Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012
|
|  Yüklə 3.42 Mb.
|
Kako je treba brati trojchke Cankarjeve zalozhbe, zachenshi z Ihanom … Medtem nisem prebrala samo Ihanove Hvalnice reshnjemu telesu in se nauchila, kot ste verjetno zhe opazili, kleti in kvantati kot kakshen tezhak, da me tisti ljudje, s katerimi se sproshcheno pogovarjam, ne da bi se brzdala in strogo kontrolirala, kaj vse srhljivega leti iz mojih ust, prav debelo gledajo, ochitno v skrbeh, da niso shli moji refleksi v franzhe zaradi starosti. »Halo,« mi zakliche parkrat tudi hchi, vidno prestrashena, ko na vratih prisluhne moji furmanski govorici, »mama, kaj ti fali, se pochutish slabo?« Kar zdrznem se in se pri prichi zachnem cenzurirati in zmechem ven vsaj levji delezh te svezhe pridobljene govorice in priuchene knjizhne navlake, da se zavarujem pred zgrazhanjem svoje neposredne okolice. Nich ne pomaga, da se sklicujem na Cankarjevo zalozhbo in na eno od treh prebranih Hvalnic, ki jih je izdala, to je na Ihanovo, prav gotovo najbolj kvantashko. Moj alibi za moje oponente ne shteje, je brez tezhe. Naj ne ishchem cenenih izgovorov, mi zabrusijo. Pisatelj Ihan – mi nato she nazorno razlozhijo – je plachan za to svoje pisanje. Domnevamo dobro. In tudi zalozhba si z njim obeta zasluzhek. Obilen. Potemtakem naj zhivi kvantanje in vsakrshno sranje, ki nese. She zlasti, ko je v spremstvu z zelo zhlahtnimi pomeni in z neshtetimi zgodbami in anekdotami, ki jih neprestano pishe zhivljenje, in to vechkrat povsem neprizadeto, ki pa se vendarle dajo izlushchiti iz vsega tistega romanesknega srachkanja s fekalijami. Le ti vulgarno pletenichish zastonj, in za navrh tatinsko, epigonsko, neizvirno. Zato ti svetujemo, da nehash in se vrnesh k svojemu izvirnemu govoru, namrech v duhu parole: Ihanovega (stila) nochemo in svojega ne damo, pa naj bo nash she tako podhranjen in siromashno zalozhen zlasti s kuzlami, s primorskimi in zmedenimi pichkami, s parfumastimi babami, z baburami vseh vrst in okusov, pa brez enega samega sluzhbenega shusa v jajca in brez batin, ve se katerih. Che si shajala toliko let brez kletvic in kvant, brez njih potrpi she preostale dni, bo samo v tvojo in nasho korist, verjemi. Pa she res je, sem pomodrovala, hvalezhna jim za kritiko. Navsezadnje kvantanje enim celo pristaja, drugim pa ne, in med te druge spadam tudi jaz. Ni vsaka beseda primerna za vsaka usta, to vechkrat velja tudi za one vzvishene in sublimne besede, pa za one drugachne, bolj komplicirane iz uvoza, ali pa za nadvse preproste, domache izdelave; kar veliko je pach takih, ki ne zazvenijo vedno ustrezno in vchasih celo shkripljejo ali hreshchijo … In takim besedam se bom odpovedala. Odslej jih bom kratko in malo obshla. Krenejo k morju s prodastega vrha kune zlatice. ... in konchavshi z Brino Svit Prebrala sem tudi Hvalnico kozhi Vinka Möderndorferja in shele nedavno sem odlozhila kot zadnjo od te serijske trojice Hvalnico lochitvi Brine Svit. Nekje sem prebrala namig, da je urednik predlagal Svetlani Makarovich, da bi tudi ona stopila s kakshnim krepkim besedilom v to ubrano koalicijo, ki bi potem narasla – kot svezhe pechen buhtelj – v kvartet. V trojici najdaljsha (137 strani) in najbolj na gosto posejana z vrsticami, z najmanj predahi, ki omogochajo, da chlovek zajame dih in si malce oddahne, je kajpak Ihanova. Malce naporno oz. zahtevno branje za nekoga, ki bere pretezhno poezijo, pri kateri je veliko beline in zrachnih, le napol popisanih strani. Vinkova pesnitev v prozi se je raztegnila na 100 strani z vechjimi, zelo bralnimi chrkami. Najmanj gosta (98 strani) je Brinina knjiga, z enakimi chrkami kot Möderndorferjeva, s kratkimi nenapornimi poglavij, tu in tam iz ene, dveh, petih, desetih vrstic, ki jih lochuje triperesna deteljica s precej velikim belim razmikom med poglavji; drugache recheno, knjiga za bralne lenuhe: ne prevech debela, z veliko beline, s prekrasno fotografijo avtorice v dveh variantah, barvni in chrno beli (fotografinja Philippe Matsas), prava pasha za ochi. Tudi fotki obeh moshkih pisateljev, v podobnih dveh razlichicah, sta vech kot gledljivi in prav prikupni, Ihana je fotografirala Mateja Jordanovich Potochnik, pri Vinku pa fotograf ni naveden, morda smemo domnevati, da gre za Mateja Nemca, ki mu je knjigo tudi oblikoval in tehnichno uredil. Vsi trije zvezki po oblikovni plati in tudi po precej nizki ceni molche trobentajo: Kupite nas, ne bomo vas spravili na kant niti ni nevarnosti, da bi vam povzrochili mozhgansko kilo; z nami boste prezhiveli nekaj prav prijetnih uric! She preden sem do konca prebrala Brinino Hvalnico lochitvi, je mojo pozornost pritegnila recenzija te knjige v Literaturi. Shtevilko te revije za marec (249) sem namrech ravno prejela po poshti in med obrednim prelistavanjem z namenom, da bi videla, kaj vse je v njej, sem se pustila pretentati od radovednosti, cheprav ima nachelno pri meni vedno prednost avtor, shele nato pridejo kritiki, recenzenti in esejisti s shiroko razpeto, pripeto ali le rahlo odpeto pahljacho mnenj o njem. Nerada se namrech pustim zhe od vsega zachetka vplivati od drugih, she preden sem si ustvarila svojo podobo, in to ne glede, kakshno. Tokrat je ta moj bralni princip bedno kapituliral, saj sem se takoj lotila branja kritike z naslovom Hvalnica sebi, ki jo je napisala Tina Vrshchaj. Brini Svit je posvetila (ali zhrtvovala?) kar nekaj strani. Na drobno je secirala njeno Hvalnico in v njej ni nashla niti mrvice, ki bi zasluzhila pohvalo. Vsaj fotki pisateljice bi lahko zapela himno – kot elektrichar, ki mi je prishel popravit kontakt. Potrkal je pomenljivo po platnici – knjiga je bila na mizi, kjer je imel orodje – in zgovorno zazhvizhgal, nato pa smeje dejal: »Take se ne bi branil.« Jaz pa sem mu zazhugala: »Bom povedala zheni, da naj pazi na vas, ker so vam vshech blondinke z nasmeshkom v ocheh ...« Za recenzentko pa je bilo vse v tej knjigi povedano zhe premleto in prezhvecheno v drugih knjigah, torej gre pretezhno za ponesrechene reprize zhe davno odigranih in odbrenkanih premier, ki ne izstopajo iz povprechja, predvsem pa nas ne preprichajo. Tu in tam bi ji morda dala she prav, pridruzhila bi se zlahka njenemu mnenju, na tihem sem si celo zazhelela, da bi pisateljico kje srechala na samem in jo hudomushno vprashala, zakaj se je s tem fantomskim in neoprijemljivim ljubimcem njena junakinja sploh druzhila, in zakaj on z njo. Zakaj sta se sestajala v hotelih (da bi pomagala hotelirjem z nochninami in she s chim, kar jim omogocha premostiti financhne tezhave?), ko pa se ni med njima chisto nich dogajalo, kaj shele, da bi se zares zgodilo, ne lepega ne spotakljivega; ni niti poshtenega prepira ob definitivnem slovesu, nobene scene blaznega ljubosumja z dretjem in vpitjem, kakrshnih smo vajeni iz filmov in romanov, nobenega krvolochnega pretepa z valjanjem po tleh ali vsaj po blazinah? Nich. Zhe dolgo nisem imela opravka s tako asketskim in bledikastim parom ljubimcev, kot da nista rdecha pod kozho. In zmoreta dihljaj najstnishke strasti le pri zamenjavi sporochilc po telefonchku: moja najdrazhja, neponovljiva, enkratna, ob tebi zagorim kot slamnat otep, shkoda, da je ta minikres tako kratkotrajen … Ta dva she vode ne bi skalila, kaj shele, da bi nataknila roge svoji boljshi in slabshi polovici. Zame ni uganka zgolj to, zakaj sta se razshla, marvech je she vechja, zakaj sta se sploh shajala. Najbrzh se nista vedela kam dati in sta ponevedoma zabredla v psevdoljubezensko razmerje. Ja, tudi to se dogaja med zemljani, in che se, se taka razmerja lahko preselijo tudi v roman in postanejo njegova shibka ali (ne)hvalezhna tema. Slovenska kriticharka Vrshchajeva bi se morala ustrezno zamisliti, namesto da se je izgubljala s pisateljichinimi banalnostmi in zhe branimi – déjà lues – nepomembnostmi, che bi jo le prebirala vsaj za milimeterchek bolj poglobljeno in bi bila pri tem za prstek bolj prenikava, in nato predlagati urednishtvu Literature, ki se ukvarja tudi z zalozhnishtvom, naj skliche simpozij o dveh temah Brine Svit, ki sta v teh hudih kriznih chasih, ko so nam Ministrstvo za kulturo – tebi nich, meni nich – odpravili in ga potisnili v drugo ali tretjo ligo znotraj vechjega ministrstva, zelo primerni za premislek in za postavitev stvari na svoje mesto. Kot chastno gostjo in govornico bi seveda povabili tudi Brino, da bi slovenskim literatom (do)povedala tisto, chesar sami nemara niti ne slutijo, kaj shele, da bi to vedeli, in da bi o tej malce neprijetni danosti le zacheli premishljevati in rachunati nanjo kot na smrt, da bi bili vsaj za silo pripravljeni in ne bo prehudo, ko bo tudi njih doletelo. Brina v slovenski izdaji knjige namrech omeni, da je njena Hvalnica lochitvi pred tem zhe izshla v Parizu v francoshchini pri slovitem Gallimardu. Na str. 26 lahko beremo naslednje napol vznesene, napol sladko zaprepadene vrstice: »Povzpnem se v drugo nadstropje chastitljive zalozhnishke hishe Gallimard, glede katere se moram she zdaj tu in tam ushchipniti, da se prepricham, da je res: da sem tudi jaz del te hishe, ki bo kmalu praznovala stoletnico zalozhbe, kjer so bili doma Gide, Proust, Camus, Sartre, Céline, Simone de Beauvoir in kjer lahko srechujesh pisatelje, kot so Philip Roth, Ian McEvan, Milan Kundera, Orhan Pamuk ...« Res lep dosezhek za slovensko sorojakinjo in francosko pishocho pisateljico, da jo izdaja Gallimard in ji tiska celó besedilo, ki je pri nas, milo recheno, zelo nizko ocenjeno s strani kritike, nizhje se najbrzh sploh ne bi dalo, se pravi delo, ki je od a do z vprashljivo (v slovenskem prevodu pa od a do zh). Avtorica sicer nadvse zgledno poskrbi, da so njena dela izdana tudi v domovini; daljnovidne, a dokaj zamudne poteze, ker vechino teh del tudi sama prevede oz. prelije v materinshchino. Pri tem pa se zastavlja vech neizogibnih vprashanj. Zakaj Gallimard objavlja tako zanich rechi? Kaj prichakuje od njih? Komu so namenjene? Kaj ima za bregom? Zakaj ga ne motijo ponavljanja enih in istih shtorijic, ki nashi kritiki zhe presedajo? She zlasti, che pomislimo, da ni kril stroshkov tiska za to knjigo noben francoski drzhavni sponzor ali mecen, torej se tam ne grejo denarnih garancij, kot vechina nashih zalozhb, ki ne tvegajo nich, Gallimard je Brino izdal za svoj cash in na lasten riziko. Che bo knjigo (raz)prodal, bo od nje imel dobichek, che bo pretezhno oblezhala na polici, pa si bo ustvaril izgubo. She na nobeni Gallimardovi beletristichni knjigi, ki je bila napisana neposredno v francoshchini, nisem opazila nam dobro in predobro znane formule: Knjiga je izshla s financhno podporo Javne agencije za knjigo RS; ta opomba je pri nas zhe zacementiran obichaj, s kakshno redko izjemo, ki potrjuje pravilo. She najbolj slovitih in razvpitih slovenskih pisateljev in pesnikov (Jancharja, Flisarja, Borisa Pahorja, Tomazha Shalamuna ...) nashi zalozhniki ne tiskajo, che jim drzhava v celoti ne pokrije stroshkov. Kazalo bi Brino vprashati, kako ji je uspelo. Saj njen dosezhek res ni kar tako. Kaj pravzaprav pomeni biti del Gallimardove hishe? Kakshne koristi, pravice, prednosti ima zato? In s kakshnimi dolzhnostmi so pri tem tudi njo oprtali, kot so verjetno vse ostale? Na str. 31 Brina z grenkim priokusom navaja, da so jo po 28-ih letih pisanja za sobotno prilogo Dela kar na kratko odslovili po e-poshti, chesh da njenih zapisov in prispevkov ne potrebujejo vech (v smislu: hvala, adijo, lepo se imejte). Tako je nenadejano izgubila mozhnost honorarja, a namesto da bi se vdajala malodushju in zameri, je rajshi chisto realno preudarila, da si bo morala najti »nekaj drugega«, kakshen drugachen vir dohodkov: »Razen che poskusham staviti vse svoje frnikole na literaturo, kar morda v teh kriznih chasih ni najbolj priporochljivo: she posebej za nekoga kot jaz, ki je na trgu in ga ne subvencionira mama Slovenija, kot moje literarne kolege.« (Zadnji del stavka sem podchrtala jaz.) Vsem tistim slovenskim mochno privilegiranim literatom, ki jih kar nonstop – ne samo enkrat ali dvakrat v zhivljenju ali celo nobenkrat – subvencionira mamica Slovenija (po dolgoletnem in hvalevrednem zgledu nekdanjega tatkota socializma, ki ga dandanes vsi povprek nehvalezhno zanichujejo, zlasti tisti kulturnishki crkljanchki, ki so najvech imeli od njega), priporocham, da bi Brini Svit napeto prisluhnili. Preprichana sem, da bodo postali potem, ko se bodo primerjali z njo in vsi presenecheni uvideli, da se jim she predobro godi, manj kritichni do literarnih razmer in domache kulture, ki jo lahko konec koncev she vedno zastonj zajemajo s polno zhlico. Brini Svit pa prijateljsko in malce zvijachno svetujem, naj se dobrika in prikupi Slavku Preglu, direktorju JAK in vnetemu pobudniku kulturne akcije, po kateri naj bi drzhava dajala stotici preverjeno nadarjenih pisateljev in umetnikov (le kdo bo njihov zaprisezheni garant?) kar visok penzijonchek, menda 2000 evrov mesechno (naj me kdo popravi, navzgor ali navzdol, che sem se pri cifri ushtela), da bodo lahko siti in spochiti in brez vsakrshnih bivanjskih skrbi nemoteno snovali in ustvarjali svoje umotvore. Verjetno Pregl she ni v celoti nashel te centurije genialcev in kot Diogen s svecho pri belem dnevu ishche zadnjih pet, torej kakshno mesto she ni zasedeno. In naj zato she njo priflika v seznam, zhe zaradi njenih dosezhenih in presezhenih zaslug na trasi Ljubljana – Pariz in obratno (Pariz – Ljubljana). Potem bo she bolj utrjevala te kulturne vezi in za navrh ponesla slavo vojvodine Kranjske tudi v Latinsko Ameriko, in med sambo in tangom pa rumbo in salso bo lahko patriotichno navijala in sklepala literarne pogodbe v nash prid. Glede Slavka Pregla, naj bo she tako ljubezniv in priljubljen pisec za mladino in