Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
DEŽ (Senca v srcu 1949)Ko da bi deklica po prstih k tebi šla in v vetru bi šumelo njeno krilo, šume med peskom kaplje drobnega dežjà. Ugasla sveča joče nad gomilo.
in gleda se v razbitem steklu mlak. Prečuden mir je v senci vrb žalujk in križa. Tvoj grob. Samota v moji duši. Mrak. IŠČEM TEKako boli srce odkar sem sama, odkar še z dušo išče trudni te korak. Ne morem pozabiti, kar med nama bilo je lepega, ko šepetal je mrak.
srce samotno kliče te še v molk noči. Odzvala klicem se je bolečina in mi z dlanjo zasenčila je luč oči. In vendar kljub samoti nisem sama, še, še počiva v meni tvoj obraz sladak. In pozabila te ne bom, ko jama pripne mi na srce prsti za žalni trak. V GOZDUDrevesa, drevesa, sama drevesa. Prečudna lepota v dušo se vseli. Četudi so srcu vse, vse odvzeli, ostala so meni tiha drevesa.
iz lubja bi krono dala na glavo, si vplela v lasé pomladno bi travo in tebi bila bi mala princesa. Drevesa drevesa, sama drevesa. očitajo ji pesimizem, subjektivizem intimne erotične izpovedi za mrtvega fanta, ki pa ni umrl kot partizan – samo po sebi je tragično neuresničena ljubezen, neuporabna erotika konec je skupnostne utopije in vizije utrujena, mračna poezija – melanholija, žalost, vdanost tudi svet je senčen, prazen, hladen zavrnjena, osamljena ženska brez ciljev, odpoveduje se življenju Jesenski portret: melanholija, sivina, samota, brezup, vdanost deziluzija v celoti
občutje cele generacije 10. 12. 2009 1953 skupinska programska zbirka Pesmi štirih – Kovič, Menart, Zlobec, Pavček – »kalini«; založniška zadrega s prvenci, danes kot program intimizma, začetek 50. let, vrnitev k intimi, vračanje subjektivizma, vsak okoli 20 pesmi, izpoved emocij; pred tem izpovedna lirika preglašena s hrupom graditeljstva, volje, aktivnosti in skupnosti > zdaj posameznik z množico celo v napetem razmerju: pozitivni posameznik proti negativnemu svetu, razkol med resničnostjo in idealom je podoben romantičnemu, subjekt je nosilec pravid vrednosti, ustvarjalnosti, svet pa razlepoten, gol, trd, rutiniziran, pomanjanje > nevzpodbudna resničnost dokončna uveljavitev intimizma 1953: intimistična lirika Mile Kačič (Neodposlana pisma) + umik starejših pesnikov (1949 Oton Župančič, Joža Lavrenčič, Fran Eler, Lili Novy, Pavel Golija, Fran Albreht) > pojav rojenih 1925–30 (1924 Ivan Minatti, 1931 Kajetan Kovič) finančne in druge ovire > skupna zbirka Pesmi štirih (1953), vsak ok. 20 pesmi > zbirka = literarni program (dodatek misli o poeziji) – opazen, manifestativen programski nastop: Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart, Tone Pavček premik v smeri intimizma in subjektivizma. Prej je človek vse obvladoval, subjekt je bil optimističen. Zdaj pa se začne objektivna resničnost kazati kot nekaj nepopolnega, pomanjkljivega, nekaj, kar se razlikuje od subjektovih pričakovanj, hrepenenja. Med svetom in jazom vlada konfliktno razmerje, nasprotje. To nas spominja na romantiko; gre za sorodne strukture. Pesniška pozornost se umakne navznoter. Iz kolektiva se preusmeri v posameznika. Pri medvojnem pesništvu je bila smrt dejstvo, izkušnja. Ljubezen se je sublimirala v tovarištvo, solidarnost, družinska razmerja, v pomoč šibkejšim, povezanost, ki je edina možnost preživetja. V intimizmu pa tudi erotika in smrt postaneta delež posameznikove usode: umiramo vsak na svoj način in ljubimo vsak na svoj način. Semiotik Lotman poudarja, da so pomembna sintagmatsko zaznamovana mesta (začetki in konci). Ključna lastnost intimizma je torej melanholičnost, ki sledi deziluziji; dvom, umaknjenost, pomanjkanje vere. Intimisti se od naslednje generacije razlikujejo po tem, da imajo neka zatočišča, cone smisla. Subjekt ima predstavo o svetu vrednot. Najbolj opazen je beg v naravo, ki je dobra, kjer vlada harmonija med rastlinskim in živalskim svetom. Pri Koviču je narava protiutež civilizaciji tehničnega napredka. Gre za nasprotje med prvinskostjo in racionalizmom. V intimizmu je opazen tudi motiv zemlje, kmečkega življenja, prvobitne vaške skupnosti, svet trdnih, klenih prednikov. Pri Zlobcu je to Kras, pri Pavčku Dolenjska, pri Krakarju Bela krajina. Naslednja svetla točka intimističnih pesmi je otroštvo, ki je obdobje resnice in radoživosti. Seveda je ta predstava idealizirana kot tudi vse poprejšnje. Pesniki se počutijo prezgodaj odrasli, vrženi v svet. Zato je otroštvo zanje čas idile. Ta značilnost je izrazita predvsem pri Zlobcu, tudi pri Menartu (Jesenski dan), pri Koviču predvsem v zbirki Labrador. Začetek:
1949, 1950 – 1. faza povojnega modernizma Pesmi štirih, 1953: Kajetan Kovič Ciril Zlobec Janez Menart Tone Pavček
Tone PavčekTone Pavček 1958 v Sanje živijo dalje Spuščene zapornice – zapornice, da ne bi šli pod vlak, mimobežnost, golobica – ptič mest, nenapadalen ... čas, mrak, jesen, zima v intimistični poeziji > umirjanje pred dokončnim mirom, navdih kolektivnega > usoda posameznika (1928)
(Sanje živijo dalje 1958) SPUŠČENE ZAPORNICE K okenski šipi stisnjen obraz. Na hladni šipi dvoje golobic, dvoje tožnih, čakajočih golobic, vdanih, preplašenih, solzá
slana rosa na njih. Dvoje velikih oči gleda skoz steklo na mali svet, med cesto in progo ujet, na mali svet, na neizmerni čas in vlake, ki vozijo mimo... K šipi stisnjen obraz. Vlaki željá, ki vozijo mimo. Spuščene zapornice. Mir. Uhajajoči čas. Čisto malo pred zimo. GLAGOLI
(Ujeti ocean 1964) Do boli misliti. Misliti tenko. Znova domisliti domišljeni svet. Žvečiti med zobmi grenko preslico svojih in tujih let. Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene drobce vsak dan svoj razbiti obraz. Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene želode krogel, sršeče v nas. Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel na čolnu prihodnjih otrok . . . Ali plavati, plavati, kamor nas nese neustavljivi tok. ŠE ENKRAT GLAGOLI Stati pokončno, možato, pa naj že bíje v obraz luč
ali blato. Molčati
svoj molk v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko. Jokati
samo navznoter solzé pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati
iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre igraje.
Znati nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati.
Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pómlad, o Jurjevem. (Dediščina 1984) TAKE DEŽELE NI (Goličava 1988) Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
vsak ima okoli 20 pesmi in premislek, kaj je poezija (zanje je avtonomna) v to fazo spadata še Ivan Minatti in Lojze Krakar Posameznik: je v ospredju p + –
subjekt je pozitiven, svet pa negativen sta v konfliktu, a ni še popolne disociacije subjekta svet je mračen, hladen, pust, gol (čas revščine) temeljni občutji sta deziluzija, skepsa
spominja na romantiko (subjekt – apriorna vrednota, svoboda pomanjkljivi svet) včasih si subjekt že ustvarja fiktivne svetove pozornost se iz notranjosti preusmeri v notranjost, dušo, srce5 človek je individuum, ni več homogene množice, ni več posrkan v družbo
1. smrt
2. erotika prej sta bili zamolčani ali interpretirani na en sam način smrt je imela nadosebni smisel (skupnostni mit): človek pade kot seme, iz njega zraste novo življenje vse žive zavezujejo na novo dejavnost 3. 12. 2009 temeljno sporočilo intimističnega pesniškega toka: razočaranje, deziluzija, dvom v uresničljivost sanj, v vsakršno utopijo, pogosti opisi zunanjega sveta, tujskost, obrabljenost, vsakdanjost, resničnosti: pesem Vsakdan Ivana Minattija (1955), Kovič: Vsakdanjost. |
rej sta subjekt in svet tesno speta, oba pozitivna
