Ptički pod milim nebom

• 
  Saj ni umrl človek, ljudje – smeh sam je umrl.¹
  
• 
  Humoristična in naturalistična predstava življenja se v temelju sicer izključujeta, saj je prva izraz osebnega pogleda na stvari in pojave, druga temelji na »znanstvenih osnovah«, vendar se obe v nekaterih delih njegove proze prepletata. /…/ Iz obojnega gradiva, iz novel in »životopisov«, ter iz dodatne snovi iz mladinske kriminalitete je napisal povest Ptički brez gnezda, ki ima večjo vzgojno kot estetsko vrednost. /…/ V zgodbi, besedišču, dialogu in odnosih je vztrajal pri realističnem slogu. ²
  
• 
  Povest je najpomembnejše literarno delo Milčinskega. /…/ Vzornik mu je bil Dickens s svojim sentimentalno realističnim in humorističnim obravnavanjem socialnih vprašanj, ljudskih tipov, mladinskih in otroških dogodivščin v socialno nazorno orisanem okolju; še bolj pa Mark Twain z opisi mladinskih prigod. /…/ Zgodba se zapleta in razpleta po vzorcu romantično realistične povesti pa tudi Kersnikovega pripovedništva. /…/ Kljub temu so Ptički brez gnezda najboljša vzgojna povest za odrasle in mladino, kar jih zmore slovenska literatura.³
  
• 
  Povest Ptički brez gnezda z realistično karakterizacijo mladih fantov in z živahnim potekom dogajanja predstavlja predhodnico sodobnih avanturističnih pripovedi za mladino.⁴
  
• 
  Najbolj priljubljeno in največkrat izdano literarno delo Frana Milčinskega so – poleg razmeroma pozno »odkritih«, ob nastanku pa sploh prezrtih oziroma zavrnjenih Butalcev – vsekakor Ptički brez gnezda. /…/ V tej knjigi je pisatelj prizadeto opisal življenje zanemarjene mladine, ki ga je predvsem s temne plati spoznaval med svojo petnajstletno sodno prakso … s posameznimi primeri se je srečal že kot splošni sodnik, še več pa jih je reševal, ko je kot varstveni sodnik na ljubljanskem sodišču prevzel tudi vlogo mladinskega sodnika. Predvsem po njegovi zaslugi je bil na Okrajnem sodišču ustanovljen oddelek za otroško varstvo, mladinsko skrb in pripadajoče kazenske zadeve – prvi te vrste v Avstro-Ogrski! /…/ … sodil je mladim prestopnikom in bil hkrati njihov zagovornik.⁵
  

Kaj pa je pisatelj menil o svojih Ptičkih brez gnezda?

V šaljivo-resnem Življenjepisu mojega peresa⁶ je zapisal: Ko sem bil star štiri leta, smo se preselili v Ljubljano, v Krakovo, kjer smo stanovali dvajset let v isti hiši. V Ptičkih brez gnezda je nekaj spomina iz onih dni. /…/ Dolgo vrsto let sem bil mladinski sodnik. Blizu desetletno naporno delo na tem polju je svojo literarno obliko našlo v Ptičkih brez gnezda … Žal mi je, da je niso ilustrirali. V ilustracijam bi bili našli svoj spomenik Mirje, ki ga ni več, in staro Krakovo in Mestni log, ki bolj in bolj gineta. /…/ V Ptičkih brez gnezda se spominjam svojih gledaliških let.
Fran Milčinski, vzgojitelj in pedagoški pisatelj
Fran Milčinski spada med redke ustvarjalce, ki so povezali teorijo s praktičnim delom. Kako?

Bil je prvi slovenski mladinski sodnik,⁷ bistvo takega sodstva oziroma njegovega delovanja pa je bilo, da naj se mladini kazen nadomesti z vzgojo. Na mesto sodnika prestopkov in grehov je »stopil« pomočnik, prijatelj, ki je mladini pomagal do poštenega življenja. Milčinski⁸ se je vedno zanimal za prestopnikovo družino, vzroke za mladostnikovo zanemarjenost, pokvarjenost je našel zlasti v neurejenih domačih razmerah.

Za usodo mladega prestopnika se je zanimal tudi še potem, ko je opravil svojo sodno dolžnost.

Vzroke za prestopke je vedno našel v okolju, brezvestnih starših oziroma v dejstvu, da so otroci sirote.

Še več: po njegovem je najpomembnejši vzrok za zanemarjenost in pokvarjenost mladine v socialni bedi nižjih plasti prebivalstva ter neizobraženosti in pijančevanju, ki sta združena z njo. Čeprav je spoznal, da je to posledica socialnega sistema in je boj posameznika proti temu zlu jalov, je nadaljeval svoje vzgojno prosvetiteljsko delo, kot sta mu ga narekovali ljubezen do »padlih mladostnikov« in vest⁹.

Milčinski je s številnimi razpravami in predavanji apeliral na slovenske žene (1907 je predaval Splošnemu slovenskemu ženskemu društvu; predavanje je kasneje izšlo pod naslovom Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji mačeha), učiteljstvo in oblast, preko Mohorjeve družbe pa je vplival tudi na najširše plasti prebivalstva (Npr., 1907 izide v koledarju Mohorjeve družbe študija Zanemarjena in izprijena mladina, skrb zanjo in sirotinski sveti. Po takratnem splošnem mnenju je bil ta spis pravi vzgojni evangelij našemu ljudstvu, saj je avtor svoje pedagoško in psihološko znanje prepletel z ljubeznijo in dobroto do prestopnikov.).

Milčinski je torej med letoma 1907 in 1917 razvil podroben socialnovzgojni načrt, to teorijo pa je podprl s praktičnim delom in literarnim ustvarjanjem.¹⁰

Pomembna sestavina njegovega ustvarjanja je humor, saj se smiselno povezuje z njegovim vzgojnim delom.¹¹ Je most, ki pogosto povezuje njegovo vzgojo¹² in literaturo.

Če upoštevamo njegovo delo na pravnem in literarnem področju ter njegovo skrb za slovenskega človeka, potem ga lahko upravičeno, v najboljšem pomenu besede, imenujemo narodni vzgojitelj.
Pisateljev davek naturalizmu
Tudi Korenovi Reza in Ana (Nanča) sta »ptički brez gnezda«.

Zakaj?

Reza v otroštvu družinskem okolju ni prejemala ljubezni – kako naj jo razdaja?

Boji se za Stanka,¹³ Mici … toda ali je to že tudi tista silna materinska ljubezen, ki (kot v delu ugotavlja avtor) tvori iz matere in otroka eno samo bitje in ni stvari na svetu, da bi jo omajala?

In kakšen je Rezin odnos do moža?

Boji se ga, saj jo ustrahuje in izkorišča, žali in ponižuje; njegov značaj se zrcali tudi v dejstvu, da celo po navideznem uboju starega Korena svoje žene ne pozabi ukrasti.¹⁴ Kako naj ga ljubi?

Bolna je, prestrašena, prevarana … ima sploh možnosti, da bi ustvarila topel dom?

V teh razmerah, v tem okolju – ne.

Kako pripovedovalec komentira dejstvo, da »kri ni voda«?

Dednost tako silovito vpliva na Stanka,¹⁵ da bo kljub na videz optimističnemu zaključku »moral ostati« v salezijanskem zavodu, saj avtor s pomočjo gospoda Kobilice ugotavlja: »… drugod bi ga le še utegnila zapeljati očetova kri.«, mati Reza pa vdano pripominja, da ima rajši sina v Turinu kot razbojnika doma.

Nančin svet je preprostejši.

Pripovedovalčev citat, ki se nanaša nanjo v zvezi s Korenovo smrtjo, pove vse.

Uboga Nanča ni vedela, kako stališče naj zavzame spričo grozovite očetove smrti. Posebna žalost se je ni lotila, globlje ljubezni ni gojila do očeta – kje naj bi ji bil vir te ljubezni? Pa če ji smrt ni ganila srca, ji je zato v tem obilnejši meri dajala priliko za glasno preklinjanje morilcev. Sovraštvo je bilo njeni naravi bliže kakor ljubezen.

Ptički brez gnezda¹⁶
Kje se v delu omenja pomenska besedna zveza Ptički brez gnezda?

• 
  Kocmurjeva Reza pravi sestri Nanči (v poglavju V Korenovi hiši): »Ali si čisto pozabila, kako je bilo pri nas, kako se je nama godilo brez mame, brez ljubezni kakor dvema ptičkoma brez gnezda? Ni čudno, da sem se mlada in neumna oklenila človeka, ki mi je prvi dal prijazno besedo …«
  
• 
  Varstveni sodnik reče mojstru Pircu (v poglavju Pirc vzgaja sina): »Nič ne dvomim, kam jo je vaš fant pobrisal – nazaj v svoje gnezdo in to je – pri teti!« /…/ »Zbegan ptiček je, vzet iz vajenega gnezda: deset let je star …«
  

• 
  »Jutro pozdravlja« pobeglega Tončka (v poglavju Tonček brez doma in dom brez Tončka): Bleščeči sončni žarki so ga prijazno poljubljali – ptička brez gnezda – in mu vsipali v srce novega poguma.
  

Književni čas naše povesti traja od marca do avgusta v enem od zadnjih let devetnajstega stoletja (189 …), v epilogu pa pripovedovalec s časovne distance (Od tedaj je pretekla lepa vrsta let …) pokomentira večerniško prijazen razplet usod nekdanjih mladih prestopnikov.

Zgodba se dogaja v južnih ljubljanskih predmestjih,¹⁷ toda zaradi avantur¹⁸ mladih junakov se dogajanje krajevno širi v Trst, na Reko; zaradi posledic bega treh dečkov pa tudi na Dolenjsko, Podgorje …, na koncu celo v italijanski Turin, kjer salezijanci sprejmejo v svoj zavod grešnega Stanka.

Zaporedno kronološko dogajanje (linearna književna sedanjost) je le redko natrgano z retrospektivnimi drobci – samo takrat se pojavijo (in samo toliko), ko je potrebno smiselno osvetliti književno sedanjost: tako spoznamo vzrok brezdomska Kocmurjevih (divji Kocmur je v preteklosti robantil po Korenovi hiši), zakaj je Tonček živel pri teti na Dolenjskem, od kod izvira lepa gospa Jerajeva … toda razkrije se tudi žalostno otroštvo Korenove Nanče in Reze: slednja se je, kot pravi, sama zato »oklenila človeka, ki mi je prvi dal prijazno besedo«.

V delu se prepletajo številni motivi: segajo od igrive lahkotnosti (motiv »kihajočega morja«) do žalostne stvarnosti naših razmer: taki so motivi zanemarjanja otrok, pretepanja, nasilja, pijančevanja, izkoriščanja … Nekateri motivi, npr. motiv malomeščanskega narodnjaštva, se povezujejo z vzgojno brezbrižnostjo (Jeraj, Milan), drugi, npr. motiv pijančevanja, nasilja, prevar vplivajo na oblikovanje vrednot pri mladostniku (Kocmur, Stanko), tretji, motiv materialnega koristoljubja, motiv nedoživetega starševstva, odpirajo pot motivom hrepenenja, naivnosti, izkoreninjenosti … (Tončkovi starši, Tonček). Vsi ti motivi se izkristalizirajo, razvijejo v temo bega, klatenja, odpora in upora.

Toda zaradi etike dela Milčinski trpko stvarnost neprestano prepleta tudi s svetlimi, toplimi, optimističnimi motivi: nekateri so v zgodbo že dani, vstavljeni (motiv Jerine srčnosti do Milana, motiv tople človečnosti nadstražnika Kobilice), druge razvije zgodba sama, npr. motiv kesanja pri Kocmurjevi in Jerajevi, motiv razvijajoče se materinske ljubezni pri Pirčevi itd.

Na koncu epiloga Milčinski zapiše: »Vešče moči jim nadomeščajo in izpolnjujejo brigo staršev in skrbe, da kdaj postanejo zdravi in delavni, sposobni in pošteni člani človeške družbe, sebi in drugim v srečo, domovini v slavo in moč.«¹⁹ In to – zahteva po pravilni vzgoji na vseh družbenih ravneh, zlasti pa v družini – je tudi osrednja ideja in prevladujoča etika tega dela.
Pripovedovalec in njegov vrednostni sistem

Vsevedni tretjeosebni pripovedovalec nazorno zapleta in razpleta dogodke, prikaz realistično označenih oseb pa občasno prekrije z besedno in s situacijsko komiko.²⁰

Včasih se pripovedovalčevo enačenje z osebami razkrije z uporabo splošnega osebka (Človek misli, da …), nagovor fiktivnega bralca pa z rabo splošnega vršilca dejanja (pa pazi, da se ne spotakneš; oprijemati se moraš zidu).

Pripovedovalec dogajanje samo občasno komentira – rad duhovito pomodruje o splošnih človeških problemih, npr. o denarni stiski javnih in zasebnih uradnikov ter uslužbencev v drugi polovici vsakega meseca, posledicah le-tega dejstva (… tem več je v takih družinah slabe volje, prepira in joka) – sledi pa paradoksalni nasvet državi (Koliko greha, koliko solza bi lahko preprečila preudarna država s kratko preuredbo pratike, da bodi dvakrat na mesec prvega!).

Drugič s simpatično ironijo označi zanimivo človeško lastnost in se poigra z njenim pozitivnim vrednostnim predznakom (Vrh tega je imela pri mladih natakaricah zelo čislano lastnost, da je bila precej omejena. Ta lastnost, ki jo radi nazivljejo s tujo besedo »naivnost« daje mladim dekletom poseben čar in nepremagljivo vpliva na moška srca.).

Navdihnjeno in pikro prikazuje živahno narodno-društveno ozračje ter bistvo takega druženja. Blago se posmehne gostilniški stvarnosti²¹ in predsednikovi bombastični stilizirani govorici²² (v obeh primerih ustvarja besedno komiko zlasti s posrečeno izbiro epitetonov).

Včasih, ko predstavlja temnejše, tudi nasilne motive, stvarnost prepleta z besednim humorjem, naivno šaljivostjo in tako omili trpko resničnost (npr. Kocmur na partu »ljubi« ptičke in jim nasipa drobtinice; Pirc vzgaja sina: Noben del Tončkovega telesa ni bil varen pred to vzgojo. In ko jih je Tonček nekega lepega dne spet spravil zvrhano mero po glavi in grbi, je storil, kar mu je svetoval Kocmurjev Stanko: ušel je in jo popihal naravnost k teti...; prevarantski in izkoriščevalski ravnatelj slavnega ameriškega cirkusa Šparenblek Stanku pravi: Boga tam v nebesih zahvali, da si prišel v moje roke – drugi bi te bili že slekli in odrli. Jaz pa nisem samo tvoj ravnatelj, ampak tudi oče in prijatelj.). Resnica je seveda drugačna.

Pisatelj že kmalu po začetku povesti razkrije svoj vrednostni sistem z značajsko oznako služkinje Jere (Preprosta je bila in neolikana, ali imela je srce in vest, to dvoje več šteje kot vsa tiskana modrost tega sveta. /…/ … delo z Milančkom je opravljala zastonj, saj ljubezni tako ni moči plačati.).

Pripovedovalec²³ etiko svojih življenjskih spoznanj, idej, vzgojnih načel najrajši izreče z besedami sodnikov ali pa vzgaja s prikazom očiščevanja-očiščenja človeške notranjosti, duše (Kocmurka); prikaže, kako si je treba otroka prislužiti z zorenjem materinskega čuta (Pirčeva); pojasni, da se je treba dokončno odpovedati trmi, lažnemu ponosu (Jerajeva): Zdrknila je na kolena, glasno je zaihtela in poljubovala možu roko.
Prvo sporočilo je preprosto: Napačna družinska vzgoja rojeva prestopnike, mlade begunce. Rešitev se povezuje tudi s prevzgojo staršev – ti si morajo otroke prislužiti, jih biti vredni (Tončka, Milana). Kjer to ni mogoče, je rešitev v delu, kvalitetni prevzgojni ustanovi (Stanko).

Za pisatelja je najpomembnejša vrednota družina. Vzgoja je v vseh treh družinah napačna. Kako?

Kako naj bo dobra mati?

Pripovedovalec jo ostro ironično označi (In kar vikala je gospo, kar »vi« in »vi« brez vsega drugega, namesto da bi spoštljivo onikala milostivo. /…/ Nak, kakšni so dandanes posli! Milostivo je ta reč grizla in lahko je bila nasajena.) Ne prizanaša ji, saj jo na drugem mestu karakterizira s pomenljivo besedno zvezo:

Tudi njej so prišle solze v oči, pa niso bile solze žalosti, ampak solze užaljenega samoljubja in onemogle jeze.²⁴

Jeraj se sorazmerno hitro²⁵ očetovsko osvesti in se zamisli (Ženi pravi: »Pošteno se spokori in mi pomagaj, da spet pridemo v red.«). Ko ga žena zapusti, se sprašuje: Ali je kriva le žena, ali pada del krivde tudi nanj?... ali bo še moči urediti življenje, da bo teklo vsaj odslej brez laži in napuha po dolžnostih srca in vesti?

Sina sprejme ljubeznivo, ker se zaveda svojih napak; pred lepo gospo Jerajevo pa je malo daljša pot kesanja. Dokončno se odloči za veliko življenjsko spremembo takrat, ko nam pripovedovalec predstavi »zgodbo v zgodbi«, pravo moraliteto – mati ji reče, ko nahrani malega lažnivega potepina: »Spet mestni potepinček. /…/ Bog ve, kje se tvoj revček zdaj potika! In kod zdaj on prosi kruha …«

Njen notranji samogovor razkriva brezizhodni položaj: … edina tolažba v nesreči izgubljenega mojega življenja mi je ljubezen do otrok in zaupanje, da v otrocih najdem srečo, ki mi jo je zapravil mož! /…/ … lastni nesreči se je družila bojazen za srečo otrok, ki jih temna sila vleče z železno roko v prepad, ona, mati, pa ni kos jima pomoči.

Mar je potem čudno, da Stanka kvari in pokvari cesta? In da potem on kvari druge? Pisatelj ji po mučni poti kesanja (Padla je na kolena in proseče dvignila roke: »Grešnica sem!« »Ste!« ji je trdo odgovoril preiskovalni sodnik. »O tem se zmenita z večnim sodnikom!«), potem ko se je odločila, da prekine vse stare stike z grehom in prične novo življenje, ko je zaupala samo še v boga in nadstražnika Kobilico, vendarle podeli odpustek. Njena otroka sta odrešena.²⁶

Kocmur ne doživi katarze. Nekje je tudi meja za odrešenje in odpuščanje. Umre v ječi.²⁷

Njeno spreminjanje se prične s spoznavanjem preproste, neizprosne resnice: »Če bi me ljubil, ne bi ušel.«

Ko iz sestrinega pisma spozna »gorje mlade zbegane duše« … »se ji je zbudila iz morja skrbi in bolečin tista silna materinska ljubezen, ki tvori iz matere in otroka eno samo bitje in ni stvari na svetu, da bi jo omajala.«

Podobno kot Jeraj (Bodočnost je bila še negotova, ali nekaj mu je bilo jasno: sukati se mora bodočnost okoli otroka – ali z ženo ali brez žene!), razmišlja tudi ona: … v tej šoli sem se naučila, da je v zakonu otrok prvi, nanj morata najprej gledati zakonca, potem šele drug na drugega!

Ob bolnem sinu ugotavlja: Kdaj bo popravila, kar je zamudila skozi enajst let? /…/ Sprevidela je, da prava mati ne daje otroku življenja le enkrat, ampak vsak dan vnovič. Začutila je resnico: ne iz krvi, ampak iz skrbi in trpljenja brsti materinska ljubezen!

Tako kot Kocmurjeva Reza je nato opravljala »vesoljsko izpoved svojega življenja in svojih zmot.«

Kasneje je v pismu možu napisala: Jaz si zdaj služim otroka, ker si ga nisem prej. Ali si ga prislužim, to je v božjih rokah.

Čevljar Pirc predstavlja obrtniško samozadostnost in ceneno poučnost, cedi se od modrih izrekov v pomenu kdor ne uboga, ga tepe nadloga, zato ni naključno, da pripovedovalec večkrat ironizira njegove vzgojne metode in se posmehne njegovim modrostim.

Tako kot Kocmur²⁸ (Kocmur: »Saj spadam pod mesto!« jim je pojasnil.) ponosno poudarja svojo mestno pripadnost (»Midva sva mestna, fant je tudi mesten, zato spada v mesto, ne med kmete.«), toda pripovedovalec rajši kot njegovo svetovljansko meščanstvo poudarja in karikira njegovo malomeščansko stvarnost (Krenil je v gostilno, kjer se je dopoldne zbirala mala obrt, da pri kislih jetrcah in malem golažu toži o slabih časih in uganja visoko politiko.) in duhovno omejenost: Ni pa pozabil obsipati Tončka z drugimi zlatimi nauki: »Vidiš Tonček, če bi bil zdajle pri teti, pa ne bi bil tukaj … le ubogati me moraš, drugače – že veš!«

Na Tončkovo krajo silovito reagira: »Nič!« jo je ustavil oče Pirc. »Pri Bogu je milost, pri meni je ni! Jaz nimam sina!«²⁹

Pripovedovalec je starše prevzgojil in očistil na različne načine – od manj prepričljive³⁰ moralitete, ki temelji na eksemplu (Gabronovi ji pripovedujejo zgodbice o sestri Poloni in njenem umrlem sinčku Nacku, o sosedu Tomažu in njegovem detetu, mati Gabronka kasneje pokomentira obisk lažnivega mestnega potepinčka) in spokorniškem kmečkem delu (Jerajeva) do intenzivne duhovne preobrazbe, ko posamezniki naredijo neizprosen življenjski obračun (Pirčeva, Kocmurjeva). V vsaki družini je nekdo, ki hitreje, močneje, siloviteje spoznava svoje napake, doživlja greh, kesanje in stopi na pot očiščenja (Pirčeva, Kocmurka in (delno) Jeraj).
Drugo sporočilo. Če je mesto leglo napak, potem je kmečki dom simbol topline, pristnosti in poštenosti. Tončka je rešila tetina ljubezen, da se ni popolnoma izgubil – v prihodnosti pa ga bo odreševalo, izpolnjevalo kmečko delo.

Jerajevo kmečki dom sicer sprejme, toda načelni starši ji nevsiljivo pomagajo spoznati napake: kmalu se zave, da velja pravzaprav le toliko, kar zaležejo njene roke, ugled pa ji dajeta le mož in otrok.

Na drugi strani so negativno prikazane represivne institucije, »oblastne« kaznilnice in prisilne delavnice, saj so zastarele; mladih ne poboljšajo, ne rešujejo vzgojnih problemov itd. Celo ravnatelj take ustanove je kritičen do prisilne delavnice (»Naše poboljševalnice niti sam ne hvalim, po starem kopitu je.«).

Drugačen, svetlejši primer je salezijanska vzgojna ustanova v Turinu; tam na koncu sprejmejo Stanka³¹ in rešilo ga je/bo delo.

Četrto sporočilo. Šola je prikazana samo fragmentarno, toda redki prikazi so ironični. Kako je predstavljen sodobni učitelj?

In kakšno pismo prijatelju nastane, ko se Jera in Milan trudita, da bi ustregla novodobni pedagogiki?³²

Ko pisatelj v prvi polovici povesti razpostavlja svoje junake, je slog pogosto humorno obarvan, v drugem delu, zlasti pa v zaključku povesti, pa igriva prešernost izginja, saj pripovedovalec svojim junakom (odraslim in Stanku) izstavlja račune za njihova dejanja, zunanje dogajanje pa se pogosto transformira v notranje (refleksija, krivda, etično spreminjanje značajev …).

Istočasno ko izginja humor, se v delu krepijo vzgojne tendence in poučnost.³³

In kaj nam na koncu sugerira pripovedovalec?

Nazorno jasen je in pedagoško preprost: družina (v njej je zlasti pomembna mati) mora pravilno vzgajati otroke. ³⁴