Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
Ivan Minatti (1924)rojen 1924 v Slovenskih Konjicah, faliran zdravnik, partizan, po vojni diplomant slavistike, urednik v Mladinski knjigi, pomemben prevajalec (Mali princ) sodobne poezije slovanskih jezikov (srbske, hrvaške, predvsem makedonske (zlato pero), prevajal Racina, Koneskega, Janevskega poezija NOB, po vojni veliko razočaranje > intimizem – prepoznaven po podobah iz narave, z naravo impliciranim razpoloženjem lirskega subjekta, po mehkobi in liričnosti po vojni objave v Mladinski reviji, Sodobnosti, Dialogih, Prostoru in času, objava le treh kompletnih pesniških zbirk, kasneje izbori z novimi pesmimi: prva zbirka 1947 S poti (medvojna in povojna graditeljska in partizanska poezija), 1955 Pa bo pomlad prišla, 1963 Nekoga moraš imeti rad (1963), izbori navadno naslov Bolečina nedoživetega ali Prisluškujem tišini v sebi, nove pesmi v izborih: Termitnjak (1970), Ko bom tih in dober (1977), Oko sonca (1984), Vračanja (1995) hodil bolj po svojih poteh, posebnost Minatttijeve lirike: v časih borbenega in spodbudnega pesništva zelo tiha, koncentrirana na osebna doživetja, vsebovanost rahločutnega doživljanja narave, zlasti zimske in jesenske, veliko otožnosti, sanj, ljubezni (zbirki S poti očitani manko borbenosti, preveč mehakobe in sanjavosti), obravnava takrat tabuiziranih temah (smrt, erotika) S poti, 1947partizanska lirika – ječa, pohodi, posmrtni pogovori z materjo ljubezen do domovine vzbudil je ogorčenje, ker je premalo borben, optimističen, preveč je smrti
Pa bo pomlad prišla, 1955razpet je med usodo srca (notranjost, lep pogled na prihodnost) in kruto zunanjostjo zateka se k naravi, živalim, rastlinam romantični motivi forma moderne – tradicionalne štirivrstičnice
Pa bo pomlad prišla
minimalni odstopi od metričnega verza (intimizem približevanje naravnemu govoru, metrika ni nadstruktura, nekaj dodatno organiziranega), sproščen, mehak ritem (naglasni verz), rimanje sodih verzov poudarjanje narave (breze, ptice, druge živali) > otroškost, mladost, zaupljivost, naivnost, motivi pomladi, sanj, dežja, melanholičnost, žalobnost, kolektivni lirski drsi v vedno večjo pasivnost, homeostazija: dobro zmaguje, slabo premagano – pozitivnost, avtentičnost subjekta : objektivnost realnosti negativnega = romantika > napetosti, neskladje – prve tri kitice okoliščine; zadnji kitici nanašanje na konkretne subjekte, lirski subjekt na strani sanjačev, izkazuje njihovo vrednost (sanjavost, distanca, naivnost, pasivnost, ne znajo živeti) za Minattija značilno branje človek = drevo, trava, jagned – paralelizem usod Poslednja lučMegla se od strehe do strehe razveša. Na koncu poti žarijo iz mraka samotne in trudne obcestne luči. Koraki se bližajo in gredo dalje. Prazen obraz v visokem ovratniku zdrsnil je mimo v ivje in mraz. Drevesa kot straže ob strani stojijo. Megla se gosti. Skoz okna podstrešja – kdo neki še sanja? svetilka brli.
Nekoga moraš imeti rad, 1963obup, resignacija – tolažba v naravi meditativnost – eksterier se umakne brez rim
še hujše razočaranje kot prej, nesmisel do skrajnosti obrača se na druga bitja, da nadomeščajo tisto, česar pri ljudeh ni več
izbor Veter poje, 1963izbor Bolečina nedoživetega, 1964cikel Termitnjak, 1966–1969ni več prisluškovanja tišini še hujši svet termitnjakov – posmeh namesto bolečine umakne se s sveta Močvirje: oblastnik je velika riba, ki jé nas, ribice in črvičke oduren, nepregleden prostor prazen argument: "Jaz sem velika riba, ker sem velika." cirkulirano definiranje, bistvo avtoritete – vsi mislijo, da nekaj ve, ne dopušča dvoma groteskno – velika riba je lahko tudi svet, zgodovina brez ločil; grozne besede za veliko ribo so pisane z veliko
Močvirje IIJaz Velika riba sem Velika ker sem velika jaz velika riba sem Velika zakaj moj gobec je dovolj širok in moji zobje dovolj ostri jaz velika riba sem Velika zakaj modra sem in vidim dalje od vas modra sem in vidim dalje zakaj moji pašniki so tudi vaši jaz Velika riba sem Velika zakaj moje nepremično oko vse vidi tudi tvojo misel črv in tvojo ribica v molku zelene teme jaz velika riba sem Velika ker sem Velika in v mojem temnem labirintu je vsakomur natanko odmerjeno jaz velika riba sem Velika Nevidna in Neulovljiva zakaj moja plavut je najurnejša in moj udarec je zanesljiv
izbor Pesmi, 1971izbor Obraz, 1972izbor Ko bom tih in dober, 1973cikel, razdelek pritaknjen kasneje, nastajal 1999–71, izšel 1973 – poskus izstopa iz obupa, iskanje sredstva za izstop, poskus doseganja stanja onstran dobrega in zlega, vdanost, samota dokončna, lirski subjekt se ji več ne upira (drugače kot v Nekoga moraš imeti rad), odpoved subjektivizmu kot volji do moči, asimilacija v avet, drobne stvari, dobrota in tišina v naravni biti, šele približevanje temu hoče stanje onkraj dobrega in zlega, po katastrofi, ko se je svet razsul izgubljena kulturna tradicija, treba je začeti enigmatična besedila samota je temeljno določilo subjekta, ki se sreča s smrtjo stoično prenašanje nova intenziteta, odprtost – ukinja razdaljo med človekom in svetom asimilira se v naravni svet izjemno stanje, včasih spominja na smrt Cikel Ko bom tih in dober sega v novo stanje dobrote in tišine, onkraj zlega, kjer pa ni več človeka niti jaza. Jaz se vse bolj zliva z naravo, postaja vse manj človeški in vse manj prepoznaven. Umika se iz sveta in življenja, potaplja se v notranja stanja in v njih že čisto izginja. Minatti je tu začel ukinjati subjekt, saj je ta počelo zla, krivde in nesvobode. Konec je Minattijevega uporništva, pričenja se stanje negibnosti, ki je skoraj enako ne biti. Rešitev išče v stoičnem vztrajanju, brezčasnosti; to je izstop iz klasičnega pojmovanja časa. Pesem Ko bom tih in dober. Pesem je otožna, lirična, počasna. Govori o samotnih, na videz nepomembnih rečeh, ki jih postavlja v središče (molčeča okna, barje, ptice, zvonovi). Z njimi se pesnik čustveno identificira. Pod zaprtimi vekami
Pesem iz istega cikla Pod zaprtimi vekami. Pesnik se popolnoma obrne vase in se zlije z najmanjšimi bitji (kaplja, ptica, trava). Pesnik opušča pravopisna pravila, ni več ločil, so pa še vedno velike začetnice. Verzi so sicer spevni, vendar nihajo po neki svobodni, povsem individualni logiki. Zgradba je nekako dvodelna, zaključek je izrazit, ekspresiven, vzbuja strah (s polnimi usti krika padati). Stari plotovi in stare hiše namigujejo na nekaj odsluženega, obrobnega, nekaj, česar ne potrebujemo. Vez med jazom in svetom je pretrgana (ničesar čuti, ničesar videti, ničesar vedeti, ničesar čutiti). Gre za popoln izklop zaznavanja, intelekta in čustvovanja. Pesnik postaja nečlovek (ptica na zeleni strehi vetra, kaplja v srcu reke). Ocean trave je intelektualna metafora, ki poudarja živost, dinamičnost. Kaplja v srcu reke je potopljenost, pretakanje. Pesem je polna paralelizmov, naštevanj. vdanost onkraj bolečine, mir, tišina nerazpoznavni spomini – vračanje v otroštvo (pod zaprtimi vekami – ko izključi svet) strah se spremeni v krik, a mir je najvišja vrednota motivi iz narave, spomini, mir rad bi kričal, a tišina je močnejša
ni kitic, ločil, le velika začetnica (notranja členitev) kratki verzi, vse teži navzdol (ikonizira vsebino)
spanje, sanje, utrujenost; smrt želja po smrti Modra tišina: globina, mir Ptica, mravlja, kaplja: zrak, zemlja, voda eno bitje v ogromnem prostoru Konec: ni ravnodušno Nedoločniki: nanaša se na vsakogar distanca + zadržana udeležba
Rad jih imammolčeča okna s cestami in hrepenenjem pod pol zaprtimi oknicami rad jih imam steze ki z drobnimi stopinjami drže do samotnih dreves staro samotno drevo rad jih imam daljne zvonove nad zamišljenim barjem in otožne ptice v ločju rad vas imam tihe drobne stvari Nihče te mi ne vzame mehki zeleni pogled trav nihče mali rdeči čudež ciklame nihče topla dišeča julijska prst ki te odsotno pretakam med prsti vse bolj bom tvoj - ko bom tih in dober Tudi jaz
trava med travami drevo med drevesi bom stal z razprostrtimi rokami in objemal zvezde oblake in ptice in se povaljal s tabo zemlja dolgo dolgo takrat ko bom tih in dober tudi jaz.
Pesmi, 1977Pesmi, 1980Oko sonca, 1982zadnja faza: visoka stopnja estetike, čistost lirike, nova zlitost, jezikovno-besedno ustvarjanje sveta (besedno slikarstvo), navideznost mimetičnosti = prečiščena estetika gledanja, obstoj stvari = popolni umik subjekta, osebnega glasu, premik človeškega v rastlinski svet, odsotnost metafore človek = narava, narava > = človek zlitost, harmonija nova, čista, prosojna svetloba ob soočenju s smrtjo, milina, duhovna svetloba drobni motivi: golobje oko, vodna gladina, stolp ne kot simboli, ampak dokaz za lepoto, drobci življenja, vredni pozornosti vživi se v stvari – drevo je kot človek, vse je nekaj drugega citatnost, medbesedilnost (Temna vrata Lili Novy) preteklost in sedanjost lahko sobivata v zavesti sončna svetloba povezana s pomladjo, a– mlade veje se zaganjajo, pričakovanje v Okno sonca, zlivanje sodobnosti in preteklosti RekaTisoč sonc v razdrobljenem zelenem zrcalu reke. Iskra ob iskri! Na muževnih mladicah vrb zlatasta očesca zajčkov, šumeča igra zvokov vzdolž brega. Iskra ob iskri. Koliko pričakovanja v koreninah. Koliko silovitosti v zagonu mladih vej – ko da zardevajo ob dotikih marčnega vetra. Ponoči, v topolih, buči jug. Oknov zbirki Oko sonca (1984) bližanje svetu (okno), pomembnost glasovja, fragmentarnost, droben dogodek neznanega rešilca, svet je oživel > tople barve, vizualnost, kvadrati (hiša, okno), podoba zaokroženosti, kroga (sonce, oko, O)
– ostanki impresionizma in ekspresionizma seveda je prilagojeno novim izpovednim potrebam
Sama sva, jagned7 Pod zaprtimi vekami8
gimnazija v Novem mestu leta 1943 so ga zaprli Italijani leta 1944 je bil v koncentracijskem taborišču (Buchenwald, Auschwitz), ki ga je preganjalo vse življenje nato je maturiral in diplomiral iz slavistike različna uredništva, veliko je prevajal (poljska lirika, ruščina) 10 let je bil lektor in predavatelj v Frankfurtu medtem je doktoriral iz Goetheja, a so ga obtožili političnih spletk veliko je potoval (Mongolija) rojen v Beli krajini, ki ga je zelo zaznamovala (težko življenje, preprosta družina) masovno izseljevanje v ZDA in Kanado v 80. letih se vrača v pokrajino predhodnikov, kjer je nepopačeno življenje: lepota pokrajine trdo življenje ta dvojnost Bele krajine:
Paternu
Kos Vidmar
Zadravec (1980) intervju v Sodobnosti in Kako pišejo Življenje: Lojze Krakar je bil v nemškem koncentracijskem taborišču; tako je l. 1965 napisal zbirko Umrite mrtvi, ki govori o teh izkušnjah. Vedno ga je spremljal občutek krivde, ker je preživel, mnogi tovariši pa so umrli. Prevajal je iz poljščine, francoščine, tudi mongolsko liriko preko ruščine. Prva zbirka je Vzpon mladosti (1949). O njem so pisali: Janko Kos, Boris Paternu, izbor lirike Izbrane pesmi (1971), izbor Poldan (1980 plus študija Franca Zadravcda). Paternu pravi, da je skozi Krakarjevo poezijo mogoče prebrati vse razvojne faze slovenske poezije. Zadnja zbirka je izšla l. 1993. Paternu ga imenuje klasik v modernizmu in modernist v klasiki. Krakar je bil pesniški samohodec. Piše tudi o temnih poteh in o svojih grenkih izkušnjah (obtožen je bil sodelovanja pri atentatu na jugoslovanskega veleposlanika v Nemčiji). Njegove zbirke: Cvet pelina (1962), Med iskalci biserov (1964), Noč, daljša od upanja (1966), Nekje tam čisto na robu (1975), Sporočilo (1978), Romanje v Kelmorajn (Koeln na Renu, 1986). Zadnja je Tu in onstran. Zbirke: veliko izborov njegovih pesmi tudi knjige za otroke (Sonce v knjigi) dolgo je pesnil: začel je po vojni, umrl je 1995 V vzponu mladosti, 1949V vzponu mladosti, 1949: graditeljska lirika – socialistični realizem: kolektivni subjekt, družbena tematika, optimizem tradicionalni postopki: retoričnost, opisnost, pripovednost Cesta mladosti bil je v Buchenwaldu sonet Pesnikovo drevo v taborišču smrti, zbirka Vzpon mladosti, 1949 to, kar je zdaj, je poseben privilegij tudi kozmos, narava, sonce podpirajo človekovo dejavnost formalno dovršeno naravnano v prihodnost: delamo zase in za zanamce komunizem: odpovejmo se danes, da bomo uživali jutri ne zveni tako neznano! Razpoke: že konec 40. let znamenja, da skupnostna utopija ne bo vzdržala odstopanja od enoumne teze, utilitarne poezije zapovedana smer, kulturno-politična podpora tudi zgodovinske okoliščine kažejo na razpoke kultura in politika sta delovali podobno – vse moteče so izgnali, utišali ali ubili
spominska raziskovalna knjiga o koncentracijskih taboriščih Goethe, Buchenwald sonet (edino te so lahko pisali v taborišču, ker so si jih lahko zapomnili – za Krakarja sicer ne vemo) upanje, da morda umetnost ima neko moč
Cvet pelina, 1962Subjekt je v intimizmu tako kot v romantiki nekaj pozitivnega, avtentičnega, objektivna realnost pa nekaj negativnega. Zato pride med obema do napetosti, do neskladja. Krakar je l. 1962 izdal zbirko Cvet pelina, pesmi pa so nastajale že v začetku 50. let. Pelin daje grenak okus, ki je temeljno spoznanje subjekta, ko začne razmišljati, v kakšnem svetu živi. osebna tematika – že po naslednji generaciji subjekt se izloči iz kolektiva, sanje se niso uresničile protest, obsodba nove brezdušnosti, napetosti pobegi v iluzije so le kratkotrajna rešitev že modernejši postopki: 2. oseba ednine a ideal, ki se ni uresničil ideal se vedno umakne Kolodvorska restavracija- odprta dan in noč, vanjo se zatekajo vsi, ki ponoči ne spijo, edina odprta kavarna Pesem Kolodvorska restavracija. Besedilo je zelo ritmično, zato je bilo tudi uglasbljeno (Jerca Mrzel). Pesem je v daktilnem verzu in je kitično urejena ter rimana. Kitice niso vse šestvrstične niti vse osemvrstične. Pesem torej ni stanca oz. oktava. Pesnik si je dovolil variranje med šest- in osemvrstičnimi kiticami. Večina verzov se konča kot neka zaključena skladenjska enota, kar je namig na tradicionalnost. Naslov pesmi pa kaže na tisto, kar je moderno, nenavadno. Železniška postaja je prostor prehoda, tam se zadržujemo le začasno. To je javni, neintimni prostor. Krakar izpostavi železniško restavracijo. Ta restavracija je odprta celo noč, tako da se lahko tja zatečejo ljudje, ki nimajo kam spat. Zato tja hodijo marginalci, izkoreninjenci. Avtor samega sebe postavi v to družbo in se tudi poimenuje (natakar, Krakar). V pesmi nastopajo ljudje, ki so doživljali poraze, razočaranja, nekaj čakajo, radi bi se premaknili v boljši svet, omejeni so na to, da se vsak večer srečujejo v kolodvorski restavraciji. Krakar jo primerja s peklom. Zaključek pesmi napoveduje obup, povoženost. Ti ljudje so reveži, berači. V pesmi se rimata besedi pir in vsemir (vesolje in pivo). Ljudje v pesmi razmišljajo o času, želijo si drugačnega življenja, kot ga živijo. Ljudje v pesmi so odpadek, smeti, odpadek družbe. V pesmi je prisotna tudi samoironija (koga briga, zakaj Krakar ob tej uri še tukaj čemi). Značilna je tudi pogovornost. ni več zanosa nad svetom, ampak melanholija urbano okolje: tujost, brezbrižnost
hrepenenje po življenju – tam so lepi, čisti, tu pa osamljeni Vlak: pot, ima svoj cilj, ljudje pa ne obup – v tem hladnem svetu nimamo kam
dokaj jasne slika mladine 70. let
"Krakar" – vnaša avtentičnost, lirski subjekt postane avtor Oblika: ottava rima/stanca a ni jamb, temveč daktil (občutek vožnje z vlakom)
/klasična, tradicionalna forma, nepredvidljiva razdeljenost rim, moške in ženske klavzule/ situacija v 50. letih nepesniški, veristični motivi, metaforika pekla
AvtoportretZdajle ob enih ponoči sem kot Picassojeva slika: oči nekje zunaj mene votlo gledajo vame in v tole srce, ki držim ga na dlani koščene roke, v srce, velikansko in temno kot zemeljska krogla ponoči; vse je vijugasto v meni in vse je koničasto zunaj in neki skrivnostni obraz z napisom "Žena poeta" gleda od daleč iz kota kot laik na to zavozlano in nerazrešljivo podobo z naslovom "Pesnik ponoči".
Med iskalci biserov (1964)Cikel 10 pesmi Med iskalci biserov. Končno besedilo se vrača k prvi pesmi. Cikel je nastal na podlagi časopisnega članka (reportaže), kako živijo iskalci biserov. Biser je nekaj dragocenega, redkega. Biseri so vodilna metafora tega cikla (metaforični simbol) za nekaj redkega, dragocenega, kar pa ni lahko dobiti, za kar si človek prizadeva, naporno išče in nikoli zagotovo ne najde; ni zagotovila, da bo to, kar išče, v resnici tudi našel. Že sama pot iskanja je naporna, da človek na njej že obupuje, vendar nikoli do konca ne obupa. Človek v njem trpi, dvomi, a vztraja. Ocean, ki ga mora iskalec biserov premagati, je grozljiv in močnejši od posameznika. Prva in deseta pesem se začneta enako: gredo, gredo. V četrti pesmi cikla je subjekt jaz. Nekaj ga nagovori, ga imenuje čudna bela riba. Sprašuje ga, kaj sploh tu počne. Gre za osebno zaznamovano izpoved, čeprav je v celotnem ciklu človek poistoveten z iskalci biserov. Močno sporočilno težo nosijo prilastki, oznake kvalitet. Skoznje razbiramo občutja subjekta (temna večnost, potopljeni kip, slepo tonem, čudna bela riba, trd plevel, slepe rože). To so prilastki, ki konotirajo negativna stanja zunanjega sveta. Združuje kontraste (pisan raj je enak peklu, prevrnjeno nebo, večnost, grob in ocean). Kratki verzi evocirajo počasno branje. Na najbolj ekspresivnih mestih dobimo občutek trdosti (prevrnjeno nebo, odmrmram). Občutja zgoščenosti in intenzivnosti podpira tudi raba ločil (npr. klicaji, ki evocirajo neizpodbitnost). Pesem govori torej o utopičnem projektu in spraševanju, kakšen je smisel le-tega. naslov po ciklu (vsaka pesem ima svojo obliko) metafora! tema nevarnega, samotnega iskanja – tipično za takratne pesnike biser = simbol za nekaj dragocenega, jedro človeka, povezan s sanjami, čustvi, lepim v svetu nima prave cene, a zanj se je treba truditi, tvegati, premagati je treba groteskni ocean bolj sveža metaforika, oblikovno bolj razvezana 5. pesem iz cikla: namesto darovanja je v svetu trgovanje že upor proti potrošništvu, ki pozablja na subjektivne kvalitete V sedmi pesmi cikla je pesniški subjekt ti. Nekdo ga sprašuje, mu svetuje; ta nekdo je nek večvedni jaz. Pesem je iskanje odgovora o smislu, naporu, cilju. To vprašanje je postavljeno v luči smrti, konca (tudi biseri umro). Dejanje vedno odmakne človekovo končnost, omejenost, tu pa se temeljno vprašanje čemu postavlja ravno skozi smrt. Tveganju iskanja biserov je postavljena alternativa: saditi riž, izkopati vodnjak, roditi otroka, vdano nositi križ (torej stoično sprejemanje trpljenja, mirno živeti). Živimo namreč samo enkrat.
temna večnost nemih rib. Kakor potopljeni kip slepo tonem proti dnu. Kam, sprašuje ribji trop, čudna bela riba - kam? S kamnom v grlu odmrmram: kaj sprašujete me - v grob! Plaho rastejo v temo slepe rože, trd plevel. Kot prevrnjeno nebo sveti se zelen pekel. Kje si, školjka, ki srce mi ponujaš? Krikni v noč, da zaslišijo roke tvojo prošnjo na pomoč! VII.
Komu bo žejo pogasilo, komu bo lakoto utešilo, kar našel boš na morskem dnu? Na njivi raje vsadi riž, vodnjak pred hišo si izkoplji in rod svoj rodi in pokoplji in bogu vdano nosi križ. Že tisoče jih je bilo, a tebe več ne bo nikoli, in vedi, ti slabič oholi, da tudi biseri umro. Noč, daljša od upanja (1966)od druge polovice 60. let pesmi brez naslova prva srečanja s tujo izkušnjo cikel Ognjemet ob Seni – moderna civilizacija, sproščenost, kozmopolitizem pozitivni svež pretres, skušal je posnemati nadrealizem Pri psu, ki kadi
cikel Cvetočega maja – moto o Krakarjevi breztemeljnosti – nomadstvo, stanje duha distopija – dvom, sesipanje vizije komunizma, žrtve niso vredne cilja
Kolumb pa potuje ...univerzalna situacija – utopija, zaprti svet, oblast ima pravico prepovedovati in odločati, a prepovedi so absurdne: strah, ljubezen – destruktivna čustva, makiavelizem – cilj opravičuje sredstvo, pomembno je, da eden od njih pride do cilja, nova zemlja je večno nedoselgiva – absurdna argumrntacija poveljnika, velika metafora družbe, simbolna vredsnost 100 – zaključena vrednost oblikovno: ni kitic, rime, logike, kompozicijo nosijo smiselno povezovanje dveh verzov v dvostišje, do »ne poslušajte« - performativ tekst brez katarze, poante
Vdanost, 1970Predlogi, 1971 – satiričnoNekje tam čisto na robu, 1975Zbirka Nekje tam čisto na robu iz 1975 se začne z umikom iz kolektivnega gibanja. Krakarjev subjekt je vse bolj odmaknjen in osamljen. V zadnji pesmi, ki je kontrast prvi, si subjekt želi nazaj med ljudi; ugotavlja, da je človek družbeno bitje in ne more večno živeti v samoti. Tam si človek lahko le zdravi rane, a se potem spet vrne v družbo. Besedila v zbirki so bolj svobodno oblikovana. Zgodi se prozaizacija verza; verz se podaljša, ni več riman, je le še delno speven. Pesem Sam kakor vrana po snežni planjavi. Polna je podob iz nam bližnje narave, kmečkega sveta in odmaknjenih podob. Pesem je ena sama podoba samote, osamljenosti. Kontrast pesnik zaznamuje z barvami (črna vrana, bela snežna planjava, rdeča kri na beli nevestini rjuhi). Vidno je stopnjevanje (kožuh preboden na mestu, kjer je srce) od krvi do smrti (mušica, ki se vtopi v latvici mleka). Lirski subjekt na koncu ne govori več, čemu je podoben in v čem je temu podoben, potem govori v svojem imenu o nekih željah. Govori v pogojniku. Želi si čudeža (čakam na čudež). V pesmi sta pomešana modernizem in klasika. Ima le eno kitico, vendar bi jo lahko razdelili na štirivrstičnice, saj ima vsak četrti verz piko. Ni rimana. Rimo nadomešča paralelizem podob, skladenjski paralelizem. Verz se kljub temu bere tekoče (je daktilski). Daktil pa slabše slišimo, saj so verzi notranje členjeni. Daktilska shema je zabirsana s skladenjskimi mejami, ki se zarežejo na tista mesta, kjer jih ne pričakujemo. Krakarjev vrh – vračanje k tradicionalnim vrednotam (etos, narava) vraščenost v naravo, ki je v resnici doma primarna samota
izčiščena, zgoščena, a čutno nazorna poezija o smrtnosti, samoti, iracionalnosti človeka najprej opis zatočišča na robu sveta – tu si celi rane, nato bo šel naprej ne resignira do konca – umakne se, da bi lahko nadaljeval Zgrmel sem na dno spet se vzpostavlja njegova vera (vera prednikov) muči ga minljivost, a s poezijo jo lahko ujame in fiksira previdna raba besed, da ne bi uničil dragocenega Potrpite, takoj grem, le tole želim še povedati
sam je v svetu – sprašuje se, kdo je povsem obrnjen vase
črno belo itn. s tem se izpostavi kot piko na sredi sveta zelo slikovito brez prave notranje orientacije, a teži k nečemu pozitivnemu želi si v nek človeški odnos, hoče se odpreti ni obupa – upanje, čaka na čudež izredno močna želja ("najesti") Oblika: mirna, pričakujoča govorica nenavadna, razumljiva metaforika enjambement – odmor, poudarki v službi sporočila, dinamizirana razmerja ni več kitic, a so 3 deli (stavki, tudi vsebinsko utemeljeni)
s tem se oddalji od zloma subjekta (Zajc itn.) pogojnik; velika želja
pesem bi bilo mogoče razstaviti v kitice Sporočilo, 1978vračanje v preteklost, iskanje temeljev, Bela krajina najlepša konstrukcija nostalgičnega pogleda, pozaba slabega, pozitivnost iskanja
Opazno je vračanje v preteklost, rekonstrukcija sveta, ki ga ni več. Glavni nosilec idealizacije preteklosti je simbolna bela barva. Realije, ki se kopičijo, so obarvane z belo barvo, ki hkrati opisuje distanco in čistost. Gre torej za posebno dvojno perspektivo. Pesnikovo videnje v pesmi je zelo subjektivno. Vidi mizo, pipo, družino okrog mize, domače živali, sosede, župnika (primarna vaška skupnost). V pesmi so običaji (vol, prekrit z Miklavževim plaščem). Na koncu se pojavi jaz. Kamenčka v očeh pomenita otrdelost, bolečino, spoznanje. Beli kosmi snežink so solze v očeh. V pesmi se srečujeta subjektivno in objektivno. Subjektivno objektivno predeluje. Verz je klasičen, amfibraški dvanajsterec. Vendar je prekrit s prozaizirano strukturo (vejice, pomišljaji). Rime ni, tako da je zvočna komponenta spet zabrisana. Pesem je spominska izpoved, ki vsebuje tudi vrednotenje. Ta izpoved podeljuje stvarem posebno vrednost. Romanje v Kelmorajn, 1986
Klinopisi, 198810. 12. 2009 |
tudi preproste ljubezenske izpovedi, tradicionalna oblika verzov, metafor (pretežno idejna orientacija)