Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
NEOAVANTGARDA
NEOAVANTGARDA 1966-sredina 70. let
neoavantgarda konkretna poezija reizem
ludizem lingvizem (Hribar) ultramodernizem (Kos)
... ekspresionizem, zreli modernizem, avtodestrukcija subjekta, totalitarna oblast ukinjala revije naslednja faza rojeni med in tik po drugi svetovni vojni, nadgrajujejo avantgardo > neoavantgarda ali neomodernizem, premikanje mej litareture Zagoričnik abstrakten, a družbenokritičen OHO združeval multimedialne projekte, vodila Marko Pogačnik, zbirka Ikebana 1969 in Geister, zbirka Parjenje čevljev Geister prvi prevajal Haikuje, zenovska filozofija, odstranjane dominantnega položaja subjekta, ni več nad objektom, ampak gre za dva subjekta > skladnost s splošno težnjo modernizma – relativizirati antropocentrizem, ki jo začenja biblija, s Pogačnikom zagovarjata reizem (človek stvar med stvarmi), stvari so individualizirane, Geistrova poezija bolj konceptualistična, eksperimentalna, v Ikebani »kapljice se peljejo z vlakom« in »blažena kapljica poleg baznega človeka« tudi ikebana zenovska umetnost – kombiniranje rastlin v šopek Geister, Žalostna majna 1969, raziskovalna poezija v več razdelkih, danes v zbranih delih, pregovori, recepti, cikel o muhi in človeku, skoki v vodo, opis germanskih imen > poskus ubesedenja zapletenih razmerij – v Lesenih zvezah Vhodni spah, igra s pregovori v Pregovorih (»lopata je že doma, ko je kopač še vedno v jami«) čevelj, vžigalice, plastična embalaža, zelo ceneni izdelki, na škatlicah nalepljeni kartončki z vinjetami, silhuetami > inštalacija, majhni ceneni izdelki ikone ohojevske poezije, čevelj zaščitni znak, Geister zbirko Parjenje čevljev konstantna forma 2 + 2 ohranja ves čas ohojevske poezije > vedno bolj preizkušanje zvoka, pomena Šalamun nekaj dni zaprt kot odgovorni urednik Perspektiv, Poker hibrid različnih teženj, smaozaložba, razdira mite mitiziran jezik, mitizirano poezijo, mit lirskega subjekta, naroda, ključi italijanski dialekt – multilingvistična zbirka, Poker premetanka Koper, pesnik igralec posebne vrste, premišljeno ocenjevanje vrednosti v ciklu Mrk zakritje svetlega telesa, najbolj znamenit verz »utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil« - že takrat zapisal svojo usodo, 1979 v New York, prezentiral ohojevce kot ambientalni umetnik (artefakti iz odvrženih stvari), nova samokreacija, kot Zajc nove podobe v pesmi se sestavlja iz odpadnih stvari, imaginativni postopki, igra, lirski subjekt nepovezan, neživ, napoved širjenja slovenske poezije, pesniški projekt, prestop začetnega ludizma najbolj prevajan pesnik, značilna širina, prestopanje mej znanega in dovoljenega, prvi o drogah in homoerotiki, netradicionalna metaforika, nepopolna metaforična mreža, neulovljiva, ahasver, hkrati živa enciklopedija sodobne umetnosti, poligon intertekstualnosti, nagovarja druge in mlajše avtorje sredi 70. let znani pesniki nadaljnji razvoj, novi pesniki pluralizem smeri in tokov – še danes 1 retradicionalizacija 1.1 neorealizem – odpor do modernizma, groznih jezikovnih raziskav, upor pošatsnemu absurdu, iskanje novega stika z resničnostjo, veristični postopki, resnični problemi bivanja – Tone Kuntner v Kruh vsakdanji o izpraznjenem podeželju in Ervin Fritz o zamolčanju socialnih in družbenih problemov (samomori, socialne razlike, splav ...), skušata uveljaviti vitalizem, afirmistični pogled na življenje, senzibiliziranje za probleme, zamejitev tukaj in zdaj in človek, za Fritza živeti edina vrednota, agnostik Fritz v Okruških sveta s slovenstvom v svinčenih časih, razdelek Zmeraj se mi po slovensko sanja, vesoljna distanca, stereotipi slovenstva, »orli črni curek čez oči in strta krila« (Ujetega ptiča tožba, Ptič Samoživ Župančič Murnu) 1.2 bolj uveljavil estetski formalizem, avtotematska poezija, meta poezija, še vedno zelo raziskovalna, a estetska, samozadostna, predstavnika Niko Grafenauer v Štrukaturah same sonete, ki so zelo drugačni od petrarkističnega modela, hermetična poezija, znotrajtekstualni odnosi do onemoglosti, sam o filotehnični poeziji v pesmi nobenega gibanja, predlogi, samostalniške zveze, molk in preganjanje molka, samo človek govori druga zbirka Stiska jezika, jambski verz, rime, forma, pojmi iz sveta umetnosi – šolal pri Mallarméju nadaljevalec, učenec Boris A. Novak (1953), dobro razlaga Grafenauerja, eksperimentalna znirka Tihožitja, definicija z metaforami, 3-vrstičnice, paralelne – enaka skladenjska in pomenska struktura, vse se začenja a ≠ b in a = c, premišljen postopek, velik del eksistencialistične poezije, pojem nič v nasprotju z jezikom, poezijo – 1. kitica svet : jezik, 2. luč : eros, 3. glas : spomin, 4. jaz : jezik, 5. spomin : pesem – premišljena strukturirana besedila, Šeherezada – govoriti je živeti, avtoreferencialno besedilo, definicija kaj je in kaj ni poezija 1.3 hkrati nova generacija Milan Dekleva, Ivo Svetina, Matjaž Kocbek in Milan Jesih, začetek dediči ludizma, Taras Kermauner v zgodnjejših letih o poeziji – vpeljal izraz ludizem, vpletanje v ironično igro, konvencionalne slovenske simbole z novim subjektivizmom, estetsko in čutno senzibilnostjo, Svetina asociacije v dekorativne strukture, vključujejo parodične, kritične osi – zaščitna znamka Jesih (1950) Uran v urinu, gospodar, kot avtor profiliral v Tribuni in Problemih pri ZO urednik Prijevec, mentor študentov primerjalne književnosti, Jesih odlomke oblikuje v ne čisto breoblične, ampak pravilne rimane verze > ritem brez napake, a pomenje zelo neinterpretativno, norci, arhaičenost, izrazi ludizma, špirit večpomenski, proti koncu vedno bolj absurdno ironične parodične potujive, razširja se zenovski repertoar > Dekleva sam piše haikuje, Geister le prevajal, a Dekleva le evropskega človeka – japonski lirski subjekt se le čudi – aliteracije, zbirka haikujev Mushi mushi 1971, 17 pesmi o glasbi, 17 o ljubezni, 17 o svetu, podobe iz tradicije – novo: tradicija kot zaloga, repertoar od antike do renesanse, geografsko iz Mediterana proti vzhodu (Dekleva in Svetina sredi 70. let) posnemanje gazele, poveličevanje ženske lepote, estet z ogromno vizualnih elementov, deli telesa, lepota, mladost, dragocenost, privlačnost – evropski človek poškodovan od metafizike, razdeljen na zgornji in spodnji del telesa, telo umirajoče, danes telo objekt, s katerim manipuliramo, ga preoblikujemo, odmik od narave, trošenje telesa, predmet : subjekt – poseg po razkošnih kulturah, užitku in lepoti Svetina 1976 zbirko Joni, v sanskrtu pomeni maternico, neobremenjena beseda, povezovanje z letopo, Analepin kip, lepe podobe, veliko pridevnikov, občutek polnosti, žarenje čutnosti – literarna zgodovina z dekadenco, arabeskna struktura neoavantgardne težnje v umetnosti (avantgarda do 1925 oz. v Sloveniji do 1930): skupina OHO, Glej in Pekarna, film, nove revije, nove knjižne zbirke, Tirbuna, Problemi, zbirka Znamenja (Kermauner, Pirjevec) v začetku 70. let Slovenci : Srbi (in Hrvati) + razkol v partijskem vodstvu + različni pogledi na prihodnost, liberalne težnje "očiščene", ljudje odstavljeni > kriza, velike socialne razlike, ekonomska emigracija (Prekmurje, Kozjansko > Nemčija, ZDA, Argentina)
>> 1974 nova ustava uzakonila samoupravljanje, ogromni tuji krediti omogočili naraščajoče potrošništvo 1979 umrl državni teoretik Edvard Kardelj in leto za njim še Tito > usodna kriza, padec standarda, pomanjkanje osnovnih živih, hiperinflacija + pojav trše jugoslovanske nacionalizacije z enotnim šolskim načrtom in namenom ustvariti jugoslovanski narod >> upor Slovencev, čeprav javnost tega ni vedela razmah nacionalizmov > pokopana ideja bratstva in enotnosti, naraščanje slovenske samozavesti, aktivacija v začetku 80. let, mišljenjski pluralizem z Novo revijo 1982 ne le antifašizem, ampak državljanska vojna - množični poboji poražencev po 2. svetovni vojni revolucionarno pravo razlastilo vse, "ki so imeli preveč" - nacionalizacija, verbalni delikti sprožili obsodbo na podlagi kazenskega zakonika, ogromni vložki v vojsko
1966 še ni konec zrelega modernizma več vzporednih faz Šalamun: Poker, 1966 Kosovel: Integrali, 1967: Ocvirk 30 let ni vedel, kaj bi z njimi zgrešil je naslov – bolje bi bilo Konsi ali Konstrukcije
večmedijski, ne le jezikovni Novo obdobje v slovenski poeziji nastopi l. 1966. Gre za t. i. temni modernizem. Konča se lahko l. 1972, 1973, morda pa celo 1975. Nastopi nova generacija pesnikov, rojena od 1940 do 1945. Kos to obdobje imenuje ultramodernizem, namiguje torej na neko skrajno stopnjo modernizma. Večino tokov tega obdobja pokriva izraz neoavantgarda. Gre namreč za pojave, ki spominjajo na zgodovinske avantgarde, na čas 20. let 20. st. Avantgarda je bila tudi pri nas (Podbevškova zbirka Človek z bomabami in Kosovelovi Integrali). V svetu so bili avantgardni tokovi: futurizem, dadaizem itd. Ni naključje, da so Kosovelovi Integrali izšli l. 1967. Avantgarda si je zamislila komunikacijo s publiko (literarni večeri). Avantgardna gibanja so se identificirala z manifesti. V temni modernizem spada tudi pojem konkretna poezija. Značilni so trije tokovi: reizem, ludizem, lingvizem. Iznašla jih je sprotna kritika po revijah. Reizem izhaja iz besede res, tvar. Drugi izraz prihaja iz lat. ludus, igra. Tretji izhaja iz besede jezik. Lingvizem je težnja, da bi poezija znova dosegla primarno zraščenost besede in stvari (definicija Tineta Hribarja). Pesnik besedo jemlje kot še posebej zanimivo stvar, ob kateri se je treba ustaviti, ne pa le skoznjo gledati. Ludizem pomeni, da se pesniški subjekt drugače postavlja nasproti svoji dejavnosti. Je neke vrste igralec, kombinatorik, hahzarder. Ludist je suveren igralec, saj naključje postane dejavnik svobode. Lingvizem pomeni neke vrste raziskovanje jezika. Reizem je drugačen odnos med subjektom in objektom. Subjekt se zaveda samega sebe in objektivne stvarnosti, do predmetov pa vzpostavi estetski, nefunkcionalen odnos. Predmeti ga zanimajo kot nekaj avtonomnega, nekaj, kar ima lastno bit in lastno pravico do obstoja. Človek ni več središče sveta in vesolja. Človek ni več gospodar stvari, ki se mu lahko uprejo. Sodobna kritika je nekatere od teh smeri odklanjala. V času, ki ga obravnavamo, se zgodi uveljavitev strukturalizma in semiotike. Na špici tedanjega dogajanja je bila skupina Oho. Delovala je 1966-71. Duhovna voditelja sta ji bila slikar Marko Pogačnik in pesnik Iztok Geister (takrat dostikrat pod imenom Plamen). V njej so bili razni umetniki (filmarji, likovniki, pesniki, pisatelji itd.). Člani: Milenko Matanovič, David Nes itd. Član je bil tudi Franci Zagoričnik, ki je imel kasneje najmočnejše mednarodne zveze. Izvajal je projekt West east, ki je izdajal mape, v katerih je bila konkretna poezija. Šlo je za izstop iz strogo nacionalnih okvirov v mednarodnost. Pesniki: Aleš Kermauner, Vojin Kovač Chubby. Avantgarda stremi k ekstremnosti. Tudi pesnikovo življenje teži k ekstremu (samomor Aleša Kermaunerja). Skupina OHO: umetniki različnih smeri, rojeni v 40. letih Marko Pogačnik: odtisi stvari v mavcu, konkretna poezija, numerično programirana dela spremenil je umetnost v življenje in obratno – komuna, zdravljenje zemlje z akupunkturo Iztok Geister (I. G. Plamen) Marjan Ciglič Srečo Dragan Križnar
kasneje Aleš Kermauner Matjaž Hanžek V. Kovač – Chubby Franci Zagoričnik Tomaž Šalamun: tu je izdal drugo zbirko Namen pelerine (so kraške jame) sodeloval je pri projektih tudi kot konceptualistični32 likovni umetnik: z laksom oviti Grad, ga razrezati in poslati na razglednicah po svetu odšel je v ZDA, kjer je bil navdušeno sprejet ameriška literarna kariera Duh časa: razširjanje nove zavesti v mladi generaciji – bolj tolerantno vietnamska vojna študentski protesti, v Evropi leta 1968 upor nasilju kapitalizma flower power – otroci cvetja: proti ameriški administraciji: "Make love, not war." v vzhodni Evropi je bilo še huje – leta 1968 je Sovjetska zveza okupirala Češko, ker je bila predemokratična Jan Panach se je protestno zažgal protestniška glasba: Beatli, The Rolling Stones Filozofske ideje: reifikacijo jemljejo zares, spreminjajo svoj življenjski način Geister: "Stvari smo reševali iz antropocentričnih zank, ker smo jim mi vsilili službo. Smo proti zlorabi stvari." umetnost: projekt osvobajanja stvari od gole funkcionalnosti in razodtujitve človeka to so uresničevali v komunah (Pogačnik) ali z opazovanjem narave (Geister je ornitolog) cilj jim je, da bi njihovo lastno življenje postalo umetnina – Gesamtkunstvwerk spremeniti se mora tudi kritika
verbi-voko-vizualizacija – beseda kot: nosilka smisla zvok grafični znak vse to je pomembno pri oblikovanju in dojemanju besedil včasih je videti pomembnejše kot razumeti literatura postane besedno slikarstvo Skupina OHO: skupinsko delo zabrisane meje med zvrstmi družinsko telo, ki ustvarja sinestetični izdelek OHO, 1966: prvi multimedialni projekt naslov: okó + uhó je tudi palindrom – prisegajo na dvosmerno branje Pogačnik, Geister knjiga, ki je zgibanka – na koncu se stvar obrne, bereš lahko tudi notranjost n Fragmenti brez konteksta: čudna besedila modificirani citati (Murn, Cankar) marginalnost umetnika naslovi, imena izdelkov, besedilni vzorci (vabilo na koncert) ready-made – iztrgani iz konteksta in preneseni v nov kontekst: de- in rekontekstualizacija Ludizem v jezikovnih postopkih: paronomazija: "Beli led je danes Bled" nove razsežnosti neskončni regres – struktura, ki razjeda samo sebe "Jaz nisem pesem, jaz nisem oko, oko gleda, jaz gledam riž." meji na nonsens, praznine lahko poljubno zapolnimo Tomaž Šalamun v okviru Ohoja najprej ni nastopal kot pesnik. Že leta 1963 je objavljal tekste v Perspektivah, 1966 pa izide zbirka Poker, ki je že ludistična, lingvistična in reistična. Poker je lahko tudi anagram od Koper, ne le igra s kartami. Pri Ohoju je bil neke vrste kipar. Šalamun je prenesel neugledne materiale v galerijo in jih razglasil za kip (arte povera). Taki materiali so bili: vreča peska, kopica sena, lesni odpadki, testo. To je tudi čas politične liberalizacije (Kavčič) in pospešenega potrošništva. Poudari se kritično mnenje, da človek postaja robot (že pri Tauferju, Zajcu). To je čas vietnamske vojne in njenega nasprotnega pola – mirovništva. Razcvete se rokc'n'roll. osvobajanje od privajenega Tomaž Šalamun: Poker, 1966 šokantna prva zbirka (samozaložba) šokantna prva zbirka (samozaložba) Pogačnik: ob njej o ontologiji literature literatura obstaja v gibanju, poslušanju, gledanju knjiga je prilagoditev zgradbe ukinja razlikovanje po kvaliteti: s stališča znakovnosti je vse literatura (slovenska abeceda) Prešeren in Šalamun sta enaka nekateri kritiki so bili proti: nesmiselno, to sploh ni poezija, le poigravanje, navlaka besed krši pravila razuma, žali čustva udeležencev NOB razdira tradicionalno literaturo, estetiko in zgodovinske mite Duma 64: parodira Župančičevo Dumo "Zjeban od absolutnega" patos, značilen za neoavantgardo močna parodična nota – spominja na Marinettija: nonšalantna, visoka drža vsesplošna nesposobnost, da bi reševali realne probleme Sodobnejša kritika: bila je bolj tolerantna: Rupel, Taras Kermauner kmalu tudi literarna zgodovina: Paternu, Kos
v tem je pomen njegove poezije ni več o svetu, ampak z jezikom vzpostavlja svet – ni mimesis, pač pa le igra porušena hierarhija vrednot – le še horizontalno, zamenljivo ni več metafizike, mita poezije – poezija ni več vzvišeno početje duha poezija je prikaz temeljne kaotičnosti, nesmisla pesnik je hazarder, blefer, igralec temelj je lahko naključje, igra brez pravil in poante v jeziku je več možnosti, človek je gibljivejši, kot nam skušajo dopovedati človek ni gospodar sveta – stvari se osamosvojijo in dvignejo zoper njega negotov suženj znakov nedoumljive, suverene stvari – ogrožajo nadvlado subjekta Cikel Stvari: roka se osamosvoji, človek je ne obvladuje več humorno, a grozljivo: Kaj zdaj in kakšne bodo posledice?
sarkastičen posmeh srednjemu sloju izjemno hermetično, elitno Demokratičen jezik: sleng, žargon, dialekt, pogovorni jezik, tuji jeziki, idiolekt mladostnikov, besedne igre anekdotičnost – drobci osebnih izkušenj ni mnogih tradicionalnih slogovnih postopkov ni več pravih kitic, metričnega ritma, ločil
zavračanje vrednot iz prejšnjih faz subjekt ni več center sveta ukinjen antropocentrizem neodvisne stvari – same na sebi so znaki ni konvencionalnega označenca – svet brez globine, smisla, gola imanenca svet je lahko zgolj popisan – nič ni zadaj svet je doživljen kot razpad sveta poljuben lirski subjekt, ima različne vloge (bog, poraženec, začudenec ...) Narisal bom križ: srajca je samostojna reizem
lingvizem kaj bi se zgodilo, če bi iz jezikovnega sistema odstranili črko p ( zgodbe na p!) kaže, kako smo vezani na jezik, kako nas ta obvladuje Nov odnos do stvari: tudi v skupini OHO otroško čudenje, avtentično zrenje funkcionalnost stvari reducira – alienacija33, reifikacija ime predmeta je zanimivo samo po sebi – čudenje besedam v poeziji o to lahko izrine človeka v celoti le še čisto racionalen zapis 
to bi bil poraz reizma v njem gre za partnerski odnos do stvari, dialoško razmerje v tej zbirki Šalamun raziskuje pesniški material (jezik) tradicionalna poezija: semantika ultramodernizem: semiotika – zvočna vrednost, likovni temelj besed – to jim je pomembnejše od pomena Projekti skupine OHO Projekti skupine OHO 1. AVTORSKE KNJIGE: problematizirajo knjige duhoviti eksperimenti Zvočna knjiga Embrionalna knjiga – I. G. Plamen: redukcija knjige kot skladišča informacij samo naslov in 8 strani samo napisi, da je to treba razumeti kot knjigo: "Prva stran", "Hrbtna in hkrati zadnja stran", "Zadnje strani ni" Franci Zagoričnik: Opus 0: en list – oštevilčene strani naslov, stran 3, stran 184, stran 395, stran 6278 – parodira konvencijo zaporedja
zvočna knjiga 4 strani: "tišina" obrnemo povzročimo zvok "ropot" Marko Pogačnik: Artikel Knjiga, Knjiga na obročku: pravokotne kartice, zluknjane v kroge posebna vizualna razsežnost – sence, perforacije parodija + druge razsežnosti knjige I. G. Plamen: Dve pesmi: različno velike črke, kot bi bile odtisnjene s krompirjem beremo na dve strani "Ljudski slikar slika ljudstvo z ovcami na rokah in z rokami na nogah." kdo ima ovce? "Karel pride, gleda knjigo, prime knjigo ..." težko je povezati besede v smiselne stavke Plamen, Pogačnik: Gobe v knjigi: pomeni ljudskih imen za gobe – asociacije raziskuje jezikovni potencial, bistvo metaforičnosti zavemo se, kako smo prišli do imena, začudimo se besedi potujevanje – estetska funkcija duhovito, parodično 2. ALMANAHI – SKUPINSKI PROJEKTI: več medijev prikriti deleži posameznih avtorjev
vizualne konstrukcije pik vizualna poezija Francija Zagoričnika Zagoričnik: Rej pod lipo: 9 pesmi iz klicajev in vprašajev – imata pomen s tem gradi nove like, ki imajo naslove – v ironičnem razmerju
skriti red sveta reducirana izrazna sredstva nenatančno določena ideja Plamen: Polnočne metamorfoze: razkrojeni, nepovezani drobci – kot da lebdijo v zraku Tomaž Šalamun: Hiša Markova: tu kot prozaist fragmentirana proza, ki obnavlja otroško zavest veristični detajli – ni več celote Braco Rotar: proza Aleš Kermauner: 3 kritična besedila potrošništvo, funkcionalizem, površnost
v zbirki Znamenja34 Vizualna poezija Francija Zagoričnika: plusi in minusi – razporeja vrednote Vzhod brez dneva, zahod brez noči: na vzhodu je črno od plusov, na zahodu svetlo, minusi vse samo s pisalnim strojem – "tipografska poezija" Znak svobode – samo plusi v obliki kletke implicitna kritika z reduciranimi sredstvi Milenko Matanovič, Vojin Kovač – Chubby, 1967: črtice in krogci na traku kolaži – Pozor se trese konkretna35 poezija: veliko iger – spominjajo na fonološke eksperimente – premetavanje črk igra, kaj je tavtologija: "A – črka a." Šalamun – semantična konkretna poezija: eksperimentira s teksti klišeji razveljavljajo drug drugega
1. asemantična: iz črk dela druge konstelacije 2. semantična: še vedno jezikovni pomeni Tomaž Šalamun raziskava sistema in besedila brez naslova splošne resnice – nenavadno, da so v pesniških knjigah ni brano kot navodilo za eksperiment praviloma brez ločil – dehierarhizacija "Bradlja, Hegel, rožice v naravi – trije so pojavi stvarstva." in nič več Filozofska proza v zborniku: Slavoj Žižek: Kartezijanske meditacije raziskuje jezik in filozofijo hkrati t besede razstavlja po morfemskih šivih Heidegger svet-loba, po-ljub-en – opozarja na tvorjenost tako razvija svojo misel – v svetlobi zagleda svet "Svet je svet-loba jaza, ki iz-bira po-ljub-no bivajoče." Katalog 1:37 dvojna številka Problemov, poletje 1968 Filozofija: novi sodelavci, zlasti filozofi: Tomaž Brejc – umetnostni zgodovinar Taras Kermauner – kritik Braco Rotar – filozof, sociolog Rastko Močnik – sociolog 
ideje iz francoskega strukturalizma – Barthes dekonstrukcija: postopek v literarni vedi in filozofiji besedilo je sešito skupaj, mi pa moramo ugotoviti šive, prazna mesta – v njih je jedro ideologije Rastko Močnik razstavlja teoreme v tipografsko obdelana gesla (različne črke) nenaključen izbor – npr. "pluralizem", naveličani so ideologije Žižek filozofski diskurz kombinira z diskurzom kriminalke (citira Jamesa Bonda)
Marko Švabič Tomaž Šalamun: Jonas
montaža žanrsko in vsebinsko različnih besedil: kriminalka, zgodovinski roman, pravljica, družinska povest, priročnik za razmnoževanje lončnic, nastanek ledenikov, recept, vabilo, statistika itn. tudi Jonasov jezik se spreminja – JLA v srbohrvaščini itn. vsa besedila so enakovredna igranje z žanri, slogi, ideologijami (npr. krščanstvo, JLA) Konkretna poezija: Naško Križnar: velika in male tiskane črke v vijugah naslovi Sladka in slana voda Milenko Matanovič – oblika črk:  W VV
d b estetika črk – ali je to še literatura? g p Matjaž Hanžek: kolaži iz črk ludistična poezija I. G. Plamen: po dva distiha o nogah in čevljih – človek in stvari, potrebne za življenje sopostavlja nenavadne trditve – duhovito, začudeni smo morda smo mi podrejeni stvarem in ne obratno?  
A A  B C identiteta – identiteta in različnost sta temelj umetnosti
A B C Pogačnik: strip Svetloba teme: žarnica, čevelj, gumb, pipa, jedilni pribor odpovedjo službo človeku, ker jih noče več opaziti potem je konec sveta konec te zagate je, ko se človek začne čuditi, pozoren je in spoštljiv Chubby: Preservativi: opis embalaže in vsebine (velikosti, oblike, materiala) 7 vrst kondomov zgražanje, "to je na meji razkroja"
v zbirki Znamenja z naslovom opozarjajo na potrebo po dezideologizirani umetnosti – umetnost je avtonomna sfera tudi humanistična sfera se mora sinhronizirati z razvojem v tehnologiji, ker zelo zaostaja literatura je instrumentalizirana, orodje politike svet je treba le popisati, katalogizirati vse je enakovredno! važna je veljavnost znotraj besedilne vrste
politična provokacija – zmaga v vojni je bila vrhovna vrednota preizkus politične strpnosti niso reagirali provocira lažni humanizem, konformizem, povprečnost, problematizira temelj fašizma (absolutno svobodo) "Resnični užitek fašizma je, da vzbudi resnično bolečino." – mati, ki ji vojak zdrobi dojenčkovo glavo perverzno
družbena kritika – masovno izseljevanje iz nerazvitih regij v tujino pisma gastarbajterja zaročenki domov – zanima ga njena erotična aktivnost podpis: "Tomaž Šalamun" Šalamun: Glave: zeljne in človeške glave polemično, ironično, duhovito proglasi se za neprištevnega degradira naslovnika – imenuje ga "vi", zmerja ga Plamen: Ranunculus L.38: 41 opisov različnih vrst zlatic, zelo natančno po ključu za določanje zaprta množica 41 zlatic + odprta množica rastlin, živali in stvari z lepota besed stvari – neskončno elementov: zalisec, markacija, zdenka sir Samostojne Plamnove zbirke: Žalostna majna Ikebana Parjenje čevljev poetizacija teorije, pregovorov, priročnikov, germanskih lastnih imen nemetaforično razumevanje pregovorov imena lesnih zvez (mizarstvo)
raziskava kombinacij matematični princip – igra z besedami, a po urejenih pravilih
kombinacije spreminjanje besednega reda temeljne stvari: pesnik ... a ni več ideologije, pomena, resnice Marko Pogačnik: Breskev: 14 abstraktnih in univerzalnih samostalnikov + 14 glagolov 143 kombinacij = 2744 "Vsebina loči enoto". – žrebal je breskev celostno videnje sveta brez subjekta – glavno je naključje ali pa vnaprej natančno popisano
Programirana igra občinstvo se razdeli po višini in teži, nato izvajajo naloge (10 počepov)
Veno Taufer: Vaje in naloge, 1969 elementi vizualne poezije – Potovanje odo (= od – do)
cikel Vijavaja Boris A. Novak: Stihožitja, 1977 vzpostavlja stik s tradicijo – predhodnik postmodernizma tudi permutacija, variabilnost Programi in manifesti avantgardni programi in manifesti nakazujejo usmeritve – tudi bučno, bojevito, poniževalno, parodično premostiti skušajo prepad med gibanjem in javnostjo patetična, pozivalna retorika nasprotnike označujejo, celo vulgarno včasih že realizacija gibanja, nadomestijo umetnost Program "OHO": Tribuna, 1967 – Plamen, Pogačnik na začetku je slika čevlja – nato je opisan proces, kako je nastala ta črta l  ikovna govorica + jezik – avtonomni govorici, vsaka ima svoj pomen
rezultat časovnost nato je izjemno natančen opis čevlja, težko ga prepoznamo vrne se na isto točko usmeriti skušajo v natančno opazovanje
skušajo ga očistiti ideologije "Prostor razpade v prosti zor, ko to napišem." – odprtost, svoboda
ontologija, fenomenologija smisel – stalna zveza med mislijo in stvarjo absurd – ni zveze med mislijo in stvarjo fantastika – ko misel ni več racionalna besedna, filozofska igra – pripelje do zanimivih trditev človek ne ve, kako misli, a vsa vednost je posledica mišljenja samo otroci mislijo brez pojmov, s predstavami (fantastično!) p   alindromi so dvoročni
redko pri sestavu pojmovnih stališč "Markec s cekram."
tiho so – z besedo izvabimo iz njih neslišen glas Ali je mogoče tudi iz misli? Manifest kulturne revolucije: parodija političnih manifestov – družbena provokacija parodira revolucijo in proletarce Chubby: nosilci so lumpenproletarci sposoja si pojmovni aparat marksizma in ga premešča v subkulturo klicaji, velelniki, različno velike črke 9 gesel: 2. proletariat se je preklasiral v malomeščanstvo diktatura lumpenproletarcev kult deklasiranih elementov uvesti soc-reizem namesto socrealizma "deklasirani elementi, združite se!" – zrušite buržoazno umetnost Odzivi Starejši umetniki in kritiki – "Delo":39 Demokracija – da, razkroj – ne Bevk, Grabeljšček, Bor, Vidmar, Kosmač, Jakac, Svetina, Mejak ... panično in nervozno so reagirali na Katalog 1 in prispevke v Tribuni motil jih je Chubbyjev manifest in manifest Iva Svetine Slovenska apokalipsa, 1968 Preservativi so bili zanje celotni Katalog 1 – neznosno! ni avtohtono slovensko – modno, uvoženo, osamljeno del psihološke vojne, ki jo izvajajo kapitalistične družbe
niso ločili resnice in fikcije, satire, parodije (Chubbyjev manifest so jemali kot resnico) ni ustvarjalne misli, življenjskega smisla a v družbi res ni vse v redu – v vrhu smo po številu samomorov ta umetnost hoče vulgarizirati medčloveške odnose
tak pesnik nikamor ne sodi, izkoreninjen je, prenapenja resnična družbena protislovja (napetosti na poti v komunizem) družba ni idealna, a tako realna kritika ni v redu govorili so s stališča avtoritete – pravica odločanja, kaj je prav, lepo, dobro, dovoljeno ... čutili so se izzvane, zato je bila taka prenapeta reakcija vseeno niso zahtevali prepovedi revij ali preganjanj ustvarjalcev Marko Pogačnik je začel tako, da je najprej odlival stvari v mavcu. To je počel s čisto preprostimi predmeti (steklenice). Vsakdanjost je preselil v območje umetnosti. Danes je bolj znan kot zdravitelj zemlje in filozof. Po vseh delih sveta postavlja litopunkture (kamne s simbolnimi šiframi, ki delujejo zdravilno). Geister je postal eden najbolj občutljivih opazovalcev narave. Bil je predvsem reist. Blizu je bil vzhodnjaškim filozofijam. Od osemdesetih let dalje piše predvsem strokovne, poljudne in poetične eseje o naravi (o pokrajini, vodah itd.). Šele l. 2002 je po 28 letih izdal novo pesniško zbirko. Ohojevci so govorili o verbi-voko-vizualizaciji. Od tod tudi izbira imena, ki je kontaminacija dveh krnitev, oko in uho; hkrati je ime tudi igrivo, bere se palindromsko (od obeh strani enako), je tudi medmet. Eden njihovih projektov je bil Embrionalna knjiga. Šlo je za 4 prepognjene liste, v njej ni bilo teksta, temveč le nekaj, kar nas opozarja, da bi to lahko bila knjiga. Na straneh je le pisalo: prva, srednja, hrbtna in zadnja stran. Gre za popolno relativizacijo knjige. Nekaj podobnega je izdal Franci Zagoričnik, Opus nič. V tej knjigi nič ne piše, strani so paginirane zmešano (3, 184, 395 itd.). To je igra s konvencijo. Zvočna knjiga kaže na multimedialnost, ima podnaslov Tišina ropot. Na prvi strani je napis tišina (odsotnost zvoka, razpoloženje pred branjem). Na drugi strani piše ropot, saj list, ko ga obrnemo, povzroči šum. Artikel knjiga je narejena iz perforiranih kartic. Vsaka od njih ima kroge različnih razsežnosti in velikosti. Naslednja knjiga je Dve pesmi. Knjiga je ročni izdelek, avtorja sta Geister in Pogačnik. V njej beremo krožne strukture, črke so razpostavljene tako, da jih lahko beremo na več načinov. Naslednja knjiga je Gobe v knjigi. Geister se v njej poigrava z imeni za gobe. L. 1966 je nastala knjiga Oho. Je zgibanka. Za Oho je značilen postopek ready made. Neko stvar prenesemo v galerijo ali v pesniško zbirko, s tem ji odvzamemo prvotno pragmatično funkcijo in ji dodelimo novo funkcijo. Avantgarde so bile izrazito nadnacionalne. Opuščale so slovenskost in se odpirale v širši evropski prostor. Prve informacije o konkretni poeziji prihajajo k nam iz tujine, npr. iz Češke in Nemčije. Vaclav Havel je npr. napisal zbirko Antikodi. Izraz konkreten prihaja iz lat. besede concretus, kar pomeni zraščen, zgoščen. Konkretna poezija nas opozarja ravno na zraščenost pomena in zvena besed. Denis Poniž je pri nas objavil antologijo svetovne konkretne poezije (1984). Konkretno poezijo deli na semantično in asemantično, na tisto, ki je pomenljiva, oz. na tisto, ki je drugačna kot pomenljiva (vizualna, zvočna). Izšlo je več zbornikov konkretne poezije: Eva, 1966 v Kranju; Perica reže raci rep bi moral iziti 1967, izšel je 1979; Katalog 1, v resnici je dvojna št. revije Problemi, julij in avgust 1979; Katalog 2, izšel v zbirki Znamenja. Starejša generacija literatov in kritikov je takšno ustvarjanje zavračala, ga videla kot redukcijo, destrukcijo, ne pa kot eksperiment. V Evi je Pogačnik razporejal črne pike v geometrične likovne konstalacije (diagonalno, krožno, navpično itd.). Zagoričnik je v Evi objavil cikel tekstov Rej pod lipo. Teksti so natipkani s pisalnim strojem; sestavljeni so iz dveh jezikovnih znamenj, iz klicaja in vprašaja. Tekst so le naslovi: Pesem o zlati sredini. Pesmi nosijo minimalno sporočilo. V njej je Zagoričnik naredil zrcalno geometrično sliko, na sredini je prazen prostor (zlata sredina). To lahko ponazarja nekaj negativnega, odsotnega. Geister je objavil cikel Polnočne metamorfoze. To so semantične pesmi. Sestavljene so iz fragmentov, vendar je težko razbrati vsebino. Vse je vprašljivo in odprto. Identiteta subjekta je neoprijemljiva. Tomaž Šalamun je v Evi objavil prozo Hiša Markova. Meščanska realnost je prikazana skozi otroško perspektivo. To so podrobni opisi, vsebine pa ni. Aleš Kermavner kritizira potrošniško družbo. Ironično prikazuje tudi avantgardno pesništvo. Objavljal je tudi readymadee. V zborniku Perica reže raci rep je vizualna poezija Zagoričnika sestavljena iz plusov in minusov. Te konstalacije znakov so naslovljene npr. Vzhod brez dneva, Zahod brez noči. Opis slike: narisan je krog, ki je razdeljen na dve polovici. Na eni piše zahod, na eni pa vzhod. Na zahodu je veliko minusov, na vzhodu pa plusov. Zato je vzhodna polovica kroga bolj črna. Druga konstalacija je znak svobode. Tu so plusi razvrščeni v mreže. To daje vtis zapora, bodeče žice. Bližje semantiki so kolaži, ki imajo minimalna sporočila. Kovač Chubby je objavil prometni znak. Opis: V znaku za prepoved prometa je beseda pesem. Geister se poigrava s kombinacijo črk; zakaj je neka kombinacija beseda, druga pa ne. Iz bz blaznost črk naredi kzaltnost brč. Šalamun tu nastopa s teksti, ki so bili kasneje objavljeni v zbirki Namen pelerine. Problematizira pesniške tekste, objavlja ready made. Pogačnik riše travne bilke, ki jih spremlja minitraktat o znakih. Tu nastopa tudi filozof Slavoj Žižek; objavi Kartezijanske meditacije (naslov v nemščini). Tu se sklicuje na Edmunda Huserla. Ugotavlja, da danes človeka ni, je le še razpad sveta. Katalog 1 se razširi z novimi člani. V njem je objavljeno besedilo Teze za katalog. Tu nastopajo Žižek, Močnik, Geister, Šalamun itd. To je poskus, da bi svet le popisali, ne pa vrednotili po smislih, ki so tuji umetnosti. Tako naj bi se literatura bolj približala sodobni družbi. Šlo je za teze o večji avtonomnosti umetnosti. Sodelovali so tudi Brejc, Kermauner itd. Žižek je objavil tekst, kjer montira filozofski diskurz z diskurzom kriminalke. Križnar objavi vizualno poezijo, sestavljeno iz abecede. Sestavljena je iz dveh nizov malih in velikih črk. Ob njih so naslovi. Milenko Matanovič (umet. zgodovinar) ugotavlja, da so črke zgrajene po določenih principih (vodoravno, navpično, krožno). Iztok Geister pa dokončno oblikuje reistično poetiko. Zaščitni znak reizma je čevelj. Šalamun objavi besedilo Jonas. To je montaža publicističnega, strokovnega, poljudnega, uradovalnega in umet. jezika. Vse povezuje lik Jonasa, ki govori okoljem ustrezno. V Katalogu 2 Chubby objavi besedilo Perservativi; gre za besedila iz različnih embalaž kondomov. Šalamun problematizira zgodovinske teme (fašizem): delo Zakaj sem fašist. Kataloga 2 niso prepovedali. Družba se ni več počutila prizadeto. Nihče od avtorjev ni bil zaprt. Geister je šel s svojo minimalistično poezijo še korak naprej. V besedilu Ranunculus je opis zlatice, presekan s stavki, ki pripovedujejo, da se ji nekaj (muha, rdeč zalisec, sveža markacija) približa. Geistrov postopek pisanja je sestavljen iz kombinatorike. V nekem besedilu, ki ima naravo manifesta, je razložil, da je njegova poezija drugačna od klasične, tradicionalne. Pravi, da poezijo omogočajo samostalniki. Zanj je značilna fragmentarnost in asketizem oz. minimalizem. Ta poezija ni mimetična, noče referirati resničnosti. Geister pravi, da je resničnost poezija izmišljena. Poezija je drugačna od stvarnosti, a je stvarna. Stvari v njej so namreč besede. Njegova zadnja zbirka je Ikebana. Govori o prvinskem elementu (vodi). To je tudi ključna tema Geistrovih esejev; zanj je voda materia prima. Je pa minimalistično obdelana. Geister vzame le kapljico vode, ki jo postavi v različne položaje. Eni pesmi je naslov Blažena kapljica poleg blaznega človeka. Ta minimalizem je blizu poetiki haikuja, saj gre za nekaj drobnega, s čimer pa hoče v trenutku zajeti vesolje, v trenutku, v katerem je večnost. Zbirki Žalostna Majna (1969), Parjenje čevljev (1977). Žalostna Majna eksperimentira z različnimi besedili in imeni (npr. s kuharskimi recepti). Geister prvine, iz katerih delamo hrano, osamosvoji in jih razporedi v zanj značilno obliko distihov. Naslov pesmi (recepta) je Ribji file s papriko in paradižnikom. Cikel Muha. V njem pesnik prestavlja razmerja in spreminja perspektivo. Je popolnoma neantropocentričen. Cikel Germanska imena. V njem navaja germanska imena, katerih pomena ne poznamo več, Geister pa se ravno s temi pomeni poigrava. Primer: Henrik pomeni pater familias; pesnik se igra z besedami dom, hiša, gostilna. Cikel Skoki v vodo. V njem skuša Geister opisati različne lege telesa pri skoku v vodo. Cikel Lesne vezave. Pri skokih v vodo gre za opis gibanja, tu pa za opis geometrije. Govori o tem, kako spajamo različne kose lesa med seboj. Pri Geistru gre za poetičnost vsakdanjosti in za mojstrsko natančnost opisa. Cikel Pregovori. Primer: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; tu se pesnik duhovito igra s tem pregovorom. Cikel Škatlica vžigalic. Polna škatlica poleg odsotne vžigalice: Poigrava se, da bi odkril meje smisla. Geistrova umetnost kombinatorike temelji na binarni opoziciji. Primer: prazno – polno. To je torej vidno še na ravni leksike, on pa je to prenesel tudi v formo (dvostišja). Aleš Kermavner se je spraševal, kakšno vlogo ima avantgardna umetnost v sodobni družbi. Njegova likovnost je omejena na odtise. Primer: v črno barvo je namočil klešče in to odtisnil na papir, ki ga je nato vložil v pisalni stroj in napisal besedilo: kaj je bit, kaj je vsebina, kaj je bivajoče (temeljna človeška vprašanja). Napisal je tudi parodično besedilo, kjer je nesrečnim ljudem predlagal samomor. Ena pesem je takšna, da je na papir odtisnil pokrov odtočnega kanala, zraven pa je napisal besede kot: deformacija, desperacija, itd.; pri vsaki od teh je na koncu klicaj, pri zadnji (dekoracija) pa vprašaj. Hanžek in Zagoričnik sta svoje eksperimente razširjala in dograjevala tudi zunaj ludističnih in reističnih tendenc in multimedialnih teženj skupine Oho. Zagoričnik je v zbirki Naime objavil Tapete. Gre za izdelke, ki so natipkani na pisalni stroj, a le iz pikic, dvopičij in poševnic. Fascinira nas postopek in delo, ne pa sporočilo. Gre namreč za tisoče znakov, ki jih je moral nekdo odtisniti. S tem je opozoril na to, da poezija ni le besedilo. Prva samostojna zbirka je Agamemnon iz l. 1964. Tu se vmešča v zreli temni modernizem, ki si zastavlja temeljna eksistencialna vprašanja. Izpostavlja brezizhodnost, voljo, strah pred smrtjo in ogroženost. Besedila je že tu likovno obdelal, vendar ne tako drastično kot kasneje. Pisal je tudi tekste, ki se zelo lepo slišijo, pa nič ne pomenijo. S tem je poezijo bližal glasbi. Delal je tudi kolaže iz iztržkov iz časopisa, tj. iz publicističnih besedil. V zbirko Naime je vključil stvari iz vsakdanjosti: grafite, fotografije napisov na drevesih, sporočila na listkih. Pesmi so preveč ujete v Zagoričnikov intelektualizem. So premišljene in natančno izdelane. Hanžkova poezija je veliko bolj igriva, ideološko neobremenjena. Objavljati je začel v Tribuni, njegovo izhodišče pa je dadaizem. Dadaizem je bil od vseh avantgard najbolj igriv, najmanj ideološki in najmanj estetski. Dadaizem je le igriva provokacija. Hanžek raziskuje, kako funkcionira jezik. Išče različne kombinacije in permutacije. Seveda pri tem raziskuje tudi besedni red, torej kdaj so kombinacije še smiselne. Primer: pesnik piše pesem (šest različnih kombinacij). Pesem Hero (Heroj) je neke vrste odvisnikov koledar (po obliki). Njegova likovna poezija je bolj igriva in duhovita. Opozarja nas na konstruktivistično in ekspresionistično poezijo. Konstruktivistična je bolj načrtna, intelektualna, premišljena, ekspresionistična pa je bolj sproščena, igriva (tej je Hanžek bliže).
Poker je izšel v samozaložbi. Knjiga je namreč provokativna, vendar ne toliko v ideološkem smislu kot Zajčeve ali Tauferjeve zbirke. Generacija, rojena po l. 1960, je Šalamunu že pisala posvetila v svojih zbirkah oz. se sklicevala nanj: Esad Babačič, Taja Kramberger itd. Doslej je napisal 32 zbirk. Najmočneje je bil produktiven v 1. pol. 70. let. Takrat je živel na nekem ameriškem gradu in mrzlično ustvarjal. Opisuje utrujeni eksistencializem, filozofski nihilizem in poraz pesniške imaginacije. Samega se be je imenoval pošast, ki je narejena iz odpadkov, iz nečesa odurnega, gnusnega. On je subjekt, ki se zavestno gradi v svoji moči; ne dovoli si čustev, ranljivosti, mehkobe, lirike. Ve, da ga v tem primeru svet lahko povozi, požre. Obračunal je s filozofijo in transcendenco. Prvi korak v novo moč. Ta korak je reističen. Stvari so avtonomne v svoji imanenci; so svobodne in se lahko človeku tudi uprejo. Ta reizem Šalamun še bolj radikalizira, saj je stvar tudi človekovo telo. Cikel Stvari – Šesta pesem. Tu se pesniku upre roka, od nekdaj simbol dela, osebnega stika. Tekst je dramatičen in grozljiv. Zadnji verz: nisi ti, ampak sem roka. Neprestano se pojavlja vprašanje: kaj zdaj. Drugi korak je sprostitev ustvarjalca od družbene odgovornosti. Pesem, ki govori o Bogu, ki teče, da bi prišel pravočasno ob pol treh. Ponavlja se beseda odgovornost, ki nas veže, nam ne dovoljuje sproščenosti, kontemplativnosti. Narava in kozmos s tem pojmom nimata kaj početi. Barok prehrana naroda: tako kot so včasih ljudstvo hranili z lepimi, bleščečimi podobami (baročna umetnost), tako nas danes pitajo z odgovornostjo. Naslednji korak je idologija, prenesena na jezik. Tu Šalamun obračuna s purizmom. Tema mu je odstranjevanje stvari in besed za stvari. Tako na koncu nimamo več ničesar. V eni pesmi v Pokru odstranjuje vse mogoče (krog, kvadrat, konopljo, vodo). Razlogi so, kot sam pravi, butasti, nelogični. V tej pesmi gre za spopad z besedami, v naslednji fazi pa se spopade s samim jezikom. Pesem Antioda. V ozadju nje je strukturalistična teorija o arbitrarnosti in konvencionalnosti znakov. Začne se: brez tebe črka p gre k vragu svet. Besedilo je na videz humorno, a v resnici resno. Pesnik ilustrira, kaj bi svet izgubil, če bi odstranili le eno črko. Brez črke p se ne bi mogli nikamor nasloniti, nikamor priti. Humor izhaja tudi iz mešane leksike, iz nenavadnih besed za poezijo: paradajs, pakeljci. Poker je slovo od mladosti, je kritika države in družbe, kritika tendenčnosti in vsakršne ideje v umetnosti itd. Najbolj produktivno v poeziji se je svobodno igrati. V zadnjem delu Pokra pesnik meditira o tem, kako so nekatere besede čudne (razdelek Slovar). Pesmi iz naslednji zbirk so lahko humorne, praznične, nekatere pa so podobe krutosti. Pri Šalamjunu je tudi veliko medbesedilnih povezav, čuti se njegovo branje drugih pesnikov. Šalamun torej ni dekonstruktivist, saj v svoji poeziji polagoma gradi nov svet. Subjekt se raznovrstno označuje: enkrat ima moč, drugič je brez moči; enkrat je mučitelj, drugič žrtev. Šalamun pride do spoznanja, kako fluidna, neopredeljiva je identiteta posameznika. Njegov odnos do jezika: vse je možno povezati z vsem, vse je odprto. Šalamun je tako povezan z nadrealizmom, pesniki novejših generacij pa so uživali tudi halucinogene droge. Nekatere Šalamunove tekste lahko beremo tudi kot v romanih tok zavesti. Lahko so zgodbe, tudi avtobiografske, in pisma. V 90. letih se Šalamun posveti remakeu: na novo preoblikuje staro – predeluje sonete itd. V tekstu Ion dobimo celo občutek poetičnosti, miline. Šalamunova imaginacija je vizualna, stvari vidi, ne sliši. Pogosto pri njem je morje, ki je odprto, brezbrežno, sivo itd. Pogosta sta tudi gora in jezero, ki sta ravno tako prostrana, brezmejna. Dokazujeta tudi, da je človek majhen, da ni gospodar. Temeljna Šalamunova drža je odprtost, sprejemanje. Veliko je snovi (med, mleko, olje), tekočine, ki pomenijo srečo, bogastvo. Drugi tip snovi so izdelki civilizacije: les, svila, papir, glina, bron (to je možno oblikovati) in lak. Šalamun je barvit: oranžna, rumena, rdeča, zlata (tople), na drugi strani so barve sublimacije, čistosti, globine (modra, srebrna). Ko beremo Šalamuna, imamo občutek, da imamo pred sabo pesniško enciklopedijo sveta. V svoji poeziji hoče zajeti Vse. Distance do sveta ni več, jezik se širi. Njegova pozicija je widgensteinovska: meje mojega sveta so meje mojega jezika. Tekst Epitaf iz zbirke Balada za Metko Kraševec. Besedilo je banalno in spominja na sonet (oblika). V pesmi srečamo vampirske motive, smrt in Boga in duhove, ki pa niso Bog (razni guruji itd.). Opisuje osvoboditev in ljubezen. Kljub temu, da je zanj svet razpad sveta, se zaveda, da je dedič poezije in je zato prerok. Radikalno je izpeljal Cankarjevo podobo hlapčevstva, ponižnosti. Trdi, da se Slovenci svobode bojimo. Pesem Moje pleme. Pesem je pravopisno pravilna, je strogo tercinsko zgrajena. To je pesem protesta. Koncentrirana žalobnost je ponazorjena z zgoščenostjo črke o. Za Šalamuna je značilna multiplicirana identiteta, kar pomeni, da je vse, kar je kdajkoli zapisal. Vse, kar je, so njegovi teksti. Tekst Monstrum iz zbirke Maske. Monstrum je latinska beseda, ki pomeni pošast. Šalamun nas opozarja, da ta beseda izhaja iz monstrare – prikazati se; monstrum torej pomeni nekaj, kar nam razkrije. V tej pesmi se razkrije zelo temno razmerje med ustvarjalcem in potrošnikom, bralcem. Pesnika ni brez bralca in obratno. Tudi to, da se razkrivamo, je ena od mask, iskrenost je torej postavljena pod vprašaj. Šalamunova poezija ni abstraktna, na nenavaden način le pove, kar že poznamo. Gre za preplet duhovnosti in divjosti, živosti, kaotičnosti, telesnosti. Od sredine 80. let Šalamun piše tudi zelo kratke tekste, nesmiselne izjave, prebliske, domislice; gre za prakticiranje nesmisla. Iz njih bi se lahko razvila misel, pesem, pa jo pusti v taki obliki. S Šalamunom je postala slovenska poezija kozmopolitska. Šalamun je le po naključju Slovenec in piše v slovenščini. On je večni Jud Ahahsfer, ki večno blodi po svetu. Kljub vsemu je ukoreninjen. Tekst Prevroče iz l. 1996, ki morda namiguje na učinke tople grede (propad sveta), je preroški. Odgovor na njegovo blodenje po svetu je osebna identifikacija, ki pa je v kritični distanci do identificiranja z narodom (moje pleme). Identificira se v službi poezije, brez poezije ga ni. Šalamunova poezija je večjezična: italijanska, ker je iz Kopra, poljščina, ker njegova sestra živi na Poljskem, španščina, angleščina. Šalamunova poezija je torej polna tujejezičnih citatov, ki so lahko tudi taki, za katere noče, da bi jih ljudje razumeli. Takšni citati so pogosto izraz njegove krhkosti, nebogljenosti. Šalamun na vseh literarnih večerih (tudi na tujih) svojo poezijo bere v slovenščini, poskrbi pa za prevode v tuje jezike. V njegovi poeziji se združuje tudi vsa svetovna poezija, saj zelo veliko bere, od klasikov do modernistov. Pesem History. Tema je zabavna: kako spraviti pesnika v zgodovino in kaj naj literarna zgodovina počne s takim pesnikom. Pesem se začne: Tomaž Šalamun je pošast. Pesnik se imenuje z lastnim imenom in si pripiše diskvalifikatorične oznake. V pesmi se pojavi vprašanje: ali je poezija mesijanstvo. V tej pesmi govori o svoji javni podobi.
|
a eni strani so slike, na drugi besedila, med sabo niso v zvezi
bjektivno opazovanje, natančno opisovanje
emelji fenomenologije36 ("Človeka ni. Vse je tu.") in eksperimenti z jezikom
B C isti vzorec
avemo se bogastva jezika – imena živali: suha južina, uhati škržat, borova mora