Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
graditeljska poezija, VOJNA POEZIJA, 1945-1949Stanje družbe po 2. svetovni vojni: zmaga revolucije, Kocbek opozarja osvoboditev : svoboda ena vrsta svobode – osvobojen narod, posameznik pa seveda še ni svoboden uveljavitev enopartijskega sistema socialistični realizem – administrativno vodenje kulture in literature, načrtovanje in programiranje prekinitev duhovnih tokov s srednjo in zahodno Evropo med vojno je bil spontan aktivizem, zdaj pa postane obvezen OBNOVA, GRADITELJSTVO spreminjanje v brezrazredno družbo, v kateri bomo vsi srečni, brez konfliktov svet bo urejen, kot mi hočemo bližamo se komunizmu daješ, kolikor lahko daš, in dobiš, kolikor potrebuješ mnoge spremembe > literarno dogajanje: možnost objavljanja v revijah in kasneje knjigah + konflikt umetnost : oblast čas po 2. svetovni vojni: med vojno pisali, a težko - natisnjeni zbirki Kajuha in Bora - slovensko pesnišvo upora, brigade imenovale po slovenskih literatih, medtem ko nasprtoniki niso imeli kulturnega zaledja takoj po vojni uveljavitev revolucije, najbolj stalinističen čas, do 1948 zelo zaostrene okoliščine, do takrat graditeljska poezija, tudi mobilizacijska, kolektivistična, lopatarska, kramparska poezija skupnega duha in izrekanje kolektivnega subjekta - idejno ozadje gradnje srečne družbe brez konfliktov, nasprotij, zlitje posameznika z družbeno celoto, spreminjanje sveta z voljo in dejanjem > optimistični toni, naravnanost v prihodnost, v središču delovni duh, čas pionirjev, mladincev, udarnikov ... komunisti izpeljali gradnjo nove družbe v poeziji retorična privzdignjenost, deklamacijskost, apologetski slog, hvalnice in ne kritike, izrazi monumentalnosti, na izpostavljenih mestih (konec, začetek) gesla, tudi popolnoma propagandne tendence - oblika tradicionalna, štirivsrtičnice, soneti Lojze Krakar: Cesta mladosti (Krakar preživel Dachau > optimizem, vera v življenje + krivda zaradi umrlih), "sončev lesk v lopatah" poezija nima estetske, temveč dokumentarno vrednost - kljub dodelani zunanji formi vsebina preveč pragmatična - nadaljevanje socialnega realizma (pred vojno Seliškar, Jarc, Klopčič), levičarske poezije druge polovice 30. let + naslonitev na sovjetske vzorce - spontano sodelovanje različnih generacij pesnikov od simbolista Župančiča do ekspresionistov zaradi vpliva politike neenakomerno razporejene objave (Bor, Seliškar) - preživeli objavljali medvojna besedila po vojni Hribovšek v vojni padel, Balantić do 1984 prepovedan, častila ga je politična emigracija, gre za poezijo diaspore, dominsvetovske tradicije Župančič (iz zdravstvenih razlogov ni mogel v partizane, a partizanstvo pozdravljal, vezal simbolizem in graditeljsko poezijo): Kolednica mladih brigad Prva povojna leta so bila v znamenju obnove države. Partija je prišla na oblast že 1943 z dolomitsko izjavo. Po vojni je prevzela totalno oblast in nadzor nad vsemi področji življenja. Dogajale so se volitve z eno samo listo. Alternativa je bila izločena (bele in črne kroglice na volitvah). Dogajala se je agrarna reforma z obveznim zadružništvom. Podjetja so se podržavljala. Montirali so sodne procese zoper namišljene sovražnike (dahavski procesi). Pri teh procesih je šlo za ljudi (intelektualce), ki v Dahavu niso pomrli in so jih obtoževali kolaboracije. Prostovoljno delo je bilo tako rekoč obvezno (mladinske delovne brigade). L. 1948 je bil informbiro. Imeli smo nerešena mejna vprašanja z Avstrijo in Italijo. 50. leta so nekoliko bolj sproščena. Pojavljajo se šibka znamenja demokracije: delavski sindikati, začetek samoupravljanja. Družba je bila naravnana v industrializacijo (takoj po vojni mostovi, ceste in železnice, potem tovarne). Začenja se splošna proletarizacija. Množice so se selile v mesta, kjer je vladalo pomanjkanje. Finančno in kadrovsko smo morali podpirati ostalo Jugoslavijo. O tem govori Kocbekova pesem Črno morje, kjer vsak slovenski potoček s Savo vred odteka na jug. V veljavi je plansko gospodarstvo (petletke). Pesnili so graditeljsko poezijo, poezijo, ki je hotela ustvariti novega človeka. Ta poezija se je pesnila v 2. pol. 40. let, 1945-1950 porušena domovin ain partijsko vodenje javnega ćivljenja, prikrito nasilje zoper vse nasprotnike oblasti, tudi le drugače mislečih - volitve brez opozicije, agrarna reforma: kmetom vzeta zemlja, dana drugim in združevanje teh v zadruge (Partljič), ljudi "prostovoljno" na gradbišča cest in železnic (cesta bratstva in enotnosti LJ - ZG - BEO)
nenadni poliltični preobrati, npr. 1948 konec prijateljstva s Sovjeti = informbirojevski spor z izstopom Jugoslavije + nerešene meje med fedaracijo Jugosolavijo in severnimi sosedami Italijo in Avstrijo, vzpostavitev con A in B centralizirana oblast, centralni komite v Beogradu + cerkev popolnoma izključena iz javnega življenja v 50. letih pa sledi odmik od te smeri. Mnogi književniki so bili kritično razpoloženi do oblasti: Rožanc, Kocbek, Kovačič, Torkar, Vitomil Zupan. v 50. letih prva znamenja delne demokratizacije z navidezno emancipacijo delavcev in s sociološkim čudežem t. i. samoupravljanja, usmerjenost v pospešeno industrializacijo > množična proletarizacija - množične selitve v mesta, kjer ni dovolj prostora, delovnik od 6.00 d0 14.00 - pomoč jugu, podobna situacija kot danes v Italiji (rek Sava teče dol in Kocbek) - nacionalno vprašanje tabu pojav planskega gospodarstva namesto ekonomije višek : manko z nerealističnimi petletkami politika posega v umetnost, ta se počasi umika od zapovedanega socrealizma, uvoženega iz SZ - poveličevanje dela, delavcev nadzorovano šolstvo, cenzura medijev, prepoved publikacij politične emigracije, dvomljivci v partijo utišani: Igor Torkar na Dachau, Branko Hofman na Goli otok, Kocbek v stanovanju mikrofon, Zupan in Kovačič v zaporu, Rožanc prepoved dramskega besedila Topla greda leta 65
1957 Boris Ziherl + realistični pisatelji Potrč, Kranjec ukinili Besedo [*manjka besedilo*], 1964 ukinitev Perspektiv, Pučnik obsojen na 7 let zapora, beg v Nemčijo po vojni objavljajo preživeli borci, graditeljska poezija, Balantič, Hribovšek – diaspora v Argentini nadaljuje predvojno dominsvetovsko poezijo in je do konca 80. let prezrta pred začetkom druge petletke ok 1949 prve razpoke v kulturno-političnem monolitu – Kidrič: slace bomo pustili, kaline pa naučili – poučil je puščavca, ne pa slavca navidez nekonfliktno razmerje med politiko in kulturo > konflikti > najprej odmik od kolektivizma, posameznik le del množice > subjektivizem: pesmi se odrekajo upovedanemu izrekanju družbene funkcije človeka avtorji individualno noto – predvojna generacija in pozna dvajseta leta, včasih simbolisti, ekspresionisti, nova stvarnost – pesništvo Boža Voduška (1905) 1939 edino pesniško zbirko Odčarani svet – jedka deromantizacija in velik občutek za materialno-duhovno krizo, objavljal v reviji Novi svet (kasneje Naša sodobnost, Sodobnost), že konec 1949 pesmi samotnega, zamanskega iskanja, nemira, dvoma, občutka krivde zaradi hudih etičnih prekrškov, trpljenje s sizifovsko vztrajnostjo Avtorji, ki kažejo na novo: So tudi izjeme, omenimo tri: Edvard Kocbek (šele mnogo pozneje izdane partizanske pesmi; Kocbeka je namreč partija obsodila zaradi štirih novel Strah in pogum). Drugi dve izjemi: France Balantič in Ivan Hribovšek. Hribovšek je bil Kocbekov sodelavec. Bil je urednik ilegalnega glasila krščanskih socialistov v OF (revija Dejanje). Decembra 1944 se je pridružil gorenjskim domobrancem in se maja 1945 umaknil na Koroško. Skupaj z ostalimi so ga vrnili Jugoslaviji, tu pa so ga ubili. France Balantič je ves čas čutil neko tujstvo, rad je bral ruske pesnike, pisal je postekspresionistično, postdekadentno poezijo. Bil je interniran v Gonars. Pridružil se je vaškim stražam in novembra 1943 umrl v postojanki Grahovo. Postane kultni pesnik slovenske politične emigracije. Seveda pa so obstajali avtorji s kulturnim spominom. Pokazali so, da je graditeljska poetika slepilo, prevara, nekaj praznega, nekaj, kar ne more biti vsa resnica sodobnega človeka, in nekaj, kar ne more obveljati za umetnost. |