Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 20, oktober 2012

Shkoda, da niso dodali tudi Menartovega predzadnjega avta, ki ga je v teku let sam krpal in popravljal in ga vozil – ne boste verjeli – chetrt stoletja. To se pravi ljubeche paziti na robo, ne pa kot dandanes, seveda kdor si lahko privoshchi, navdan s filozofijo zapravljanja »kupi in zavrzi chimprej«, potem pa spet nabavi kaj she bolj novega in pozheljivega. Ko je Menart ponovno videl avto po dveh letih, junija 1994 (podaril ga je bil sorodniku Tonetu), je vzradoshchen vzkliknil: »Kar lepo mi je pri dushi, ko ga she vidim “zhivega”. Jaz sem ga imel 25 let, zdaj jih ima zhe 27.«

V bistvu sem prebrala Menartov Dnevnik v celoti, saj sem mnoge strani sproti prebirala zhe pred dvanajstimi leti v sobotni prilogi Dela med 12. februarjem in 4. marcem 2000, a na zhalost sploh she nisem odkrila, zakaj sta po izidu pred dvema letoma zhena in hcherka, kot je bilo vechkrat recheno, pokupili skoraj vso naklado, tako da ni vech naprodaj, dostopen je le v dolochenih slovenskih shtudijskih knjizhnicah, ki jih je zelo vestno nashtela podsekretarka Javne agencije za knjigo Vlasta Vichich v PP 29 sobotne priloge Dela 14. januarja 2012.

Skusham razumeti, zakaj sta ti dve, od pesnika najbolj ljubljeni osebi in najblizhji sorodnici na vsem lepem postali tako strogi cenzorki ochetovega in mozhevega literarnega dela, da mu – kratita besedo. Prav gotovo iz ljubezni in iz skrbi zanj, brzhchas da ga ne bi bralci narobe tolmachili in da bi ga zavarovali pred ochmi kritike, ki pa se jih Menart sploh ni bal, saj je kar neustrashno plaval proti toku, ne glede na sodbe in mnenja marsikoga, cheprav mu ni bilo vseeno, kaj mislijo ljudje. In kar z veliko mero ironije in avtoironije in naravne nagnjenosti do kljubovanja proti vsaki obliki pritiskov in nasilja je pisal, kar je pisal; prav vztrajno je popisal cele svezhnje strani in se kdaj pa kdaj tudi sprasheval, zakaj to pochne. Na primer na str. 422: »Zakaj to sploh pishem, ne vem. Morda za pomoch pri kakih spominih. Vchasih se mi zdi, da za svoje blizhnje, za skupen spomin, ko me ne bo vech. Vchasih se mi zazdi, da bi bilo kaj od tega, kar slishim in dozhivim, zanimivo gradivo tudi za shirshe namene.« No, z objavo Dnevnika alias »tega gradiva« je Celjska zalozhba uresnichila to pesnikovo tiho, vendar tudi izrazheno zheljo v zvezi s shirshimi nameni. Svojce pa – govorim na sploshno – prevechkrat muchijo mnenja ljudi ali drugachni pogledi na iste stvari, da zachnejo trepetati za svojega dragega, in v strahu, da se ne bi osramotil ali osmeshil. Tu pa tam jih namrech Menart prav simpatichno poka (v stilu milo za drago: daj ga, hudicha, vrni mu, saj ti ni brat, mar te je on shparal?), da se nasmejesh do solz; vchasih prenaivno od sorojakov, ki se nepremishljeno grejo visoko politiko in usposobljenost za herojska dejanja, prichakuje prav chudezhe, ki jih ochitno nismo niti zmozhni (prej obratno), v strahu, da ne bi tudi svojcev osmeshil. Po nasvetu kakshnega dvomljivca ali skrupulanta ali oportunista, pa tega in onega »strokovnjaka« ali mojstra skaze ter dezhurnega suflerja, ki znajo vlivati le strah in pomisleke, sta se zhena in hchi pach pustili omajati in preprichati, da je za Menarta in za vse she najboljshe, da se Dnevnik za zdaj spravi v bunker, podobno kot v starih, tu in tam prej nojevskih kot razsvetljenskih chasih; bolje kot pogledati resnici v obraz je zatisniti ochi in glavo zariti chim globlje v pesek, in tam v pesku ali v bunkerju naj se Dnevnik medi, chakajoch boljshih konstelacij. Kakshna shkoda! Prikrajshali so nas med drugim za posebno zabaven literarni trach, z nazornim prikazom kulture in prosvete v zakulisju (she brez posrechenih mask in kostumov, pol ure pred predstavo, v neglizheju), pa za zelo pouchen in zanimiv evokativni sprehod skozi povojni chas v Sloveniji, zlasti v Ljubljani in tam okrog. In za nepozabna mala in velika dozhivetja. Avtorju so arbitersko odvzeli prilozhnost, da bi se bralcem she bolj prikupil s svojim duhovitim naturelom in bi postal she bolj sploshno popularen.

