Zvoki šestih strun 2008 marko feri, kitara Spored: Federico Moreno Torroba
|
|  Yüklə 63.5 Kb.
|
| 7. aprila 2008 ob 19.30. uri
Dvorana Slovenske filharmonije Zvoki šestih strun 2008 MARKO FERI, kitara Spored: Federico Moreno Torroba (1891–1982) Sonatina
Allegretto–Andante–Allegro Miguel Llobet (1878–1938) Dve katalonski ljudski pesmi Scherzo–Vals
Tango de la Casada Infiel (Tango nezveste žene) Suite Valenciana (Valencijska suita) Preludi–Cançoneta–Dansa * Pavle Merkù (1927) Dremle mi se, dremle (hrvaška ljudska) Ej, hory, hory (slovaška ljudska)
Variacije na temo Djanga Reinhardta Frederic Hand (1955) Late One Night Dušan Bogdanović (1955) Jazz sonata I. Allegro–II. Lento–IV. Vivace Marko Feri je večkrat dokazal, da mu je pri srcu glasba španske nacionalne šole. Tudi na zadnjem ljubljanskem koncertu nam je postregel s tovrstno ustvarjalnostjo, ki izročilo pozne romantike prežema z lokalno folklorno barvitostjo. V prvi polovici dvajsetega stoletja se je glasba v številnih deželah “osvobodila” in vrnila k svojim koreninam. Skladatelji so ponovno odkrili duh svojega naroda in od tod zajemali umetniški navdih. Federico Moreno Torroba (1891–1982) sodi v generacijo Špancev, ki so dolga leta uspešno združevali evropske glasbene tokove in domače ljudsko izročilo. Začetno glasbeno izobrazbo je pridobil pri svojem očetu, ki je bil organist in učitelj na madridskem konservatoriju. Kompozicijo je pozneje študiral pri Conradu del Campu in se že od svojih začetkov zapisal nacionalnem slogu. Bil je izjemno ploden avtor zarzuel (španske različice komične opere), še posebno pa je zaslovela Luisa Fernanda, ki je bila uprizorjena več kot 8-tisočkrat. Za kitaro ga je navdušil slavni Andrés Segovia, ki se je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja lotil ambicioznega načrta za spodbujanje uveljavljenih sodobnih skladateljev k pisanju glasbe za kitaro. Torroba je bil celo prvi, ki se je temu vabilu odzval in ustvaril vrsto skladb, ki so dolga leta sodile v železni repertoar kitaristov. Čeprav so se časi malce spremenili in tovrstna glasba ni več tako pogosto na sporedu, bo njegova topla melodika zagotovo ganila in očarala marsikaterega poslušalca. Sonatina v A-duru znova dokazuje, da se moda sicer spreminja, a trajne vrednote živijo naprej. Največje ime kitarske poustvarjalnosti prvih treh desetletij dvajsetega stoletja je zagotovo Miguel Llobet (1878–1938). Rojen je bil v Barceloni in kmalu postal učenec Francisca Tarrege, bil je prvi in najboljši dedič mojstrovega izročila. Že leta 1900 – med veliko svetovno razstavo v Parizu – je bil Llobet eden najbolj iskanih umetnikov na recitalih in večernih prireditvah. Sledila so velika gostovanja po Evropi ter Severni in Južni Ameriki. Po prvi svetovni vojni je bil eden najbolj priljubljenih in hkrati najbolje plačanih glasbenikov v deželah Latinske Amerike. Še posebno je njegova zvezda žarela v Buenos Airesu, saj ga je tamkajšnje ozračje tako začaralo, da je včasih igral tudi po več koncertov na dan – in tako mesec ali dva ... Llobet je zapustil približno sto skladb za solo kitaro in kitarski duo, večinoma priredbe. V izvirnih skladbah (25) se kaže vpliv Chopina, Wagnerja in impresionistov, vse skupaj pa izžareva izredno umetniško in obrtno zmogljivost. Njegovo življenjsko delo je gotovo zbirka desetih (oz. 14) katalonskih ljudskih pesmi v priredbi za solo kitaro, ki je nastajala daljši čas. Zaradi skladateljevega izjemnega poznavanja glasbila ter filigranske obdelave in lepote pomeni zbirka prelomnico v dotedanjem ustvarjanju malce naivnega in nerodnega prirejanja druge glasbe za kitaro. Vincente Asencio (1908–79) ima žal takšno usodo kot številni španski skladatelji, katerih slava je v glavnem ostala utesnjena znotraj državnih meja. Asencio je od vseh rojakov, ki se ozirajo za starejšimi mojstri nacionalne smeri (v njegovem primeru bi lahko potegnili nekaj vzporednic s Torrobo), naredil največji odklon in ubral svojo pot. Med njegove najpopularnejše skladbe sodita Collectici intim (napisana na začetku sedemdesetih let 20. stoletja za kitarista Narcisa Yepesa) in Suite Valenciana, ki Asencia kažeta kot avtorja modernega in bogatega harmoničnega ter melodičnega izraza. Suite Valenciana morda ni tako kompleksna in mikavna, kot so Collectici, je pa v zadnjem času ena najbolj priljubljenih med njegovimi številnimi deli za kitaro in pomeni intimni homenaje kraju njegovega življenja. Čeprav je bil rojen v Valencii (tam je živel do smrti), imajo tako rekoč vse njegove kitarske skladbe katalonske naslove. Pavle Merkù je bil rojen leta 1927 v Trstu. Renesančna razvejanost različnih zanimanj, neutrudljiva radovednost ter upor proti predalčkanju in številnim stereotipom so lastnosti, ki kažejo zanimivega človeka, pravega enciklopedista. Merkù se ima predvsem za glasbenika skladatelja, vse drugo naj bi bili konjički, ali če ga dobesedno citiram: “Namesto križank rešujem jezikovne probleme.« Seveda je to preveč skromna vizitka. Merku je pomemben filolog, esejist, etnomuzikolog, slavist/slovenist, imenoslovec, urednik in kritik, član SAZU, večkrat nagrajen za svoje dosežke. Rojen je bil v narodnostno mešani meščanski družini. Čeprav v otroštvu sploh ni govoril slovenščine, se je po drugi svetovni vojni vpisal v zadnji letnik klasične gimnazije (liceja) v Gorici in se po maturi odločil za študij slavistike v Ljubljani. Končal ga je leta 1950, 1960 je doktoriral na univerzi v Rimu. Z glasbo se je začel ukvarjati pri treh letih. Njegova najpomembnejša učitelja sta bila Ivan Grbec in Vito Levi iz Trsta. Kot urednik na tržaškem radiju se je zgodaj navdušil nad raziskovalnim delom. Največ časa je posvetil Benečiji oz. Reziji in še posebej Terski dolini, ki je bila skoraj neznana slovenska enklava. Seveda je etnomuzikološko, zgodovinarsko in zbirateljsko delo vplivalo na njegov glasbeni izraz. Merkù kot skladatelj je na začetku plaval v mladostni pozni romantiki in neoklasicizmu, potem se je navezal na predvojno moderno Kogoja, Osterca, Berga in Dallapiccole, tretje obdobje njegovega ustvarjanja naj bi bilo “nadhistorično”, to pomeni, da je v svojih delih povezoval različne skladateljske tehnike med avantgardnim in minulim. Poskusil se je v različnih zvrsteh, največ pa je dal na komornem in zborovskem področju. Merkù je že dolgo pomemben del splošne in glasbene kulture Slovenije, žal pa je, tako kot marsikdo onkraj državnih meja, slabo znan in redko navzoč na naših odrih. Vse življenje se je boril proti tej nevednosti in ljubljanskemu “centralizmu”, kot kaže pa je preveč neodvisen in ponosen, da bi moledoval za svoj prostor “ob koritu”. Marka Ferija in Pavla Merkùja povezuje skupna usoda zamejcev, ki si za svoje delo in izjemno kakovost zaslužita več pozornosti in priložnosti na matičnih tleh. Floa
Kubanski skladatelj, kitarist in dirigent Leo Brouwer (1939) je ena najbolj častitljivih osebnosti kitarskega sveta. Skladatelj, ki je hkrati kitarist in ustvarja z inštrumentom v rokah, je še vedno izjema. Le bežen pogled na sporede kitarskih koncertov nas seznanja, da je večina skladb prirejenih ali so nastale izpod peres ljudi, ki glasbila ne igrajo. Zdaj ko imamo v zakladnici lepo število kakovostnih del ter se inštrumentu ni več treba boriti in dokazovati, se čedalje bolj oziramo po skladbah, ki bi na kitari zvenele bolj naravno, sproščeno, ki bi jih lahko igrali lažje, učinek pa bi bil lahko boljši. Pogrešamo Giulianija, Tarrego in Lobosa ter čakamo na njihove naslednike – dejstvo, ki še dodatno poudarja pomen Lea Brouwerja in podobnih umetnikov. Kot skladatelj je Brouwer izredno dojemljiv in prilagodljiv, zna sprejemati in preoblikovati zunanje (glasbene) pobude. Presenečata lahkost in prešernost njegovega sprehoda v različnih stilih, glasbenih zvrsteh, obdobjih. Nocojšnja skladba je posvetilo enkratnemu džezovskemu kitaristu Djangu Reinhardtu, ki je bil velika zvezda predelektrične dobe, eden redkih, ki so vplivali na glasbenike iz ZDA. Pravijo, da je živel med ribolovom, biljardno mizo in kitaro. V mladosti se je ponesrečil in pravzaprav igral le z dvema prstoma leve roke, vendar to ni omejevalo ciganske spretnosti njegovih rok. S Stéphanom Grappellijem sta bila vodilna člana legendarne zasedbe Hot Club de France, njegova največja mojstrovina je verjetno skladba Nuages (oblaki), ki jo je Brouwer vzel za temo v nocojšnji skladbi. Ameriški kitarist Frederic Hand je bil rojen leta 1947 v New Yorku. Študirati je začel pri devetih letih, šolanje je sklenil na Glasbenem kolidžu Mannes, kjer danes tudi sam poučuje. Leta 1972 mu je Fulbrightova štipendija omogočila pot v Anglijo in izpopolnjevanje pri Julianu Breamu. Poleg pedagoškega dela ter koncertiranja na kitari in lutnji se Hand ukvarja tudi s skladanjem in prirejanjem. Najbolj je zaslovel s filmsko (Kramer proti Kramerju) in televizijsko glasbo (Sezamova ulica). Bil je gostujoči umetnik na festivalih Mostly Mozart in Marlboro Music, kot solist je nastopil z Newyorškim filharmoničnim orkestrom, Waverly Consort in orkestrom St. Luke`s. Že dvajset let je uradni kitarist Metropolitanske opere iz New Yorka. Leta 1999 je nastopil v ciklu komornih koncertov (s Placidom Domingom, Lucianom Pavarottijem in dirigentom Jamesom Levinom). Bil je nominiran za nagrado grammy, prejel pa je emmy za televizijsko glasbo. Handovo glasbeno zanimanje sega od renesanse do jazza, hkrati je odličen improvizator. Poleg filmske in televizijske glasbe se rad spogleduje z Broadwayem; vodi kitarski oddelek na Newyorški univerzi, njegove skladbe igrajo najboljši svetovni kitaristi, kot so John Williams (nominacija za grammy za skladbo Prayer) in David Russell. Dušan Bogdanović je bil rojen leta 1955 v Beogradu. Študiral je v Ženevi (kitaro, orkestracijo in kompozicijo), in sicer pri znanih in pomembnih umetnikih, kot je recimo A. Ginastera. Skoraj trideset let je živel v ZDA, danes je profesor na ženevskem konservatoriju in hkrati izredno cenjena osebnost v kitarskem svetu, in to kot izvajalec in kot skladatelj. Bogdanović je bil zmagovalec mednarodnega tekmovanja Glasbene mladine v Beogradu, dve leti pozneje pa tudi prestižnega tekmovanja v Ženevi. Leta 1977 je imel ameriški debi v Carnegijevi dvorani. Skladanju se je zapisal zelo zgodaj. Kot odličen improvizator se je Bogdanović pogosto zatekel k jazzu in ljudski glasbi z različnih koncev sveta. Z leti se je njegov glasbeni jezik izoblikoval in utrdil v enkratno zlitje klasične evropske glasbe, jazza in etna. Jazz sonata ponuja odličen vpogled v njegovo (po)ustvarjalnost, saj bomo slišali večino zgoraj naštetih lastnosti. Nocojšnje delo (prvi stavek) omogoča, da se izvajalec sam poda v improviziranje, drugi stavek je žalostinka, ki zajema iz bogate zakladnice balkanskega folklora, zadnji stavek pa igrivi ostinato. Žarko Ignjatović Kitarist Marko Feri, rojen leta 1967 v Trstu, je glasbo študiral na tržaški Glasbeni matici in diplomiral na tamkajšnjem konservatoriju Giuseppa Tartinija v razredu prof. Pierluigija Corone. Izpopolnjeval se je na številnih mojstrskih tečajih v tujini z vrhunskimi kitaristi in docenti – Manuelom Barruecom, Davidom Russllom in Albertom Ponceom. Dosegel je nekaj odličnih rezultatov in nagrad na mednarodnih tekmovanjih. Kot solist nastopa na mednarodnih glasbenih festivalih v Italiji, Sloveniji, na Hrvaškem, v ZDA, Mehiki, Avstraliji, na Japonskem, v Španiji, Nemčiji, Franciji, Romuniji, Bosni, Srbiji, Albaniji, Avstriji, Belgiji. Veliko koncertira v različnih komornih zasedbah in v mnogih glasbenih projektih: igral je v duetu, triu in kvartetu kitar, z godalnimi kvarteti, kot solist z orkestri. Trenutno pa nastopa z Gorni Kramer Quartetom, v duetu z jazzovsko pevko Martino Feri, s flavtistom Ettorejem Michelazzijem, z orkestrom Komornega orkestra Concordia, v projektih tango opere Maria de Buenos Aires Astorja Piazzolle in Opere za tri groše Kurta Weilla. Večkrat je že snemal za italijansko radijsko in televizijsko hišo RAI, za RTV Koper Capodistria in za TV Slovenija. Poleg rednega solističnega in komornega koncertiranja se Marko Feri kulturno vsestransko uveljavlja znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji, tudi z mnogimi nastopi in projekti, namenjenimi italijanskemu občinstvu. Nastopil je na pomembnih razstavah ob odprtjih slovenskih in italijanskih slikarjev (med njimi so Palčič, Spacal, Grom, Ducaton, Vecchiet); večkrat je sodeloval z deželnim sedežem RAI kot avtor besedil glasbenih programov (med njimi je cikel oddaj o zgodovini in literaturi kitare Zvoki šestih strun). Nastopal je na osrednjih kulturnih proslavah slovenske narodne skupnosti v Italiji, v gledaliških predstavah in literarnih večerih; sodeloval je pri glasbenih obdelavah televizijskih programov; oblikoval je glasbeno ozadje ob predstavitvah novih knjižnih izdaj številnih slovenskih in italijanskih pesnikov in pisateljev. Dejaven je tudi v popularni glasbi in kabaretu, in sicer z radijskimi in televizijskimi nastopi (Karst Brothers, Tv Poper). Sodeloval je v vrsti gledaliških predstav (Zamejsko tele, Škovace, Buh ustvare in pokvare, Allegro, ma ne preveč, Dragi Kučan, ti pišem…) in pri snemanju številnih zgoščenk (Mačka v žaklju, Happy Day, Poper…dajmo, Alora pridem več k’sno). Izdal je šest plošč: solistično Nocturnal; v duetu z Michelazzijem Originalne skladbe za flavto in kitaro 20. stoletja; s sekstetom Evasion ploščo z glasbo A. Piazzolle in C. Bollinga. Z Italian Guitar Consort in sopranistko Lorno Windsor je izdal ploščo Viva Sevilla, s Komornim orkestrom Concordia je snemal orkestrske skladbe Astorja Piazzolle, z Gorni Kramer Quartet pa Notes Vagabondes-Live. Za leto 2008 so v pripravi zgoščenke Strange Fruit s sestro Martino, Modulante z Gorni Kramer Quartetom in druga solistična zgoščenka z naslovom Recital. Marko Feri je profesor kitare na Glasbeni matici, šoli Marija Kogoja, ob tem vodi izpopolnjevalne tečaje po Evropi, Združenih državah Amerike, Mehiki in je večkrat predsednik ali član žirij na različnih glasbenih tekmovanjih. Je pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala kitare Kras, v sklopu katerega je leta 1999 izšla Prva zbirka originalnih skladb za kitaro, pri izdaji katere so sodelovali slovenski skladatelji Aldo Kumar, Lucijan Strajnar, Larisa Vrhunc, Milko Lazar, Vitja Avsec. |