Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Nujnost kopernikanskega druzhbenega in duhovnega preobrata

Kriza se dogaja in zapleta v kontekstu danashnjega neoliberalizma, ki je s svojimi politichnimi posegi, na primer z »varchevalnim« umikom drzhave iz odgovornosti za socialno varnost prebivalstva in z »varchevalno« privatizacijo (zheleznic, poshte, zdravstvenega sistema, univerz), unichil stare, velikokrat dobro urejene strukture. Istochasno je iskanje cenejshih proizvajalnih prostorov (v Aziji, na primer v Vietnamu in na Kitajskem) povzrochilo odtok industrijskih obratov iz Evrope. Nove tehnologije in computerizacija delovnih procesov so pospeshili dodatno redukcijo delovne sile. Ni chudno, da so nove mlade generacije vedno bolj odrezane od mozhnosti kvalitetne delovne zaposlitve in ostajajo tako rekoch brez perspektive na cesti. Na kakshen nachin zheli aktualna politika razreshiti zagatni polozhaj? Je reindustrializacija drage in vedno bolj zablokirane Evrope sploh she mogocha?

Vsekakor je egoistichni chloveshki partikularizem s sebichno zheljo po chim vechjem obogatenju (tudi na rachun drugega oziroma tvojega blizhnjega) eden glavnih vzrokov sedanje vsesploshne krize. Te ni mogoche premagati, che ne spremenimo lastnega pogleda na svet in se ne zadovoljimo z enostavnejshim nachinom zhivljenja, ki bo omogochilo vechjo socialno vzajemnost in istochasno med drugim izboljshalo problematichno stanje zaradi industrijskih in potroshnishkih odpadkov ogrozhenega okolja. Pravilna porazdelitev dobrin in kapitala, ki sta se nakopichila – kljub krizi – v zahodnih industrijskih drzhavah (kjer pa je na obrobju kljub najvechjemu blagostanju v dosedanji zgodovini tega predela sveta vseeno vedno vech revshchine), bi omogochila ublazhitev socialnih in politichnih nezadostnosti v dezhelah v razvoju. Predpogoj bi bil, da bogati sloji nekoliko zategnejo pas in spremenijo zhivljenjski nachin, to pa se seveda ne zgodi.

Namesto da bi pospeshili etichni preobrat v pravo smer, so tudi politiki vseh barv in preprichanj vedno bolj zmedeni in vedno manj verodostojni. Zdi se, da strmijo v blizhajocho se mozhno katastrofo kot mish v kacho, ne da bi nashli skupni odgovor na perecho aktualno problematiko. To pospeshuje radikalni polom ugleda politichnih dejavnikov. Prichenja se namrech konec plesa v maskah, na katerem so napovedovali optimalni vzpon na konico razvoja vse do najvishjih izboljshav za vse in vsakogar. Korupcija pa tudi nemoch vladajochih politichnih in gospodarskih elit in njihovih programov postajata vedno bolj ochitni. Nastali polozhaj peha volilne mnozhice v resignacijo in v odpor do danashnje »ne-politike« in neefektivnega politikantstva, po drugi strani pa krepi nemoralno pozhreshnosht shirshe javnosti oziroma »malih ljudi«, ki zhelijo prav tako kot »shpekulanti tam zgoraj« tudi sami obogateti. Zdi se, da je danashnja zamegljena »trgovinarska filozofija« vzrok za shtevilne nesporazume, nepravilnosti in druzhbene konflikte. Motnje na podrochju tako imenovane »gospodarske konjunkture«, razkrajanje kapitala pri neuspeshnih podjetjih in mozhno razvrednotenje poglavitnih valut so samo nekatera spremljevalna, a kljuchna znamenja krize, ki vodi ob zmanjshanju sploshnega blagostanja do resne civilizacijske krize.

Histerija javnega prostora, ki spremlja zmedo v ekonomiji in politiki, dushi ustvarjalni zagon. Korupcija shpekulantov na zgornji ploskvi deluje kot v vezni posodi na razvrednotenje vrednot spodnje ploskve. Nekateri shpekulanti so pri svojih problematichnih akcijah izredno spretni, cheprav so njihovi podvigi ne le pustolovski, temvech predvsem virtualni. Za shpekulativni kapitalizem brez kritja je namrech posebno znachilno – to potrjujejo primeri iz zadnjega chasa – nekaj, kar je pomembnejshe kot realnost. Borzno dogajanje okrog kakega internetskega podjetja in njegovega »facebooka« bi lahko marsikomu odprlo ochi. Tu gre pravzaprav za zadevo brez prave realne vrednosti, ki pa so ji shpekulativno pripisali milijardno vrednost, cheprav je njena vrednost zgolj simbolichnega znachaja. Je skoraj tako, kot da bi cesar, ki je bil nag, cheprav so shpekulanti ljudstvu dokazovali, da ima prekrasno obleko, ushel iz Andersenove pravljice, da bi prestrashil in zasuzhnjil sposhtovano sodobno potroshnishtvo, ki bo prazen nishtrc kupovalo in prodajalo kot zlato. (Raz)prodaja prek facebooka je seveda povezana z vedno mochnejsho vsesploshno lakomnostjo po presezhnih dobichkih, ki ogrozha obstoj urejenega gospodarstva in politike.

Reshitev iz take krize je mogocha le z radikalnim »kopernikanskim preobratom« mishljenja in zhivljenjskega nachina, ki bo danashnjega duhovno in socialno osiromashenega posameznika postavil na novo bivanjsko ploskev, na kateri bo realna chlovekova narava v kontekstu bivanja dejansko merilo za oblikovanje vseh javnih pa tudi zasebnih stvari.

Sredi vsesploshnega pesimizma nam je namrech potrebna nova notranja moch, ki bo nujna za duhovno prenovo, ki naj posezhe v vse celice chlovekovega zhivljenja. Predvsem nam ta trenutek manjka posluh za vse drobne, a v resnici velike strani zhivljenja, ki polnijo chlovekovo bit z optimistichnim zanosom in posameznika povezujejo v vzajemno zavezanost s sochlovekom in druzhbo. Potrebna je odlochilna sprememba mishljenja, ki naj vodi od topega enosmernega potroshnishtva v medias res chlovekovih dejanskih mozhnosti in potreb.

Dinamika danashnje znanosti in kulture z novimi presenetljivimi dosezhki naj bo res v druzhbeni blagor – in ne zgolj orodje pozhreshnega shpekulativnega kapitala. Ta s svojo materialistichno egoistichno samopashnjostjo unichuje etichni kodeks chloveshtva in obenem z neomejenim ropanjem naravnih bogastev in onesnazhevanjem zhivljenjske substance izpodkopava temelje, ki so nujni za prezhivetje na tem planetu. Stopnjevanje produkcije za povechano potroshnishtvo (ki ima za posledico hitri odpad starih izdelkov ob stopnjevani produkciji novih izdelkov) ni reshitev iz krize in drsi v vedno vechje tezhave.

Za odpravo krize bo zato nujno zhivljenje v novih razsezhnostih. Etika in sociala v pluralistichnem druzhbenem kontekstu in v duhovnem kompleksu metafizichne skrivnostnosti bivanja (to je bil v nekem smislu tudi Kocbekov optimistichni ciljni program gibanja v novo slovensko druzhbo in njeno kulturo) nikakor nista ad acta. V prenovljenem in dopolnjenem smislu nas lahko tudi pogled v zaradi komunistichnega enoumja zapravljene mozhnosti druzhbene, politichne in duhovne prenove pozhene naprej, v mirno sredino srca, v blago sredino upanja in sprave. Zavedati se moramo, da se bo moral sodobni chlovek ponovno prebuditi iz sedanje pesimistichne apatije v narodno zavednega sodobnika, ki je istochasno kot drzhavljan sveta vkljuchen s svojo etnichno bitjo v univerzalno dogajanje. Sodobni chlovek se bo moral ponovno zacheti ustvarjalno samoosveshchati. Nova samozadostnost, samokritichnost ter kontrolirana druzhbena in osebna disciplina so lahko pri tem tisti kvas, s pomochjo katerega lahko stopimo na obmochje bodrilne svetlobe.

Blato in zlato preteklosti

Ponochi te muchi blato mrachne preteklosti. Polzi v tvoje sanje, pritiska kot mora na dusho, da se ti zdi, da te bo zadushilo. Ves prepoten se zbudish. Ne moresh vech zaspati. Preganjavica in nespechnost sta tvoja stalna druzhabnika.

Premishljujesh, zakaj Robespierrovi nasledniki na Slovenskem niso znali nikoli ponuditi narodu ne mleka in ne zdravja. Osvoboditev, ki izkljuchuje, je odstranitev.

