Sodobna slovenska književnost

səhifə	9/18
tarix	24.06.2016
ölçüsü	1.14 Mb.

1 ... 5 6 7 8 9 10 11 12 ... 18

Janez Menart

rojen 1929 v Mariboru, pri sedmih letih umre oče, pri petnajstih mati,
najmlajši od štirih pesnikov, diplomant primerjalne književnosti in slovenščine, urednik, prevajalec, dramaturg, akademik
za intimiste erotika idealizirana, varovalo pred hladnostjo in brezbrižnostjo človeških odnosov, trenutek sreče, ki hitro ugasne in zdrsne v deziluzijo, ostane želja, neuresničljiva idealiteta (izrazito pri Zlobcu) : Menart pri tem izjema; erotiki se posmehne, ponorčuje se iz mladostnih iluzij, do erotike je ironično zaostren; zaveda se odsotnosti ideala
povezanost z romantično in realistično tradicijo, mojster forme; popolno obvladovanje jezika, urejena oblika > prevajanje romantike, renesanse (Shakespeare, Byron, Villon, Ronsard, Hugo, Prévert)
v 70. letih polemika z modernizmom, parodiranje modernizma zaradi njegove nesmiselnosti in deformiranosti > velja za konservativnega avtorja (Antisong: stranščna poezija), modernizem kot zanikanje vsega lepega, dobrega in resničnega

Pesmi štirih, 1953:

več kot 20 intimističnih pesmi, spoznanje sive resničnosti

Alegorija

V roki svinčnik, list pred mano.

Luna, zvezde, mrak in mir.

In neslišno, kakor misli,

leze muha čez papir ...
Leze, leze čez vrstice,

leno leze preko njih;

kruha išče - kaj jo briga

iz srca napisan stih!

racionalni prikaz dvopolnosti sveta čustva : banalnost

Jaz

Pred ogledalom nem stojim

in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz,

vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči

in vprašajo: "Sem jaz res ti?"

In trezno pravi mu moj jaz:

Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

jaz sem le jaz, ki se mu zdi;

in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem

uganka meni in ljudem.

nerazumljiva uganka, nespoznavnost
javni jaz : intimni jaz se srečata pred ogledalom

Balada o pivskem bratcu

Za njene ustnice vabece

zvrnila sva likerje rdece,

za njene lepe rjave oci

sva rum zlampala do noci.

Za njene crne, crne lase

crnino zlivala sva vase.

Potem moj bratec je zaspal,

a jaz sem komaj, komaj stal.
Za njeni drobceni nozici

sem trescil v zid dve steklenici.

Ne vem, zakaj sem ves pijan,

ne vem, kaj pil, dokler ni dan

zagledal dve pijani zolni,

denarja prazni, vina polni.

Ko se je zemlja odvrtela,

sva sla drugam in spet zacela.

Spet rum, spet liker, spet polnoci

in... oh, tri dni in tri noci.

Tri dni sva ljubico topila,

vendar je nisva utopila

razpetost je med iluzijo otroštva in sivo vsakdanjostjo (razveljavljanje, depoetiziranje sveta) – prvi uporablja pogovorno besedje in ubeseduje banalna prizorišča (mesarija, ulice, revne sobe ...) > nato upor, humor, fantastika

Jesenski dan

Mrak. Sivina. Gole veje.

Zgrbljen starček sred poti.

Hlad in praznost. Prsi greje

le spomin nekdanjih dni ...
Mračna soba. Na blazini

bledi materin obraz.

Hlad. Tiktakanje. V tišini

topli, božajoči glas ...

"... gresta, gresta po ravnini

Zlati vitez, Črni škrat ...

Tam v daljavi, v mesečini

na višini Sinji grad ..."

Oh, kako bi rad v tem mraku

sedel k vznožju, kot takrat,

in poslušal o junaku,

ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja

vlažne, sivkaste meglé

in otožno me spominja

pravljic, ki pod križem spe.

Prva jesen, 1955

jesen = metafora razočaranja, prva samostojna zbirka, prvi sadovi življenja, otožno nihanje med sanjami in resničnostjo, ljubezen = zanos in smrt, simboličnost naslova: deziluzija, razočaranje nad pričakovanjem idealne erotične ljubezni, razočaranega mladega življenja nad skladnostjo in smiselnostjo življenja, osamljenost, prevaranost lirskega subjekta > upor razočaranju, vztrajanje: humor, samoirona, sarkazem + tolažba minljivost bolečine
klasična oblika, romantični motivi, veristične podobe
minljivost (lepote, mladosti in nikoli uresničenega ljubezenskega čustva) v bivanjskih in ljubezenskih pesmih, smrt v Vojnih slikah

Stara pesem

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil,

saj nate stavil sem, kar sem imel,

saj mnogokrat se mnog je že pogubil,

ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.
Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil

in ti želel nezvestega moža,

da ti bi njega, on spet drugo ljubil,

in bi še ti v ljubezni mlin zašla.

Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil,

in tvoj preljubi drugo, ti pa glej,

da tudi on bo tisto drugo izgubil

in svet se bo vrtel lepo naprej.

deromantizirana ljubezen, dezidealizacija

vojna, Vojne slike = pričetek zbirke, razlog Menartove žalosti (nemoč nasproti nasilju) zelo drugačne, brez patosa, ideologije tragičnosti, ki bi smrtp ovzdignila – drastični izseki, izostritev na eno podrobnost,

Padli gverilec

V temni gošči pod nasipom,

koder je iztiril vlak,

teden dni je ležal v blatu

s kroglo v hrbtu mlad mrtvak.
Gnilo lice, gnile roke.

Muhe, črvi in mrčes.

V dlani puška. Na kopitu

dvaintrideset zarez.

izbris ideologije že v naslovu

naturalistične skice vojnih prizorov, nenavadni motivi (žarek skozi preluknjano čelado)

odstonost heroizacije smrti

Celuloidni pajac

Vse je zaigrano,

vse je šlo k hudiču.

Kar mi da življenje,

je kot ničla k niču.
Sem samo pajacek,

ki ga stre mezinec.

Žal, da tak pajacek

nosi v nogah svinec.

Če spustiš pajacka,

ko stoji na glavi,

se spet sam od sebe

na nogé postavi.

V tem je vsa nesreča,

vsa obstojnost niču,

sicer vse odšlo bi

prav zares k hudiču.

motiv: utečena, konvencionalna metafora, človek = igrača višjih sil
/ trezno gledanje na življenje

/ minimalizem
/ ironija, stoičnost

krhkosti pajacka > kontrast: pajacek se postavi na noge = obstojnost
/ ironija, stoičnost
dvoumnost: ali je pajackova obstojnost pozitivna ali negativna?
/ pogovornost

filozofija stoičnega vztrajanja, premagovanje nihilizma z vitalnostjo, voljo , značilna kombinacija ironije in melanholije

pesem zadnjega dela zbirke, ki govori o preseganju razočaranja, pogovornost značilnost Menartove poezije, humoren pogled na stiske sodobnega človeka, bivanjska tema obdelana na svež, humoren način – pogled na celoto je porazen (ničla, iti k hudiču pomeni izgubiti se brez obstanka)
nesreča je. Obstojnost je lahko nekaj, kar traja, ali pa tisto, kar stoično prenašamo. Vse, kar se človeku zgodi, je začasno, saj se vedno postavi zopet nazaj na noge.

SVITANICA

Sivkasto nebo,

z vzhoda mlečni sij;

majska noč; toplo;

ura blizu tri.

Prej sem bil še tam,

zdajle hodim tod.

Preden vstane dan

bom nekje drugod.

Bledih zvezd sijaj,

cesta brez luči...

Vendar grem. Le kaj

vodi me v temi?

Mar nagon duha,

ali zakon cest,

ali skrita sla,

ali pesem zvezd?

Res je le: nebo,

z vzhoda mlečni sij,

majska noč, toplo,

ura blizu tri.

Časopisni stihi, 1960:

naslovje, podnaslovljenost /objave, mali oglasi, osmrtnica, aktualno/, poglavja so časopisne rubrike, številčenje strani, zapisi potujočega novinarja, likovna oblikovanost, posnemaqnje vizualne poezije = parodija – duhoviti epigrami > publicistika, vsakdanje, nakazovanje odprtosti poezije v življenje, aktualnost, probleme sodobnega človeka + depoetizacija poezije, odpiranje poezije resničnosti, doživljanju vsakdanjega človeka, razlepotenost stvarnosti
dinamična, fantazijska, neabstraktna metaforika, eksistencialni nemir, satira iz upora, vztrajanje, kljubovanje, satiričen, kritičen (do domačih in svetovnih deformacij), ironičen, humoren, a hkrati prizadet odnos, raznovrstnost motivov (zgodovinski prizori, kmečko okolje, velemesta, naduti bogataši, novopečeni birokrati, izgubljeni proletarci, izpraznjene kmetije) – zgoščanje homorja v v epigramih in satirah, usmerjenost satire v jezikovni purizem, v literarni in likovni modernizem, v splošno kulturno revščino in v marginalizacijo kulture ter v materialno bedo kulturnih delavcev
podoba pesnika: zgubljen v življenju, reven državljan brez smisla za pridobitništvo, torej družbeno nekoristen
bližanje jezika živemu govoru slovenskega kmeta, delavca, časopisne komunikacije, tudi govoru izobražencev in birokratov (besedilo v tujem mestu s tujejezičnimi citati)

Pesnikovo jutro

V odmevajočem ušesu jutra

lajajo psi.

Njih lajež je suh,

škrtajoč

kot škatla vžigalic.

Črni čekani gorá

so zgrizli

neovohljivo luno.

Nanjo so lajala srca

na zvenkih, napetih verigah

V črni kotel neba

meče sonce razsekane,

okrvavljene

ude ubite noči.

Grla lajajo

suho in rézko.

Iz molka v molk

hlastajo nestrpni koraki

in tarejo pesek

kot zmrznjena trupelca

majskih hroščev.

iintimna izpoved, značilna za Menarta, podoba razlepotenja sveta, predstave v besedilu grozo in gnus vzbujajoč – romantični toposi (mesečina, sonce, jutro, nebo, srce). Te predstave so razjedene s popolnoma nasprotnimi, npr. s kakofoničnimi zvoki in deformacijo (psi – vodilni motiv; hrošči). V tej pesmi so te živali negativno predstavljene: čekani, strupi, grla. Zvoki so rezki, hrupni, hreščeči (lajanje, škrtanje, koraki tarejo pesek). Veliko pridevnikov je deležnikov stanja, ki govorijo o nekem končanem nasilnem dejanju (razsekati, okrvaviti, zgristi, ubiti, zmrzniti). Verzi niso enako dolgi, ne gre za štirivrstičnice. Že s samo kombinacijo soglasnikov je dosežen vtis disharmonije. Opazimo reminiscenco na Župančiča: iz roda v rod (Župančič), iz molka v molk (Menart). Konec pesmi je v molku.

Povojni portret, humor, ironija, karikirana podoba sodobnega

Podeželski plakat

POZOR!

Kulturno-umetniško društvo »MIR«

vabi vso Faro

vse mlado in staro

LITERARNI VEČER

Berejo

štirje mladi

literadi:

kapetan Ković

palček Anton

Janez Minartti

Čiro Vrag

(ODMOR)

Po prireditvi

ob Kapljici Božji

PROSTA ZABAVA S PRETEPOM

(Pridite z noži!)

ODBOR

velike : male začetnice, pravopisne in stvarne napake > odnos do književnosti in jezika na podeželju

/ imajo radi literaturo

kontaminacija Ivan Minatti in Janez Menart

. Sodi v razdelek Objave. Izmenjujejo se verzi, pisani v samih velikih črkah, in verzi, pisani po običajnih pravilih. Plakat v pesmi je reklama za literarni večer. Tisti, ki ga je pisal, ne zna pravopisa in pravil pisanja. Beseda literadi namiguje na človeka, ki ima rad literaturo, a se nanjo nič ne spozna. Kajetana Koviča preimenuje v Kapetana Kovića, Pavčka v Antona Palčka (priimek pred imenom je znak birokracije). Ivan Minatti je v pesmi Janez Minarti (pomešal je med Minattijem in Menartom). Ciril Zlobec je Čiro Vrag. To kulturno-umetniško društvo ne razlikuje med literarnim dogodkom in veselico, saj se po kulturnem dogodku napoveduje zabava s pretepom. Ohranja se podeželskost (vabljena je vsa fara). Vse je torej na isti ravni (umetnost, poezija, pretep, zabava, Cerkev). Tipografska oblikovanost besedila je posledica tega, da je naslovljeno kot plakat. Je rimano na ključnih mestih.

likovno oblkovanje

Croquis^¹⁰

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv –

življenja otipljiva prispodoba.

V kozarčku konjak; nizko izpod roba;

in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;

lenobno rišem: hišica, drevo,

nad hišo sonce, klopica pred njo

in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše,

in lepa žena, ki med rože leže . . .

A v tem natakar vljudno predme seže,

pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,

kako opleta sem ter tja s prtičem

in skoraj žalostno za njim zakličem:

“Gospod natakar, še en konjak, prosim!”

! vizualna oblikovanost v zbirki Časopisni stihi, likovna oblikovanost v izadji, prisotnost likovnega dekorja po dolgem času

Hrepenenje:

hrepeni po točno določenih, dosegljivih rečeh ( Cankar)

želi idiličnost, harmonijo  v kontrastu s kavarno, kjer utaplja žalost

še vsakdanjosti ne more dobiti – 50. leta so bila bolj revna
Oblika:

4 kitice s po 4 verzi

2. kitice: kot bi nastala v kavarni

jambski enajsterec

ni carmen figuratum – oblika nima sporočila
Marmor = življenje: mrzel, siv
Natakar: usoda, ki izbriše iluzije
Konec:

zabaven, kot da se distancira od sebe ("skoraj žalostno")

vse, kar preostane, je, da na novo gradimo, kar usoda poruši

v zadnji kitici tudi ni rime ABBA

To besedilo je bolj osebnoizpovedno. Ne bere se več linearno, na nekem mestu opusti enovrstičnost in se razmešča po prostoru. Gre za croquis, kar pomeni skico, na hitro narisan osnutek brez sofisticirane tehnike. Je predloga za nekaj večjega, bolj sintetičnega, trajnejšega. Na papirju so krogci, ki ponazarjajo polito barvo oz. črnilo oz. konjak. Besedilo temelji na opisu stvarnosti, nato na dogodku in na koncu na govornem dejanju. Opis je dveh vrst: opis realnega okolja (kavarna, miza, kozarec konjaka), nato početje (risanje z razlitim konjakom); druge vrste opis je opis tega, kar riše. Riše sanje, idilične harmonične podobe, kakor bi jih risal otrok (hiša, sonce, drevesa, stezica). Riše tudi, kar otrok ne bi narisal (žena, ki med rože leže), nekaj, kar riše osamljen moški. Nato pride naatakar, ki vse pobriše, saj je to zanj umazanija. Konča se z govornim dejanjem, rešitev zoper minljivost naših sanj. Pričakovali bi upor, resignacijo, obup, zgodi pa se, da subjekt vzklikne: »Še en konjak, prosim.« To zveni odprto. Ne vemo, ali gre za upor ali ne. Vizualno oblikovanje je še vedno podrejeno pomenu, zato to še ni prava vizualna poezija. Besedilo je drugače klasično (jambski enajsterci in deseterci, štirivrstičnice). Pesem je klasično intimistična (razkol med stvarnostjo in idealom).

Semaforji mladosti, 1963:

izbor in nove pesmi

razdeljene so glede na barve semaforja + še manjše skupine, epigrami
Bela pravljica, 1963:

obsežna pesnitev

domotožje
Pesnik se predstavi, 1969: izbor

Spomenik brez podstavka, 1969

Pesniški list, 1972
Pesmi o naših dneh, 1973:

ob 20-letnici Pesmi štirih (spet vsi štirje)

Srednjeveške balade, 1973:

pripovedna poezija – balade ob 400-letnici kmečkih uporov

prvotno kot ep Poslednji Celjan^¹¹ – nedokončan, v mladosti

iz zgodovinskih virov – uporni slovenski duh

zanimanje za to že iz otroštva

leta 1990 je dodal prolog, epilog in pridige (pojasnjevanje družbe, zgodovine)  Srednjeveške pridige in balade

historična oblika za zgodovinsko temo

Srednjeveške balade, 1973

400-letnica velikega kmečkega upora – univerzalne človeške usode, moč : nemoč, bogastvo : siromaštvo, tujskost : domačnost, redka starinska splošno znana leksika, nadaljevanje zbirke Srednjeveške pridige
popularnost zaradi oblike in narativnosti, v dveh kasnejših baladah (Neiztrohnjeno srce in Prekop) nibelunški verz (jambski trinajsterec s cezuro po sedmem zlogu), balada balade po obliki in formi, zgodovinskost snovi (srednji vek) , navajanje virov

Kmečka balada

Med rožami na oknu zadnji dan poseda

in mrak se niža.

Nad mizo v kotu bogec gleda

zgubljeno s križa.

Zdaj hiša je brez gospodarja

in brez sinu.

Praded se s snaho grênko pogovarja

na zid z zidú

Vsi so odšli, pod križe in po svetu,

grunt je brez rok,

sam je zdaj plug in oreh v zadnjem cvetu,

sam v kotu Bog.

Poslednji žarek krvaveče

čez mizo gré

in skozi naslonjalo stola meče

na pôd izrezano srce

družinske slike, 4 generacije, osamljenost, zapuščenost, sugestivnoist opisa

Za Menarta je značilen epski talent, zna pripovedovati. Hotel je napisati moderen slovenski ep. Za predmet svojih epsko oblikovanih balad je vzel dogajanje srednjega veka ter 16. in 17. stoletja. Naslanja se na številne zgodovinske vire in ob posameznih pesmih razloži zgodovinsko ozadje pesmi. Besedila so balade bolj v oblikovnem kot v pomenskem smislu. Manjka jim fantastičnost, so pa elegične (razpleti zgodb so tragični). Motivi: kmečki upori, sežigi čarovnic, obleganja gradov, izgon Židov iz mest, ropanje, vitezi). S temi motivi Menart opisuje univerzalne probleme (socialna nasprotja med bogatimi in revnimi, med gospodarji in brezpravnimi, nacionalna nasprotja, razmerje med krščansko Evropo in turškim islamom, duhovna nasprotja: dogma herezija; znanost, vraževerje). Eksistencialne teme: nesvoboda, minljivost življenja, norost zaradi prestanega trpljenja, predsmrtno kesanje, prelomljene obljube. Balade so vse napisane v nibenlunškem verzu, ki ga poznamo iz Prešernovega Prekopa in Neiztrohnjenega srca. To je dolg, dvodelen verz (7 +6 zlogov). Ta verz daje vsem besedilom pripovedno monotonost, čeprav so le-ta dramatična, temeljijo na konfliktu.

Coprnica

Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,

z razbojniško koreto jo peljejo čez trg ...

Zaman jo v klošter vabil trebušen je opat,

zaman je grizla hlapce, ko so je vlekli v grad.

Tri dni jo je pod križem pestil brkat birič,

da naj prizna gospodom, da z njo je spal hudič.

Zmrcvarjena ležala je v kevdru poleg vrat,

ko k njej prišel je rihtar svoj sodni lon jemat.

Potem kanclir prišel je, za njim še njen stražar

in potlej še njen pater, a ta je bil že star ...

Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,

z razbojniško koreto jo peljejo čez trg.

Na trgu je grmada, na njej obeljen drog,

na drogu rjava ketna in purgerji okrog.

V visokem sivem turnu zamrl je plat zvona,

veriga na grmadi utrujeno rožlja.

Menih požegna zadnjič, tri križe naredi

in rabelj na treh krajih tri bakle v les spusti.

Na sodnem odru mrko, zaviti v svoj škrlat,

sede kanclir in rihtar in pater in opat;

in zro v igrivi ogenj, ki zvito truplo cvre

in molijo za patrom: "Gospod, usmili se!"

U–U–U–U U–U–U–

/ ni je mogel posiliti

/ ironizacija: koga naj se usmili?

1564 prva in 1714 zadnja žrtev

15., 16. stoletje – sežiganje čarovnic (grešni kozli za grehe vasi)

pripovednost
Posameznik:

postavi se na njeno stran – je za posameznik

Konec: ironičen
Oblika:

nibelunški verz  Prešeren

arhaizmi: danes v pogovornem jeziku

število 3

monoton ritem – morda kot udarci usode

. Feministke bi brale: Patriarhalna družba uničuje neukročeno žensko. Tu ne gre za eno samo žensko, pač pa je univerzalna žrtev totalitarnega nadzora, žrtev izvajanja moči. Pesem je stilizirana z izrazi, ki sodijo v starejša, zgodovinska obdobja (kevder za klet, ketna, turn, požegnati). So tudi izrazi, ki jih danes ni več (kancelir, rihtar). Arhaični izrazi: opat, birič, pater. Lirskega subjekta ne opazimo. Besedilo je vrednostno orientirano. Gre za ugovor, za ironično razgaljanje cinizma. Pripovedovalec je na strani žrtve. Oblast je sicer prikazana v vsem sijaju, hkrati pa je brezdušna in perverzna. Vidimo premmoč množice nad posameznikom. Coprnica je univerzalna, saj gre za preganjanje svobodnega posameznika.

Pod kužnim znamenjem, 1977

zadnja zbirka, odnos do kmečkega sveta (poroka s kmetico iz Bele krajine) > teme podeželja, praznjenje, odmiranje tradicionalne vere

Statve življenja, 1981:

vse je bilo razprodano  izbor (ponatis vseh zbirk)

Menartova poezija:

zelo komunikativna

estetsko prečiščena

nekonvencionalen, ni tabujev

teme: otroštvo, resignacija, ironija, satira, bolečina

ambivalentnost

lep, nevaren svet

na koncu se nostalgično vrača v mladost – zaradi minljivosti

Jesenski dan^¹²
človekova nespoznavnost

jesen – pustost

Oblika:

5 kitic s po 4 verzi

prestopna rima

enobesedni stavki – upočasnjevanje, vse gre spat, melanholija

poskus pobega v otroštvo, pravljice, a ne uspe
Intonacija: pada – iztrošenje
Piramidalna zgradba:

1. edini glagol vnaša spremembo, toploto

2. ritem – tiktakanje, minevanje

3. pravljičnost, hitrejši ritem

5. le še spomin na pravljice

Coprnica^¹³