Ana səhifə

Seminarska naloga


Yüklə 111.36 Kb.
tarix26.06.2016
ölçüsü111.36 Kb.


Osnovna Šola Vodice

Ob Šoli 2 1217 Vodice

SEMINARSKA NALOGA


Izbirni predmet

Urejanje besedil

Predavatelj

Barbara Kermavner

Avtor


Maja Kunstelj, 7. b

Šol. Leto

2005/2006
Kazalo


Uvod 4

Kaj sploh je EVROPSKA UNIJA ? 5

KAKO DELUJE EVROPSKA UNIJA 7

Kratka predstavitev 8

Prvi koraki 9

Evropska komisija 10

Naloge evropske komisije 10

Sestava Evropske komisije 10

Svet Evropske unije 12

Sestava sveta 12

Odločanje 12

Predsedovanje 13

Svet Evrope, Evropski svet 13

Države 14

Uvajanje EVRA 15

Evro kovanci 16

Manjši kovanci 18

Spremembe oblike 18

Spominske izdaje 18

Evropska himna 19

Zaključek 20

Viri: 21


Spletne strani: 21

Viri: Error: Reference source not found

Uvod

V tej seminarski nalogi bom opisala EVROPSKO UNIJO. Povedala vam bom kaj o njej , kako deluje in še mnogo zanimivih stvari . Ko jo boste prebrali si boste lahko odgovorili na marsikatero vprašanje , ki vam že nekaj časa roji po glavi . Na kratko boste izvedeli še kaj o državah , ki so poleg Slovenije v EU .

To temo sem si izbrala zato , ker ne vem kaj preveč o njej a bi rada vedela . S to seminarsko nalogo bom vse to bolj razumela . Prepričala pa me bo tudi v to , da vsaj nekaj držav iz unije obiščem . Morda pa sem si jo izbrala zato , ker si tam želim nekoč predstavljati Slovenijo . Ta seminarska naloga mi bo dala približno sliko te organizacije . Upam, da bom tako lahko za korak bližje svojim sanjam

Kaj sploh je EVROPSKA UNIJA ?



Evropska unija (EU) je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo. EU ni država, ki bi nadomestila obstoječe države, obenem pa je več kot katera koli mednarodna organizacija. EU je v resnici edinstvena. Njene države članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da na evropski ravni lahko demokratično sprejemajo odločitve o vprašanjih skupnega interesa. To združevanje suverenosti se imenuje tudi "evropsko povezovanje".

EU ima pet institucij, od katerih ima vsaka posebno vlogo:

  • evropski parlament (izvolijo ga državljani držav članic);

  • svet Evropske unije (predstavlja vlade držav članic);

  • evropsko komisijo (motor in izvršni organ unije);

  • sodišče evropskih skupnosti (zagotavlja ravnanje po zakonu);

  • računsko sodišče (nadzira racionalnost in zakonitost porabe proračuna EU).

Te institucije imajo ob sebi še pet pomembnih teles:

  • evropski ekonomsko-socialni odbor (izraža mnenja organizirane civilne družbe o ekonomskih in socialnih vprašanjih);

  • odbor regij (izraža mnenja regionalnih in lokalnih oblasti)

  • evropsko centralno banko (odgovorna za denarno politiko in upravljanje z evrom) ;

  • evropskega varuha človekovih pravic (obravnava pritožbe državljanov zaradi neprimernega ravnanja katere koli institucije ali telesa EU);

  • evropsko investicijsko banko (s financiranjem naložbenih projektov pomaga pri uresničevanju ciljev EU).

Ta sistem dopolnjujejo številne agencije in druga telesa.

Načelo pravne države je za Evropsko unijo temeljnega pomena. Vse odločitve in postopki EU temeljijo na pogodbah, ki jih sprejemajo vse članice EU.

Sprva je bilo v EU samo šest držav: Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. Danska, Irska in Združeno kraljestvo so se pridružili leta 1973, Grčija 1981, Španija in Portugalska 1986 ter Avstrija, Finska in Švedska leta 1995. Leta 2004 se je Evropski uniji v največji širitvi doslej pridružilo 10 novih držav.

Na začetku so države sodelovale predvsem na področju trgovine in gospodarstva, danes pa se EU ukvarja tudi z mnogimi drugimi zadevami, ki neposredno zadevajo naše vsakdanje življenje, na primer s človekovimi pravicami, zagotavljanjem svobode, varnosti in pravice; odpiranjem delovnih mest ; regionalnim razvojem ; varstvom okolja ; globalizacijo delom za vsakogar.

Evropska unija je prinesla pol stoletja stabilnosti, miru in blaginje. Pomagala je izboljšati življenjsko raven, vzpostavila je enoten evropski trg, dala v obtok enoten evropski denar - evro, in okrepila glas Evrope v svetu.

Enotnost v raznolikosti - Evropa je celina z mnogimi različnimi tradicijami in jeziki, vendar tudi s skupnimi vrednotami. EU brani te vrednote ter razvija sodelovanje med evropskimi narodi in krepi njihovo enotnost, pri čemer ohranja raznolikost in skrbi, da državljani čim tesneje sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

V čedalje bolj soodvisnem svetu 21. stoletja bo lahko vsak evropski državljan v duhu radovednosti, strpnosti in solidarnosti še tesneje sodeloval z ljudmi iz drugih držav.



KAKO DELUJE EVROPSKA UNIJA





  • Evropski parlament



  • Svet Evropske unije
       - Predsedstvo

  • Evropska komisija

  • Sodišče Evropskih skupnosti

  • Evropsko računsko sodišče

  • Evropski varuh človekovih pravic

  • Evropski nadzornik za varstvo podatkov

Finančni organi

  • Evropska centralna banka

  • Evropska investicijska banka
       - Evropski investicijski sklad

Posvetovalni organi

  • Evropski ekonomsko-socialni odbor

Medinstitucionalni organi

  • Urad za uradne objave Evropskih skupnosti

  • Evropska služba za izbor kadrov

  • Evropska šola za upravo

Decentralizirani organi Evropske unije (agencije)

Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah

Kratka predstavitev


Od 1. maja 2004 ima Evropska unija (EU):

  • 25 članic
    Dosedanjim 15 članicam (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Velika Britanija) se je pridružilo še 10 novih članic (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija),

  • 454 milijonov prebivalcev,

  • 3,9 milijona km2 površine,

  • 20 uradnih jezikov,

  • 21.941 evrov bruto domačega proizvoda na prebivalca.

Ključnega pomena za delovanje EU so njene skupne institucije (Evropski parlament, Svet EU, Evropska komisija, Sodišče Evropskih skupnosti in Računsko sodišče), ki druga drugo dopolnjujejo, vsaka pa igra pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev. Njihovi sedeži so v Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu. Delo institucij podpirajo še druga telesa (Odbor regij in Ekonomsko-socialni odbor, Evropska centralna banka, Evropska investicijska banka in evropski varuh človekovih pravic) ter agencije, specializirane za delovanje na področjih nekaterih skupnih politik EU.

V Uniji so enotno urejena samo tista področja, na katerih lahko države članice s skupnimi močmi dosežejo več, kot če bi delovale same zase (na primer kmetijstvo). Takšen način urejanja imenujemo skupne politike.

Evropska unija je prepoznavna po evropski zastavi (12 rumenih zvezd, razporejenih v krog na modri podlagi; število zvezd ne predstavlja števila članic EU, ampak ponazarja popolnost), evropski himni, (Oda radosti, sklepni del Beethovnove 9. simfonije), skupni valuti - evru in dnevu Evrope, 9. maju, ko Unija praznuje svoj rojstni dan.

Prvi koraki


Spomladi leta 1950, ko je povojna Evropa še iskala izhode iz politične in gospodarske nestabilnosti, je francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 predstavil predlog o uskladitvi obnovitvenega procesa premogovne in jeklarske industrije Francije in Nemčije. Avtor zamisli je bil znani pogajalec in mirovnik Jean Monnet, ki se ga danes spominjamo kot "očeta Evrope".

Leto dni kasneje, 18. aprila 1951, so pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo podpisali Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska - in tako začeli kompleksen proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki.

Leta 1957 so to sodelovanje nadaljevali v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, ki je v kasnejših letih prerasla v Evropsko skupnost. Evropsko gospodarsko sodelovanje se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega evropskega trga, po podpisu Maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime: Evropska unija. Prav s to pogodbo je bil storjen odločilen korak na poti h gospodarski, denarni in politični uniji, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike ter hkrati porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov.

