Ana səhifə

O emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja


Yüklə 262.79 Kb.
səhifə1/3
tarix27.06.2016
ölçüsü262.79 Kb.
  1   2   3


Na podlagi tretjega in petega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD in 66/06 – odl. US) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O


o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja

I. SPLOŠNE DOLOČBE


1. člen

(namen)
Ta uredba v skladu z Direktivo Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov (UL L št. 188 z dne 16.7.1984, str. 20), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje (UL L št. 377 z dne 31.12.1991, str. 48), določa ukrepe in postopke za preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka iz naprav, ukrepe v zvezi z varovanjem zdravja ljudi v okolici naprav, ki kot nepremični viri onesnaževanja zaradi svojega obratovanja povzročajo onesnaževanje zunanjega zraka, ter ukrepe v zvezi z zagotavljanjem varstva ljudi in okolja pred škodljivim učinki onesnaževanja zunanjega zraka zaradi emisije snovi v zrak iz teh naprav:

1. zahteve za obratovanje naprave;

2. pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave;

3. zahteve v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem škodljivih vplivov na zdravje ljudi, ki prebivajo ali se zadržujejo na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka;

4. ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka;

5. mejne vrednosti emisije snovi v zrak;

6. zahteve v zvezi z mejnimi vrednostmi emisije snovi v zrak in v zvezi z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik;

7. vrednotenje emisije snovi v zrak;

8. ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi v zrak;

9. pogoje za prilagoditev obstoječih naprav, ki povzročajo emisijo snovi v zrak, in

10. prilagoditev obstoječih naprav določbam te uredbe.


2. člen


(pojmi)
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1. onesnaževanje zunanjega zraka je vnos snovi ali energije posredno ali neposredno v zrak, ki ga povzroči človek in katerega škodljivi učinki so take narave, da ogrožajo zdravje ljudi, poškodujejo žive naravne vire in ekosisteme in materialna sredstva in poslabšajo ali motijo druge rabe okolja;

2. nepremični vir onesnaževanja (v nadaljnjem besedilu: naprava) je nepremična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča onesnaževanje zunanjega zraka, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo emisijo snovi v zrak.

Za napravo se štejejo tudi objekti za vzrejo živali, ki so vključeni v proizvodno enoto posameznega kmetijskega gospodarstva, in območja za:

– pridobivanje mineralnih surovin,

– obdelavo, predelavo, pretovarjanje ali skladiščenje mineralnih surovin ali njim podobnih materialov,

– predelavo ali obdelavo pred odstranjevanjem trdnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, vključno z vsemi stavbami, gradbenimi inženirskimi objekti in stroji, ki so na območju namenjenimi izkopavanju, obdelavi, predelavi, pretovarjanju ali skladiščenju, pri čemer se emisija snovi v zrak iz motorjev z notranjim zgorevanjem, ki so namenjeni za pogon teh strojev, ne šteje za emisijo snovi iz naprave, če se v njih uporablja gorivo, ki je na trgu dosegljivo končnim uporabnikom.

V zvezi z vrednotenjem emisije snovi se za eno napravo šteje tudi več naprav skupaj, kadar so priključene na skupno napravo za čiščenje odpadnih plinov, pri čemer se vrednoti emisija snovi v zrak na izpustu naprave za čiščenje odpadnih plinov;

3. obstoječa naprava je naprava, ki je bila zgrajena ali je obratovala na dan uveljavitve te uredbe, in naprava, za katero je bilo pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje;

4. obstoječe območje za pridobivanje mineralnih surovin in obstoječe območje za obdelavo, predelavo, pretovarjanje ali skladiščenje mineralnih surovin, ki se šteje za napravo po tej uredbi, je območje, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo rudarjenje, obratovalo na dan uveljavitve te uredbe, in območje, za katerega je bilo pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje ali izdano dovoljenje za obratovanje v skladu s predpisi, ki urejajo rudarjenje;

5. večja sprememba naprave je vsak poseg v napravo, ki spremeni glavne tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in ima za posledico spremembo proizvodne zmogljivosti naprave za več kot 25 odstotkov vrednosti, za katero je za naprave s to uredbo določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ali več kot 25 odstotkov zmogljivosti naprave pred spremembo, če s to uredbo za napravo ni določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.

Če se zaradi posegov v napravo uvajajo v obratovanje naprave spremembe postopoma, se šteje za večjo spremembo naprave sprememba, pri kateri dosežejo učinki vseh sprememb vrednosti iz prejšnjega odstavka;

6. naprava za čiščenje odpadnih plinov je naprava za obdelavo odpadnih plinov, ki zmanjšuje ali odpravlja njihovo onesnaženost;

7. odpadni plini so plini, ki se izpuščajo iz naprave in so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju. Prostorninski pretok odpadnih plinov je izražen v kubičnih metrih na uro (m3/h) pri normni temperaturi 273 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji zaradi vsebnosti vodnih hlapov v dimnih plinih (v nadaljnjem besedilu: pri normnih pogojih);

8. upravljavec naprave je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima v posesti napravo. Za upravljavca naprave se šteje tudi oseba, ki vloži zahtevo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave pod pogoji iz te uredbe;

9. proizvodna zmogljivost naprave je največja zmogljivost naprave, ki jo opredeli proizvajalec naprave in jo zapiše v tehnično dokumentacijo, namenjeno uporabnikom naprave. Proizvodna zmogljivost naprave se izraža v količini proizvoda, ki nastane v 24 urah obratovanja naprave ali v 1 uri obratovanja, če naprava ne more obratovati neprekinjeno 24 ur, ali kot drug parameter zmogljivosti naprave, kakor je vhodna toplotna moč ali površina območja za izkoriščanje mineralnih surovin, s katerim je določen s to uredbo spodnji prag zmogljivosti naprav, pri katerem je treba pridobiti za gradnjo ali obratovanje naprave okoljevarstveno dovoljenje;

10. kakovost zunanjega zraka je koncentracija snovi v zunanjem zraku, ki je nastala zaradi emisije snovi v zrak in se izraža kot koncentracija snovi, ki je izračunana iz mase snovi v prostornini zunanjega zraka pri 293,15 K in 101,3 kPa, ali kot masna usedlina snovi, ki se v predpisanem času usede na enoto površine;

11. ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: ocenjevanje kakovosti) je ocenjevanje kakovosti zraka v skladu s predpisom, ki ureja ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka;

12. obstoječa obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: obstoječa obremenitev) je onesnaženost zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka brez vpliva emisije snovi v zrak iz naprave;

13. dodatna obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: dodatna obremenitev) je onesnaženost zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, ki je posledica samo emisije snovi v zrak iz naprave.

14. celotna obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: celotna obremenitev) je obremenitev zunanjega zraka, izračunana kot vsota obstoječe in dodatne obremenitve;

15. območje vrednotenja obremenitve zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: območje vrednotenja) je območje v okolici naprave, opredeljeno z zunanjo mejo in s prostorsko opredeljenimi merilnimi mesti, na katerih se ugotavlja celotna obremenitev. Na območju vrednotenja so določena tudi merilna mesta, na katerih se ugotavljajo vrednosti dodatne obremenitve;

16. urna koncentracija je povprečna vrednost vseh koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, izmerjenih v časovnem intervalu ene ure od polne do polne ure;

17. dnevna koncentracija je povprečna vrednost vseh urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, izmerjenih v enem dnevu, določena v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;

18. 24-urna koncentracija je povprečna vrednost urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku v 24 urah, določena v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;

19. letna koncentracija je povprečna vrednost vseh urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, določena v posameznem letu v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;

20. mejna letna koncentracija onesnaževala v zunanjem zraku je koncentracija, določena v skladu s predpisom, ki ureja žveplove okside, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku, in v skladu s predpisom, ki ureja benzen in ogljikov monoksid v zunanjem zraku;

21. ciljna letna vrednost onesnaževala v zunanjem zraku je ciljna vrednost, določena v skladu s predpisom, ki ureja arzen, kadmij, živo srebro, nikelj in policiklične aromatske ogljikovodike v zunanjem zraku;

22. emisija snovi je izpuščanje ali oddajanje snovi iz posamezne naprave v zrak in se izraža kot:

– koncentracija snovi v odpadnih plinih,

– masni pretok snovi v odpadnih plinih,

– količina vlaken v odpadnih plinih,

– emisijski delež,

– emisijski faktor ali

– število enot vonja zaradi emisije snovi, ki povzroča vonjave;

23. koncentracija snovi v odpadnih plinih (v nadaljnjem besedilu: koncentracija snovi) je masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnih plinov pri normnih pogojih, to je pri 273,15 K in 101,3 kPa, ter po odbitku vlage, izražene kot vsebnost pare v odpadnih plinih, razen če ni s to uredbo določeno, da gre za maso izpuščenih snovi na enoto prostornine mokrih odpadnih plinov;

24. masni pretok snovi je masa posamezne snovi ali vsote skupine snovi, ki so izpuščene z odpadnimi plini v eni uri iz vseh izpustov naprave ali iz posameznega izpusta naprave, če je to posebej navedeno;

25. največji masni pretok iz naprave je masni pretok snovi, ki je kot vsota masnih pretokov snovi iz vseh izpustov naprave in masnega pretoka snovi razpršene emisije izračunan ali ocenjen iz podatkov o emisiji snovi za obdobje, v katerem naprava obratuje pri proizvodni zmogljivosti in povzroča največje onesnaževanje zunanjega zraka;

26. količina vlaken v odpadnih plinih (v nadaljnjem besedilu: količina vlaken) je število vlaken, izpuščenih z odpadnimi plini na časovno enoto pri polni zmogljivosti naprave, pri čemer je število vlaken v odpadnih plinih izračunano pri normnih pogojih, to je pri 273,15 K in 101,3 kPa, ter po odbitku vlage, izražene kot vsebnost pare v odpadnih plinih;

27. emisijski faktor je razmerje med maso posamezne snovi ali skupino snovi, izpuščenih z odpadnimi plini, in:

– maso ali energetsko vrednostjo posameznega goriva,

– maso surovine, ki se obdeluje v napravi,

– maso reducenta ali drugih dodatkov k zgorevalnemu procesu ali

– maso, prostornino, površino ali število narejenih ali obdelanih izdelkov ali surovine,

pri čemer se za maso izpuščenih snovi upošteva masa v vseh odpadnih plinih, izpuščenih iz naprave v enem dnevu, pri obratovanju naprave, ki je glede na onesnaževanje zraka najmanj ugodno;

28. število enot vonja zaradi emisije snovi, ki povzročajo vonjave, (v nadaljnjem besedilu: število enot vonja) je vsebnost snovi na enoto prostornine mokrih odpadnih plinov pri standardnih pogojih, to je pri 293,15 K in 101,3 kPa, ki je izmerjena olfaktometrično in se izraža v številu enot vonja, ki je enako faktorju redčenja odpadnih plinov z običajnim zunanjim zrakom do praga vonja;

29. emisijski delež je razmerje med maso snovi, izpuščene z odpadnimi plini, in maso te snovi ali njenega predhodnika v porabljenem gorivu ali surovini, pri čemer je emisijski delež izražen v odstotkih;

30. stopnja zmanjšanja emisije snovi je razmerje med maso snovi, izpuščene z odpadnimi plini, in maso te snovi v neobdelanih odpadnih plinih, pri čemer je stopnja zmanjšanja emisije snovi izražena v odstotkih. Učinek čiščenja odpadnih plinov v napravi za čiščenje odpadnih plinov, kakor je na primer obdelava odpadnih plinov v napravah za razžveplanje odpadnih plinov ali v napravah za zmanjšanje emisije vonjav, se šteje za stopnjo zmanjšanja emisije snovi;

31. mejna vrednost emisije snovi je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev pri oddajanju snovi v zrak iz naprave in se izraža kot:

– mejna koncentracija snovi, mejna količina vlaken ali mejno število enot vonja, pri čemer se mejne vrednosti emisije snovi izražajo kot polurna povprečna vrednost ali dnevna povprečna vrednost,

– mejni masni pretok snovi, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot masni pretok snovi v eni uri obratovanja naprave,

– mejni emisijski faktor, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost emisijskega faktorja,

– mejni emisijski delež, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost emisijskega deleža,

– mejna stopnja zmanjšanja emisije snovi, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost stopnje zmanjšanja emisije snovi;

32. celotni prah so vsi delci v odpadnih plinih ne glede na njihovo kemično sestavo in velikost;

33. prve meritve so meritve emisije snovi, ki se izvedejo pri prvem zagonu nove naprave ali pri zagonu naprave po rekonstrukciji ali pri prvem zagonu nove ali rekonstruirane čistilne naprave;

34. trajne meritve so meritve emisije snovi, ki se opravljajo s kontinuirnimi merilniki ali z merjenjem trenutnih koncentracij v določenih časovnih presledkih;

35. občasne meritve so meritve emisije snovi v okviru obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki se izvajajo med uporabo ali obratovanjem naprave v predpisanih časovnih presledkih;

36. obratovalni monitoring emisije snovi je v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, vzorčenje odpadnih plinov po vnaprej določenem programu, merjenje in vrednotenje parametrov odpadnih plinov med uporabo ali obratovanjem naprave ter ocenjevanje dodatne in z njo povezane celotne obremenitve na območju vrednotenja, če je za napravo tako ocenjevanje določeno v okoljevarstvenem dovoljenju;

37. gorivo, ki je na trgu dosegljivo končnim uporabnikom, je:

– tekoče gorivo v skladu s predpisom, ki ureja kakovost tekočih goriv,

– utekočinjeni naftni plin in zemeljski plin ter drugo plinasto gorivo, če je dosegljivo na trgu končnim uporabnikom v skladu s predpisi, ki urejajo dajanje na trg plinastih goriv, in

– trdno gorivo iz naravnega lesa in trdno gorivo, izdelano iz biomase, premoga ali gorljivih odpadkov, če je dosegljivo na trgu uporabnikom v skladu s predpisom, ki ureja kakovost trdnih goriv;

38. poselitveno območje je območje mestne občine z več kakor 100.000 prebivalci;

39. dnevno povprečje pretoka motornih vozil je pretok vozil, ki se izračuna iz letnih podatkov o prometu cestnih motornih vozil in se izraža v enotah osebnih vozil na dan (v nadaljnjem besedilu: EOV/dan);

40. odvodnik je del naprave, namenjen nadzorovanemu izpuščanju odpadnih plinov iz naprave v zrak;

41. razpršena emisija snovi v zrak je emisija snovi, ki ne nastane zaradi izpuščanja odpadnih plinov iz naprave skozi odvodnik;

42. varovana območja v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave so zavarovana območja, območja Natura 2000 in potencialna območja Natura 2000, naravne vrednote in ekološko pomembna območja v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave;

43. ekosistem so habitatni tipi in habitati rastlinskih in živalskih vrst na varovanih območjih v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave;

44. najboljše referenčne razpoložljive tehnike so tehnike iz Referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah, ki jih za posamezno vrsto naprav izdaja Evropska komisija v skladu z drugim odstavkom 16. člena Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (UL L št. 257, z dne 10.10.1996, str. 26), zadnjič spremenjene z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal ter spremembi direktiv Sveta 91/689/EGS in 96/61/ES (UL L št. 33 z dne 4.2.2006, str. 1).

3. člen

(opredelitev naprave in uporaba določb te uredbe)


(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za emisijo snovi iz naprav, določenih v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe, in drugih naprav, če zaradi njihovega obratovanja nastaja onesnaženost zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Podrobneje so naprave iz prejšnjega odstavka opredeljene v preglednici iz priloge 4, ki je sestavni del te uredbe, pri čemer se za emisijo snovi iz naprave šteje emisija snovi zaradi poteka tehnoloških procesov, ki so značilni za posamezno skupino naprav, v katero se razvršča naprava, in emisija snovi iz drugih procesov, ki potekajo na območju naprave in so s procesom naprave tehnološko neposredno povezani.
(3) V zvezi z emisijo snovi se v skladu s to uredbo šteje za eno napravo več naprav, ki se razvrščajo v isto skupino naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe, če:

– naprave upravlja isti upravljavec naprave,

– naprave obratujejo zaradi istega namena,

– so naprave na istem funkcionalno zaokroženem območju in uporabljajo isto infrastrukturo za prevoz blaga, dobavo elektrike in drugih energentov ali oskrbo z vodo,

– je za to skupino naprav v preglednici iz priloge 4 te uredbe določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(4) Če na istem funkcionalno zaokroženem območju obratuje več naprav, ki se v skladu z določbami prejšnjega odstavka ne štejejo za eno napravo, je treba k emisiji snovi iz posamezne naprave prišteti emisijo snovi iz vseh drugih procesov, ki potekajo na tem območju, če so s procesom posamezne naprave tehnološko neposredno povezani.

(5) Če za posamezno skupino naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe poseben predpis ureja mejne vrednosti emisije snovi, vrednotenje emisije snovi, prepovedi, omejitve ali ukrepe preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi ali zadeve v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem ter prilagoditvijo obstoječih naprav, se v zvezi s temi zadevami določbe te uredbe ne uporabljajo.


(6) Za emisijo snovi iz posamezne vrste naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe, za katero poseben predpis iz prejšnjega odstavka ne določa mejnih vrednosti emisije snovi, velja mejna vrednost emisije snovi, določena s to uredbo, za posamezne zadeve v zvezi z vrednotenjem emisije snovi, prepovedmi, omejitvami in ukrepi preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi ali zadeve v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem ter prilagoditvijo obstoječih naprav, ki niso urejena v predpisu iz prejšnjega odstavka, pa določbe te uredbe.

4. člen


(izjeme)
(1) Določbe te uredbe se ne uporabljajo za emisijo snovi, ki nastaja pri:

1. uporabi malih kurilnih naprav, opredeljenih v predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav;

2. uporabi goriv v motorjih z notranjim zgorevanjem, če gre za tekoča ali plinasta goriva, ki so na trgu dosegljiva končnim uporabnikom, in ne gre za motorje iz predpisa, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih plinskih turbin z vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW in nepremičnih motorjev z notranjim zgorevanjem;

3. gorenju biomase na prostem;

4. aerobni razgradnji biološko razgradljivih snovi na prostem razen v napravah za proizvodnjo komposta ali v drugih napravah za biološko obdelavo odpadkov;

5. anaerobni razgradnji biološko razgradljivih snovi na prostem in na odlagališčih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odlaganje odpadkov;

6. gradbenih delih na prostem razen, če gre za emisijo snovi, ki nastaja na območju za pridobivanje mineralnih surovin, območju za obdelavo, predelavo ali skladiščenje mineralnih surovin ali območju za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in

7. obratovanju naprav, ki so namenjene obrambi države.


(2) Ta uredba se ne uporablja za mejne vrednosti vonjav, vrednotenje vonjav in prepovedi, omejitve in ukrepe v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem vonjav, ki jih povzroča emisija snovi.
(3) Ta uredba se ne uporablja za izpuščanje radioaktivnih snovi v zrak, ki nastaja pri emisiji snovi v zrak iz naprav.

II. OBRATOVANJE NAPRAVE


5. člen

(izpolnjevanje zahtev pri obratovanju naprave)


(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da naprava obratuje v skladu z zahtevami te uredbe.
(2) Naprava obratuje v skladu z zahtevami te uredbe, če so pri njenem obratovanju izpolnjeni naslednji pogoji:

1. obratovanje naprave ne vpliva škodljivo na zdravje ljudi, ki prebivajo ali se zadržujejo v okolici naprave, pri čemer se šteje, da naprava vpliva škodljivo na zdravje ljudi, če:

– višina odvodnika odpadnih plinov ni v skladu z zahtevami iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe, ali

– njena emisija snovi skupaj z emisijo snovi iz drugih naprav povzroča preseganje mejnih in ciljnih vrednosti kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja, določenega za to napravo;

2. obratovanje naprave zagotavlja varstvo ljudi in okolja pred škodljivim učinki onesnaževanja zraka zaradi emisije snovi, pri čemer se šteje, da naprava izpolnjuje te zahteve, če ne povzroča čezmerne obremenitve okolja zaradi preseganja mejnih vrednosti emisije snovi, določenih s to uredbo ali s posebnimi predpisi iz petega odstavka 3. člena te uredbe;

3. obratovanje naprave je v zvezi s prepovedmi, omejitvami in ukrepi preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi v skladu z zahtevami te uredbe in zahtevami posebnih predpisov iz petega odstavka 3. člena te uredbe, če se ti predpisi nanašajo na napravo;

4. za obratovanje naprave je pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, če je njegova pridobitev za obratovanje naprave s to uredbo predpisana, in

5. zagotovljeno je izvajanje obratovalnega monitoringa emisije snovi v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ali v skladu s programom obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki je določen z okoljevarstvenim dovoljenjem, če je pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave s to uredbo predpisana.

III. PRIDOBITEV OKOLJEVARSTVENEGA DOVOLJENJA
6. člen

(okoljevarstveno dovoljenje)


(1) Za obratovanje naprave, za katero je iz projektne ali tehnične dokumentacije razvidno, da bo na istem kraju obratovala vključno s poskusnim obratovanjem več kakor 12 mesecev, je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če se naprava uvršča med naprave iz:

– 1. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe,

– 1. in 2. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe ali

– 2. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe, če je za njo ali za napravo, katere sestavni del je naprava iz 2. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe, treba pridobiti okoljevarstveno soglasje v skladu s predpisom, ki ureja vrste posegov v okolje, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje.


(2) Okoljevarstveno dovoljenje je treba pridobiti tudi za obratovanje vseh naprav, ki se uvrščajo med naprave iz skupine 8 iz preglednice priloge 4 te uredbe, razen če na istem kraju obratujejo manj kakor 12 mesecev po njihovi postavitvi. Za naprave, ki se uvrščajo med naprave iz skupin 2.9, 2.10 v stolpcu 2, 7.4, 7.5, 7.21, 7.24, 9.1, od 9.3 do 9.8 in od 9.11 do 9.33 iz preglednice v prilogi 4 te uredbe, je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če naprave obratujejo zaradi izvajanja gospodarske dejavnosti ali jih upravlja oseba, ki opravlja s temi napravami gospodarsko dejavnost, ali če te naprave obratujejo zaradi obratovanja ali v okviru obratovanja drugih naprav, ki obratujejo zaradi izvajanja gospodarske dejavnosti.
(3) Če je v preglednici priloge 4 te uredbe za posamezno skupino naprav določen spodnji prag zmogljivosti naprave, pri katerem je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, se za zmogljivost naprave upošteva proizvodna zmogljivost naprave.
(4) Okoljevarstveno dovoljenje je treba pridobiti tudi za obratovanje več istovrstnih naprav, ki jih upravlja isti upravljavec naprave in so glede na kraj in glede na obratovanje med seboj povezane, na primer z uporabo istih objektov prometne ali energetske infrastrukture, če vsota njihovih proizvodnih zmogljivosti dosega ali presega spodnji prag zmogljivost naprave, določen v preglednici priloge 4 te uredbe, in so izpolnjeni naslednji pogoji:

– naprave so na istem kraju,

– naprave so priključene na skupno prometno, energetsko ali drugo infrastrukturo in

– naprave so tehnološko med seboj primerljive.


(5) Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za vsako večjo spremembo naprave iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena.
(6) Pri podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja naprav iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena se uporabljajo določbe te uredbe, ki veljajo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, razen za zadeve, ki so s to uredbo v zvezi s podaljšanjem okoljevarstvenega dovoljenja posebej urejene.
(7) V okoljevarstveno dovoljenje je treba vključiti:

  1. vse dele naprave ali stopnje procesa, ki so potrebni za obratovanje ali potekajo med obratovanjem naprave;

  2. vse pomožne naprave, ki so povezane z deli naprave, ali s procesom, ki poteka v napravi, če so glede na kraj umestitve ali svoje obratovanje pomembne za

– nastanek škodljivih vplivov na okolje,

– varstvo pred škodljivim vplivom na okolje ali

– nastanek drugih tveganj, ali pomembnih motenj v obratovanju naprave.

(8) Za napravo, s katero so povezane pomožne naprave ali jo sestavlja več delov, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po merilih iz preglednice priloge 4 te uredbe, je treba pridobiti eno okoljevarstveno dovoljenje.


(9) Okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti za obratovanje naprave, katere namen je raziskava, razvoj ali preskušanje novih surovin, goriv, proizvodov ali procesov v obsegu, ki je značilen za laboratorijsko ali poskusno obratovanje naprave, pri čemer se za tako obratovanje šteje obratovanje naprave, ki traja največ tri leta in zagotavlja zadostno količino proizvodov, da jih preskusijo tretje osebe pred sprejemom odločitve o dajanju proizvodov v promet ali njihovo nadaljnje preskušanje ali razvoj.

7. člen


(vsebina okoljevarstvenega dovoljenja)
(1) Okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega člena izda ministrstvo, pristojno za okolje, (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) upravljavcu naprave, če je iz vloge in dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da bodo pri obratovanju naprave izpolnjene zahteve iz 5. člena te uredbe.
(2) V okoljevarstvenem dovoljenju ministrstvo določi:

1. vrsto naprave, za katero velja dovoljenje;

2. lokacijo naprave, lokacije odvodnikov odpadnih plinov in njihove višine ter z odvodniki povezana merilna mesta;

3. proizvodno zmogljivost naprave in vrsto tehnološkega procesa, zaradi katerega naprava povzroča emisijo snovi;

4. vrsto goriva in parametre njegove kakovosti, če gre za napravo, v kateri se pridobiva toplota ali soproizvajata elektrika in toplota;

5. vrsto mineralnih surovin, polizdelkov ali izdelkov, ki se v napravi predelujejo ali obdelujejo;

6. mejni masni pretok ali mejno koncentracijo, če največji masni pretok presega mejni masni pretok, razen, če je za posamezno napravo s posebnim predpisom, ki ureja emisijo snovi iz teh naprav, določeno, da je treba določiti mejni masni pretok in mejno koncentracijo;

7. največje masne pretoke snovi iz naprave;

8. snovi, ki so vključene v seznam meritev prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisije snovi;

9. program prvih meritev in program obratovalnega monitoringa emisije snovi;

10. pogoje za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov in druge pogoje obratovanja naprave, povezane s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi;

11. pogoje v zvezi s poslovnikom in vodenjem obratovalnega dnevnika naprave za čiščenje odpadnih plinov;

12. ukrepe v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi, zlasti razpršene emisije snovi iz naprave;

13. čas veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, pogoje v zvezi z njegovim podaljšanjem in druge pogoje v zvezi z obratovanjem naprave, ki imajo vpliv na okolje zaradi emisije snovi.


(3) V zvezi z onesnaževanjem zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju določi tudi:

1. območje vrednotenja in merilna mesta na tem območju, na katerih je treba ocenjevati obstoječo, dodatno in celotno obremenitev,

2. vrednosti obstoječe obremenitve in največje dodatne in z njo povezane celotne obremenitve na območju vrednotenja,

3. za vsak odvodnik naprave posebej največje letne prostorninske pretoke odpadnih plinov in največje masne pretoke snovi, ki zagotavljajo, da največja dodatna in z njo povezana celotna obremenitev na območju vrednotenja ni presežena, če gre za napravo, za katero je treba izdelovati analizo obremenitev na območju vrednotenja, in

4. program ocenjevanja dodatne in z njo povezane celotne obremenitve, ki ga mora upravljavec naprave v skladu z 18. členom te uredbe izvajati na območju vrednotenja.
(4) Če pri zagonu ali zaustavitvi naprave ni mogoče preprečiti prekoračitve 2-kratnika mejne vrednosti emisije snovi, je treba v okoljevarstvenem dovoljenju določiti postopke, pri katerih:

– je treba napravo za čiščenje odpadnih plinov iz varnostnih razlogov zaobiti (nevarnost vžiga, zamašitve ali korozije),

– naprava za čiščenje odpadnih plinov lahko obratuje, čeprav zaradi premajhnega pretoka odpadnih plinov ni popolnoma učinkovita, ali

– zajemanje in čiščenje odpadnih plinov med polnjenjem ali praznjenjem vhodnih surovin pri nekontinuiranih proizvodnih procesih ni izvedljivo ali pa ne dovolj učinkovito.


(5) Če se v napravi iz točke 3.15, 4.1j, 4.1k, 4.10, 5.1, 5.2, 10.8 in 10.9 iz preglednice priloge 4 te uredbe uporabljajo hlapna organska topila ali halogenirana hlapna organska topila in je treba za obratovanje take naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s to uredbo ali v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, ali v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo halogenirana organska topila, se v okoljevarstvenem dovoljenju poleg vsebin iz drugega in tretjega odstavka tega člena določijo za hlapne organske spojine ali halogenirane hlapne organske spojine tudi:

– ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje emisije in čiščenje odpadnih plinov in rok nadomestitve nevarnih snovi z manj škodljivimi snovmi,

– največja letna količina nezajete in celotne emisije snovi,

– največji masni pretok iz naprave in največje masne pretoke iz posameznih izpustov naprave,

– največji urni prostorninski pretok odpadnih plinov pri posameznih izpustih,

– največja letna količina nevarnih snovi v odpadnih plinih, izračunana na podlagi največjih letnih količin nezajete in celotne emisije hlapnih organskih spojin in halogeniranh hlapnih organskih spojin in predpisanih mejnih vrednosti,

– pogoji za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov in drugi pogoji obratovanja naprave,

– izjeme v zvezi z izvajanjem meritev organskih topil v odpadnih plinih in

– rok nadomestitve nevarnih snovi z manj škodljivimi snovmi in varnostni ukrepi v zvezi z ravnanjem z nevarnimi snovmi v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, in s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo halogenirana organska topila.
(6) Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev naprav iz prejšnjega odstavka ministrstvo upošteva tudi navodila Evropske komisije o priporočenih tehnologijah uporabe hlapnih organskih spojin, ki povzročajo najmanjšo emisijo snovi, in o možnostih nadomeščanja hlapnih organskih spojin z drugimi snovmi.
(7) V dokumentaciji, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, morajo biti navedeni podatki in izračuni za določitev vsebin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, in priložena morajo biti tudi strokovna izhodišča izvajalcev obratovalnega monitoringa emisije snovi za določitev vsebin iz 7. in 8. točke drugega odstavka tega člena in vsebin iz prejšnjega odstavka.
(8) Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je iz dokumentacije, priložene k vlogi, razvidno, da upravljavec naprave ne more zagotoviti izpolnjevanja zahtev iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 5. člena te uredbe.
(9) Obliko in vsebino vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja objavi ministrstvo v elektronski obliki na svojih spletnih straneh.

8. člen


(naprave, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega)
Če se naprava uvršča med naprave, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, se za njeno obratovanje izda okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, če obratovanje naprave izpolnjuje zahteve te uredbe.

III.a Zahteve v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka


9. člen

(kakovost, ocenjena na podlagi koncentracije snovi)


(1) Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če ocenjena obstoječa obremenitev ali vsota obstoječe in dodatne obremenitve razvidno kaže, da je na katerem koli merilnem mestu na območju vrednotenja za snov, za katero je predpisana mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku, ugotovljeno, da njena koncentracija v zunanjem zraku zaradi emisije iz naprave presega katerokoli mejno koncentracijo ali ciljno vrednost, določeno v predpisu, ki ureja koncentracijo te snovi v zunanjem zraku.
(2) Vloga za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je iz ocenjevanja celotne obremenitve razvidno, da so za katerokoli merilno mesto na območju vrednotenja izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje izda, če iz dokumentacije, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, izhaja, da je za snovi, zaradi katerih je na območju vrednotenja presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku, potekel rok, po katerem je treba te mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku upoštevati, če:

1. dodatna obremenitev na nobenem merilnem mestu na območju vrednotenja zaradi emisije teh snovi ne presega 3 odstotkov predpisane mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku, ali

2. je v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi iz drugih naprav ali virov onesnaževanja zraka, ki vplivajo na celotno obremenitev na območju vrednotenja, ki kaže, da za te snovi mejne letne koncentracije oziroma ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku ne bodo presežene najpozneje 36 mesecev po začetku obratovanja naprave ali po podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja.


(4) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje izda tudi, če je iz dokumentacije, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da za snovi, zaradi katerih je na območju vrednotenja presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku, še ni potekel rok, po katerem je treba te mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku upoštevati, če:

1. dodatna obremenitev na katerikoli parceli na območju vrednotenja od dne, do katerega ta rok poteče, ne prispeva več kakor 3 odstotkov k celotni obremenitvi, ali

2. je v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi iz drugih naprav ali virov onesnaževanja zraka, ki vplivajo na celotno obremenitev na območju vrednotenja, iz katerega je razvidno, da za te snovi mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku ne bodo več presežene najpozneje 36 mesecev po roku, do katerega je treba te mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku upoštevati.
(5) Kot dokazila o izpolnjevanju zahtev iz 2. točke tretjega odstavka tega člena in 2. točke prejšnjega odstavka mora dokumentacija, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, vsebovati predlog ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi, ki bodo izvedeni pred rokom iz prejšnjega odstavka, in podatke o ukrepih preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi za druge naprave, ki z emisijo snovi vplivajo na kakovost zunanjega zraka na območju vrednotenja, vključno s podatki o morebitnem prenehanju obratovanja teh naprav ali spremembi tehnološkega procesa v njih, ki bistveno vpliva na kakovost zunanjega zraka.

10. člen


(kakovost, ocenjena na podlagi meril za varstvo ekosistemov)
(1) Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je na katerem koli merilnem mestu na območju vrednotenja, določenega za to napravo, iz ocenjene vrednosti obstoječe obremenitve ali vsote obstoječe in dodatne obremenitve razvidno, da je zunanji zrak na tem območju v skladu s predpisom, ki ureja žveplove okside, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku, čezmerno onesnažen zaradi preseganja:

1. mejne letne koncentracije za žveplove okside, določene za varstvo ekosistemov, če je območje vrednotenja ali njegov del na varovanem območju v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, ali

2. mejne letne koncentracije za dušikove okside ali mejne zimske koncentracije dušikovih oksidov za obdobje od 1. oktobra do 31. marca, ki sta določeni za varstvo ekosistemov, če je območje vrednotenja ali njegov del na varovanem območju v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
(2) Vloga za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če ocenjevanje celotne obremenitve pokaže, da za katero koli merilno mesto na območju vrednotenja, določenem za to napravo, za zunanji zrak niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje izda, če je iz dokumentacije, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da:

– letna koncentracija, ocenjena kot dodatna obremenitev, na nobenem merilnem mestu na območju vrednotenja ne presega 2 g/m3 za žveplove okside in 3 g/m3 za dušikove okside, ali

– je v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi iz drugih naprav in drugih virov onesnaževanja zunanjega zraka, ki niso naprave po tej uredbi in vplivajo na celotno obremenitev na območju vrednotenja, pri čemer je iz tega programa ukrepov izhaja, da zunanji zrak na tem območju ne bo več čezmerno onesnažen:

– za žveplove okside najpozneje 12 mesecev po začetku obratovanja naprave ali po podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja,

– za dušikove okside najpozneje 36 mesecev po začetku obratovanja naprave ali po podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja.

III.b Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka


11. člen

(ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka

  1   2   3


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət