Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Vechsmerna kriza vrednot

Ochitno je nekaj gnilega v kontekstu druzhbe in sveta. Dan in noch se ukvarjamo s financhnimi krizami in ekonomskimi problemi, z deficiti in izgubami, cheprav se ob popolnoma nepravilni porazdelitvi dobrin zahodne druzhbe kopljejo v bogastvu in se pri uspeshnih podjetnishkih sistemih stopnjevano mnozhi na rachun manj podjetnih ali spretnih pridobljeni akumulirani kapital. Ta bi s svojo presezhno vrednostjo ob pravilnih politichnih ukrepih in odlochitvah lahko nasitil mnozhico tavajochih, ki jim druzhba ni znala osmisliti zhivljenja z etichnimi in duhovnimi impulzi, ki bi prerasli goli materializem.

Tu smo se priblizhali tochki, na kateri se vseprisotni mehanizmi krize spajajo z deficiti vzgoje in uchnih sistemov. Zdi se, da so danashnji za vzgojo in pouk zadolzheni politichni faktorji zanemarili stare in v chasu razsvetljenstva preizkushene univerzalne kriterije oblikovanja chloveshke osebnosti. Problem vzgoje smo v zadnjih desetletjih zozhili na stopnjo (iz)urjenja kadrov v veshchinah, ki so potrebne za naoljeno obratovanje v delovnih procesih. To ne zachudi, ker je za hitro in brezhibno delovanje potreben nov tip chloveka, namrech postoritveni robot, ta novi »homo mechanicus«, ki mu danashnji uchni sistemi ne ponujajo pravega uvida v duhovno nadstavbo zhivljenja, toda shele ta naredi iz chloveka pravega chloveka in iz zhivljenja polno in kreativno zhivljenje. Poudarek danashnje vzgoje je na praktichnosti in hitrih delovnih uchinkih, ki prinesejo dolocheni skupini privilegiranih visok dobichek, medtem ko vechino pahnejo v odvisnostno odtujenost. Vsakrshno ukvarjanje s tistim, kar za aktualne postoritve ni koristno ali potrebno, je chisti luksus in »neumnost«. Zato ne zachudi, da se z »neuporabnimi« znanstvenimi disciplinami, mrtvimi kulturami in jeziki, »starinoslovjem« in »odrochnimi« podrochji, nasploh z raznimi nepraktichnimi pojavi ukvarjajo vechinoma le she posebnezhi ali pa posebno bogati, ki se jim ni treba ozirati na praktichno mojstrenje in financiranje lastnega prezhivetja.

Cheprav je potrebno na prizadevanja in dosezhke racionalizma dandanes in po katastrofah zgodovine post festum gledati z dobrshno mero kritichne distance, vseeno velja izjava filozofa Immanuela Kanta, da je »razsvetljenstvo / = raz-svetljenje/ chlovekov izstop iz njegove po lastni krivdi povzrochene nedoraslosti«. Zaradi te »nedoraslosti« ne zna okrnjeni posameznik uporabljati svojega razuma in je navezan na direktive nekoga drugega, ki lahko z njim poljubno manipulira. Dokler se bo vzgoja ustavljala le na priuchevanju koristnih faktorjev in bo zanemarjala za chlovekov razvoj nujno potrebno refleksijo, ne bo mogoch izhod iz sedanje brezizhodnosti. Potrebno je urjenje v alternativah, ki stopnjujejo chlovekov duhovni potencial in krepijo njegov chut za etichno utemeljeno oblikovanje zhivljenja.

Trije veliki filozofi bi mogli tavajochemu sodobniku nakazati smer v etichno ozaveshchenost in osmislitev bivanja: Aristoteles z nenehnim prizadevanjem oziroma zahtevo po krepostnem zhivljenju (etika je zanj stremljenje po zmernosti in uravnoveshenosti, chemur bi morala slediti tudi drzhavna politika), Jean-Jacques Rousseau z opozorili na zhivljenjske nachine, ki ustrezajo osnovnim danostim chlovekove narave (civilizacija se je razvila iz egoizma zasebnega kapitala, ki je za Rousseauja izvirni greh sodobnosti, zato se je treba vrniti nazaj k naravi, zakaj v osnovi in po izvoru je chlovek dobro bitje), in Friedrich Nietzsche z odlochilno zheljo, z vztrajno kritiko vseh pojavov rasti chez druzhbene nezadostnosti in chez lastne osebne shibkosti in pomanjkljivosti (»prevrednotenje vseh vrednot«).

Toda kako kljub dobrim naukom in zgledom naprej? Kako nastopiti proti diktaturi kapitalistichnega financhnega sistema, ki je zasvojil in zasuzhnjil politiko, sholstvo, znanost in v veliki meri celo kulturo, ki mu postaja na milost in nemilost pokorna?

Zdi se, da nihche ne ve, kaj bi bilo potrebno storiti. Nihche ne zna razreshiti krize, ki je vseprisotna. Neoliberalizem, ki bi naj vnashal v druzhbo svobodo, postaja namrech vedno bolj nedemokratichen. Velikokrat celo izrazito protidemokratichen, kot je nedavno izjavil znani slovenski filozof Slavoj Zhizhek, ki meni, da se moramo v sedanji komplicirani in kompleksni situaciji do neke mere vrniti prek Marxa in komunizma (ki je svoje dni v drugachnih okolishchinah ponujal preproste reshitve problemov, a jih ni razreshil) nazaj k Heglu. S pomochjo lastnih regionalnih posebnosti in lastne drzhave bi morali rehabilitirati sodobnim danostim primerno mochno transnacionalno strukturo.

Zhizhek izziva, ko pravi, da se »Evropa vede, kot komichni figuri Tom in Jerry, ki techeta chez skale naprej v prazno, cheprav nimata tal pod nogami«. Ko pa se zavesta, da techeta po zraku, strmoglavita na tla. Zato je preprichan, da lahko samo she »heretiki« reshijo danashnji svet. V nekem smislu spominja ta mednarodno zapazheni, leta 1949 rojeni slovenski filozof iz obdobja Living in the End Times (naslov enega njegovih del), na nekega drugega heretika, namrech na revolucionarni duhovni izziv Edvarda Kocbeka iz dramatichnega obdobja druge svetovne vojne. Vendar je med obema hkrati tudi velika razlika. Zhizhek je v primeri s Kocbekom zgolj anarhistichen provokator, ki mu manjka ozaveshchevalna spiritualna konica na poti k Novi Zemlji in k Novemu Nebu. Manjka mu navdih, ki te pripelje k eshatoloshki utopiji novega in boljshega. Vendar ima prav, ko trdi, da moramo spremeniti zhivljenski nachin in kritichno preurediti deficitarno stvarnost.

Menil bi, da globalni problemi zavezujejo narode in drzhave k skupnim globalnim ukrepom. Vendar nikakor ne k ukrepom v smislu nekdanje totalitaristichne »uravnilovke«. Tudi v obdobju globalizacije je potrebno uposhtevati vechsmernost in razlichnost sveta. Znati moramo diferencirati in relativizirati megalomanijo oziroma prevlado navidezno mogochnega in uspeshnega nad manjshim in navidezno manj koristnim. S posodobljenim nachinom bi se morali v dolochenem smislu vrniti k vedenjskim oblikam, ki so v zadnjih obdobjih nekdanje mogochne evropske povezovalne zveze – Svetega Rimskega cesarstva (nekakshnega predhodnika danashnje Evropske unije) – omogochale plodno in zhivahno duhovno in gospodarsko dejavnost s pomochjo posameznih avtohtonih politichnih enot, zavezanih skupnim povezovalnim nalogam in skupnim konchnim ciljem. Danashnja postarana Evropa, ki se v razmerjih z drugimi kontinenti, zlasti z Azijo, Juzhno Ameriko ali Afriko, vedno bolj tudi demografsko krchi in slabi, bi lahko kljub svoji vedno vechji maloshtevilnosti – v primerjavi s hitrim narashchanjem prebivalstva drugod po svetu – she vedno tudi v globalnem prostoru transkontinentalno uveljavljala svoje potenciale, ko bi se naslonila na izzive, ki utripajo v pozitivnih napetostnih stanjih njenih vechsmernih generatorjev razlichnosti, kot so se oblikovali v njeni razvejani zgodovini. Mnogi avtorji, med drugim tudi znani avstrijski publicist Hugo Portisch, poudarjajo, da je dejanska moch Evrope v njeni kulturni in jezikovni pestrosti, diferenciranosti in pozitivni konkurenchnosti, ki bi lahko vse poglavitne dejavnike napolnila s presezhno energijo. Prav tej duhovno-zgodovinski tradiciji evropskih razlichnosti v povezovalni enotnosti sta financhno-banchnishka enosmernost in pohlepno dobichkolovstvo malomarno izpodrezala tla pod nogami. Sedanja kriza Evropske unije meche tezhke sence na globalno dogajanje sveta in postavlja pozitivno prihodnost zdruzhene Evrope pod vprashaj.

Vendar se istochasno mnozhijo glasovi, ki pozivajo javnost k spremembi politichnega in druzhbenega zhivljenja. Nemshki teolog in nekdanji banchnik Klaus Gabriel, ki vodi v Frankfurtu na Maini Corporate Responsibility Interface Center, razmishlja o nujnosti etichnih vedenjskih nachinov tudi na gospodarskih in financhnih podrochjih. Meni, da so gospodarske aktivnosti dialektichno vpete v celotno druzhbenopolitichno strukturo zhivljenja. Brez zaupanja v sochloveka, brez druzhbene pravichnosti in socialne varnosti gospodarstvo in financhnishtvo ne moreta pravilno delovati in se razvijati. Moralno vedenje je podlaga za pozitiven gospodarski utrip, ki je koristen za vso skupnost.

Etika je zato conditio sine qua non za celotni razvoj chloveshke civilizacije kot take – in v tem globalnem sklopu seveda tudi za razvoj slovenske druzhbe in drzhave, ki se danes nahajata v ochitni krizi. Tako misli tudi sedanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, moj sosholec z ljubljanske Klasichne gimnazije Jozhe Trontelj, ki je v intervjuju za slovenski celovshki tednik Novice (sht. 28 z dne 13. julija 2012) med drugim poudaril, da bi morala »etika odigrati mochnejsho vlogo, kot jo ima danes«.

Svoja izvajanja je akademik Trontelj zakljuchil z besedami: »Prihodnji preuchevalci danes nastajajoche zgodovine bodo z drugachnimi ochmi gledali na lokalno in globalno delovanje slovenskih politikov in gospodarstvenikov. Tudi shirsha etichnost njihovega ravnanja, ne zgolj pomen za lokalno korist, bo odlochala o tem, kam bodo uvrshcheni na vrednostni lestvici zgodovinskega spomina.«