Ptički pod milim nebom

Milčinski je svoje mnenje o vzgoji v družini narekoval dr. Šiplju Ta pravi: Imam deset otrok. Sami ob sebi niso otroci nikaka zasluga. Ali resno se trudim, da jih zredim in vzgojim v zdrave, delavne, poštene ljudi. Če bo božja volja – pomislite – deset dobro vzgojenih in sposobnih ljudi bom dal narodu! Koliko pridnih rok, bistrih glav, usmiljenih src!

20 Tudi značajsko, npr. Nanča, čeprav se v zvezi z njeno značajsko komiko pojavlja nekaj pomislekov, delno vajenec Peter itd.

21 Sledil je nov, važen predlog: vina za veselico izberi poseben odsek!

S ponosom je zrl predsednik na neutrujeno delavnost svojega odbora: vsi do zadnjega so se oglasili prostovoljno, da vstopijo v ta odsek!

22 Častiti gospodje odborniki! Naše društvo, naš ponos, katerega blagor je nam vsem enako pri srcu, slavi letos desetletnico, odkar vihti svoj prapor široma po naši mili domovini.

23 Občasno pa svoje nazore, etiko pove tudi brez svojih »literarnih« posrednikov: Otroci znajo biti neusmiljeni. Ko spoznajo, kako jih starši ljubijo, jim je baš ta ljubezen sredstvo, da starše mučijo (Stanko jih »dobi s palico« in je ogorčen. Materi se bo maščeval z lažjo.).

24 Samovšečna gospa Jerajeva je tudi drugače posmehljivo označena, saj se pripovedovalec svojo antipatijo do nje popolnoma razkrije: označuje jo z milostivo; če to vljudnostno oznako, ki je bila značilna za takratno meščansko okolje, povežemo z zgoraj omenjeno (seveda pretirano!) zahtevo po onikanju (Milostivo je ta reč grizla …), dobimo parodijo, pomensko izpraznjenje (gospejinih) meščanskih pričakovanj.

25 Izmed šestih staršev najhitreje spozna svoje vzgojne napake. Zaradi nesebičnega razdajanja »za narodov blagor« je bralcu, kljub temu da ga pripovedovalec občasno ironizira, celo simpatičen, zato skoraj prezre, da je njegova hitra preobrazba v zrelega, modrega in odgovornega človeka v delu vendarle premalo argumentirana oziroma preveč površinska: to je vzgojno sicer primerno, saj bo »pomagal« pripovedovalcu »človečiti« zgodbo s pozitivnim vplivanjem na druge, toda verjetnostno manj prepričljivo.

26 Kakšna je morala v zvezi s spreminjanjem Korenove oporoke? Poučna tendenca ne moti, saj si lahko stvari predstavljamo tudi takole: Po dobrih rešitvah je stari Koren na koncu vendarle našel najboljšo, tako, ki se povezuje tudi s prihodnostjo njegove družine – polovico dohodkov je namenil vzgoji Rezinih otrok, glavni dedič (pa) naj mi bodo ubogi mestni otroci, potrebni skrbi in vzgoje!

27 Učinkuje realistično, prepričljivo. Dosledno in skladno z njegovim značajem avtor zgodbo tudi zaključi.

28 Kocmur ima o svojih »mestnih« pravicah zelo jasno mnenje, saj Stanku pravi v prvem poglavju: »Ti si mestni otrok, zate mora mesto plačevati zvezke …«. Podobno kasneje (Gospoda Kocmurja posli …): »Ti si mesten, tebi mora učitelj dajati zvezke zastonj!« ga je s poudarkom opozoril oče.

29 Zdi se, da je pripovedovalec besedno zvezo oče Pirc na tem mestu posmehljivo poudaril.

30 Mojster Pirc se na koncu sprijazni z drugačno razporeditvijo družinskih vlog, vendar novo dejstvo sprejme brez večjih pretresov. Če upoštevamo, da bo on, ki je prej v družini odločal o vsem, sprejel sekundarno vlogo, lahko (kljub vsemu) razmislimo o njegovi značajski (ne)prepričljivosti.

31 V povesti je pokvarjen: poneverja, laže, grozi, krade, očetu Kocmurju očita krajo, skratka: tat tatu reče tat. Je lahkomiseln, premeten, celo izprijen. Pripovedovalec mu v zgodbi ponudi možnost drugačnega življenja, nastavi mu zametek dvoma, ko Stanko, po nočni mori z izkoriščevalskim cirkuškim ravnateljem, začne s samospraševanjem, kesanjem (Tačas se mu je prvikrat zbudila misel: Grešil sem, zdaj me tepe greh. Lovi me kazen za tatvino, za vso zanikrnost …), toda preveč je zakrknjen, da bi se spremenil, kajti zjutraj je svet drugačen (Hej, na Reko! … pozabil je na vso grozo pretekle noči, na kes in obljube, zmagala je lahkomiselnost – zastonj je bil ostri opomin, ki ga je poslalo nebo.

Stankov lik je prepričljiv, v zgodbi je njegov značaj dosledno izpeljan in psihološko prepričljiv. Na koncu mora okusiti trdo pot prevzgoje, toda humanist Milčinski mu podeli – njemu in (posredno) materi Rezi – katarzo. Očistil se bo z delom. Ostal pa bo v salezijanskem zavodu. Tako dednost nanj ne bo pogubno vplivala, saj tudi gospod Kobilica meni: »… ondi bo na varnem, drugod bi ga le še utegnila zapeljati očetova kri.« Mati Reza samo potrdi večerniško optimističen, vzgojno-moralističen zaključek sinove usode: »Naj bo, kakor je božja volja! Da le ostane pošten, če ga prav ne vidijo več moje oči. Rajši sina v Turinu, kot razbojnika doma.«

32 Ena stran je bila srečno popisana in zadovoljno je pokimala Jera, ko je Milan žarečih lic zatrjeval, da žele v šoli ravno tako nalogo s številom nog in koristjo živali.

33 To so stvari, ki se jim pripovedovalec običajno ne posmehne.

34 Za vzgojo pa morata skrbeti tudi šola in oblast.

35 Značilnosti avtopoetik mladinske književnosti (Jože Pogačnik …, Slovenska književnost III., Državna založba Slovenije, Ljubljana 2001, str. 405-406).

1. 
   Pisati mladinsko književnost pomeni pisati književnost nasploh – vrednotenjski vidik. Obe naslovniški zvrsti sta izenačeni glede na umetniškost.
   
2. 
   Pisati mladinsko književnost pomeni oživljati oz. vračati se v otroštvo (»spominjanje na otroštvo«) – prevladujoča je torej komunikacija med odraslim in otrokom, kar pomeni, da iz območja sodobne avtorske mladinske književnosti izpade spontana otroška ustvarjalnost.
   
3. 
   Mladinska književnost je dialog z otroštvom, nastaja iz potrebe odraslega po komunikaciji z otroštvom – tudi za mladinsko književnost je torej bistven »užitek dialoga« kot temeljni užitek branja književnosti.
   
4. 
   Mladinska književnost se povezuje s književnostjo za odrasle – v opusih različnih avtorjev je mogoče opazovati vsebinske idejne in slogovne vzporednice med mladinsko in nemladinsko književnostjo.
   
5. 
   Osrednje značilnosti mladinskih del so humor, zvočnost, igrivost (otroška) izkušnja in čudenje, hkrati pa je v njih zaznati tudi t. i. tabu teme oz. »male proteste«. Bistvena za povojno in predvsem za sodobno mladinsko književnost je torej pestrost vrst, motivov in tem, kar pomeni, da mladinske književnosti ni mogoče zvesti le na eno prevladujočo vrsto ali tematski sklop.
   
6. 
   Mladinska književnost je zanimiva za otroka in odraslega – pri analizi ter kritiki mladinske književnosti se je smiselno izogibati absolutiziranju estetskega okusa bodisi mladega bodisi odraslega bralca; zanimivo je, da najkakovostnejša besedila klasične in sodobne mladinske književnosti nagovarjajo tako prvega kot drugega (npr. P. Voranc, N. Grafenauer, S. Makarovič).
   

36 »Kako, da ne!?!!!« sem se razburila. »Te mogoče pustijo v jahalni tečaj? Ti bodo kupili avtomatik? Moraš biti vsak večer že ob sedmih doma ali ne?! No, vidiš! In da o krutosti svojih staršev sploh ne govorim. Že dvanajst let se ločujeta in me vsak dan sprašujeta s kom bi rada živela …/…/ … in mi ne dovolita, da bi ves dan brala in gledala televizijo ter se tako izobraževala za svoj bodoči igralsko pisateljski poklic.« (Pod milim nebom, Mohorjeva založba 1993.) Da njena družina ni »zatiralska«, se kaže tudi v Vlastinih domišljijskih opisih staršev; čeprav se pojavljajo v smešnih situacijah in so besedno karikirani, je njihov prikaz daleč od grenkega posmeha.

37 Prvoosebna pripoved seveda omogoča subjektiven pogled na dogajanje.

38 Opazne sestavine v delu so komika, humor, smeh, duhovitost, ironija.

39 Venček nerodnih: maja se ob pol osmih zvečer še ne mrači, avtobusi pa niso več ogrevani; Tajina in Vlastina nenadna filmska rešitev (vrv) je najbrž povzeta iz ameriških nizkoproračunskih trivialnih filmov, Sonjina primera, da je bila psihologinja kot kamnita soha ni prepričljiva, tritedensko uspešno skrivanje dveh dvanajstletnic ni verjetno itd.

40 Vlasta se ima za neprivlačno, neljubljeno, nerodno dekle, čeprav je iznajdljiva, vedra, živahna. Tudi zato ima do soljudi občasno odrezav, celo grob odnos. Življenjske izkušnje črpa iz ljubezenskih romanov in romantičnih filmov, sanjari o ljubezni, veličastni vrnitvi iz Amerike. S pisateljsko-igralskim uspehom v tujini bi staršem in učiteljem dokazala, da je pametna, genialna, sošolke pa bi ji zavidale nove obleke in ogromno črno limuzino… Taja je drugačna: mirna, lepa (celo če je polita z rdečim vinom zgleda »kot lepa bolničarka sredi vojne vihre v filmu«), prava »princeska«, bistra, spretna, vljudna, racionalna… Rada hodi v šolo – rada ima celo telovadbo, matematiko in kemijo. Vlasta ima Tajo rada, nanjo ni ljubosumna, čeprav sta prikazani kot diametralno nasprotje med povprečnostjo in lepoto, toda kljub vsemu bi »prav rada zamenjala svojo žimo za (Tajine) dolge nitke in svoje inteligentne oči za njena dva bolščeča draguljčka.«

41 Npr.: moški so aktivni, ženske so pasivne ali pa zapeljivke itd.

42 Primerjaj jo s Tončkovo zgodbo v Ptičkih brez gnezda.

43 Ljubezenska para sta izumitelj Rudi in Vlasta ter športnik Marjan in Taja. Za razliko od deklet sta fanta živela v slabih družinskih razmerah. V drugem delu romana, ko se dekletoma pridružita fanta, lahko govorimo o kolektivnem junaku.

44 Drugače povedano: S spoznavanjem sveta, njegovih temnejšiih pojavov (mučenje, trgovina z otroki …), z odkrivanjem družinske stvarnosti svojih novih prijateljev Rudija in Marjana, njun protest do družine plahni, socializirata se, svojo družino pa, zlasti Vlasta, spoznavata na nov način.

45 Literarni teoretiki komiko zelo različno opredeljujejo. Znameniti Bergsonov Esej o smehu izpostavlja tri vrste komike: besedno, situacijsko in karakterno. Komika se gradi po treh osnovnih načelih: s ponavljanjem (npr. besed, položajev ...), z inverzijo, preobratom (npr. položajev; obtoženec poučuje sodnika ...) in interferenco (medsebojno učinkovanje, vnašanje, sovpad, križanje, prekrivanje, npr. dva samostojna pomena, ki se prepletata, zamenjava oseb ...). Pomembna sta še postopka marionete (nesvobodno vedenje, klišeji v govoru) in snežene kepe (neznaten vzrok, učinek narašča). Komično najdemo samo pri človeškem, naravno okolje komike je družba, mnogo komičnih učinkov je zaradi družbene pogojenosti neprevedljivih. Komično je razumska zadeva, funkcija smeha pa je dvojna; »smejavčevo« zadovoljstvo in korekturna – človeka ponižati in poboljšati. Bergson komike in smešnosti ne loči, pač pa razlikuje ironijo in humor. Ironija: izreče se tisto, kar bi moralo biti, in se pretvarja, da se verjame v to. Humor: Izreče se tisto, kar je, in se pretvarja, da bi moralo biti tako.

Leksikon Literatura poudarja, da je temelj komičnega »v zaznavi ali predstavi kontrasta (npr. med videzom in resnico)«.

Mala literarna teorija pojem komedija, komično opredeljuje kot igro z nasprotji, ki niso uničujoča, ampak le navidezna, zato smešna. Komičnost se ne loči jasno od humorja itd.

Najpreprostejše razumevanje komičnega temelji na recepcijskem razpoloženju, to je duševnem stanju, ki ga branje, poslušanje, gledanje povzroči v bralcu – lahko je sproščeno, zabavno, privoščljivo, samozavestno.

Zanimivo je, da je že Aristotel za temeljno značilnost komedije določil smešnost.

Dejstvo je, da je komika zelo relativna – različnim ljudem so smešne različne stvari.

Pri komičnem v literaturi moramo upoštevati bralčevo starost, okoliščine, čas, kulturni nivo družbe, socialni status, izobrazbo itd.

Približna opredelitev komičnega v književnosti: komično je tisto, kar zbuja smeh zaradi neskladja med videzom in resnico, pričakovanim in nepričakovanim, naravnim in nenaravnim. Izvira lahko iz smešnih oseb, njihovega govora in smešnih dogodkov.

Najbrž je komično zajeto v pojmih nepričakovano, inovativno, nenavadno, nasprotujoče in pretirano.

46 Primer za (samo)ironično situcijsko komiko: Tedajci sta oba fanta prikorakala iz hiše in še preden sta naju utegnila opaziti, sva začeli vreščati in se pokrivati s kosi oblačil in jaz sem kričala še posebej glasno in užaljeno, čeprav mene nobeden od njiju niti pogledal ni.

47 Obe deli je prvič izdala Mohorjeva založba (Ptički brez gnezda: 1917, Pod milim nebom: 1993).

48 Takole zaključuje svoj življenjepis: Zelo drag mi je pa tudi Mark Twain, toda sem pričel pisati svoje šaljive reči, preden sem tudi le vrstico čital od Marka Twaina – da ne bo kdo rekel, da sem ga prepisoval.

49 V začetku romana Vlasta zapiše: V vseh literarnih delih, ki sem jih preučevala v ta namen (Twain, Milčinski itd.) …, na koncu pa je omenjen med pobudniki bega tudi France Bevk. Pri pobegu sta jima pomagala tudi Peter Pan in sošolka Sonja (seveda taki podatki v besedilu učinkujejo ironično).

50 Delo je (samo pogojno) predhodnik sodobnih avanturističnih romanov.

51 Vse tako kaže, da so vsi odrasli zjutraj zaradi nečesa užaljeni. Kadar sem se zazrla v jutranji obraz svoje mame, sem se vedno počutila krivo za vse napake človeštva v njegovi celotni zgodovini in celo za naravne nesreče. Ko sem opazovala, kako se z očetom vsak dan ogorčeno plazita v službo, sem se spraševala, zakaj sploh vstajata , če vesta, da je pred njima tako grozen in nesmiseln dan.

52 Fantje v obeh delih imajo tehtnejše vzroke za beg od doma kot dekleti. Zakaj zbežijo?

Tonček hrepeni po deželi, naravi, kmečkem domu, teti. Ni naključje, da se v mestu spoprijatelji s preprosto Nančo in Sultanom. Oče ga surovo vzgaja.

Milan: Jera je odšla, »indijanarice« pa ga vabijo v Kalifornijo. Stanko: Na družino ga ne veže nič.

Marjana pijani oče sadistično muči, Rudija starši zanemarjajo, njegova usoda je podobna Tončkovi.

Pri dekletih je vzrok humoren (Vlasto doma »zatirajo«, Taja pa se dokončno odloči za potep z najboljšo prijateljico zato, ker jo je ta v šolskem spisu toplo predstavila.).

53 Stanko je izjema.

54 V razpletu preseneča groba reakcija Tajinega očeta, posebno če jo primerjamo z odzivom Vlastinih staršev: konec koncev je bila pobudnica avanture Vlasta.

55 … da kdaj postanejo zdravi in delavni, sposobni in pošteni člani človeške družbe, sebi in drugim v srečo, domovini v slavo in moč.