otrochad in po aspektu prav direktorsko omikan gospod, da ga je prijetno videti, pa s krvavechim srcem predlagam, da se mu she pred iztekom vzame mandat pri JAK. Sicer prav krvavo potrebujemo ljudi z vizijami, vendar se obenem bojimo tistih s prevech razbrzdano, na moch naivno in otrochjo fantazijo, ki nepremishljeno bluzijo in se jim kar naprej nekaj zanesenjashko neuresnichljivega sanja, zato nam velikodushno razpechavajo le iluzije, ki se na koncu sprevrzhejo v grenka razocharanja. . Tam na obrezhju prezhi smrt na nas s priprtimi ochmi. In zhe spet chasnikarske marnje. Vsakdanje proze se prav ne znam otresti. Poezija in prevajanje se me tudi danes na shiroko izogibata. Sobota je, dan pred veliko nochjo, vreme zunaj aprilsko, rahlo vetrovno pa spremenljivo oblachno ali jasno, kakor pach vzamete; namesto da bi se dopoldne pobrala kam na daljshi sprehod, sem se zasedela v dnevni sobi in brala, brala, brala ves bozhji dan chasopise, z opoldansko 15-minutno pavzo za improvizirano kosilo (oblozhen kruhek z velikonochno pechenim prshutom, prst chardonneya in zvrhano skodelo vrtnih jagod), ki mu je sledilo bralno nadaljevanje in konec maratona. Zachela sem s trzhashkim Primorskim dnevnikom, zaradi lokalnih novic. Sledile so s podobnim vrstnim redom koprske Primorske novice, nato ljubljanski brezplachni Zhurnal, v katerem se zhe na prvi strani neki zgovorni in napredni zhupnik iz Andrazha pri Polzeli, odlochno preobilen in zamashchen, pritozhuje chez svoje farane, ki hodijo v cerkev le she, ko so v hudi stiski. Po njegovem mnenju kriza ni le materialna, je tudi duhovna. Saj so ljudje pozabili za smisel velike nochi, ker jih ob njej skrbi samo to, kaj bodo pojedli. Sodech po njegovi telesni obilnosti, tudi lichka ima lepo napihnjena kot kakshen debelushast dojenchek, in po tem, da njegovih ovchic ni mnozhichno v cerkev, je odlichen indikator ali zanesljivo znamenje, da v Polzelo in njeno okolico kriza she ni pridrsala in she ni zares prizadela krajanov, kar je vsekakor dobro znamenje. Lepshega si niti ne kazhe zheleti, saj Boga, v najboljshem in najslabshem primeru, lahko molish in chastish tudi doma; sploh ni recheno, da se nahaja samo v cerkvi in nikjer drugje. Prej nasprotno: tudi v cerkvi, sicer pa vsepovsod. Kaj ni bozhja vsenavzochnost izprichana in potrjena z dogmo? Je. No, ni posebnih razlogov za pesimizem … Na koncu sem vzela v roke she Delo in seveda konchala bralno turo z obvezno sobotno prilogo. Rezultat? Popolnoma sem se zamorila. Pa niti nedelja ni, kaj shele tuzhna, da bi v predalu izbrskala pishtol'co ali kakshen prirochen zhenski revolverchek (shtrik ne ustreza mojim estetskim kanonom!) in se – pum! – fentala. Rekoch: Adijo, zemlja in ljudje, lepo vas pozdravim! Ne boste verjeli! She najbolj sem se navelichala Mershola. (Prenajedla sem se ga kot potice s prebogatim nadevom in me zdaj dajejo prebavne motnje.) Z litanijami mnenj bralcev glede njega za in proti v rubriki PP 29, ki se vlechejo zhe kot slabo leto ali kurja chreva. Mershola imam zhe vrh glave. Shtrli mi iz ushes, zhepov, rokavov in ust. Orkotron, mar udba in ozna nekoch v davnih lepih chasih nista imeli slabega ali dobrega milijona ovaduhov, shpeckahel, vohljachev, obveshchevalcev, James Bondov, konfidentov itd? Imeli sta jih. Tako je bilo vsaj recheno she pod Jugo; ni bilo treba niti chakati na osamosvojitev Slovenije, da smo to javno tajno zvedeli in o njej zhe v tistih davnih chasih bolj ali manj sproshcheno – prej bolj kot manj – in vechkrat prav razigrano chebljali, kramljali in tudi marnjali in nato she kaj pikantnega in zhgechkljivega dodajali itd., pach v stilu: kdor kaj vech ve, pa naj pove in naj she kaj sochnega doda in pribije. Sploh ni mogoche, da o teh rezhimskih, le vchasih rafiniranih metodah poizvedovanja, koliko je ura na nashem turnu in na zvonikih po svetu (najvechkrat je shlo za prav naivne in primitivne, policijsko obarvane prijeme), kakshen posameznik ne bi nich vedel. In o tem regimentu angelov varuhov smo se (napol) javno pogovarjali zhe pred petdesetimi leti. Za namechek je bilo she slishati, da so tudi oni imeli nad sabo kakshnega arhangela pa kerubina in serafina, ki so noch in dan bedeli nad njimi, da se ne bi izneverili poverjeni misiji in prestopili v nasprotni tabor. Na ta rachun smo se med sabo zhe shalili. Ko smo koga sprashevali, chesar nismo vedeli, recimo, ali bodo jutri v trgovini s konfekcijo res prodajali poplin brez tochk in ga bo vsak chakajochi dobil toliko, da si bo z njm lahko dal skrojiti moshko srajco ali zhensko bluzico, smo zacheli s formulo: Ti, ki si vedno zelo dobro informiran(a) in si kot udba ali ozna, ki »sve sazna i sve dozna«, ali kaj vesh o tistem poldrugem metru poplina, ki bo jutri naprodaj? Dotichnik je obichajno vedel in nam je za navrh priporochil, naj gremo chakat pred trgovino zhe ob shestih, to je dve uri pred odprtjem, ker bo naval, imajo pa le dolocheno shtevilo metrov blaga, premalo za vse. In smo kar trumoma tekli ob shestih, nekateri she pol ure prej. Drugich pa, ko so isti znanci nas nagovorili s »ti, ki vse vesh« in so nas enako norchavo primerjali z ozno, smo bili vsi veseli, da jim zdaj mi lahko postrezhemo z informacijo. Malce strashljiva ozna se je zhe spreminjala v vic in je zazvenela skoraj domache in znano, vidno je postajala manj strashna. Sicer she vedno ne ravno prijetna ustanova, vendar zhe precej podobna amerishki CIA in neizbezhna kot policija, ki je navzocha po vsem svetu, v enomishljenjskih rezhimih katerekoli barve in vere pa ima obvezno she trshe, ozkosrchnejshe manire. Zhe takrat smo tudi vedeli, da so oznini shpijonchki iz vseh socialnih plasti, od najnizhjih do vrhnjih, in da se razvrshchajo v vech kategorij. Eni so v njej iz idealnosti, preprichani, da pomagajo k rasti in razcvetu domovine; drugi iz strahu, da bodo ob sluzhbo, che odklonijo sodelovanje; tretji iz oportunizma (v smislu: tako mi bodo vsaj dali mir in mi ne bodo shkodovali); chetrti iz koristoljubja (v smislu: potrudil se bom, da jim bom vshech in si bom tako v sluzhbi izboljshal polozhaj, postal bom nemara vodja oddelka ali celo direktor); peti iz prijetnega obchutka, da so zdaj pomembni, ko so jih vodilni ali kar oni od notranje uprave izrecno povabili, da jim pomagajo, pa she kakshen sholdek so jim stisnili v pest in jih odobravajoche potrepljali po rami; shesti iz zavisti (v smislu: potunkal bom kakshnega osebnega zoprnika, prav mu bodi, domishljavcu, naj zve, oshabnezh, da ni samo on bog in batina). Prvih in zadnjih se ni ravno gnetlo, iz onih vmesnih pa je nastala glavnina tistega famoznega milijonchka ali bataljonchka angelchkov varuhov. Domnevam, da se je vsaj deset ali pet odstotkov od njih medtem povzpelo zelo visoko, zlasti v politiki kot na najbolj obchutljivem in najbolj rentabilnem polju. In tam na vrhu kot kakshni sokoli ali kondorji – vchasih kot bozhje oko v trikotniku – lebdijo in kraljujejo nad nami, navadnimi in nepomembnimi drzhavljani, ki se nismo znali nikamor preriniti, nepomembni prej, nepomembni zdaj in za naprej, navadna raja, dobra le na volishchih kot anonimni, a nepogreshljivi glas. In omenjeni (p)tichi nam delijo napotke in nas vsevedno uchijo demokracije, vsi prezheti z njo in zagreti od nje, saj je pojmovno bolj raztegljiva od elastike, oni pa so kot passe par tout nadvse prilagodljivi znachaji; tako je pach od pradavnine, bog nam pomagaj ali se nas usmili, ker tega sami ne zmoremo. No, o Mersholu smo zhe slishali chisto dovolj in she prevech, vseskozi pa smo ga – le priznajmo! – strashno radi brali, saj je iz njegovih porochil najpogosteje vel svetovljanski duh, prishtevali smo ga med socialistichne aristokrate, enako kot po peresu Bojana Shtiha, Ceneta Vipotnika, Cirila Kosmacha, Jozheta Kosharja, Edvarda Kocbeka, Dushana Pirjevca, Matjazha Kmecla in she (marsi)koga, recimo diplomata Alesha Beblerja. Skrajni chas je, da Mershola damo ad acta in se sistematichno lotimo vseh ostalih odstotkov na moch sumljivih osebkov, ki so se po lojtrcah, s klina na klin, povzpeli tja gor do mrenastih oblachkov in cirokumulusov, da si ne bomo po nemarnem delali napachnih predstav, da se je shel zaupnika ozne samo on, vsi drugi, podobno tezhki in she tezhji kalibri domnevnih prishepetovalcev pa naj bi bili sami chistokrvni disidenti in demokrati zahodnega tipa na kvadrat od prve ure, komunisti in podobne spotakljivosti pa naj bi bili zgolj po sili razmer in iz plemenite pozhrtvovalnosti. Che je »konfidentom« po zakonu prepovedano mesto, ki ga Mershol zaseda v parlamentu, naj ga skrbniki zakona chimprej odstranijo, nam volivcem pa naj natanchno povejo, zakaj tak ukrep, da ne bomo mislili, da gre zhe spet za navadne politichne ribarije na najvishji ravni z znanimi igricami »kdo bo koga«. Che pa ni take zakonske klavzule, svetujem vsem tistim, ki tega ali onega nalashch izbezajo in izpostavijo nekakshnemu linchu, da se potem ljudje nad njim lahko zgrazhajo in tudi izzhivljajo, naj rajshi popestrijo svoj izbor she z ostalim potencialom nekdanjih ovadushkih dush in sedanjih povzpetnikov vseh barv in odtenkov, in seveda naj najpoprej pometejo pred svojim pragom, shele nato pred sosedovim, da ne bo treba za to delo poklicati mestnih smetarjev, to pach le povecha stroshke chishchenja. Bo bolj higiensko. Nihche pa nikomur ne more odvzeti pravice, da Mershola ali kogarkoli ne voli, che mu ta ni vshechen ali mu je celo odvraten; naj ga pach ne voli, che se mu zdi oporechen in neprimeren za dolocheno funkcijo. Verjetno bodo nashli vech kot enega somishljenika in tudi tiste, ki mislijo drugache. Jaz sodim med drugache misleche, ker chasnikarja Mershola poznam le po napisanih chlankih, drugache pa o njem ne vem nich ali malo, premalo, da bi se lahko shla njegovo sodnico. Naj ponovim: njegova porochila in komentarije sem rada brala, tudi ko se nisem povsem strinjala z njihovo vsebino. S svojo vestjo, che pisca kaj tezhi, pa naj opravi sam, pred bogom, pred samim seboj ali pred kakshnim rednim tribunalom; nas laikov, ki o njem ne vemo vech od »rekla-kazala govoric«, se to podrochje sploh ne tiche, karkoli obtozhujochega bi zinili, bi shlo za bolj ali manj prazno chenchanje in odvechno jezikanje, to pa se ne spodobi iz nobenih ust.
O knjigi, ki chaka boljshih dni v “bunkerju” Jih bo dochakala? |