Poglejmo samo, kako smo v lokalni samozadrtosti nekritichno odstranili po zlomu habsburshke monarhije in po propadu jugoslovanske kraljevine in vsaj delno tudi po zlomu komunizma celo take stare spomenike in zgodovinska obelezhja, ki so bistveno povezana s tisochletnim dejanjem in nehanjem slovenskega ljudstva in naroda. Toda uradne glave, ki so rushile tisochletno moch zgodovinskega spomina, so nas stalno pouchevale, da se s tem »osvobajamo« v lastno zgodovino in samouresnichevanje!

Oblastniki se vedno znova vedejo kot tisti predrznezhi v sholskem razredu, ki menijo, da jim vse pripada oziroma ki mislijo, da si lahko vzamejo vse zlepa ali zgrda. Medtem ko se je »mali chlovek potroshnik« izgubljal podobno kot danes v banalnih privatnih zapletanjih, kjer je svojo energijo troshil za »chustveno« navezavo prijateljstev ali nakopavanje sovrazhnikov, je hotela »elita delavskega razreda« stati nad topoumnim prepirom zhivljenja. Hotela je imeti popolno oblast nad ljudmi in stvarmi. Mogoche ti je ponudila roko, mogoche ti jo je odbila. Namenoma je netila prepire, sredi katerih se je mnozhica emocionalno spozabljala. »Elita« je sama dolochala, kdo je prijatelj in kdo je sovrazhnik.

V takih razmerah se je zelo tezhko pojavil posameznik, ki ni sprejel od zgoraj predpisanih pravil igre, ki so se jim podredili tako ali tako skoraj vsi, saj ljudstvo noche biti moteche in kaznovano, temvech zheli biti koristno in nagrajeno s pohvalo in dobichkom.

Premishljujesh, zakaj kljub zlomu osi, ki je poganjala mehanizem nekdanjega enoumja, she vedno nismo nashli kritichnega pristopa do preteklosti. Zakaj druzhba, ki bo zgreshila pot k toleranci in humanemu dialogu med posameznimi veznimi chleni, si bo zaprla pozitivno bodochnost. Zhivljenjsko pravilo pravih druzhbenih odnosov je biti chlovek, toda nekdanji sistem je hotel biti angel in je vsakogar, ki mu je nasprotoval, razglasil za poshast. Zato se mu je pripetilo tisto, o chemer pishe sloviti Dostojevski kot o zlomu vsega chloveshkega: »Chlovek ni ne angel in ne poshast in tisti, ki zheli delovati kot angel, postopa kot zver!«

Chlovek bi sredi prisil in ovir, porojenih iz napachno razumljene znanosti in zgodovine, moral konchno odvrechi verige zablod, ki groze, da ga priklenejo k novemu suzhenjstvu sredi velekapitalistichnega osipa. Pri tem bo tudi slovenski narod, ki she vedno ishche svojo pot, moral ponovno najti smer k sebi in k svoji zgodovini – pravi, avtentichni, neideoloshko normalno podozhiveti zgodovini, ki smo jo v prejshnjem stoletju groze in krvi kar vechkrat ubili. Pri tem so nam poleg slabih politikov pomagali (in nam she pomagajo) tudi nepravi, polovichni resnici sledechi uradni »zgodovinarji« in »znanstveniki« vseh vrst.

Zhe oktobra 1979, ko se z mednarodno znanim opernim pevcem Antonom Dermoto demonstrativno sprehajava po prostranostih Burgtheatra ob dunajskem gostovanju ljubljanske drame z ekspresivno-groteskno igro Dushana Jovanovicha Osvoboditev Skopja, chutim, kako se nama v hrbet zapichijo razburjeni pogledi predstavnikov jugoslovanskega veleposlanishtva in polikanih gostov uradne slovenske politike, med katerimi so vedno, tudi po ocenah avstrijskega zunanjega ministrstva, zakrinkani predstavniki udbe. Ta s svojo dolgo roko, ki ne pozna milosti, vedno znova na razlichne nachine posezhe v moje zhivljenje. Stalno se srechujem z zamolklimi pritiski. Med drugim tudi z anonimnimi nochnimi klici po telefonu, ki uchinkujejo kot prikrite grozhnje in svarila. Kljub temu se grotesknih razsezhnosti dogajanja, ki ga je leta 2010 podrobneje razkril Igor Omerza v knjigi Edvard Kocbek: osebni dosje sht. 584, takrat jasno ne zavedam, cheprav chutim politichno paranojo, ki prezhi iz zasede ...

Po mednarodnem pisateljskem srechanju v zgornjekoroshkih Brezah, ki se ga vsakega maja od leta 1975 naprej redno udelezhujem, me neki avstrijski pisatelj, prevajalec in urednik na sprehodu po Celovcu nedvoumno vprasha: »Ali se nich ne bojish? Ko pishesh tisto o napadih na Kocbeka in o represijah proti kritichnim pisateljem v Jugoslaviji. Che se ti kaj zgodi! Recimo zvecher na samotni celovshki ulici, ko lazish v svoj hotel ...«

»Ne morem drugache ... Potrebno je povedati resnico ... Che hochejo, me lahko odstranijo tudi na Dunaju ...«

»Pred kratkim so ustrelili hrvashkega ustasha. Tukajshnjega trgovca ...«

»Jaz nisem ustash, temvech pisatelj ...«

Z istim avtorjem sedim v prazni celovshki gostilni. Postavi mi nekaj rezkih vprashanj. Beseda teche o aktualnih kulturnih dogodkih, o intrigah v avstrijskem PEN-u in v grashki pisateljski zvezi. K sosednji mizi, v sicer popolnoma praznem prostoru, se usede »par« v srednjih letih ... Neprijetno mi je, da ob najinem zhivahnem in glasnem pogovoru oba chudna gosta ne spregovorita niti besedice. Cesarjeva vsepovsod prisotna »usta in ushesa«? Se motim? Mogoche samo sanjarita? Ljubezensko, brez besed, ob kozarcih piva, navidezno vdano predana drug drugemu, a z lokavo mezhikajochimi ochmi ostro prislushkujochih?

Moj sogovornik, o katerem upam, da ni kak agent provocateur, sprozhi she bolj nevarna vprashanja. Spet govori o atentatih in ustrelitvah.

»Ali se zares ne bojish?«

Navsezadnje gre za resnichno oblast, ki odlochno ukrepa ... Gre za izvezhbane mozhe, ki imajo povsod po svetu sodelavce in pristashe.

Na celovshki gimnaziji za Slovence predavam v okviru slavistichno-pedagoshkega seminarja za uchno osebje Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu in za uchitelje slovenshchine na vishjih avstrijskih sholah. Povabil me je vishji sholski nadzornik, dvorni svetnik dr. Valentin Inzko.

Govorim o vprashanju tujejezichne metamorfoze in o pomenskih spremembah nacionalne literature v drugojezichnih prevodih. Na veliko se razgovorim o Handkejevem prevodu Lipushevega teksta Zmote dijaka Tjazha v nemshchino. Poudarim, da je nemshki prevod, kot se zdi, uglajenejshi, bolj poloshchen, bolj »eksotichno romantichen« kot Lipusheva eruptivna, manj izpiljena koroshko izvirna slovenshchina. Harmonichna ritmichnost, povezana z lirichnimi, grotesknimi in subtilno-eksistencialnimi podtoni tvori namrech ospredje Handkejevega pristopa k Lipushevemu tekstu. Na istem seminarju nastopajochi dr. Matjazh Kmecl potisne prireditelje pa tudi mene v neprijeten polozhaj, ko na zachetku svojega predavanja javno pove, da je navzoch samo zaradi ljubezni do koroshkih Slovencev, ker sicer noche nastopati skupaj s »sovrazhnim emigrantom« Detelo.

Pozno zvecher se za steno hotelske sobe z veliko teraso oglashajo nenavadni shumi. Zdi se mi, da se nekdo plazi pred vrati moje spalnice in prislushkuje ... Me zachenja muchiti, kot mnoge emigrante, obremenilna preganjavica?

V steni hotela poka napetost. Se mi vse to le dozdeva ali pa sem res v nevarnosti?

Zhena se zachenja bati za druzhino, she posebej za najine tri otroke. Tolazhim jo, kakor vem in znam ... Ali naj neham pisati? … Chutiva, kako postajava izmuchena ... Bojim se za Milenino zdravje, ki se ji vse bolj slabsha.

Ponochi spet vedno znova zabrni telefon, vendar se, ko dvignesh slushalko, nihche ne oglasi ...