Oton Župančič
Veš, poet, svoj dolg?:
september 1941
nekoč mu je bil simbol "srce v sredini"2, zdaj pa hoče predvsem pesem za današnjo rabo, vsi bodo povzeli za njim
treba je metati pesmi v svet
neposreden, lahko razumljiv izraz "brez spotike vse po pravici povej, brez hieroglifov, [...], naravnost, vse naj bo gola resnica"
zavrne pretiran glasovni in oblikovni artizem – "to ni prazen več cincin, [...] brez sonetov in tercin"
blizu je naravnemu sporočanju
zavestno odrekanje razvitih slogov bolj realizem, folklora
Kontekst:
to daje zunajliterarni čar – napisano na toaletni papir, s skritim svinčnikom, s 3-milimetrskimi črkami
kontekst ima estetski učinek
tudi sporočilo je vezano na zunajliterarno resničnost
Kolednica mladinskih brigad
Maj, maj - zelene veje,
plapolajoče zastave,
Ljubljana na ulice vreje:
zdrave, zdrave,
vrste mladinskih brigad,
z vami prišla je pomlad.
Brčko-Banovići
Glas so nam poslali:
z oblaki se kosajo ptiči,
z vetrovi vali;
riba zlatoluska
z repom po vodi pljuska. -
Deklica sloni ob podboju,
pod zvezdami sanja - kam?
Pal je v boju,
oh, in zdaj leži tako sam;
njo pa kliče,
tja, za njimi jo miče.
Tiho vstal je iz jame,
tiho pristopil odzad,
dlan ji del je na rame:
»Pojdi, draga, za klicem brigad;
vlak mora steči; jaz mirno ležim
in vso, vso, vso ti srečo želim.
Grob prekrije nam trava,
zagrne naš spomin;
sladko se spava
sredi kali in korenin:
ko nič več nočeš zase,
iz srca ti roža izrase.«
Goro in vodo napadaj
živa mladost,
koplji, vrtaj, skladaj
zaseko, predor in most;
reka ukročena teče,
koder brigada ji reče.
Nič nas ne zmaliči.
Trst je na naši obali.
Nihče nam pisma ne uniči,
ki smo s krvjo ga pisali:
svoboda in pravica
jutri bo resnica.
Šumno dere čas,
šumno ljudstva drami;
Afrika gleda nas,
Indija je z nami!
Ob naši progi se spleta
tovarištvo vsega sveta. -
Na kres smo pesem zložili,
za novo leto zapeli
|
: Kolednica mladinskih brigad (1947). V pesmi pozdravlja novi svet, ki ga je prej klical. V njej je tudi melanholični utrinek dekleta, ki je v vojni izgubila fanta. Za boljšo prihodnost lahko danes (takrat) odložimo užitek in malo potrpimo. V njej je prisotno tudi nekaj malega simbolizma.
|
Oton Župančič: Kolednica3 mladinskih brigad, 1946, ZD 3
o gradnji nove države
v tej poeziji je nasploh veliko konstrukcij (mostovi, proge ...) in orodja (lopate, krampi ...)
mladinska delovna brigada – proga Brčko-Bar
pogosti motivi so pomlad, mladost, svežina
treba je pozabiti vojno, biti priden in vse bo lepo in krasno takrat so dejansko to verjeli
Božo Vodušek:
Božo Vodušek, rojen 1905 v bogati verni advokatski družini, študiral romanistiko, potoval v Pariz, Berlin, ni dobil službe > še pravo, po ww2 na IJS SAZU > povojne zasluge, demantiral Cankarjevo simbolistično slovenščino, Za preureditev nazora o jeziku 1933
prva zbirka Odčarani svet 1939, Slovenska matica, Oton Župančič – ekspresionizem, nova stvarnost (podobnost z realizmom), svet krize brez vrednot, pravice, lepote, ljubezni ni več
prevajal Baudelaira, spleen in forma, sonet: Župančičev teče in je blagoglasen, Voduškov je rezek, konzonanten, , stroge oblike tudi kansneje, po vojni v Novi mir (Dom in svet) – anticipacija eksistencializma
nekateri ga določijo za začetnika modernizma, čeprav ni intimist
Odčarani svet, 1939 – prozaična, disharmonična stvarnost
L. 1947 je tak primer Božo Vodušek. Pisati začne v letih 1922-23 z ekspresionističnimi pesmimi. V 30. je predstavnik nove stvarnosti, ekspresionizma, ki se približa analiziranju, opisovanju in vrednotenju človekovih realnih izkušenj v tem svetu (velemesta, moralno propadanje, ekonomska kriza, kriza vrednot). Izpoveduje skepso tradicionalne religioznosti. Izdal je zbirko Odčarani svet )1939). V njej so predvsem soneti in balade villonovskega tipa. Po vojni je začel Vodušek objavljati najprej v literarnih revijah, zbirke ne izda. Prevajal je Goethejevega Fausta. Pri nas namreč velja načelo, da se verzi prevajajo v enakovrednih verzih, zato je takšno početje težko. Voduškovi pesmi, ki ju obravnavamo, sta dolgi, s kratkimi verzi, miselno zaostreni.
Ladja sanj
|
Sončno morje je zalilo
modro jutranjo globino,
se šumeče potočilo
v tihem parku ob sipino.
Svetli krog, ki ga samotna
gruča jagnedov obdaja,
je kot otok, kjer begotna
ladja sanj za pot pristaja.
Drzen glas uho dosega:
vkrcajte se za Neznano!
V smer neugledanega brega
je krmilo naravnano!
Gledam, zastrmljen od bleska:
gošča jader se razgrinja,
deška igrača sredi peska
v Odkrivalca se spreminja.
Zvestega veliki usodi
z vikingi, konkvistadorji
čudovita pot me vodi
od obzorij do obzorij.
Vkljub vabečemu obetu
plamen večnega nemira
se budi pri vsakem svetu,
ki ga luč očem odstira.
Še je morje preširoko
za obljubljeno obalo!
Še nebo, glej, pregloboko
da bi se doseči dalo!
|
Dalj in dalj! srce zahteva,
osvojiti nemogoče
strasten up ga razplamteva,
naj zgodi se, kar se hoče.
Vse bolj mrzle in molčeče
so pokrajine, ko plove
ladja globlje, že preteče
črn dvom temni valove.
O Atalntida, himera,
porojena iz hrepenenja!
Kje sem te pustil, Kitera,
sladki otok pozabljenja!
Ni ne brega, ne otoka
v pušči in ledenem hladu,
naglo lije izpod oboka
tema v gostem vodopadu.
Težka trudnost me obhaja,
jadro in krmilo ustavlja,
strašna smrt, ki iz mraka vstaja,
materinsko me pozdravlja.
Vzpodbudena od neugnane
sile, ki jo ima v oblasti,
kakor ptica kvišku plane
ladja v koprneči slasti.
Ko telo več ne razloči
smrtnih sanj od vnebovzetij,
na orkanu, ki se vzboči,
lahka vzplove med planeti.
|
Čudežno se razodene
mi kot Ikaru iskana
zadnja obala, od ognjene
lave sonca vzvalovana.
Le za hip sem kot bogovi,
radostni privid izgine,
v novem mraku me slapovi
nosijo nazaj v nižine.
Z vrha neba, kamor roteča
gruča jagnedov se obrača,
spet se v tihi park žareča
ladja sanj s poti povrača.
Oglušelega v bučanju
rahlo pljuskajoča struja
ob pristanku k prepoznanju
starega sveta prebuja.
Z nežno lučjo preplavljena,
tu leži kot prej sipina,
vabi me nespremenjena
čista jutranja vedrina.
In otrok, ki brodi v pesku,
z modrimi očmi mornarja
išče jadra v daljnem blesku,
drznim klicem odgovarja.
|
Ladja sanj v Novem svetu 1947, stroge oblike, vsi verzi odprti zlog > zvočna podoba, pripovedna pesem, premišljena notranja struktura, dramatična zgoba o potovanju: odprava – pot – vrnitev, cikličnost, čeprav vrnitev na isto točko, lirski sibjekt na poti spremenjen, prislovi in pridevniki, motiv potovanje + tema eksistencialna
intelektualna genitivna metafora 'ladja sanj', 'ladja' jedro, 'sanje' cilj, horizontalno, nato vertikalno napredovanje, sporočilo: človek si mora upati, saj se splača – lirski subjekt obogaten z izkušnjo, ahistorična, univerzalna pesem
Vodušek že zelo zgodaj nastop prelomne generacije nove poetike – anticipacija eksistencializma > toposi Zajca (zloben krohot) in Strniše, Vodušek zelo drugačen od svoje generacije
odpiranje v nove svetove – najprej v mestnem parku, nato vizionarno doživetje, iskanje brezmejnih svetov
a v teh svetovih so negotovost, nemir, dvom
človek mora vztrajati v vzponih in padcih
Pesem Ladja sanj. Ladja je motiv, ladja sanj je genetivna metafora; sanje so prevozno sredstvo, nas nekam odpeljejo. Sanje nas usmerjajo v nekaj individualnega, v nekaj, kar je izven družbenega konteksta. Ker je dolga, ima elemente zgodbenosti, glavni junak je otrok, ki se nekega sončnega jutra igra v peskovniku. Ima leseno igračko, kot sproščeno, avtentično bitje se oddalji v neke druge svetove. Ta pesem je skladenjsko izjemno zapletena. Ti svetovi so brezmejni, nedosegljivi; pesem odkriva neznana obzorja. Ko prispe do točke (Atlantida), ki naj bi bila idealen prostor, vsakič znova ta sanjač potnik pade iz zanosa v poraz. Trajno je nemogoče obstati ali obdržati idealne prostore, ki jih domišljija ustvarja. Potnik ne odneha, ampak vztraja, kljub porazu, kljub temu, da ga meče iz svetlobe v temo. Gre za ambivalenco med ekstazami in padci, streznitvami. Na koncu pesmi se subjektu zgodi nekaj pomembnega in spremeni se njegov pogled na svet. Pojavi se vedrina, pesniku se je nekaj razprlo. Te pesmi ne moremo vpeti v družbeni kontekst, jo povezovati z realno izkušnjo. Ni dokončnega stanja, ni perspektive.
Rojstvo Adamovo, 1951:4
/preklet zaradi krivde ubijanja > izrazi moralnega sveta, univerzalna eksistencialna tema > simbola Adam in Robinzon/
I.
Z zvezd na nebu, vrelcev mleka
/genitivna metafora/
je zaman lil bel studenec;
kakor izgubljen dojenec
vpil je v svetu brez človeka.
Ob žarečem sončnem vzhodu
se je tresel v žgočem mrazu,
/oksimoron > dramatičnost/
polslep od teme na obrazu,
prvi v robinzonskem rodu.
Joj, mornar, ki ga je morje
zapustilo na sipini,
brž je z znanimi spomini
oživil neskončno obzorje.
Njega pa le obroč grozote
/genitivna metafora/
okrog vratu, srca je davil,
obroč vrtinca, ki je izplavil
/genitivna metafora/
ga iz dna sanj na breg samote.
Ni bilo v praznoti imena,
zvezde, sonce, divja bitja
niso vračale mu vpitja,
dan je zanj bil noč ledena.
Rastli s tisoči rokami
so iz globin za njim polipi,
kakor žrela so se hipi
odpirali mu pod nogami.
Pa telo kot prikovano
ni spočelo misli bega:
vse nad njim in okrog njega
je grozilo mu neznano.
Kjer je prej se med šakali,
zmaji v sanjah varno gibal,
drzno nad prepadi zibal,
plezal po navpični skali,
/smrt, popotnik pride v Afrike puščavo/
zdaj povsod zalezujočo
smrt je čutil, zvito k skoku,
v zraku in v šumečem toku
zlobno se krohotajočo.
|
Kamorkoli je v višine
iskal s pogledom, da bi vztrajal,
je naenkrat se zamajal
obok gibljive razpetine.
Že je padal, že nagnila
je loputa se na grobu,
že se je pogreznil v drobu
gore, ki ga je pokrila.
/stratifikacija prostora > negotovost človeka/
S težkim vzdihom se je zgrudil
v spanec, kot da se zaveda,
da mu je zavetje zmeda,
da se ne bi spet prebudil,
in da ne bi, oblit s trepetom,
nag in nedorastel upu,
kričal spet naglas v obupu,
sam pred mračnim, gluhim svetom.
/konec nebogljenosti/
II.
Obdržala je v toposti
ga bojazen prebujenja,
ko je vrnil utrip življenja
se po omotični slabosti.
Med viharjem in jasnino
ginili so daljni dnevi,
včasih komaj mrzli odsevi
blisknili so z bolečino.
Njemu, izobčencu narave,
lakota, divjost živali
v temno dedščino sta ostali
sredi žalostne puščave.
Sklonjen k zemlji je hlepeče
se zaustavljal ob sledovih
po dolinah in bregovih,
zveri enak, ki sla jo vleče.
Globlje od nje močnejša sila
zdelo se je, da ga vabi,
da davnini bi v pozabi
usodne groze ga vrnila.
|
Ko je v nemem, medlem soju
plazil se kot senca skrito,
ko so se mu krčevito
vzdignile roke k uboju,
kaj je slutil, da poskuša
najti sla nepotešena
glas življenja v kriku plena,
ki ga zmedeno posluša?
Če le našel bi izgubljeno
pot nazaj čez prag kraljestva,
kjer sta, majhna delca občestva,
plen in preganjalec eno!
Pot tja je bila zaprta;
kri, ki se je potočila,
v rdečo meglo je prelila
motni blišč davnega vrta.
Krivda v njem je zakljuvala
pred daritvijo krvavo,
maščevalno je nad glavo
smrt s perutmi splahutala.
Naj sta tudi ostali zvesti
žeja, lakota telesa,
naj je tudi oči, ušesa
mu zapiral strah zavesti,
pol vede je smrt zadajal,
pol vede pred njo je bežal,
in obup, ki v dnu je prežal,
iz blodnega srca je vstajal.
Le še kot pijan je taval,
z usti, zvitimi od trdote,
saj je končni ukaz samote
vse razločnejše spoznaval,
njen v kamnito noč vklesani
obraz, neizprosno pričujoči,
ki ga od stvarstva bitij loči,
vsak poskus vrnitve brani.
|
izvirni greh > če želimo živeti, moramo ubijati, človek si je podredil naravo > izvržen, nesrečen, obračun s politično aktualnostjo > voja + tik po vojni, krivda, maščevanje
skladnja > prevladovanje dramatičnosti
še bolj heretično
problematizira brezmejni subjektivizem – ni več vrhovnega merila, ki je gospodar vsega
Adam vzame usodo v svoje roke znajde se v praznini, puščavi, brez smisla, transcendence – izločil se je, izobčil
obsojen je na ubijanje ali beg, je žrtev ali plen napoved eksistencializma
kriv je, trpi, ker se ne more vrniti v položaj prvinske skladnosti
morda tudi vest oblasti, ki obračunava z nasprotniki
klasična oblika: štirivrstičnica, osmerec
Druga pesem je Rojstvo Adamovo. Je eksistencialistična pred uradnim nastopom eksistencializma. Podobe v pesmi so take, kot jih bo slovenska poezija osvojila šele dobrih deset let pozneje. V njej so podobe izrazito neprijaznega sveta, ki je popolno nasprotje raja. Je puščava, neprijazna narava, kjer veljajo grozljivi zakoni. Je še daljša od prejšnje. Govori o nemirnem iskateljstvu po teh pustih pokrajinah, po svetu, ki ni več obsijan z božjo milostjo, kjer torej ni več transcendence, ki se je umaknila. Človek je brez temelja, tudi narava ga je izvrgla. Gre torej za izobčenca, ki je obsojen, ker je ubijal in je s tem preklet. Glavno spoznanje izgube raja je izguba nedolžnosti, krivda zaradi ubijanja. Zaradi te krivde človek ne more več postati celovito, skladno bitje. Tudi ta pesem je neaktualistična, alegorična, parabolična. Govori na zelo splošen način, a hkrati v zelo konkretnih podobah, z univerzalnimi izrazi (greh, krivda, žrtev). Odrešitve ni.
|
Yüklə 1.14 Mb.