Evropska komisija


Evropska komisija (uradno Komisija Evropskih skupnosti) je izvršilni organ Evropske unije. Sestavlja jo 25 resorjev (predsednik je vštet). Vsaka država ima v komisiji po enega komisarja. Komisijo od leta 2004 vodi predsednik José Durão Barroso iz Portugalske.

Naloge evropske komisije


Evropska komisija je za delovanje evropske integracije najpomembnejša ustanova in gonilna sila pri gradnji Evrope. Evropska komisija ima vlogo pobudnice: le ona lahko pripravlja predloge zakonodajnih aktov, o katerih nato odločata evropski parlament in Svet Evropske unije. Ima tudi izvršilno funkcijo – skrbi za izvajanje zakonodaje in v okviru tega sprejema podzakonske akte Unije, njene pristojnosti pa segajo tudi na oblikovanje skupnih politik in nadzorovanje evropskega proračuna. Še ena pomembna naloga evropske komisije je zagotavljanje uresničevanje ustanovitvenih pogodb in kot »varuh pogodb« lahko pred evropskim sodiščem toži vse druge skupne ustanove, državo članico oziroma njeno pravno osebo (pred sodiščem prve stopnje).

Evropska komisija predstavlja EU navzven, saj se v imenu EU oziroma držav članic pogaja o širitvi Unije, trgovinskih in tarifnih sporazumih ipd., končne dogovore pa potrjuje Svet EU. Sestavlja jo 20 članov (predsednik in 19 komisarjev), ki jih predlagajo države članice in jih potrdi evropski parlament. Komisarji ne zastopajo interesov matičnih držav, ampak morajo v prvi vrsti skrbeti za splošne koristi in razvoj Unije. Komisija je za svoje delo odgovorna evropskemu parlamentu, ki ji lahko z dvotretjinsko večino izglasuje nezaupnico, kar lahko privede do odstopa celotne komisije.



Pogodba iz Nice uvaja številne novosti. Po letu 2005 bo v komisiji sedel po en komisar iz vsake države članice, ko pa bo v Unijo stopila 27. država, se število komisarjev ne bo več povečevalo. Sistem rotacije, enak za vse države, bo določal, iz katerih držav bodo komisarji v določenem mandatu. Predsednika evropske komisije bodo države članice imenovale s kvalificirano večino, in ne več s soglasjem, izbrani predsednik pa bo lahko zavrnil predlog članice za imenovanje določenega komisarja. Kot skupni organ bo komisijo še vedno izvolil evropski parlament z dvotretjinsko večino. Po novem bo moral komisar odstopiti, če bo to zahteval predsednik, z njim pa se bodo strinjali tudi drugi člani komisije. Z dvotretjinsko večino bo evropski parlament še vedno lahko izglasoval nezaupnico celotni evropski komisiji.

Sestava Evropske komisije


Komisija pod vodstvom Joséja Durãa Barrose, ki je pričela z delom 22. novembra 2004 in ima mandat do 31. oktobra 2009 sestavlja 25 komisarjev, po eden iz vsake države članice.

  • José Durão Barroso (Portugalska), predsednik komisije

  • Margot Wallström (Švedska), prvi podpredsednik; institucionalni odnosi in komunikacijska strategija

  • Jacques Barrot (Francija), podpredsednik; transport

  • Franco Frattini (Italija), podpredsednik; pravosodje, svoboda in varnost

  • Siim Kallas (Estonija), podpredsednik; administrativne zadeve

  • Günter Verheugen (Nemčija), podpredsednik; industrija

  • Joaquín Almunia (Španija), gospodarstvo in monetarne zadeve

  • Joe Borg (Malta), ribištvo in pomorstvo

  • Stavros Dimas (Grčija), okolje

  • Dalia Grybauskaite (Litva), proračun

  • Benita Ferrero-Waldner (Avstrija), zunanji odnosi in evropska sosedska politika