Knjigo sem s posebnim veseljem prebrala, vkljuchno s str. 99, kjer se je Menart obregnil tudi name – in jaz se z njim popolnoma strinjam, cheprav sem se za tisti svoj nekdanji chvekashki greh vsaj nekajkrat zhe javno pokesala in spokorila; obzhalujem pa, da je medtem zhe umrl, ker bi mu – javno ali na shtiri ochi – povedala zachetek zgodbe in tudi njen konec, ker se je on dotaknil le tistega vmesnega TV koshchka. Strinjam se tudi z njegovim odklonilnim refrenom na rovash avantgarde in modernistov, cheprav so bili meni nasprotno zelo vshech in blizu, vendar to ni bilo ovira, da mi ne bi ugajali tudi bolj »tradicionalni« (recimo jim tako), a chisto samosvoji in tudi zelo pogosto inovativni pesniki (Menart, Fritz, Zlobec, Hofman, Minatti itd.), da niti ne omenjam pesnic, ki so bile praktichno omalovazhevane in diskriminirane chisto od vseh, saj pesnishtvo she dandanes – pishi in beri: leta 2012 – vsepovsod, ne samo pri nas, velja za prominentno moshko opravilo, zhenskam visokostno odstopijo kvechjemu le vlogo muz, heter in ancil (dekla sem Gospodova) in prilozhnostnih brenkachk in sviravk ljubezenskih pesmi, ki jih kajpak, ko liriki – oni pravi – mozhujejo med sabo, uvrshchajo (ne)prizanesljivo med manj vredno ali kar pogroshno blago ... A povrnimo se k Menartu in njegovim nasprotnikom.

Pri avangardistih so me pogosto odbijale le njihove nekdanje resnichno prepotentne, ekskluzivistichne in arogantne metode. Shtevilni knjizhevniki in poznavalci slovenskega leposlovja se she v danashnjih chasih vechkrat sprashujejo, kako bi se pri nas razvijala poezija, che bi Anton Ocvirk objavil Kosovelove konse in integrale istochasno s pesmimi, ne pa nekaj desetletij kasneje; mnogi so mnenja, da bi se slovensko pesnishtvo odvijalo in razvijalo chisto drugache. Jaz se vchasih rajshi sprashujem, kaj bi bilo, che bi bila nasha avantgarda le avantgarda 24 ur na dan, ne pa tudi glavna zaviralka vseh ostalih slogov in smeri, che bi bil torej njen umetnishki credo »zhiveti in pustiti zhiveti« ali pa vsaj »zhiveti in pustiti umreti«, ne pa – zhiveti in vse drugo zatreti, che ne zlepa pa zgrda, z vsemi razpolozhljivimi sredstvi. No, kaj bi bilo? Si skoraj ne morem predstavljati. Mali raj za vse. Najbrzh prelepo, da bi lahko bilo res. No, je, kar je, se ne da pomagat.

A naj bo vsaj na glas recheno. In Menart je v tej knjigi eksplicitno in implicitno povedal, da mu je bilo zaradi tega vchasih tudi gorje. Naj ponovim, kar sem zhe povedala, da ne bi kdo preslishal: shkoda je, da so vzeli to knjigo iz obtoka. Vprashanje Tonki in Barbari: Se ne bojita, da vama bo kdaj kasneje zhal, da sta se postavili nad mozhevim in ochetovim literarnim delom za suvereni razsodnici, she hujshe – njegovo nadarjeno pero sta podredili lastni volji?

In to kljub slavospevu Toneta Pavchka in strokovnim mnenjem dr. Mihaela Glavana, JAK-a (saj ta ustanova ne subvencionira za tisk nezrelih in neprimernih besedil), in tudi celjski izdajateljici in zalozhnici sta brez vsakega pomisleka in ugovora objavili Dnevnik 1953-2000. Torej? Ali se ne bi usedli za tisto domacho mizo, kjer sedite leta 1999 she v kvartetu, ob steni, ki je, se zdi, toplo obita z lesom, in ponovno, iz potrebne distance, chustveno chim manj prizadeti, che se le da »a mente fredda« (preudarno, premishljeno ...), kot bi rekli nashi italijanski sosedi, onstran trenutnih bolj ali manj zasebnih strahov ali interesov, in za navrh povabili she vnuchko Marushko, ki se je iz otroka medtem razvila v mlado samostojno mislecho in chutecho zhensko, naj pove, kaj misli o tej za nas, to je zame in za marsikoga, nerazumni prepovedi in tako drastichni hishni cenzuri? Vsi mi bi prav radi zvedeli kaj vech o vajinih verjetno zelo resnih in tehtnih argumentih. Radi bi vama dali celo prav in se postavili na vajino stran, che bi nam utemeljili svojo odlochitev kot edino mozhno in pravilno. Skratka, radi bi razumeli, kaj je tako strashno narobe z Dnevnikom, da si po vajinem mnenju ne zasluzhi stika s shirsho javnostjo, da bi ga lahko kdor koli, ki se mu ne smili dati zanj 33 evrov in she kakshen centek vech, kupil v knjigarni ali narochil po internetu.

Dostopen pa je – o ironija usode! – vseeno vsem tistim Menartovim bralcem in obchudovalcem, seveda s precejshnjo chakalno dobo, ki so tako vztrajni, da si knjigo izposodijo v kakshni shtudijski knjizhnici za dolochen, precej kratek chas, kot sem si jo jaz, in zdaj me knjizhnicharji po tihem zhe fiksajo, ker sem za nekaj dni prekorachila izposojevalni rok, in me pozivajo, naj jim knjigo chimprej vrnem, ker novi proshnjiki zhe nestrpno chakajo v vrsti. Jaz pa bi rada o njej she razmishljala, she kaj na listke ali na robove – che bi bila moja – pripisala, to in ono tu in tam podchrtala in kakshen pasus ponovno prebrala in kakshno trditev odobravajoche pokomentirala, s kakshno drugo pa se ne strinjala, saj sploh ni obvezno, da mislimo vsi enako.

Kakshna shkoda, pa cheprav tudi v tej knjigi – kot zhe skoraj v vsaki slovenski knjigi – shkrati sicer ne mrgolijo, a tudi ne manjkajo, in jih je za moj okus celo prevech. Domachi zalozhniki se bodo morali zamisliti in dejansko kaj storiti, ne le retorichno stremeti po odpravi vseh teh malih, velikih in srednjih kiksov, ki knjige le kazijo. Odpraviti bo treba tudi nedoslednosti pri pisavi oz. sklanjatvi tujih imen, ki prav na glas klichejo kakshnega korektorja. Ob ponatisu – che drugega ne, a rajshi vse – popravite vsaj tiste mnoge nonstop narobe sklanjane Lamartine, z odvechnim nemim konchnim e-jem (Lamartinea, Lamartineu, z Lamartineom itd.). Ko bi se Slovenci, recimo, shteli za »Balkance«, zhe prislovichno povrshne in zanikrne, ne bi nich rekla, a bog ne daj primerjati nas z juzhnimi brati. Se smrtno uzhalimo, cheprav se najvechkrat nimamo za kaj. Naj bi se rajshi poboljshali. Poboljshanje nam sploh ne bi shkodilo.

PRIPIS

Prijatelj, ki ni rachunalnishki teleban kot jaz, ki imam she vedno velike tezhave z rabo interneta (tudi zaradi kronichnega pomanjkanja chasa), mi je natisnil iz Dela neki davni chlanek o Menartovem Dnevniku, kjer je recheno, da »vdova in hchi sta si premislili«, za navrh pa mi je podchrtal she vrstice: »... pesnikova hchi Barbara Menart Senica pa pravi: Gre za sposhtovanje ochetove volje. Pred smrtjo me je prosil, naj vse dnevnishke zapise unichim, ker niso namenjeni niti javnosti niti objavi. Che bi imel moch, bi to storil sam, a ga je smrt leta 2004 prehitela.«

Che bi Menartov Dnevnik gledala tudi z drug(achn)ega zornega kota ali ga hotela samo she dopolniti, bi se mi verjetno z lahkoto napisalo vsaj she kak ducat ljubeznivo ironichnih in vprashujochih strani o takratnih prichakovanjih in iluzijah, o shegah in navadah, ki jih zhe davno vech ni. Kot da je tisti svet v glavnem nekam potonil in za seboj pustil bolj malo sledi. Sebe in »utopljence« skratka obvaroval pred mnogimi razocharanji, ki pa prezhivele she kako pestijo. Tekla bi beseda – kot penina v potokih – o penini, ki je tekla v potokih, da se ti je po njej med branjem prav zaskominalo, o domachih slavjih in gostijah, neobremenjenih s smrtnim strahom pred holesterolom ob vsakem bolj mastnem in slastnem grizhljaju, o hrani in pijachi nasploh, pa o tabletah, lekih in zdravnikih in o nadvse prisrchnih sorodstvenih vezeh, kadar pesnik govori o vnuchki, hcheri in zetu (znamenitem, a ne posebno priljubljenem odvetniku Senici), jih non stop titulira z ... »otroci«, da ob nenehnih ponovitvah tega ljubkovalnega izraza kar zastrmish: prishli so otroci, odshli bodo otroci, chakamo otroke itd. Prav v ochi bode, da se je pesnik in akademik Menart kot oche, tast in dedek pochutil kot v svoji kozhi, vech kot odlichno, in da so mu bile te tri vloge posebno pri srcu. In to ga dela she bolj prikupnega kot je zhe sicer.

v arhitekturi, ko na primer asimetrichnost nekaterih

modernih zgradb skusha izpostaviti kot odlochilno prvino.

Pogovarjam se z Raymondom Carverjem
Med pospravljanjem stanovanja

se zalotim, da se vechkrat s kom pogovarjam.

Danes si ti na vrsti, Ray, in ni niti prvich.

Tudi v tem bi ti rada sledila,

ti, ki govorish z Joyceom,

ti, ki govorish z Baudelairom,

ti, ki govorish s Shelleyjem,

na njihovih grobovih, vedno.

Jaz samo chakam, da se tla posushijo.

Vem, da se bo zdelo retorichno

popolnoma banalno:

reci, da je med nama ocean,

jaz pa bi ga rada prekorachila.

Tvoja podoba na ovitku edicije Meridiani

strmi vame, vzbuja simpatijo, ni videti, da si

bil nekoch alkoholik. Razumem te zadeve.

Rada bi ti govorila o prostoru,

ne le o tem oceanskem, ki naju lochuje,

ne le o tem, ki obstaja med viskijem in vinom,

ne le o tem, kar je med rokami, ki dodajajo

klesarski glini in marmorju,

tudi o tem, kar obstaja med nekom, ki nam pushcha besede,

in onim, ki nam jih ochitno ne pushcha – prostor.
Neki moj prijatelj, ki se ima za malega pesnika, me je nauchil:

prostor ni vedno enak samemu sebi,

deset centimetrov med dvema avtomobiloma

ni deset centimetrov v zakonski postelji.

ko opazimo, da postajajo nenavzoche,

izoblikujemo jih, da jih ponudimo komu v branje.

To, kar nima globokega pomena

– zhivljenje nima alternativ, navsezadnje to niti ni potrebno –

ne pozhene korenin nikjer drugje kot na notranji locheni

sestavi.^*

______________

Prebrala sem zadnje verze vechkrat in zelo pazljivo, a she zdaj ne vem, ali sem sploh razumela, kaj je hotela avtorica povedati s to skoraj sentenchno skupino verzov. Pravkar sem jih ponovno malo manj kot analizirala, da bi zagotovo dojela sporochilo, a cheprav je prevod semantichno v redu, me vseeno obhajajo dvomi o pomenu, ochitno je preglobok za mojo bolj plitvo pamet. Naj se zatechem k pesnici po nedvoumno razlago? Na zhalost ni samo ona enigmatichna, shtevilni pesniki, in ne le tuji, tudi domachi, si kar podajajo shtafeto hermetichnosti, preprichani, da jih vsak tepec nikakor ne sme razumeti. (Danes se vdajam celo pesnishkemu cinizmu, kot ste – dragi bralci – brzhchas opazili. Ochitno sem se nekoliko prenazhrla poezije, in she bolj osebkov, ki jo klamfajo.)

Te verze sem vnashala, da bi razbila prozno zgoshchenost in enolichnost, lahko bi rekla kar prozaichnost in vchasih obupno pritlehnost povedanega, z bolj zrachnimi ali krilatimi besedami, da bi bilo vse skupaj lazhje prebavljivo in med branjem prijetnejshe za ochi. Dandanes skoraj ne vemo vech, kaj je proza in kaj poezija, razen da prvo obichajno pishemo vodoravno in kar »durh marsh«, skoraj brez predaha, drugo pa bolj navpichno z vechjimi ali kar prevelikimi intervali, papir se nam ochitno ne smili, ne shtedimo ga skopushko, z njim se gremo prej potrato, kar je po svoje nadvse lepo obchutje razkoshja. Sicer pa nam je Andrej Brvar lani pripravil pri Shtudentski zalozhbi antologijo slovenske pesmi v prozi (!) z zgovornim naslovom Brez verzov, brez rim, zajemajoch od Janka Kersnika (1852-1897) do Robija Simonishka (1977), to se pravi dobro ali slabo stoletje poezije v prozi. Toda ne vem, ali nas je kaj preprichal, da gre zares za poezijo, kamuflirano v prozo; skoraj vsi smo imeli vtis, da nam razpechava prepakirano prozo, in to ne vedno najboljshe kakovosti, ki jo je preimenoval v liriko, da bi iztrzhil boljshi honorar zase in za dokaj redke in she zhiveche pesnike.

predirni vonj po smilju

se kar stopnjuje.

Dokumenti

Dokument 1
Rajko Shushtarshich

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si
PROGRAM REVIJE SRP JE IZPOLNJEN
Sposhtovani!

Naslovnika nimamo (navadno je bilo to MzK RS), pa ne zaradi reorganizacije ministrstev, ampak zato, ker se nas je MzK RS odreklo zhe leta 1993, natanchneje, tega leta je diferenciralo – zavrglo Revijo SRP na javnem razpisu.

Vseeno zhelimo objaviti zakljuchno porochilo, naslovnik bi lahko bila slovenska kulturna javnost ali kdorkoli, morda nekoch v prihodnosti?
Dvajsetletni program zavoda REVIJA SRP je zdaj resnichno izpolnjen – z izpolnitvijo dvakratnega desetletnega programa izhajanja Revije SRP ¹ (to je od oktobra leta 1993 do oktobra leta 2012), natanko torej z izidom oktobrskega SRP-a 111-112/2012.
To bi bilo vse!

Morda le she vprashanje: Kako jo boste ocenili?

______­­________

Ako pa bi koga zanimale podrobnosti, si lahko ogleda vrsto prichujochih dokumentov, ali vsaj tega:

»Program neodvisne Revije SRP

V prihodnji, upamo, dolgorochni program Revije SRP za leta 2003 – 2012 lahko zapishemo le en stavek:

Dejavnost neodvisne Revije SRP je svobodna, resnichna in ne nazadnje pogumna kulturnoumetnishka ustvarjalnost, taka, kot jo spontano sooblikujemo njeni sodelavci, skratka taka, kot je bila od svoje ustanovitve leta 1993 do 2002.

Kako ga boste ocenili?«

Pozdravljam Vas, Rajko Shushtarsich

Odg. ur.

V Ljubljani, avg 2012

Svojskost Revije SRP

Vodilo Revije SRP so

tri vrednotne orientacije individua,

tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.

Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum.

Pomembne so, vsaka od njih posebej,

pomembno je prezhemanje teh vrednot.

Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,

ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici,

katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.

Sama ustvarjalnost in avtonomija,

njuna utemeljenost v raziskovanju,

nachelno in sploshno nista vprashljivi,

nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval

takim usmeritvam. Problem se pojavlja

shele na konkretnem nivoju, kot tak je

nerazviden in skrit ali zhe prikrit

in s tem tezhko reshljiv.

Problem ukinjanja ustvarjalnosti

(in avtonomije) se kazhe v shtevilnih,

a na videz nepomembnih malenkostih.

Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo

spustiti na nivo konkretnosti, to je

na nivo ukvarjanja z malenkostmi

in postati malenkostni.

Institucija brez spomina je

kakor podjetje brez knjigovodstva,

mochni in mogochni v njej

pochno, kar jih je volja,

ker vse, kar pochno, utone

v pozabljivi zavesti chasa.

...

a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,

obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,

vsakomur dojemljive, preverljive,

nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,

ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,

samo che to sam hoche, jih bo nashel

le v sebi, sebstvu svojem.

»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,

obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;

che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,

lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,

kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,

ki je edini resnichno rojen zato,

da zhivi svobodno.

Napravila ga je nenaravnega do te mere,

da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,

in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...

Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,

ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,

ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,

da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...

Ko bi bila svoboda povsem izgubljena,

zunaj tega sveta,

bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,

obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.

Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu,