Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Nova etika boja za nasho pravo identiteto

Naj bo tako ali drugache. Stara slovenska dedishchina z izkushnjami iz zgodovine in iz trpke polpreteklosti zavezuje. Zavezuje zaradi bodrilno zhilave in vedno znova tudi tragichne slovenske usode. Zavezuje she posebej tedaj, ko se zdi, da je boj za duhovno prenovo in chlovekovo svobodo in integriteto naporna hoja proti vetru, ki je vedno tudi hoja proti oportunizmu in druzhbeni zmedi. Vchasih bi bilo potrebno, da bi se v nashih srcih spet razvnela stara puntarska etika, ki je vodila Kocbeka in druge iskalce Upanja skozi zhivljenje. Nova etika je namrech nedeljivo povezana z zakoni pravichnosti, resnicoljubnosti in svobode, zakaj brez pogumnega boja za svobodo, resnico in pravico ni zhivljenje chloveka vredno.

Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I, II, III in IV (Revija SRP 103-104/2011; 105-106/2011; 107-108/2012 in 109-110/2012)

Lev Detela

LITERARNA POPOTOVANJA (XV)

Cvetlichni otok Madeira

Silovito valoviti Atlantik, ostro sonce, navzkrizhni veter in oblaki pod vrhovi samotnega otoka ustvarijo nenavadno razpolozhenje takoj ob prihodu na drugo najtezhavnejshe letalishche na svetu, nahajajoche se zaradi pomanjkanja ravnega terena med skalami na betonskih stebrih na morju (oznachba zaradi kratke proge: portugalska letalonosilka). Baje so Madeiro odkrili zhe Fenichani, vendar se prvo porochilo o otoku Isola di Legno pojavi na nekem italijanskem pomorskem zemljevidu shele leta 1351. Tudi sedanje portugalsko ime Madeira ne pomeni nich drugega kot les. Nekoch nenaseljeni vulkanski otok, oddaljen petsto kilometrov od severnoafrishke obale, tisoch kilometrov od glavnega mesta Portugalske Lizbona in shtiristopetdeset kilometrov od shpanskih Kanarskih otokov, je bil namrech ob prihodu Portugalcev popolnoma porasel z lovorjevimi gozdovi.

Jeseni 1418 sta pomorshchaka Joao Goncalves Zarko in Tristao Vaz Teixeira na raziskovalni plovbi po Atlantskem oceanu prvich zagledala strmoglavo Madeiro med oblaki in meglo, vendar ju je silovit vihar 1. novembra na dan Vseh svetih zanesel proti manjshemu, sedemdeset kilometrov oddaljenemu otoku, ki sta ga v spomin na praznichni dan prihoda poimenovala Porto Santo. Shele v naslednjem letu se je Goncalves Zarko s strahom priblizhal z meglami in oblaki obdani Madeiri. Dozdevalo se mu je, da je z ladjo zaplul pred grozna vrata pogubnega pekla. Pri danashnjem ribishkem naselju Machico, ki je bil v prvih letih tudi sedezh tamkajshnje portugalske uprave, je prvich stopil na nenaseljeni in tezhko dostopni otok. V steno pristanishke trdnjave Forte de Sao Joao Baptista so vklesane besede, ki slavijo to imenitno osvojitev v imenu portugalske krone.

Nekdanji grozoviti otok se danes razkazuje v cvetlichni lepoti. Domachini in tuji obchudovalci so mu nadeli najrazlichnejsha okrasna imena, na primer: zeleni oceanski biser, hchi vulkana, nevesta vetra, otok vechne pomladi, in podobno. Cheprav so Portugalci v prvem desetletju po prihodu pozhgali kar osemdeset odstotkov nekdanjega imenitnega gozda, je spet porasel z gozdovi in najrazlichnejshim rastlinstvom. V toplem podnebju, ko tudi pozimi temperatura – razen v gorah – ne pade nikoli pod osemnajst stopinj Celzija nad nichlo, uspeva tu tako rekoch vse. Po propadu vinogradnishtva zaradi bolezni grozdja v devetnajstem stoletju se prebivalstvo ponovno ukvarja s pridelovanjem grozdja in vina, she posebej slovite madeire, ki je seveda zaradi dodanih primesi vech kot vino, skoraj neke vrste liker. Na terasah po strmih bregovih se med naselji nad soteskami s potoki in rechicami, ki pozimi vchasih nevarno narasejo, zibljejo v vetru shtevilni nasadi banan. V sadovnjakih zori najrazlichnejshe sadje od nashih srednjeevropskih jabolk do eksotichnega ananasa, manga, papaje, guave, marakuje, arakave. Nekaj dohodka prinasha prebivalstvu, ki shteje okrog 260.000 ljudi (polovica jih zhivi v glavnem mestu Funchal), tudi ribishtvo in skromna industrija, najvech pa seveda turizem.

Leta 1497 je kralj Manuel I. uradno prikljuchil Madeiro portugalskemu kraljestvu in dolochil sprva z divjim sladkim koprcem (lat. foeniculum officinale, nem. der Fenchel) obdano naselje Funchal (od tod ime kraja) za glavno mesto otoka.

V prvih desetletjih 16. stoletja so nekateri spretni Portugalci tu obogateli z gojenjem sladkornega trsa, ki so ga s pomochjo afrishkih suzhnjev nasadili po terasah, na katere so napeljali po kanalih (port. levadah) vodo, ki se v izdatni meri nahaja predvsem na severni strani otoka. Razkoshnost trgovanja s sladkorjem pa se je za Madeiro konchala zelo hitro zaradi premochne konkurence v novi portugalski koloniji Braziliji. Nekateri veleposestniki so se tedaj odlochili za vinogradnishtvo. Prve trse so na otok pripeljali z grshke Krete. Leta 1643 je portugalski kralj Joao IV. dolochil, da se mora vsaka ladja, ki zheli dosechi Brazilijo, obvezno ustaviti v Funchalu; to je pospeshilo razvoj otoshke trgovine in gospodarstva. Zaradi napadov francoskih in alzhirskih piratov na bogato Madeiro so morali zgraditi na razlichnih koncih otoka shtevilne obrambne trdnjave. Vendar je na zachetku 18. stoletja Portugalska tudi zaradi politichnih tezhav in strahu pred shpansko nadoblastjo zashla pod angleshki vpliv. V posebni trgovski pogodbi med Lizbono in Londonom je trgovanje z vinom preshlo skoraj popolnoma pod angleshko kontrolo in v angleshke roke. V chasu vojn z Napoleonom so Anglezhi med letoma 1801 in 1807 Madeiro zachasno celo zasedli, cheprav so se nato umaknili z otoka. Vendar se angleshki vpliv chuti she danes. Dokaz so razlichna trgovska podjetja v angleshkih rokah in seveda znameniti hotel Reids Palace v Funchalu, v katerega smesh vstopiti samo »very british« – v dostojni obleki in obvezno s kravato. To inshtitucijo, ki je postala zhiva legenda, je zgradil leta 1891 angleshki vinski trgovec William Reid. Luksuzno domovalishche na strminah nad Atlantskim oceanom od nekdaj privlachi visoko plemstvo, politike, milijonarje in nekatere umetnike. V hotel Reid so radi prihajali Winston Churchill, britanski princ Edward, filmska igralca Gregory Peck in Roger Moore, za namechek pa tudi sloviti angleshki pisatelj George Bernard Shaw. Sem je leta 1893 zashla tudi visoko inteligentna, toda chloveshko mochno ranljiva in vedno bolj osamljena in manichno-depresivna zhena avstrijskega cesarja Franca Jozhefa – Elizabeta, imenovana Sisi. V Funchalu se je zaradi morda izmishljenih tezhav na pljuchih mudila kar shest mesecev v zimskem chasu zhe leta 1860. Tedaj je zhivela v privatni gosposki hishi (quinti), ki pa so jo pred chasom porushili. Na istem kraju so namrech zgradili kazino po nachrtih Oscarja Niemeyerja, znanega nachrtovalca novega brazilskega glavnega mesta Brasilia. V parku pred kazinom stoji v spomin na oba obiska avstrijske cesarice njen kip.

Na Madeiri je nashel po prvi svetovni vojni zatochishche tudi zadnji avstrijski cesar Karel I., ki so ga Britanci po dveh neuspelih poskusih restavracije na Madzharskem poslali na ta atlantski otok v pregnanstvo. Tu se je tezhko prehladil in 1. aprila 1922 umrl v podezhelski quinti v kraju Monte, petsto metrov nad Funchalom. Globoko verni monarh, ki se je zaman trudil za ustavitev prve svetovne vojne, je pokopan v priljubljeni Marijini romarski cerkvi Nossa Senhora do Monte. Leta 2004 ga je papezh Janez Pavel II. proglasil za blazhenega. Pred cerkvijo stoji velik cesarjev spomenik.

Znani avstrijski pisatelj Gerhard Roth, ki se je rodil leta 1942 v Gradcu, se v romanu Das Labyrinth (Blodnjak) dotakne tudi cesarjeve smrti na Madeiri. Roman se dogaja v znani nizhjeavstrijski bolnishnici za dushevne bolezni Gugging pri Dunaju, kjer se nahaja tudi »Hisha umetnikov«. Iniciativa zdravljenja dushevnih bolezni s pomochjo umetnishkih dejavnosti, ki je nastala po drugi svetovni vojni na pobudo tamkajshnjega psihiatra Navratila, vedno znova zaposluje tudi pisatelja Rotha, ki meni, da je »chloveshka dusha velika temna celina«. Psihiatru je v Rothovem romanu ime Heinrich Pollanzy. Na morda nepredvidljiv nachin ga privlachijo fantastichne ideje nekaterih njegovih bolnikov, med temi je pacient, ki stalno rishe pozhare. V bolnishnici se zdravi tudi potomec stare avstrijske rodbine Philipp Stourzh, ki mu je v neki nesrechi krogla iz ochetove pushke preluknjala lobanjo. Ko se mu stanje nekoliko izboljsha, ostane kot strezhnik v bolnishnici. Istochasno pishe magistrsko delo o zadnjem avstrijskem cesarju in njegovi smrti na Madeiri. Nenadoma izbruhne silovit pozhar v dunajskem cesarskem dvorcu Hofburg. Ogrozheni so tudi najslavnejshi dokumenti starodavnega cesarstva, ki se nahajajo v nekdanji dvorni knjizhnici. Kdo je podtaknil ogenj? Sum pade na piromanskega bolnika, a tudi na psihiatra Pollanzyja, ki obchuduje bolnikove slike pozharov. Toda ali ni pozhara morda zanetil (navidezni?) chastilec habsburshkega cesarstva Stourzh? Rothov Labirint je resnichen literarni blodnjak, v katerem se bralec izgubi med razlichnimi vprashanji in odgovori. Dozdevati se mu zachne, da je Rothov roman morda tudi ironichna simbolichna parabola o propadu avstro-ogrske monarhije, ki bi, ko bi jo pravochasno preoblikovali na demokratichnem principu avtohtonih drzhavnih narodov, vsekakor imela perspektivno bodochnost, a jo je pokopala nesposobna politika tedanjega chasa. Zhal se zgodovina vedno znova ponavlja, ochitno v vedno bolj groteskni obliki.

V Funchalu se v nekdanjem jezuitskem kolegiju nahaja sedanja Katolishka univerza Portugalske. V obmochju portugalskega katolicizma je na Madeiri ustvarjalo vech religioznih pesnikov in pisateljev. Med njimi je bil v Gauli v okrozhju Santa Cruz na Madeiri leta 1908 rojeni in v Funchalu zhivechi pater Alfredo Vieria de Freitas. Poleg teologije je shtudiral filozofijo in romanske jezike. Deloval je kot profesor religije in morale ter portugalshchine. Objavil je vech pesnishkih zbirk. V dunajski reviji za mednarodno literaturo LOG je leta 1981 (sht. 31) v nemshkih prevodih Renata Vecellia izshlo vech njegovih meditativnih pesmi z ironichnimi miselnimi zasuki.

Tudi znana in vechkrat nagrajena sodobna portugalska pisateljica in publicistka Helena Marques je mladost prezhivela na Madeiri. Leta 1935 rojena avtorica, ki je na Madeiri shtudirala angleshko literaturo, je iz pedagoshkega poklica kmalu presedlala v novinarstvo. Bila je urednica dnevnika Diário de Notícias, poleg tega je sodelovala pri drugih vazhnejshih portugalskih chasopisih. Zhe svoj prvi roman O último cais, ki je v nemshkem prevodu izshel z naslovom Raqueline hchere, je posvetila zhivljenju na Madeiri. Dogajanje romana je pisateljica postavila na konec 19. stoletja, ko zhivljenje na Madeiri, enkrat blizhji Afriki kot Evropi, poteka bistveno bolj konservativno kot v matichni Portugalski. Vse se odvija v strogo dolochenem ritmu, ki ga dolochajo shtevilni cerkveni prazniki, rojstva, smrti, poroke in krsti. Zhivljenjske navade uravnavajo stroga druzhabna pravila. Teh ne sme nihche prestopiti. To spozna tudi glavna junakinja Raquel, ki je hchi priseljencev z Malte. Njen mozh Marco se kot ladijski zdravnik vedno znova izmakne togim otoshkim pravilom in najde osebno svobodo na morju in v pristanishchih. Kljub temu zhivi Raquel srechno zhivljenje. V njeni hishi se zbirajo druzhinski chlani in prijatelji. V ospredju so usode razlichnih zhena. Ena od teh je Catarina Isabel, ki dosezhe pri svojih starshih, da ji dopustijo shtudirati na univerzi. Tako lahko postane prva zdravnica na otoku. Zhenske junakinje Marquesinega romana se nochejo vech podrejati starim konvencijam. Postajajo emancipirane, cheprav ni jasno, kaj jim bo s tem prinesla bodochnost.

V svet stare Madeire nas lahko popelje tudi avstrijski slikar Paul Kutscha (1872 – 1935), ki se je v chasu, ko se dogaja omenjeni roman, mudil na otoku. Na eni od njegovih velikih barvitih naturalistichnih slik, ki so objavljene v letoshnji avgustovski izdaji nemshkega otoshkega mesechnika in madeira (tudi Anglezhi imajo na otoku svoj chasopis The Brit), je predstavljeno dogajanje v samem sredishchu Funchala. Dva vola vlecheta sani oziroma nekakshno »kochijo« brez koles po mestni ulici. Med gosposkimi hishami in trzhnico stoji »boljsha« druzhba, petichna gospoda, verjetno Anglezhi. Dame in gospodje so v obvezni dostojni obleki, s klobuki. Na eni od slik seveda ne manjka tudi gosposki angleshki hotel Reid, ki je postal mit in legenda Funchala. Marljivi Kutscha, ki je shtudiral slikarstvo na münchenski Akademiji upodabljajochih umetnosti, je seveda upodobil she vech motivov z Madeire, trzhnico v Funchalu, nochni pogled na mesto, motiv z Monteja, morje pri Cabo Girao in podobno.

Pred sto leti je bila s prepadi in navpichnimi bregovi razkosanana Madeira skoraj brez prometnih zvez. Vechina prebivalstva je samozadostno zhdela v posameznih vaseh in se oskrbovala z domachih njiv. V shtevilne gorske vasice si lahko prishel le pesh po kozjih stezicah. Nekateri pristanishki kraji so bili dostopni samo z ladjami. Bogate ljudi in stare ter bolne so tovorili na nosilnicah ali pa vozili na nekakshnih velikim koshem podobnih saneh, ki sta jih vlekla dva vola kar po suhem, che je bilo to mogoche. Ostanek teh starih transportnih sredstev so velike pletene prevozne koshare, s katerimi dva moshka v beli obleki she danes drvita s turisti po strmem bregu z visokega Monteja v Funchal.

Ob obalah Madeire so she vse do sedemdesetih let prejshnjega stoletja lovili kite; to je zdaj strogo prepovedano. Leta 1956 je John Huston realiziral film Moby Dick po klasichnem romanu amerishke literature, ki ga je napisal Hermann Melville. Prizore lovljenja kitov so posneli ob obalah Madeire pri ribishkem naselju Canical, kjer se zdaj nahaja muzej kitolovstva. V spominu mi je she vedno sugestivna pojava glavnega igralca v tem filmu Gregoryja Pecka v vlogi obsedenega kapitana Ahaba pri zasledovanju belega kita. Portugalska vlada je pri Madeiri na nenaseljenih otokih Ilhas Desertas zdaj uredila zashchiteno podrochje za kite, mrozhe in delfine, ki ga turisti ne morejo obiskati.

Z amerishko knjizhevnostjo je prav tako povezano pristanishko naselje Ponta do Sol na jugu Madeire, kjer se je rodil ded avtorja slovitega romana Manhattan Transfer (1925) Johna Dos Passosa. Ta amerishki pisatelj, ki je na moderen montazhni nachin opisal razgibano zhivljenje priseljencev v amerishkem velemestu, je vechkrat obiskal dedovo rojstno hisho, v kateri se zdaj nahaja pisateljev muzej s knjizhnico njegovih izvirnih, v angleshchini napisanih del in prevodov njegovih knjig v portugalshchino.

Leta 1480 je na blizhnji manjshi otok Porto Santo pripotoval Krishtof Kolumb, ki se je tedaj ukvarjal s trgovanjem s sladkorjem. V glavnem kraju Vila Baleira se je porochil s hcherko tamkajshnjega portugalskega upravitelja otoka. Hisha, v kateri je po izrochilu stanoval, she stoji in so v njej uredili Kolumbov muzej. V njem je med drugim na ogled Kolumbov ladijski dnevnik in nekateri predmeti, ki bi naj dokazovali, da je znameniti morjeplovec, ki je odkril Ameriko, zhe takrat iskal »novo pot do Indije«. Pozneje se je Kolumb z zheno preselil na Madeiro in nekaj chasa zhivel v Funchalu.

S pomochjo Evropske unije in prizadevnega predsednika tega avtonomnega portugalskega otoshkega podrochja Alberta Jardima so v zadnjem desetletju zgradili na Madeiri shtevilne ceste. Skozi gore so izvrtali tunele, ki omogachajo razmeroma hiter dostop do skoraj vsakega naselja. Med hishami po strminah stojijo s parki obdani moderni hoteli, pri prebivalstvu priljubljeni na Madeiri rojeni nogometash Cristiano Ronaldo pa je pri Funchalu in na popolnoma drugachnem, sushnem in bolj polozhnem otoku Porto Santo, ki ga krasi krasna devet kilometrov dolga peshchena obala, z lastnimi sredstvi zgradil razlichne turistichne objekte in igrishche za golf.

Atlantski ocean je pri Madeiri globok okoli 5000 metrov. Vulkanski otok se dviga iz morja strmo do najvishje gore Pico Ruivo (Rdechelasi vrh) na vishini 1861 metrov. Geologi so bili dolgo chasa preprichani, da se je vulkansko delovanje na otoku ustavilo, vendar ochitno ni tako. Znanstveniki nemshke raziskovalne ladje Meteor so leta 2001 petdeset kilometrov od Madeire odkrili podvodno vulkansko delovanje, ki pomika afrishko ploshcho proti Evropi.
____________________________________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 /2009); VI – BENETKE (SRP 93-94/2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96/2010; VIII – RODOS (SRP 97-98/2010); IX – PARIZ (SRP 99-100/2010; X – MALTA (SRP 101-102/2011; XI – BRATISLAVA (SRP 103-104/2011); XII – BUDIMPESHTA (SRP 105-106/2011); XIII – BERLIN (SRP 107-108/2012 ); XIV – KANARSKI OTOKI (SRP 109 – 110/2012).

Damir Globochnik

PRETANJEN BARVNI IZRAZ

Likovni opus Jane Vizjak so v osemdesetih letih in v zachetku devetdesetih let preteklega stoletja zaznamovali temperamentni barvni nanosi in ekspresivna risba. Vsaj na prvi pogled eruptivno nastale kompozicije (figuralika z eksistencialnim podtonom, tihozhitje, abstrakcija) so slikarki utrle pot med osrednje predstavnike sodobnega slovenskega slikarstva.

Vendar Jani Vizjak izvrstno obvladovanje metjeja v sklopu gestualno radikalne slikarske podobe ni zadoshchalo. Vechletni shtudij pri profesorju Gotthardu Graubnerju na Umetnishki akademiji v Düsseldorfu je bil vzrok za temeljito spremembo slikarske prakse, ustvarjalnih vzgibov in izpovedne naravnanosti. Poudarjeno ekspresivnost, ki je bila prisotna v sledovih ustvarjalnega procesa, je nadomestilo pretanjeno koloristichno slikarstvo, pri katerem je bilo v ospredju odkrivanje izraznih mozhnosti barve. Osrednje izrazno sredstvo je postala barva, saj je slikarka najmanj tolikshno mero pozornosti kot motivom, postopoma oblikovanim s spretno razporejenimi barvnimi potezami, zachela namenjati postopkom, s katerimi je poudarila pulziranje, zharjenje barv in presevanje barvnih plasti. Slikati je zachela z lazurnimi in transparentnimi, pretehtano razporejenimi barvni nanosi, to pa je prispevalo k dematerializaciji motivov. Likovna kritika je pri tovrstnem, delno tudi z abstraktno likovno izkushnjo povezanim nachinom slikarskega upodabljanja zachela uporabljati oznako sublimacija. Realni motivi, postavljeni v imaterialni barvni prostor, so pridobili duhovni potencial.

Razmislek o slikarskem poslanstvu je botroval tudi odlochitvi Jane Vizjak, da za enega osrednjih figuralnih motivov izbere avtoportret, ki praviloma predstavlja izrazit slikarski monolog, nachin odkrivanja samega sebe in samosprashevanja o vlogi slikarstva. Barva, ki postopoma ustvari avtoportretni motiv, osmisli tudi vlogo slikarke v lastnem slikarskem mikrokozmosu.

Misel, ki jo je Jana Vizjak zapisala v uvodu k predstavitvi na medmrezhju (»Barva zazhivi na sliki. Barva se na sliki shele rodi. Takshne so moje slike. Moje slike so kot otoki sanj.«), v polni meri velja za ciklus slik manjshih formatov, ki jih je naslikala med vechtedenskim bivanjem na otoku Ciper. Intenzivna svetloba in barve, toplina sonca in zraka, sinjina neba, veter, palme, pesek, morje z oddaljenimi ladjami, oblaki in drugi sestavni elementi sredozemskega pejsazha so slikarko spodbudili, da je zapustila ateljejsko okolje in se odlochila za slikanje ob neposrednem soochenju z motivom. Jana Vizjak na povzemajoch nachin sledi videnemu v neposrednem okolju. Na platnih je temeljne znachilnosti krajinske fiziognomije zajela s pretanjenimi nanosi oljnih barv, ki zaradi mehkobe spominjajo na pastel. S pomochjo barve je odkrivala prostor in svetlobo, v kateri modrina morja in neba prehaja v vijolichno ali modrozeleno. V krajinskem ambientu prisotno harmonichno sozhitje oblik, barv in svetlobe se je preselilo na njena platna. Slikanje v vecherni ali jutranji svetlobi je pozhlahtnilo vse elemente krajinske fiziognomije; ta zlasti po zaslugi palm, pushchavskih sipin in obzorja, ki lochuje kopenski pas ali morje od nebesnih prostranstev, deluje brezchasno, Jano Vizjak, ki v svojih delih izprichuje chustveno, poduhovljeno in mistichno dojemanje stvarnosti, pa spominja na biblijsko Palestino. V ta barvni svet tishine in kontemplacije je slikarka postavila tudi celopostavno avtoportretno upodobitev v belem oblachilu; z njo nas ponovno opozarja na svojo globoko povezanost z naslikanimi prostori otoshke duhovne oaze.

LIKOVNA DELA /SLIKE/

1	Pogled z balkona, 2010, olje na platnu, 30 x 70 cm
2	Pred vecherom, 2009, olje na platnu, 30 x 35 cm
3	Pred nevihto, 2009, olje na platnu, 30 x 35 cm
4	Limassol – luna v zalivu, 2010, olje na platnu, 60 x 75 cm
5	Mivka, 2009, olje na platnu, 30 x 40 cm
6	V pristan, 2009, olje na platnu, 30 x 40 cm
7	Pred vecherom, 2010, olje na platnu, 110 x 130 cm
8	Jutranji oblak iz Trodosa, 2009, olje na platnu, 30 x 35 cm

Naslovnica

9	Na morju, 2010, olje na platnu, 180 x 130 cm

Fotografije del: Marko Zaplatil

Imela je vrsto samostojnih razstav doma, v Londonu, na avstrijskem Koroshkem in v Düsseldorfu ter v Berlinu; sodelovala je na pomembnih mednarodnih skupinskih razstavah. Med drugim je prejela shtudentsko Preshernovo nagrado, nagrado zhirije na mednarodnem slikarskem festivalu v Cagnes-sur-Mer, veliko nagrado na razstavi Alpe-Jadran v ljubljanski MGLC in nagrado Lorenzo da Medici na mednarodnem bienalu sodobne umetnosti v Firencah. Leta 2005 ji je senat ALU dodelil priznanje za pomembnost umetnishkih del. Leta 2006 ji je senat Univerze v Ljubljani dodelil naziv docentke za podrochje slikarstva.

sl 1

sl 2

sl 3

sl 4

sl 5

sl 6

sl 7

sl 8

KARIKATURA IVANA CANKARJA IZ LETA 1913

Neznani risar se je sicer zgledoval po eni Smrekarjevih karikatur Ivana Cankarja, tj. po kolorirani risbi iz leta 1912, s katero je ta »hudomushno smeshil Cankarjevo samoljubje in njegovo samozavest kot najvechjega slovenskega pisatelja, chesar ni nikoli prikrival« (po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 306). Na Smrekarjevi karikaturi, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani (risba s tushem, kolorirano, 33,8 x 19,7 cm), ima Cankar na glavo poveznjeno kahlo, ogrnjen je v rjuho, v gledalca uprti pogled in kretnja rok sta zgovorno podkrepila v Cankarjeva usta polozhen stavek, ki je tudi naslov karikature: »Na kolena svet, jaz sem Ivan Cankar!«. Podobnost »ostro risanih potez na obrazu« in gestiku­lacije rok, ki jo je v zrcalni podobi priblizhno povzel risar v Dnevu, je najbrzh privedla do napachne atribucije.

Na karikaturi v Dnevu je Cankar upodobljen med predavanjem, oblechen je v srbsko ali chrnogorsko narodno nosho in si nagajivo viha brke. Na svetnishkem siju je napis Slovenci in Jugoslovani.

Ivan Cankar je predavanje »Slovenci in Jugoslovani« pripravil na povabilo znanca Ivana Kocmurja (1881-1942), nachelnika socialdemokratskega izobrazhevalnega drushtva Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko.* Potekalo je 12. aprila 1913 v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Prisotnih je bilo okrog 250 poslushalcev. Prisluhnili so Cankarjevim mislim o jugoslovanskem vprashanju, ki je konec leta 1912 postalo aktualno zaradi vojnih spopadov na Balkanu. »Che kdo doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, she manj pa samo Avstrijci, temvech da smo ud velike druzhine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je pochil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v nashi najzadnji zakotni vasi. Ljudjé, ki se svoj zhivi dan niso brigali za politiko, so s sochutechim srcem ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v vseh nas se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas she nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste mochí, samozavesti in sile zhivljenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabich je videl, da je brat mochan in zachel je zaupati váse in v svojo prihodnost.«

Cankar je poudaril, da je jugoslovansko vprashanje politichno in ne kulturno vprashanje, in se izrekel za jugoslovansko republiko enakopravnih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, a proti kulturnemu zblizhanju ali jezikovnemu zlivanju Slovencev z drugimi juzhnimi Slovani v en narod z enimi jezikom, kulturo ... »Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namrech za izkljuchno politichen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v zhivljenju chloveshtva ne more uveljaviti, dokler se ne zdruzhi v celoto. To je vse! Kakshno jugoslovansko vprashanje v kulturnem ali celó jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda resheno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v chetvero narodov s chetverim chisto samostojnim kulturnim zhivljenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad vechstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je nash gorenjski kmet tirolskemu ali pa gorishki vinichar furlanskemu.« Podprl je dr. Mihajla Rostoharja (1878-1966), docenta za filozofijo v Pragi, ki je leta 1912 v Napredni misli zavrnil novoilirizem in misel o narodnem, kulturnem in jezikovnem stapljanju juzhnoslovanskih narodov v en narod ter bil zato delezhen polemichnih odzivov v Dnevu.

Cankar je bil kritichen tudi do lastne socialdemokratske stranke, konkretno do I. jugoslovanske socialdemokratske konference, ki je potekala novembra 1909 v ljubljanskem hotelu Tivoli in do na njej sprejete resolucije (t. i. »tivolska resolucija«). Njegovo predavanje je bilo polno protiavstrijskih bodic; Cankar je smeshil avstrijsko zunanjo politiko in njenega zunanjega ministra Berchtolda. Vladni zastopnik, c. kr. policijski konceptni praktikant Ivan Gogala je trikrat od Kocmurja zahteval, naj posreduje pri predavatelju, in zagrozil, da bo predavanje prekinil in razgnal zborovanje. Kocmur je Cankarja prosil, naj predava bolj umirjeno, a Cankar se za to ni zmenil. Publika se je na nekatere Cankarjeve trditve odzvala z odobravanjem ali z glasnim mrmranjem (kot znakom nestrinjanja), besede, da je »nash edini cilj … jugoslovanska republika«, pa je sprejela s ploskanjem in burnim pritrjevanjem.

Med publiko je bilo veliko dijakov – t. i. preporodovcev. Evgen Lovshin (1895-1987), eden od ustanoviteljev projugoslovanske organizacije Preporod, je zapisal: »Prav dobro se spominjam njegovih poudarjenih besed in zhivahnih gest na koncu predavanja: ‘Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol!’ Velika dvorana Mestnega doma je bila polna navdushenih slushateljev, ker smo se preporodovci v velikem shtevilu udelezhili shoda, buchno odobravali njegova izvajanja in she zunaj metali klobuke v zrak ter vpili proti kranjskemu cesarskemu namestniku: ‘Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol!’« (Evgen Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 134)

Ker je shlo za socialdemokratsko prireditev, so bila v Slovenskem narodu, Slovencu in Dnevu objavljena nenaklonjena porochila. Cankarju so najbolj zamerili njegovo nasprotovanje novoilirizmu oziroma integralnemu jugoslovanstvu; to pojasnjuje tudi odnos mladoliberalnega in radikalnega Dneva do Cankarjevega nastopa. Dan, ki je bil naklonjen jugoslovanski, novolilirski in preporodovski ideji, je predavanje ocenil z naslednjimi besedami: »O jugoslovanskem vprashanju se mnogo govori in pishe in tudi Ivan Cankar je hotel o tem povedati svoje mnenje. V soboto je imel v ‘Mestnem domu’ predavanje. Dasi je padal sneg, je prishlo na predavanje do pol dvorane poslushalcev. Marsikoga je zanimalo, kaj bo Cankar povedal. Novega nismo slishali – imel je par dobrih dovtipov. Najprej je povedal, da je za jugoslovansko republiko. Potem se je lotil Hardena in Berchtolda. Okrcal ju je prav poshteno. Nazadnje je prishel na Ilirce in je povedal tudi o tem, kaj misli. Ako Cankar citira liste, bi moral najprej citirati, potem shele debatirati. Cankar pa je vzel par stavkov in je prishel do zakljuchka, da delajmo najprej doma – potem bo vse prav, ne bodimo pa preponizhni in ne ponujajmo se nikomur: Treba je delati – v tem je vse jugoslovanstvo. – Ilirizem je – po Cankarjevem mnenju dvojen: eden, ki se ne dá aretirati; in drugi, ki se dá aretirati – Cankar je za tisti ilirizem, ki se dá aretirati. – (‘Jaz sem za aretiranega.’) – To so vodilne misli v par potezah. Toliko je bilo v predavanju tudi dobrega, kolikor pa je shlo chez mejo – to so mu poslushalci radi oprostili, saj so se pri tem izborno zabavali. Vprashanje je resno in je treba posebno v sedanjem chasu o njem resno razpravljati. Cankar je govoril za svojo osebo in tako smo ga tudi razumeli. Slishalo se je par protestov drugache pa smo z dobro voljo poslushali do konca, da je povedal, kaj misli. Tako je smel predavati pach le on – zato ker je Cankar.« (Dan, 14. april 1913).

Policijski usluzhbenec Ivan Gogala je dan po predavanju predlozhil policijskemu ravnateljstvu svoje porochilo o predavanju. Opozoril je zlasti na dve Cankarjevi izjavi: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je nash edini cilj, da dosezhemo jugoslovansko republiko«, »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.« Teden dni po predavanju je c. kr. dezhelno predsedstvo za Kranjsko razpustilo socialdemokratsko izobrazhevalno drushtvo Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko. Drzhavno pravdnishtvo je uvedlo proti Cankarju preiskavo. Cankarja je 9. maja zaslishal preiskovalni sodnik dr. Ernst Stöckl. Dezhelno pravdnishtvo je vlozhilo 29. junija pri dezhelnem sodishchu obtozhbo zaradi kaznivega dejanja Ivana Cankarja zoper javni mir in red po 305. chlenu kazenskega zakona.

Glavna obravnava je bila 21. avgusta 1913. Cankarja je zagovarjal dr. Anton Dermota. Sodishche je Cankarja po 305. chlenu obsodilo na teden dni zapora, cheprav je ta chlen predvideval kazen od enega do shestih mescev zapora. Ko je zapushchal sodno dvorano, je Cankar dejal: »No, zdaj sem pa muchenik!« Zarja je po njegovem prihodu iz zapora (jetnishnice dezhelnega sodishcha v Ljubljani) zapisala: »Sodrug Ivan Cankar je danes zjutraj prestal svojo sedemdnevno kazen v zaporu ljubljanskega dezhelnega sodishcha. Poznati mu ni, che se je kaj poboljshal.« (Zarja, 20. september 1913)

Neposredno po obsodbi je verjetno nastala Smrekarjeva akvarelirana risba »Ivan Cankar – arestant«. Cankar je muchenec, odet v spokornishko kuto, njegovo muchenishtvo dodatno poudarjajo svetnishki sij, trnov venec in za stare cerkvene upodobitve znachilno mozaichno ozadje, ki ga srechamo na vrsti Smrekarjevih karikatur iz tega chasa. Cankar v eni roki drzhi lilijo nedolzhnosti, v drugi pa papir z drobno risbo, ki ga prikazuje kot kaznjenca v zamrezheni celici med prenashanjem posode za odpadke. Na prilozhnostni risbici s svinchnikom (datirana je 7. X. 1913), ki nam jo je ohranil Smrekarjev prija­telj Fran Vesel (1884-1944), je Smrekar narisal, kako »Ivana Cankarja jemlje hudich«. Cankar je prikazan kot obeshenec, hudich pa bo pravkar v malho spravil njegovo dusho.



^* Podatki o Cankarjevem predavanju in citati predvsem po: Ivan Cankar, Zbrano delo, Politichni chlanki in satire / Govori in predavanja, 25. knjiga, Ljubljana 1976 (spremna beseda Dushan Voglar in Dushan Moravec), str. 229-230, 234-235, 374-400.

Ivo Antich
PISATELJ, ZASLUZHEN ZA STRIP

(Milosh Mikeln alias Rado Kragelj)

/iz stripa/ 

Rado Kragelj je psevdonim Milosha Mikelna (op. ur.)

/strip – karikatura/