Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
GREGOR STRNIŠAŽivljenje: rojen 1930 kozmopolitski pesnik, čeprav sploh ni šel iz Jugoslavije – ves svet je njegov dom Strniševe pesmi so zaznamovane z likovnijmi deli: bizantinske ikone, srednjeveški mozaiki itd. Njegove pesniške zbirke so dostikrat sestavljene iz ciklusov. Pojmi, ki zaznamujejo Strniševo poezijo, so: transcendencca, nadčutnost, relativnostna pesnitev, depresivnost, neantropocentrizem (razsrediščenje človeka; smo le del vesolja) in cikloičnost (pesniški cikli; ni končnosti). Relativnostna pesnitev (teorija le-te) je nastala l. 1984. Urednik Pibernik je takrat želel, da bi pesniki razložili svoje pesmi. Strniša poudarja ... Strniša pravi, da je pesnitev gibajoči se sistem, medtem ko je resnični svet mirujoči sistem. Strniša primerja umetnino s fizičnim telesom. Umetnina se v relativnem prostoru, ki je skrajšan in zgoščen, obnaša tako, kot se obnaša telo v realnem prostoru in času. Vsi (človek in druga bitja in vesolje) smo narejeni iz iste snovi; vesolje je homogeno. S simboličnostjo in metaforičnostjo narašča pomenska masa pesmi. Smisel poezije Strniša torej pojasnjuje s teorijo relativnosti, teorijo, ki si jo sposodi iz fizike. V romantični estetiki so umetnino primerjali z rastlino (seme, rast itd.), Strniša s svojo fizikalno primerjavo umetnino postavi v nepričakovan kontekst. Umetnina ni več mimezis, je nekaj bolj kompleksnega, večplastnega. Strniša poudarja človekovo nedokončanost, končnost in smrtnost. Nedokončanost Strniša pojasni tako: »Ko človek umre, je še vedno truplo.« Iz tega izhaja tudi njegova satira in črni humor. Zadnji dve zbirki (Jajce, Škarje) je podnaslovil z žanrsko oznako manipejska satira. Iz njegove poezije pa izhaja tudi etična dimenzija. Prisotno je spoznanje, da se mora človek odločati in izbirati. Z obema dimenzijama (etika, humor) Strniša premaguje tragično absurdnost človekove eksistence. Strniša se je skliceval tudi na Kanta, ki je rekel: »Dvoje me v življenju fascinira: pogled v nebo (smiselni red stvari) in moralni zakon v meni (notranji, kategorični imperativ)«. Zbirke:
Mozaiki, 1959 Odisej, 1963 Želod, 1972 Oko, 1974 Jajce – slikanica o laži, 1975 popevke (Zemlja pleše, Mala terasa) Vesolje – izbor poezije Dramatika: Samorog Žabe Ljudožerci (Mrtvaški ples) Driada znanstvena fantastika mladinska dela Strnišev pesniški svet: urejen, enoten (imenujejo ga pesnik kozmične zavesti kozmos kot urejen sistem, nasprotje kaosa) k pri Strniši nas samostojno odločanje poveže s transcendenco, kozmosom (nasprotje Sartru) naslanja se na srednjeveško miselnost o enotnosti na trenutke je antropomorfen
tudi tako se kaže urejenost Umetnik – v tej pesmi vidimo, kakšen je bil Strniša Formalna strogost: v zbirkah ima 5 razdelkov pesmi so iz 3 štirivrstičnic, povezanih z asonancami ta strogost mu omogoča vsebinske premike, nazadnje pa ga ta umetna forma začne dušiti Borilnica Lirski subjekt: prvoosebni le v zbirki Odisej odmik od antropocentričnosti v kozmocentričnost Celota sveta: tridelna predstava sveta je najbolj razvidna iz te pesmi posameznik je podrejen b  orilnica = zemlja
klet = zlo srednjeveška tridelna predstava orgle = upanje, pozitivna transcendence
človek ni hotel priti sem – v tem soglaša s Sartrom, a to pripisuje zunajčloveški sili, ki stopa z njim v stik in mu daje svobodno voljo II. pesem: prikažeta se druga dva svetova postava ve za človeka, še preden pride v borilnico orgle blagodejno vplivajo tudi dobro lahko preživi, ne le zlo
