različnih področjih. Posredovala in razdelila jih bova zainteresiranim kolegom. 4. maja sem imel v sklopu predavanj »Outcome measurement« predavanje v okviru »rapid five« predstavitev z naslovom: »Comparison of modified mini-BESTest and Berg balance scale as assessment tools for balance disorders in persons after stroke. »Rapid five« je nov način predavanj, kjer vsak izmed predavateljev predstavi prispevek z le petimi izročki v petih minutah. Po koncu vseh predavanj se predavatelji razporedijo po dvorani, vsak gre na svoje oštevilčeno mesto in tam izvede razpravo z udeleženci, ki postavljajo svoja vprašanja. V tej 15 minutni diskusiji sem imel zelo veliko vprašanj, na katera sem uspešno odgovarjal. Po koncu petnajstih minut se vsi predavatelji vrnejo pred oder, kjer v vrsti stojijo pred udeleženci in na kratko obnovijo, katera vprašanja so bila v razpravi najbolj aktualna. Potem sledijo še vprašanja iz strani udeležencev in vprašanja vodje namenjena predavateljem. Na koncu običajno še vsak izmed predavateljev pove svojo zaključno misel. Ta način predavanj je bil na splošno zelo dobro sprejet, je pa za samo izvedbo nekoliko zahtevnejši od klasičnega predavanja. Sva pa med kongresom opazila, da so bili za predavanja sprejeti prispevki, katerih avtorji oziroma soavtorji so bili večinoma predavatelji in profesorji fakultet, doktorji znanosti iz fizioterapije, ali vsaj kandidati za doktorje znanosti. Največkrat iz tradicionalno fizioterapevtsko »močnih« držav, kot so Velika Britanija, Združene države Amerike in Avstralije.  
Znotraj WCPT-ja so formirane interesne podskupine imenovane »subgroups« (acupuncture, animal practice, cardiorespiratory, EPAs, manual therapy, mental health, neurology, older people, pediatrics, private practice, sports, women`s health), ki so neodvisne organizacije specifičnega interesnega področja in promovirajo napredek fizioterapije in izmenjavo znanstvenega znanja znotraj področja. Vsaka od teh skupin je imela tekom kongresa vsaj en sestanek. Z Janezom sva se udeležila treh srečanj podskupine »Neurology« oz. podskupine INPA (International Neurological Physical Therapy Association). Pred kongresom je namreč predsednica sekcije za nevrofizioterapijo Tatjana Krizmanič, prejela vabilo za včlanitev slovenske sekcije v INPO. Predsednica sekcije naju je pooblastila, da se srečanj udeleživa v imenu sekcije. Prvo srečanje je bilo neformalne spoznavne narave, za seznanitev s predstavniki že včlanjenih članic in predsedstvom INPE ter predstavniki morebitnih novo pridruženih članic. Drugo srečanje je bilo zastavljeno kot predavanje »International special interest groups as a way to support neurological physiotherapy practice and continuous professional development in different health systems« z namenom seznanitve z delom INPE in priporočili drugih podskupin, kaj je namen ustanovitve podskupin in kaj so temeljni cilji in poudarki le teh. INPA je bila ustanovljena na svetovnem kongresu v Amsterdamu pred štirimi leti, vendar v tem času kot organizacija ni bila zelo aktivna. Zato je bil tukaj sklican prvi občni zbor, da bi skušali izdelati konkretnejši načrt za prihodnje obdobje in dogovoriti nekaj konkretnejših ciljev. Uradno smo se, poleg še štirih držav, včlanili v podskupino, ki sedaj šteje 19 držav članic. Izvolili smo novo – staro predsedstvo, izvršilni odbor, ki šteje 9 predstavnikov iz vrst držav članic, potrdili statut, sprejeli poročilo preteklega obdobja predsednika Ralpha Hammonda iz Velike Britanije, potrdili odločitev, da podskupina za enkrat deluje brez članarin pridruženih držav članic. Seznanili smo se s ponudbo ameriške revije Neurological Physical Therapy, da bi postala uradna revija INPE in s ponudbo sekcije za nevrofizioterapijo Velike Britanije za organizacijo mednarodne konference INPE, ki bi potekala marca 2016 v Londonu. Vse dogovorjeno bodo države članice dobile posredovano tudi po elektronski pošti. Za izmenjavo mnenj in znanja znotraj interesnih področji so bile že pred časom ustanovljene različne mreže, WCPT jih imenuje Networks (amputee rehabilitation, aquatic physical therapy, early carrer researchers, health promotion, ICF, IDD, journal editors, occupational health and ergonomics, oncology, palliative care and HIV, pain, physical therapist educators, spinal cord injury, students and early career professionals). Pogoji za pridružitev v katerokoli od teh mrež niso tako rigorozni kot v primeru podskupin, mreže niso formalna telesa WCPT-ja, njihovo delovanje ni nujno soodvisno od delovanja v WCPT-ju. Namenjene so individualni izmenjavi mnenj in izkušenj med fizioterapevti iz podobnih delovnih področji iz različnih koncev sveta. Fizioterapevti Oddelka za rehabilitacijo oseb z okvaro hrbtenjače na URI – Soča so že nekaj let tako vključeni v mrežo International Network of Spinal Cord Injury Physiotherapists (SCIPT), http://www.scipt.org/index.php, znotraj katere rešujejo dileme in izmenjujejo znanje z njihovega področja. Tokrat je bila prva priložnost, da Janez nekatere od fizioterapevtov, s katerimi se slišijo le preko elektronske pošte in facebooka, spozna v živo. Srečanje je bilo neformalne narave in ga je vodila bivša predsednica Lisa Harvey iz Avstralije, ena od vodilnih fizioterapevtk v svetovnem merilu iz področja fizioterapije za osebe z okvaro hrbtenjače. Mreža je med drugim sodelovala v zasnovi neformalnega spletnega izobraževanja (http://www.iscos.org.uk/elearning) združenja ISCOS (The International Spinal Cord Society) za študente in mlajše neizkušene fizioterapevte, v katerem sta lani sodelovali tudi dve naši mlajši kolegici in je bilo v mednarodni strokovni javnosti zelo dobro sprejeto. Na sestanku je Janez podal njuno mnenje glede izobraževanja in priporočila in ideje ene od kolegic, ki je sodelovala. Izobraževanje bo v podobni obliki zopet na voljo letos novembra. Mreža je bila pobudnica in ustanoviteljica priljubljene spletne strani za fizioterapevtske vaje, http://www.physiotherapyexercises.com/, ki jo sedaj uporabljajo tudi fizioterapevti drugih področji zanimanja in delovanja. Na sestanku je bil prisoten tudi eden izmed japonskih delegatov, ki uporabljajo enega izmed bolj znanih robotskih eksoskeletov za vadbo hoje HAL, japonskega podjetja Cyberdyne. Naprava za enkrat ni v prodaji na trgu, v Evropi je Nemčija edina država, v kateri ga lahko rehabilitacijske ustanove za določen čas vzamejo v najem. Med odmori sva obiskovala obsežen prostor rezerviran za sponzorje in razstavljavce, ter se seznanjala z novostmi na področju opreme in pripomočkov. Novosti na tem področju bova predstavila na enem od izobraževanj pred skupino fizioterapevtov URI - Soča. Prav tako bova predstavila najzanimivejše poudarke nekaterih predavanj in plakatov, ki bi lahko bili zanimivi za posamezna področja, s katerimi se ukvarjamo kot strokovna skupina. Razstavni prostor je ponudil velik izbor različnih naprav, tehnologij in sistemov. Če naštejem le nekatere. Tekoči trak AlterG: antigravity treadmill, kjer je možna vadba hoje v delni ali popolni razbremenitvi telesne teže, ki jo izvedejo s pomočjo zračne komore in tekoči trak proizvajalca Enraf Nonius, ki omogoča poleg običajne hoje tudi hojo navzdol do nagiba 10 %. Nov sistem funkcionalne električne stimulacije za padajoče stopalo XFT - G3. Pri elastičnih trakovih TheraBand so uvedli novosti glede samega izvajanja vaj, trakovi imajo namreč veliko bolj prijeten način za prijemanje. V kontakt sem stopil s podjetjem, ki izdeluje program Physiotools, ki ponuja kar nekaj novosti. 4. maja zvečer je bila zaključna slovesnost, kjer se je dosedanja predsednica Marilyn Moffat poslovila, na njeno mesto pa je prišla Emma Stokes iz Irske. Naslednji kongres bo že junija leta 2017 v Capetownu. Kongres je bil zelo zanimiv in poučen, svoje izkušnje bova prenesla tudi sodelavcem in kolegom na URI - Soča. Udeležba je opravičila vsa najina pričakovanja. Meniva, da bi moral vsak fizioterapevt vsaj enkrat tekom svoje poklicne kariere obiskati svetovni kongres in si s tem razširiti obzorja zunaj meja naše države. Tako misliva vsaj iz dveh razlogov. Da bi videli, da smo v marsičem primerljivi z razvitimi državami in pridobili na samozavesti in po drugi strani, da bi videli, kje smo šibki in dobili nove ideje in zagon za napredek stroke za postopne korake od stroke proti znanstveni disciplini. Zanimiv je vtis o razvitosti fizioterapije v nekaterih državah t.i. tretjega sveta, za katere menimo, da nimajo urejenih niti osnovnih družbenih sistemov, prispevki pa pozitivno presenetijo. Hiter splošen vtis je, da je slovenska fizioterapija v svetovnem merilu nekje v zlati sredini, s potencialom da seže višje. 
Marko Rudolf, dipl. fiziot. Janez Špoljar, dipl. fiziot. Ljubljana, 25.5. 2015 |