  • Jan Figel (Slovaška), izobraževanje, usposabljanje, kultura in večjezičnost

  • Mariann Fischer Boel (Danska), kmetijstvo in razvoj podeželja

  • Danuta Hübner (Poljska), regionalna politika

  • László Kovács (Madžarska), davki in carinska unija

  • Neelie Kroes (Nizozemska), konkurenca

  • Marcos Kyprianou (Ciper), zdravje in varstvo potrošnikov

  • Charlie McCreevy (Irska), notranji trg in storitve

  • Peter Mandelson (Združeno kraljestvo), trgovina

  • Louis Michel (Belgija), razvoj in človekoljubna pomoč

  • Janez Potočnik (Slovenija), znanost in raziskave

  • Viviane Reding (Luksemburg), informacijska družba in občila

  • Olli Rehn (Finska), širitev

  • Vladimír Špidla (Češka), zaposlovanje in socialne zadeve

  • Andris Piebalgs (Latvija), energetika

Zaradi nestrinjanja Evropskega parlamenta z nekaterimi kandidati se je postopek nekoliko zavlekel in nova komisija je z delom pričela z zamudo. Najbolj spornega komisarja (zaradi preveč konservativnih stališč po mnenju socialistov) Rocca Buttiglioneja je nadomestil Franco Frattini, László Kovács je bil zaradi strokovne neustreznosti premeščen na mesto komisarja za davke in carinsko unijo, njegov nesojeni resor za energetiko pa je prevzel Latvijec Andris Piebalgs, ki je nadomestil ravno tako strokovno neprimerno rojakinjo Ingrido Udre.

Svet Evropske unije


Svet Evropske unije (do leta 1993 ministrski svet) je inštitucija Unije, v kateri so zastopane vlade držav članic EU. Je najpomembnejša ustanova v procesu sprejemanja odločitev Evropske unije, svojo sestavo in ime pa spreminja glede na področje dela (kmetijstvo, promet, izobraževanje itd.). Glede na tematiko se sestanejo resorni ministri, ki sprejemajo odločitve s svojega področja.


Relativna teža glasov različnih držav, kot jih določa pogodba iz Nice:

Država

Prebivalstvo
(milijonov)


Glasov

Državljanov
na glas


Relativni
vpliv




Malta

0,4

3

133333

21.20

Luksemburg

0,4

4

100000

28.27

Ciper

0,8

4

200000

14.13

Estonija

1,4

4

350000

8.07

Slovenija

2,0

4

500000

5.65

Latvija

2,4

4

600000

4.71

Irska

3,7

7

528571

5.34

Litva

3,7

7

528571

5.34

Finska

5,2

7

742857

3.80

Danska

5,3

7

757143

3.73

Slovaška

5,4

7

771429

3.66

Avstrija

8,1

10

810000

3.49

Švedska

8,9

10

890000

3.17

Portugalska

9,9

12

825000

3.42

Madžarska

10,0

12

833333

3.39

Belgija

10,2

12

850000

3.32

Češka

10,3

12

858333

3.29

Grčija

10,6

12

883333

3.20

Nizozemska

15,8

13

1215385

2.32

Poljska

38,6

27

1429630

1.97

Španija

39,4

27

1459259

1.93

Italija

57,7

29

1989655

1.42

Francija

59,1

29

2037931

1.38

Združeno kraljestvo

59,4

29

2048276

1.38

Nemčija

82,0

29

2827586

1.00

Sestava sveta


Najpomembnejši svet sestavljajo zunanji ministri. Imenuje se svet za splošne zadeve in zunanje odnose. Poleg dela na svojem področju namreč ta svet usklajuje tudi delo vseh drugih ministrskih srečanj. Kot primarni zakonodajni organ (na vse več področjih se uveljavlja sistem soodločanja z evropskim parlamentom) svet EU sprejema različne pravne akte, med katerimi so najpomembnejše uredbe. Te so zavezujoče za vse članice z dnevom objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ko postanejo tudi del notranjega prava vsake članice. Svet sprejema tudi direktive, odločbe, mnenja in priporočila

Odločanje


Svet odloča praviloma s kvalificirano večino. Za sprejem odločitve je treba zbrati dobrih 70 odstotkov glasov (62 od skupno 87), ki so državam članicam EU dodeljeni glede na velikost države in število njenih prebivalcev (Nemčija ima npr. deset glasov, Luksemburg pa dva). Nekatere odločitve Svet še vedno sprejema s soglasjem, nekatere pa tudi z navadno večino. V razširjeni Uniji, ki bo leta 2004 štela 25 članic, bo soglasje težko doseči, zato pogodba iz Nice, ki je začela veljati 1. februarja 2003, določa 27 področij (ukrepov), na katerih se bodo odločitve namesto s soglasjem sprejemale s kvalificirano večino. Po 1. januarju 2005 bo odločitev sprejeta s kvalificirano večino, če bo zbrano določeno število glasov držav članic in če bo za sprejem glasovala večina držav članic. Po širitvi se bo spremenilo tudi število glasov držav članic v Svetu, po določilih pogodbe iz Nice pa bo za sprejem odločitve s kvalificirano večino v Uniji posamezna članica zahtevala potrditev, da večina glasov predstavlja vsaj 62 odstotkov celotnega prebivalstva EU. Če je odstotek nižji, se odločitev ne sprejme. Slovenija bo imela v Svetu EU štiri glasove (Nemčija npr. 29 in Malta tri).

Predsedovanje


Vsaka članica Unije predseduje Svetu EU šest mesecev (leta 2003 sta predsedovali Grčija in Italija, leta 2004 Irska in Nizozemska). Rotacija je določena vnaprej, predsedujoča članica pa usmerja delo Sveta EU in išče kompromisno rešitev, kadar so mnenja deljena. Predsedstvo deluje v skladu s svojim programom, v katerem predsedujoča država poleg uresničitve skupnih ciljev predlaga tudi svoje prednostne naloge. Najmanj na pol leta se vsak Svet sestane tudi na neformalnem zasedanju.

Pomembno telo Sveta je COREPER – odbor stalnih predstavnikov držav članic EU. COREPER je francoska kratica imena tega odbora, sestavljajo pa ga veleposlaniki držav članic pri Evropski uniji, ki pripravljajo seje posameznih svetov. Naloga tega odbora je podpora Svetu EU pri obravnavanju pravnih predlogov in osnutkov, ki jih predloži evropska komisija. Kar 90 odstotkov vseh odločitev Sveta EU je sprejetih na zasedanjih COREPER.


Svet Evrope, Evropski svet


Sveta Evropske unije ne smemo zamenjevati s Svetom Evrope, ki je povsem ločena mednarodna organizacija. Ne smemo ga zamenjevati tudi z Evropskim svetom, ki je ločena, čeravno tesno povezana inštitucija EU, sestavljena iz predsednikov držav ali vlad držav članic ter predsednika Evropske komisije. Svet Evropske unije v dokumentih EU pogosto navajajo le kot »Svet«, neformalno pa je občasno v rabi stari izraz »ministrski svet«.

Države




Države članice



Države kandidatke



Uvajanje EVRA


Izmed 15 starih držav članic je do sedaj evro uvedlo 12 izmed njih, ne pa tudi Švedska, Velika Britanija in Danska. Takratne države članice so imele možnost, da obdržijo nacionalno valuto in ne prevzamejo evra. Nove članice pa te izbire nimajo: za vse velja obvezna vključitev v evropsko ekonomsko in monetarno unijo (EMU) ter uvedba evra.



Bankovci evra so v vseh državah EMU enaki, kovanci evra pa ohranjajo nacionalne posebnosti. Sprednja stran, ki označuje nominalno vrednost, je poenotena, hrbtne strani kovancev pa je oblikovala vsaka država članica po svoje. V obtoku je tako 12 različic kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo na celotnem evroobmočju. Tudi Slovenija bo imela na kovancih svoj nacionalni motiv.

Slovenija bo za uvedbo skupne evropske valute morala najprej izpolniti določene pogoje (maastrichtske kriterije). Trenutno Slovenija izpolnjuje večino meril (zdrave javne finance, evropsko stopnjo obrestnih mer in stabilen tečaj tolarja do evra), še vedno pa ima previsoko stopnjo inflacije. Za izpolnitev merila stabilnega deviznega tečaja je potrebna vsaj dveletna vpetost v evropski mehanizem deviznih tečajev (ERM II), v katerega je Slovenija vstopila 28. junija 2004. Vlada RS in Banka Slovenije sta si zadali cilj, da bo Slovenija uvedla evro kot zakonito plačilno sredstvo leta 2007.



Z uvedbo evra je Evropska unija dobila skupen denar. Uvedba evra je potekala v treh fazah:

Faza A

1. maj 1998
predstavljena je odločitev, katere članice bodo vstopile v Evropsko monetarno unijo (EMU)
V EMU vstopi 11 držav članic, ki izpolnjujejo naslednje kriterije (Maastrichtski konvergenčni kriteriji):

  • inflacija ne sme presegati povprečja inflacijske stopnje treh držav članic EU z najnižjo inflacijsko stopnjo za več kot 1,5 točke

  • dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kot 2 točki

  • javni finančni primankljaj ne sme presegati 3% BDP

  • javni dolg ne sme presegati 60% BDP

  • stabilnost deviznega tečaja

  • popolna neodvisnost nacionalne centralne banke

1. junij 1998
začne delovati Evropska Centralna Banka s sedežem v Frankfurtu

Faza B

1. januar 1999

  • evro je uveden kot knjižni denar - nacionalni denar ostaja plačilno sredstvo

  • cene izražene v evru in nacionalni valuti


Evro kovanci


Evro kovanci in bankovci so prišli v obtok 1. januarja 2002. Obstaja osem različnih denominacij evro kovancev. En evro je razdeljen na 100 centov.

Opis evro kovancev

Denominacija

Premer

Debelina

Masa

Sestava

Rob

1 cent / €0.01

16.25 mm

1.67 mm

2.30 g

Jeklo z bakreno površino

Gladek

2 centa / €0.02

18.75 mm

1.67 mm

3.06 g

Jeklo z bakreno površino

Gladek s črto

5 centov / €0.05

21.25 mm

1.67 mm

3.92 g

Jeklo z bakreno površino

Gladek

10 centov / €0.10

19.75 mm

1.93 mm

4.10 g

Bakrena zlitina (Nordic gold)

Zarezan rob

20 centov / €0.20

22.25 mm

2.14 mm

5.74 g

Bakrena zlitina (Nordic gold)

Gladek s sedmimi zarezami ("Španska roža")

50 centov / €0.50

24.25 mm

2.38 mm

7.80 g

Bakrena zlitina (Nordic gold)

Zarezan rob

1 evro / €1.00

23.25 mm

2.33 mm

7.50 g

Znotraj: Cupronickel
Zunaj: Nikel brass

Šest segmentov, gladki in zarezani

2 evro / €2.00

25.75 mm

2.20 mm

8.50 g

Znotraj: Nikel brass
Zunaj: Cupronickel

Različen, odvisno od države

Vsi kovanci imajo na sprednji strani označeno vrednost. Kovanci za 1, 2 in 5 centov prikazujejo lego Evrope na svetu, kovanci za 10, 20 in 50 centov prikazujejo države članice EU (tudi tiste, ki ne uporabljajo evra). Kovanca za 1 in 2 evra prikazujeta Evropo brez meja. Na vseh kovancih je upodobljenih tudi 12 zvezd.

Na kovancih se lahkopojavlja že letnica 1999, ko so kovance skovali (samo v Franciji, Španiji, Belgiji, na Finskem in Nizozemskem). Ostale države so začele z letnico, ko so kovance dali v obtok.



0.01

0.02

0.05







0.10

0.20

0.50







1.00

2.00

 





 

Vsaka država ima zadnjo stran kovancev oblikovano po svoje. Nekatere države imajo na vseh osmih kovancih enak motiv, npr. grb, druge države pa imajo na vsakem kovancu svoj motiv. Vendar pa imajo vse države na drugi strani tudi 12 zvezd. V državah monarhijah je običajno upodobljen monarh, v ostalih državah pa narodni spomeniki ali simboli.

Monako, San Marino in Vatikan, ne pa tudi Andora, imajo tudi svoje oblikovanje zadnje strani, vendar ti kovanci le redko pristanejo v obtoku, saj jih zaradi njihove redkosti prej poberejo zbiralci.

Manjši kovanci


Finska ne uporablja kovancev za en in za dva centa, vse cene imajo zaokrožene na 5 centov. O podobnem ukrepu razmišlja tudi Nizozemska. Še vedno pa so ti kovanci iz drugih držav, ki jih prinesejo v državo, zakonito plačilno sredstvo. Finski kovanci za 1 in 2 centa so zaradi redkosti zanimivi za zbiralce. Prve serije so namreč skovali.

Spremembe oblike


Vsaj do 2007 ne bo na sprednji strani kovancev nobenih sprememb. Predvidoma bo ob novi izdaji na zemljevid dodanih 10 novih držav članic.

Države morajo oblikovanje na zadnji strani obdržati vsaj pet let. Pri tem so izjema države, ki imajo na kovancih upodobljene vladarje. Ob smrti vladarja se lahko začne kovati kovance s podobo novega.

Zaenkrat ni nobenih načrtov, da bi poenotili tudi zadnjo stran kovancev.

Spominske izdaje

Zlate in srebrne spominske izdaje

Veliko držav ima staro tradicijo izdajanja zlatih in srebrnih kovancev. Vendar pa take izdaje evrov niso zakonito plačilno sredstvo v vsem evro območju, ampak samo v državi izdajateljici.



Evropska himna


Evropska himna ni zgolj himna Evropske unije, marveč himna Evrope v najširšem pomenu. Podlaga za njeno melodijo je deveta simfonija Ludwiga van Beethovna iz leta 1823.

Za zadnje dejanje svoje devete simfonije je Beethoven uglasbil pesem "Odo radosti", ki jo je leta 1785 napisal Friedrich von Schiller. Ta Schillerjeva pesem odseva njegovo idealistično vizijo človeštva kot skupnost bratskih narodov - vizijo, v katero je verjel tudi Beethoven.

Leta 1972 je Svet Evrope (ki je oblikoval tudi evropsko zastavo) Beethovnovo "Odo radosti" razglasil za svojo himno. Na slavnega dirigenta Herberta von Karajana je bila naslovljena prošnja, da napiše tri instrumentalne priredbe - solo za klavir, pihala in simfonični orkester. Brez kakršnih koli besed, v univerzalni govorici glasbe, himna odseva ideal svobode, miru in solidarnosti, vrednote, za katere se zavzema tudi Evropa.

Leta 1985 so jo predsedniki držav in vlad razglasili za uradno himno Evropske unije. Njen namen ni nadomestiti nacionalne himne držav članic, temveč slaviti skupne vrednote Evropske unije in enotnost njenih držav članic v vsej svoji različnosti.


Zaključek



Slovenci so med najboljšimi poznavalci EU-ja, vendar pa jih velika večine ne želi biti vključenih v zadeve Unije, kaže Eurobarometer.

Na vprašanja o poznavanju Unije je pravilno odgovorilo 61 odstotkov ankentirancev, kar je drugi najboljši rezultat v Uniji, za Luksemburgom.


Okoli 49 odstotkov je s svojim znanjem zadovoljnih, največ informacij o EU-ju pa dobijo na televiziji (75 %), v časopisih (49 %), na radiu (47 %) in prek spletnih strani (33 %).

Slovenci so poleg Grkov največji zagovorniki širitve EU-ja, podpira jo 74 odstotkov, najbolj naklonjeni pa so vstopu Švice, Norveške in Islandije. Med pristopnicami najbolj podpirajo pridružitev Bolgarije ( 65 %) in Romunije (62 %), med državami nekdanje Jugoslavije pa so najmanj naklonjeni vstopu Hrvaške v povezavo (59 %).

Kljub dobremu znanju o institucijah in delu Unije pa v zadeve, povezane z EU-jem, želi biti vključenih le 26 odstotkov vprašanih, kar je pod skupnim povprečjem v 25 članicah.

Okrog 57 odstotkov ankentiranih Slovencev meni, da je Slovenija s članstvom v EU-ju pridobila, nasprotno pa jih meni nekaj manj kot tretjina.


Jesenska raziskava Eurobarometer se je v Sloveniji izvajala med 11. oktobrom in 7. novembrom 2005, vanjo pa je bilo vključenih 1.034 ankentirancev. Poročilo je v Ljubljani predstavilo predstavništvo Evropske komisije.


Viri:

Spletne strani:


-http://www. evropska-unija .si(5.6.2006)

-http://www. rtvslo. si (5.6.2006)

-http://www. evropska unija.com(5.6.2006)

-http://www. evropa. gov. si (5.6.2006)

-http://www.sl.wikipedija.org (5.6.2006)

-http://www. Evropska Unija. com (5.6.2006)


Literatura:


-knjiga Evropska Unija



Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət