Ptički pod milim nebom

(Iz resničnosti v domišljijo in nazaj)

• 
  V uvodu, kjer je nastavljena tudi hiperbola, ki se nanaša na Vlastino vrednotenje lastnega romana: Prepričana sem, da bo pomemben za celo človeštvo in bo precej pripomogel k temu, da bodo ljudje boljši, da ne bo več vojn, lakote itd. /…/ Torej:
  

• 
  V istrski vasi, ko Vlasta zanosno spregovori: »In ko bo med temi samotnimi ruševinami turobno zavijala zimska burja, bom jaz sedela v zakurjeni sobi (takrat bova imeli že kamin in zavese) in pisala največji roman tega stoletja. Imenoval se bo POD MILIM NEBOM in v njem bom opisala najino pustolovščino.«
  

Kako se v delu pisateljice Dese Muck kažejo prepoznavne značilnosti avtopoetik mladinske književnost?³⁵

Geneza. Osrednja tema, pobeg od doma in (tritedensko) klatenje dveh dvanajstletnic po slovenskem Primorju in Istri se začne z banalnim, celo humorno-utopičnim vzrokom,³⁶ da bi dosegli v tujini igralsko-pisateljski poklic (Vlasta) oziroma vsaj tečaj za astronavte (Taja).

In kje je ta rajska dežela?

To je Amerika, sinonim za njun idealizirani svet, ki ga poenostavljeno predstavljajo uspeh, denar in Hollywood.

S prvoosebno³⁷ pripovedovalko Vlasto Korošec in njeno najboljšo prijateljico Tajo Grabnar se potikamo od Ljubljane do Poreča: v Ankaranu ju strašijo volkodlaki, vampirji in oskrbnik, v predmestju Kopra zapravljata čas in denar v lunaparku, se zgražata nad mučenjem slonov in poslušata dobronamerne nasvete prijaznih klovnov, v Piranu spoznata izkoriščevalsko-nevarne klošarje in alkohol.

Vlastino »življenjsko« spoznanje (Srknila sem pivo in ugotovila, da sem končno na pravi življenjski poti in se zahvalila usodi) se povezuje z njenim pijanim otroškim modrovanjem (»Biti odrasel je samo prevara!«), (post)alkoholno slabost pa potem nadgradi s treznim zaklinjanjem: »Prisegla sem, da ne bom več popila kapljice alkohola.«

Pripoved se zresni, intonacija pa potemni, ko se pripovedovalka zave posledic bega: Taja se je trepetajoč pritisnila k meni in ko sem jo videla vso ubogo, strgano in krvavo, mi je bilo neskončno žal, da sem jo pregovorila, naj pobegne z mano.

V Portorožu, po telefonskem pogovoru s sošolko Sonjo, je občutek odrezanosti od sveta popoln, razpoloženje zdrsne do najnižje točke, ko je demitiziran pustolovski pobeg sam: Vse skupaj ni bilo prav nič fino. Zdaj več nisva več bežali zato, da bi doživeli čudovito pustolovščino, temveč zato, da naju ne bi ujeli. In to potem ni več nobena svoboda.

Toda s tako vrednostno etiko se mladinski pustolovski roman ne more zaključiti, zato se po skupnem joku (»blazno dolgem«), nato pa se humorni anekdotični viziji s socialno delavko njuno razpoloženje popravi (Ta hip sva bolj na tesnem z denarjem, ker sva kupili nekaj jadranskih otokov in Bohinj, vendar bova že naslednji mesec zvišali staršem žepnino.), domišljija pa ju ohrabri za nadaljnjo pot.

V Savudriji bežita pred policaji in spoznata male bolnike, ki ju v zadnjem trenutku rešijo pred preganjalci.

Ko se seznanita z (otroškim) umiranjem, Vlasta spoznava: Zasumila sem, da je življenje vedno bolj čudno, dlje ko ga živiš, in da ti je vedno manj stvari jasnih.

Kasneje se ob pomoči prijazne kmečke družine še enkrat izmuzneta iz zanke, ki jima jo nastavljajo zasledovalci, nato pa se za nekaj časa ustalita v samotni istrski vasi – tam spoznata čar prve ljubezni.

Pripovedovalka upoveduje različne motive – take pač, kot jih naplavi »življenje«³⁹ dekletoma na begu.

Stranske osebe, ki ubežnicama pomagata (bolni dečki, cirkuški klovni) so do njiju zaščitniško dobronamerne (npr. policaj Renato) ali pa celo družinsko tople (kmečki par iz okolice Poreča), toda da bi pisateljica popestrila, objektivizirala dogajanje uvede tudi temnejše motive (motiv mučenja živali v cirkusu, motiv klošarjenja, pijančevanja in nasilja). Ko se v drugi polovici romana zunanje dogajanje upočasni, pa se polagoma razvije tudi motiv prve ljubezni.

Osrednja junakinja Vlasta Korošec je bistro, odrezavo, a tudi naivno dekle; kot odraščajoča najstnica je obremenjena s svojo zunanjostjo,⁴⁰ njen domišljijski svet je idealiziran, do staršev je sprva kritična, saj meni, da jo omejujejo, toda na koncu čuti drugače: Prime me (mama) za roko in, kako to dobro dene … njene topla, debela dlan. Njen parfum prijazno diši. Nato se zjokava obe.

Kmalu po srečanju s fantoma pripovedovalka protestira proti tradicionalnim klišejem oziroma stereotipnim razdelitvam pustolovskih vlog⁴¹ in se parodično poigra s takimi predstavami, saj Vlasta pravi Rudiju: »O gospod fant! Kako lepo, da ste ušli od doma! … Fantje na begu so seveda vse kaj drugega kot punce na begu. Punce kar takoj zapremo in postrelimo.«

Malo kasneje Vlasta na Rudijeve žalitve odgovori s stilizirano samoironijo: »Jaz ne videti ničesar in ne videti nič, jaz samo neumen ženska …«

Ko pripovedovalka prizadene Rudija (»… ne boj se, tebe policija že ne išče. Tebe nihče ne želi nazaj.«), Marjan dekletoma razkrije njegovo življenjsko zgodbo,⁴² kmalu nato pa se, ob mrzlem sladoledu, otoplijo odnosi med Vlasto in Rudijem in čas je za ljubezen, ki je zgrajena tudi na njuni skupni simpatiji do stripov, grozljivk, podobnih okusov sladoleda, sendvičev in obojestranski mržnji do športa.

Sledi samo še skupno zardevanje, nekdanjega zoprnika pa je Vlasta ljubezensko posvojila: (Moj Rudi je vse vedel in vse znal, nisem še srečala pametnejšega od njega. Da, on je bil končno moški, ki me je vreden.). Tipično mladostniško čustvovanje, ki je po svoje prepričljivo: iz globoke antipatije se je rodil ljubezenski superlativ. Vse ostalo je postalo nepomembno.

Dogajanje se umiri in izteče v istrsko idilo, posnemanje že videnega in slišanega: Amerika ni več pomembna, potovanje se zaključuje, začne se nova igra, v kateri si junaki⁴³ stereotipno, ampak tokrat prostovoljno, razdelijo moške in ženske vloge:

Sledili so prekrasni dnevi. /…/ Midve s Tajo sva se igrali, da sva njuni ženi, in medtem ko sta fanta delala na Rudijevih izumih, sva čistili hišo in pripravljali hrano. Bolhica je bila naš otrok in vzgajali smo jo po najsodobnejših metodah: nobenega nasilja …

Sledi hiter razplet. Policaji četverico odkrijejo in njihovo klatenje je končano.

V zaključnem sporočilu pripovedovalka ugotovi: Čisto malo pa sem bila tudi srečna, ker sem doma.Tudi živeti s starši in hoditi v šolo je konec koncev pustolovščina.

V tem epilogu pa je pustolovščina relativizirana, saj je tudi družinsko življenje lahko »nenavadno in vznemirljivo«.⁴⁴

komika: kar vzbuja smeh⁴⁵

humor: 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa; kar se ustvari s to lastnostjo

smeh: izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z razpotegnjenimi ustnicami, in glasovi

duhovit: 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem 2. izvirno izpeljan, rešen

ironija: 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehovanje, posmeh

Kje se pojavlja komično v delu? Kako? Kakšna je vloga humorja?

V prevladujoči (humorni) perspektivi je dovolj prostora za duhovit, sproščen odnos do življenja. Prevladuje besedna komika.

Zasledimo neologizme (lunit; ustvarjen po analogiji glagola sončit), s pomočjo sobesedila aktualizirane besedne zveze (ostalimi, navadnimi otroki), ekspresivne primere (Obstali sva kot dve hipnotizirani žabi.), šaljive oksimoronske izume (stopljen sladoled, zobotrebce za brezzobe) itd.

Komično avtorica gradi tudi s kršenjem pričakovanega sloga (Jaz ne videti ničesar in ne videti nič, jaz samo neumen ženska …). Tu gre, s pomočjo interference, za stiliziranje nepravilnega govora.

Ker je v delu opisan svet mladih, kjer ima pomembno vlogo pretiravanje, je pomembno stilno sredstvo pri gradnji komičnega hiperbola (Množično jih bodo odnašali (gledalce) zaradi smejalne zadušitve.).

Zaradi nesmiselnega pretiravanja so komične tudi Vlastine domišljijske vizije, sanjarije, npr. srečanje s kapitanom velike prekooceanske ladje (pogovor z njim temelji na že neštetokrat preigranih življenjskih klišejih in pretiravanjih – oboje pomensko prazni besedilo), pogovor »bogatih« deklet s socialno delavko itd.

Pripovedovalkin samozavesten⁴⁶ odnos do sveta začutimo, ko se (samo)ironično opiše, čeprav jo trenutno izpolnjuje ljubezen (Sreča je napihovala moj nerazviti prsni koš), duhovito paradoksalno je mnenje o angelu (Presenetilo me je, da govori nemško, vendar bi si lahko mislila, da so nebesa mednarodna), ironično naivno pa zveni Vlastin nagovor Piksni (Najbolje bo, da se čimprej poročiš, potem ti Tiger ne bo več mogel do živega, sem mu svetovala, ko sem se spomnila, kako so se očetovi prijatelji vedno bali moje mama).

Duhovito je medbesedilno navezovanje na knjigo Kaj mora dekle vedeti o sebi, saj so ljubezenski simptoni, ki jih začuti (zaljubljena in nato odzaljubljena) Vlasta zaradi trikratnega ponavljanja veselo parodirani (Vse se je ujemalo: pospešeno bitje srca, vročica v licih, težave z govorjenjem in slaba koncentracija … Vse točno tako kot v knjigi.)

Zanimiv primer situacijske komike, ki je smešna zaradi zamenjave, čeprav samo v mislih, je, ko po vrnitvi obeh fantov Taja objame Rudija in mu reče:Tako sem vesela, da si se vrnil. Vsi pa vedo, da je mislila na Marjana.

Smešno učinkuje zaporedno naštevanje popolnoma različnih kvalitet; gre za tipično interferenco (… v Ameriki so uspeli brez šol Nikola Tesla, Frankenstein, Chaplin, Lassie.), rezultat pa je nihilistično izničenje pomena.

Komično učinkuje avtoričino medbesedilno navezovanje na »pustolovske« avtorje: Twaina, Bevka, Milčinskega ali pa »pomočnika« pri pobegu Petra Pana. Ko si zasliševalec zapiše te podatke, je občutek (tudi bralčeve) večvrednosti popoln.

Pri gradnji smešnega opazimo v vsa tri osnovna načela: ponavljanje (besed …), inverzijo (položajev …) in interferenco (sovpadanje, medsebojno učinkovanje …). Slednja je najbolj prepoznavna.
Med opaznimi stilnimi elementi pri vzpostavljanju komičnega so stopnjevanje (klimaks, tudi skrajna stopnja hiperbola), ki se povezuje s pretiravanjem, primera in oksimoron.
Povezava vzgojne povesti in mladinskega pustolovskega romana
Čeprav je preteklo med prvima izidoma⁴⁷ obravnavanih del 76 let, je v delih precej povezav in navezav: začenja se že v genezi (vzroku za nastanek del), saj Milčinski v šaljivo-resnem Življenjepisu mojega peresa omeni M. Twaina⁴⁸, desetletja kasneje pa Muckova literarno inspiracijo⁴⁹ za najstniško pustolovščino nadgradi še z Milčinskim … skratka, imamo zanimivo medbesedilno navezovanje.

Če je bila povest Milčinskega, zaradi vzgojno-etičnih poudarkov, namenjena prvotno predvsem odraslim bralcem⁵⁰, potem je ciljno občinstvo pustolovskega romana D. Muck seveda mladina – tudi zaradi humorne, prvoosebne perspektive mlade pripovedovalke Vlaste, saj si prvoosebna pripovedovalka že vnaprej daje odpustek za subjektivno razumevanje sveta.

Milčinski poudarja posledice nepravilne vzgoje, trpko resničnost in svarilne zglede pa pogosto prekrije z razumevajočim, celo odpuščajočim humorjem, skratka, s humorjem blaži stvarnosti, čeprav včasih humor, zlasti ironijo, uporabi tudi kot stilno sredstvo za karakterizacijo svojih junakov – na drugi strani Muckova s humorjem preigrava zlasti mladostniške sanjarije, čeprav ne manjka tudi duhovitih pogovornih domislic.

Oba pripovedovalca nam na šaljiv način podtikata spoznanja o splošnih življenjskih modrostih: Milčinski bi preuredil datume v pratiki, da bi ljudje dvakrat doživljali »prvega« (in seveda dobivali plače), Muckova razmišlja, zakaj so ljudje zjutraj »užaljeni«, tako slabe volje⁵¹ itd.

Večino beguncev vabi Amerika, samo Marjan in Rudi sta skromnejša, saj želita priti le do Grčije.

Nekateri motivi se skoraj podvajajo. Cirkus je v obeh delih sinonim za drugačnost in vznemirljivost, pa tudi nasilje, revščino in izkoriščanje. Simbolizira pa tudi željo – Stanko jo vsaj za nekaj časa uresniči, saj postane klovn, neumni Avgust, Vlasta pa ostane samo pri sanjariji o največjem klovnu stoletja – Wlassti Koroshetz.

V obeh delih se pojavi motiv beračenja, samo da je v romanu Pod milim nebom naturalistično krut (zlasti Tiger je nasilen do deklet), v vzgojni povesti pa je Milanova prigoda s »slepim« beračem bolj fragmentarna.

Nadstražnik Kobilica in policaj Renato, predstavnika oblasti, sta simpatični stranski osebi, ki imata skupni imenovalec – dobronamernost. Skladno z različno etiko del imata različni vlogi: nadstražnik tudi pomaga izboljševati slabe razmere (Kocmurka …), Renato pa le lajša književno sedanjost s prijaznostjo.

Tončkovo in Rudijevo otroštvo je prikazano podobno, samo da Milčinski »prevzgoji« starše, Muckova pa Rudija samo vrne stari mami in vzpostavi (dobro) staro stanje, saj tendenca tega mladinskega dela ni v spreminjanju in izboljševanju sveta.

V obeh delih so prisotni pravljično-domišljijski delčki, samo da je pri Milčinskim tako besedilo nadzorovano, saj že sam izbor pripovedovalca omogoča kritično refleksijo (npr. Milan pripoveduje o »coprniji«, Nančine zgodbe); v mladinskem romanu pa takih omejitev ni (npr. pripoved o volkodlakih, vampirjih, palčkih itd.), saj pripovedovalka hitro zdrsne v pravljično-domišljijski svet.

Vzroki za beg so različni:⁵² Milčinski na koncu vrne otroke spokorjenim staršem⁵³ z jasnim vzgojnim opozorilom; tudi v pustolovskem romanu družini sprejmeta dekleti,⁵⁴ toda Marjanova prihodnost je zaskrbljujoča.

Ker pri Vlasti in Taji na beg od doma niso vplivale slabe družinske razmere, tudi ni potrebe po prevzgoji staršev; s pripovedovalkine pozicije bi bil tak »vzgojni odnos« celo (neopravičljivo) moralističen – to pa ne pomeni, da po vrnitvi ne spoznata svoje družine tudi z druge, zdaj osvetljene strani (razumevajoči Vlastini starši; hladni, tudi grobi odzivi dr. Grabnarja).

V obeh delih se zunanje dogajanje proti koncu umirja – Milčinski zapušča svoje mlade junake, saj se posveti predvsem starševski krivdi, v mladinskem romanu pa nastopi čas za prvo ljubezen.

Milčinski v epilogu razširi svoja vzgojna stališča v misel, ki prehaja celo v domovinsko agitacijo,⁵⁵ prvoosebna pripovedovalka pa se (čisto resno) intimno sooči s svojim novim, sicer nevznemirljivim, a celo srečnim spoznanjem o družini in šoli.

Viri in literatura
Razpis tekmovanja za Cankarjevo priznanje 2005/2006, ZRSŠ in SDS. Ljubljana.

Milčinski, F. 2003: Ptički brez gnezda. DZS. Ljubljana.

Milčinski, F. 1961: Življenjepis mojega peresa, v: Fran Milčinski, Zbrani spisi, 2. DZS. Ljubljana.

Muck, D. 1993: Pod milim nebom. Mohorjeva založba. Celovec.

Dolinar, D. (et al.) 1987: Literatura. Cankarjeva založba. Ljubljana.

Kmecl, M. 1977: Mala literarna teorija. Založba Borec. Ljubljana.

Kos, J.1983: Očrt literarne teorije. Državna založba Slovenije. Ljubljana.

Kos, J. 2002: Pregled slovenskega slovstva. Državna založba Slovenije. Ljubljana.

Zadravec, F. (et al.) 1999: Slovenska književnost II. DZS. Ljubljana.

Lah, A. 1997: Mali pregled lahke književnosti. Založba Rokus. Ljubljana.

Glušič, H. 1996.: Sto slovenskih pripovednikov. Prešernova družba. Ljubljana.

Vrhovec, K. 1938. Fran Milčinski – vzgojnik. Ljubljana.

Ilich, I. 2003: Fran Milčinski 1867–1932. V: Fran Milčinski, Izbrano delo. DZS. Ljubljana.