ko se ta boj konča, človek spet sanja lutka: pomembna metafora za Strnišo, grozljiva, mračna IV. pesem: stanje po bojevanju sanje – v stiski ga spet tolažijo orgle morje: neskončno, pomemben simbol, kozmičnost, totalna poezija, svet kot celota V. pesem: svetloba je le preteklost, človekovo stanje se slabša – skuša izstopiti, a ne more, prisilijo ga, da se bori a z nočjo pride sanjski svet (umiritev): moč, upanje, nekoč bo izstopil je še nekaj več, transcendenca, zato vztraja tu se kaže Strnišev nazor o svobodni volji zlo se naseljuje v subjektu, klet ne ponuja vnaprejšnjega rezultata je nekakšno oporišče vztrajanja, da se prebije v krog Mozaiki27
5 štirivrstičnic še prvoosebni subjekt
leta 1954 je bila v Ljubljani razstava mozaikov iz Ravenne (najzahodnejše mesto bizantinskega cesarstva) simbol zgodovinske utopije (obnova rimskega cesarstva)
zgodovina odide v pozabo: stari, oddaljeni, vtkani v sence motiv hladnega (ognji hladni) mozaiki temnijo, obrazi se izgubljajo v naši zavesti 4. kitica: ponovitev začetka 5. kitica: oblike se izgubijo, a oči28 (zlate, velike) še zro – za vsako stvarjo ostane sled svet obvladuje človeka
Strniša se bolj zateka k umetnosti kot k naravi – bolj zadrži odtekanje časa umetniški spomin je še posebej dragocen namiguje tudi na vero (svetnice), pa tudi na univerzalni spomin veliko antitez Vrba29 Optimizem: že 1. verz, nič ne more propasti tudi ljubezenska tema
življenje sicer vedno zmaguje, a je tudi maščevalno, svet je tudi pravičen tisti, ki je nekoč ubil vrbo, bo občutil njeno maščevanje
simbol neuničljivosti, trdoživosti v slovanski mitologiji je ambivalentna (smrt), tu pa zelo pozitivna že v 1. zbirki ima vrbe, a so izvotljene, delujejo groteskno pri Strniši je polno paradoksnih preskokov, povezujejo ga z nadrealizmom Čas: ni ga, ker misli v celoti vesolja (kroženje, prerajanje) Sneg30 Optimizem: zadnji verz – ljubezenska tema (obrača se k moški osebi)
četudi smo večni, ne bomo več, kot smo bili na zemlji se ne da dobiti dokončnega odgovora
spominja na Baudelairovega Tujca človek je krhek, nebogljen
kot pri sonetnem vencu, deli so mnogo bolj povezani, a vse le ni tako povezano Jajce: dodatni elementi, nevezani na vsakdanjo predmetno realnost vprašanja o smislu življenja Pesem Večerna pravljica. Ta pesem nima nobene zveze z vzorci ljudske pesmi. Verz je urejen, klasičnih rim ni, so pa asonance. Pri branju Mozaikov dobimo občutek, da hoče biti Strniša klasičen. Pesem predstavlja zlo v človeku, njegovo trpljenje in smrt. V njej je mnogo nadrealističnih simbolov. V dogodkih iz narave odkriva nekaj fantastično grozljivega. Žolta luna: ta podoba spominja na nekaj pokvarjenega, prezrelega (kot npr. žarko maslo). Pesem je zlovešča, podoba narave je depoetizirana. Opazimo tudi aliteracijo. Grozljive podobe: dolge sive miši; mačke sanj se igrajo z njimi itd. Zaradi vseh teh podob je naslov pesmi pravljica nepričakovan. Večina besed ima padajoč ritem (dvignejo, hodijo), ritem verza pa je rastoč. Pesem Mozaiki lahko primerjamo s spomini, saj je naš spomin sestavljen iz več majhnih delčkov. Pesem na simbolen način govori o oddaljeni preteklosti. Svetnice v pesmi so opisane na paradoksalen način, imajo raznolike kvalitete (senčnate svetilke, prste jim božajo nevidne trave, stopajo po ognjih hladnih). Sladka jablana v vrtu nas spomni na rajski vrt, na nekaj prvinskega. Pesem je torej prepojena s krščansko ikonografijo. Religija in umetnost sta skozi zgodovino neločljivo povezani. Umetnost je služila temu, da človeka prenese, ga dvigne v lepši svet. V času, ko je bila pesem Mozaiki napisana, je bilo poudarjanje vere nevarno, nezaželjeno. Te podobe torej ohranjajo lepoto, draž, čar, vendar so strahotno daleč, ne moremo jih več priklicati nazaj. Oko iz zadnjega verza lahko interpretiramo tako, da gre za mozaike, ki so še edini ostanek preteklosti. Zbirka Odisej je izšla l. 1963. Zbirka predstavlja duhovno izkušnjo poraženega sodobnika v tem svetu. Imaginarnost je uničevalec avtentične sedanjosti. Zbirka Kondor: Balade o svetovjih (izbor Strniševe poezije).
Zbirka Želod (1972). Pesem Vrba. Et in vitam eternam credo (v večno življenje verujem): sv. Avguštin: Confesiones. Vse, kar obstaja, je večno, neuničljivo, čeprav se zdi, da tega ni več; ni smrti, ni konca. Bistvo stvari je neuničljivo. Ta pesem vsebuje močno protinihilistično gesto. Ni razloga za strah, za obup, za grozo pred smrtjo. Vrba je tudi ljubezenska pesem, ljubezen do ženske, a tudi do vseh, saj živimo v svetu, kjer ni smrti, opisuje ljubezen do vseh. Trnuljčica simbolizira prebujenje v življenje, novo življenje. Vse, kar je, je le zasnutek tega, kar šele bo. Le tisti, ki stopijo skozi okno, samomorilci, zares umrejo, saj umrejo še preden dejansko umrejo, še preden stopijo skozi okno. Pesem Svet. To je pesem, ki sodi na konec, je predzadnje besedilo zbirke Oko. Zbirka Oko je celovit svet vsega, kar je Strniša znal, je kombinacija filozofskega in igrivega. Strniševa dialektika: preteklost, sedanjost, prihodnost človeka in vesolja, človeka in narave itd. V uvodu zbirke nas pesnik opozarja na tri pojme. Prvi je tretje oko, ki je povezano z jogo (telo kot energetsko polje). To tretje oko (čelna čakra) je sposobno globljega uvida v stvari. Drugi pojem je Kraken, bajeslovna pošast iz severnih morij, danes hobotnica. Tretji pojem je Rok, pravljični ptič iz Tisoč in ene noči. V tej zbirki pesnik opico vidi iz več vidikov. Enkrat jo povezuje s smrtnim strahom opice, ki se boji samotne smrti, zato pohaja v tropih. Druga podoba je orangutan, ujet v kletki, ki spominja na ujete ljudi (cikel Orangutan). Orangutan je najvišja oblika opice, ki živi sama, ki je premamgala smrtni strah, ki je žalostna, a vendarle poje.
Prva zbirka je Svinčene zvezde (1958). Sodi med začetke slovenskega eksistencialističnega modernizma. Motivi: melanholija, vojne travme, groza pred ničem, zatekanje v ljubezensko intimo. Skuša se izogniti romantični izpovednosti, zato se dostikrat pojavi množinski pesniški subjekt (najbolj v ciklu Melanholija drugega Ešalona – ešalon je vojaška enota). Drugi ešalon je rod sinov, sinov padlih borcev. Tem sinovom ni tako nič več ostalo, tudi priložnosti za junaštvo nimajo več. Vsi ideali očetov so se izkazali za nekaj votlega, ničnega. Pesem Don Kihot. Brezlesni papir: papir, ki ima malo celuloze. Don Kihotov svet je trhel, najprej ga sesuje, nato pa začne preoblikovati še samega sebe. Šlem je simbol maske, skrivanja in zaščite, samoobrambe. Težava je v tem, da svoje lastno telo spreminja v napadalno in obrambno orožje. Pesnik proizvaja kompleksne metafore in zato odpira asociacije. Bil je kruto pogumen: pojavi se vprašanje človekovega aktivizma. Pogum se namreč lahko sprevrže v krutost. Zgradba napreduje iz destrukcije v konstrukcijo. Don Kihot uničuje staro in gradi novo, ki pa je kovinsko, hladno, zaprto, kruto. Ne gre več za sentimentalen svet, čeprav se konča v intimi (z Dulcinejo ostaneta sama). Konec ne reši subjektovega temeljnega problema – njegovega odnosa do sveta. Don Kihot hoče imeti svet, če že ne v celoti, pa zase (povezava z intimizmom). Jezik je moderniziran, še bolj radikalno kot pri Strniši in Zajcu. To je poudarjeno z izpuščanjem ločil v kasnejših izdajah. Navezave s tradicijo so komaj opazne (paralelizmi v Don Kihotu). Pesem deluje kot pripoved. Pesem Koncert v naravi. Zbirka Jetnik prostosti (1963). V to zbirko je pesnik vpeljal moderniziran sonet in tercino. Človeka in okolje opisuje groteskno-ironično. Pogoste so predstave votlosti, zgubljenosti, zanikanja romantične vzvišenosti. Koncert v naravi je kvazisonet. Prikaz para je predmeten. Brezosebnost je še poudarjena s tem, da sta osebi zaznamovani le z osebnimi zaimki (ona in on). Človek je omejen. Nato kaže peščena ura. Stopnišče ponazarja kariero. Po njem se lahko dvigamo ali spuščamo. Na omejenost kaže tudi akvarij. Naravo in lepoto iščeta v knjigah in kinu. Ves sonet je zanikanje romantične ljubezni. Podoba para deluje moderno. Ton je ironičen. Vse naravno je prikazano kot umetno. Na koncu se pojavijo krvave škrge, ki kažejo na potopljenost sveta. Ribe v žilah kažejo na izgubljeno identiteto. Človek ni več človek. Svet je grotesken, deformiran. Skladnja je ambivalentna, dvoumna. Od soneta ostane le še forma. Značilni ton in tema izgineta. Verzi niso silabotonični, ampak svobodni. Ohranjene pa so rime, ki niso moderne, ampak gramatične. Pesem Taborni ognji. Pesem je izšla v zbirki Še ode. Tu so pesmi napisane v tercinah. Tema je vojna v Jugoslaviji. Motiv te pesmi je vojna in njena groza. Vojska, kuga, lakota in smrt se navezujejo na apokalipso. Poleg ljudi se zgrozi tudi svet. Nebo okamni. Taborni ognji kažejo na čas turških vpadov in tabore, lahko pa tudi na koncentracijska taborišča ali na taborjenje (dopust). Tabor je povezan s premikom, začasnostjo in primitivnim življenjem. Ogenj pa je nekaj globinskega, nujno potrebnega. Zubelj je uničujoči ogenj. Pesem govori o kolektivni izkušnji. Množice izgubijo vse, preteklost in prihodnost. Konec pesmi kaže na eksodus, vendar so tu mana le kapljajoči vzdihi. Nebo, ki je v naši tradiciji povezano s transcendenco, je okamnelo, mrtvo. Grozi, da se bo sesulo. Vse vojne so enake, v zgodovini in sedaj. Tercinska oblika se navezuje na Dantejevo Božansko komedijo. Prikazuje sodobni pekel. Meditacija o eksterieru. Izšla je v zbirki Vaje in naloge (1969), ki je obračun z jezikom tradicije in ideološkim jezikom. Tu Taufer raziskuje pesniški jezik in že napisane pesmi. Tekst je sestavljen iz drobcev drugih pesmi. Hladna hiša spominja na Prešernove Sonete nesreče; smrt je odrešitev. V Tauferjevi pesmi v odrešitev vodi rdeča pot (mogoče komunizem). Vse je ekstaza – kaže na Kosovela. Striptis pločevine kaže na Tauferjevo pesem Koncert v naravi. Gre za kritiko potrošništva, užitka in laži. Bili smo hlip, bodimo smeh: kaže na bili smo nič, bodimo vse; to je pesem internacionale. Navezuje se na ideologijo razsvetljenstva, najprej bomo delali, potem pa se bomo veselili. Še tisti pleše, ki trohni: kaže na Strniševo Zemlja pleše. To je groteskno, strašljivo in smešno. Taufer vzpostavlja dialog s sln. in evropsko pesniško tradicijo. To še stopnjuje v zbirkah Podatki in tercine za obtolčene trobente. V Podatkih ima sonete, ki so še bolj fragmentarni. Besedilo postane labirint. Taufer uvede postopek brisanja kohezivnih tekstov. Težka razumljivost je vzpostavljena namerno. On je zavestno iskal pluralizem resnice. Njegova besedila delujejo ironično, pa tudi kritično. Pri Meditaciji o eksterieru ritem (jamb) vnaša nekaj komičnega. Daje vtis ironične kritične distance do besedilnega sveta. Konec pesmi je sosledje črk, ki niso nobene besede. Tauferjev odnos do jezika je avandgardističen. Edvard Kocbek je l. 1934 izdal prvo zbirko Zemlja, ki je prehod iz ekspresionizma v novo stvarnost. To ni socialni realizem, ker ne obravnava družbenih tem. Do l. 1963 je bil prisilno utišan. Bil je oporečnik, ni pa se povezal s sln. emigracijo, čeprav so ga vabili in ga je oblast obtoževala, da je povezan z njo. Oblasti se je zameril z zbirko štirih novel Strah in pogum. Študiral je teologijo, potem pa se je prepisal na romanistiko in slavistiko. Službo je dobil v Bjelovarju. Povezoval se je z gibanji za prenovo Cerkve (Križarji). Pred koncem študija je potoval v Francijo, kjer je spoznal personalizem, ki je neateistična oblika eksistencializma. Bil je v skupini krščanskih socialistov in se je povezal s komunisti. Razbistriti je hotel razmerje med Cerkvijo in partijo. Bil je v izvršilnem odboru OF. Prisiljen je bil podpisati Dolomitsko izjavo, ki je potrjevala vodstvo partije. Med vojno je tudi pesnil, a ni objavljal. Pisal je o smrti, žrtvovanju, zgodovino je opisoval s stališča kozmičnih zakonov. Zbirko je izdal šele leta 1963. Tu obravnava vojno (zbirka Groza). Zanjo je dobil Prešernovo nagrado. Ima šest ciklov. V zbirki prevladuje groza, kljub temu pa je tudi upanje. Pesem Predmeti. Predmeti so personificirani, odhajajo v Tibet, mesto miru, ki je nasprotje vojni. Človek ni več na vrhu lestvice. Ljudje izgubljajo človeškost, ki jo pridobivajo predmeti. Človek se odtujuje ljudem in predmetom – alienacija. Preko pesmi se človek od otroka z orglicami spremeni v utrujenega moža s svetlo sekiro. Verzi niso silabotonični, povezuje jih skladenjsko semantični paralelizem. Strukturo povezuje neka notranja logika. Pesem Kdo sem. Pove, da se ne strinja z mnenjem družbe o njem. Moto pove, kdo naj bi bil on. Pojavi se vrsta paradoksov, med drugim narek tišine. Hamlet kaže na dvom o pravičnosti kazni. Rdeča vrtnica simbolizira ljubezen. Zavzame se za polno bivanje, akcijo. Misli na prihodnost. Kritizira družbo in stoletje, ki sta ošabna. On se zavzema za čisto etiko, za humanizem. Mesečina pri Kocbeku označuje iracionalnost. L. 1969 je izšla zbirka Poročilo (druga zbirka je Pentagram, ki je izšla šele v zbranih pesmih 1977). Zbirka ima pet delov. Je najbolj ironično-kritična njegova zbirka. Lirski subjekt se identificira s fiktivnimi bitji (čudak, blaznež). Pesem Sosed na oblaku. To je kritika družbe. Človek je predmet manipulacije. Vezi med ljudmi so pretrgane. Človeška svoboda je zgolj navidezna. Mediji uravnavajo mišljenje, govor, nagon. Drugo je norišnica. Šišenska tolpa kaže na huliganstvo, nasilje med mladimi. Pesem Lipicanci. Je optimistična hvalnica sln. narodu. Od te pesmi naprej se lipicanci pogosto pojavljajo v sln. poeziji. Lipicanci so simbol, majhni so črni, odrasli so beli. Sln. zgod. gre iz teme v svetlobo. Naša zgod. je moralno čista. Lipicanci so se zatekli na »čista tla«. Konec pesmi je optimističen. Vizija je v poeziji. Oblika je sedem kitic po 12 verzov (pravljična števila). To je sklepna pesem zbirke. |
ljub temu nima zveze z new ageom (hočejo biti povezani z vesoljem)