Sodobna slovenska književnost

səhifə	11/18
tarix	24.06.2016
ölçüsü	1.14 Mb.

1 ... 7 8 9 10 11 12 13 14 ... 18

Kajetan Kovič

rojen 1931 Kajetan Kovič je svoje prve tekste objavil že l. 1947 v Mladinski reviji. Je pesnik, prozaist, avtor otroških pesmi in proze (Maček Muri, Moj prijatelj Piki Jakob) in prevajalec. Zbirke: Prezgodnji dan (1956), Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965), Labrador (1976), Poletje (1990), Sibirski ciklus (1992), Kalejdoskop (2001 – sami soneti). Prevajal je Rilkeja, Eluarda (nadrealist), Trakla (ekspresionist). Njegova poezija je načelno odsotna, brezosebna, izraz je asketski, teži k sintezi. Kovič pravi, da je pisanje pesmi miselna dejavnost, ki je kot šahovska igra ali reševanje matematičnega problema. Kovič ima smisel za čisto, jasno in natančno formo. Sintetičnost vidimo v združevanju nasprotij. Kovič pravi, da je človek nekaj enovitega; šele zavest vnaša razlike, nasprotja, pozitivne in negativne vrednosti. Prizadeva si združiti nasprotja, jih sintetizirati v višjo resničnost, v poezijo. V mnogih razigranih ljubezenskih pesmih v Pesmih štirih najdemo že eksistencialno temo (spraševanje po smislu bivanja). V Prezgodnjem dnevu se subjekt umika v spomine, sanje. Notranje bistvo človeka je zaprto v srce. Hkrati se tu pojavljajo podobe mehanizirane, avtomatizirane sodobne civilizacije. Te prvine se posebej okrepijo v razdelku Roboti iz Korenin vetra. Roboti imajo protiutež v vetrnicah.

Zadnje besedilo zbirke Prezgodnji dan je Podtalna voda. Pesnik se v njej umakne iz sveta v nezavedno notranjost. Pesnik čuti potrebo po prvinskih besedah. Kovič je najbolj čuten in hkrati najbolj razumski od pesnikov Pesmi štirih.
Kajetan Kovič 1956 Prezgodnji dan, pesem Jutro – poraz, razočaranje, naveličanost, povoženost, ubitost, pohojenost napsroti glasovom iz radia
globinska občutja: »pohojene sanje«, melanholičnost, deziluzija, razočaranje, skepsa, dvom v boljši jutri, lirski subjekt pogosto umaknjen, na robu, v zasebnem svetu, družbeno nepomemben, subjekt pasiven, čaka, strmi, prečakuje, a se ne zgodi nič prelomnega, pasiviziranost, strmenje od daleč, meja med njim in svetom, ! sam ne more spremeniti sveta

Kovič bi bil rad ustvarjalec, noče biti kritik. Kritiko vidi kot nekaj razdiralnega, jo zavrača. Takšna drža se mu zdi za človeka preveč nizkotna. Njegove rešitve niso shematične, enostavne (plus in minus), ampak so kompleksne.

Pesmi štirih (1953)

najbolj refleksivne in melanholične pesmi, implicitnost dobrote narave in še ne odraslega otroka

Drevo

človeku svet ni jasen, o njem se sprašuje in se zapleta : bitja v naravi pa le živijo, simbolika = vračanje k poetiki moderne > premagovanje negotovosti

Bela pravljica

Križemsvet gredo stopinje,

križemsvet gazi po snegu.

Bogve, kdo je šel pred mano

bogve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare,

vse gredo nasproti smrti.

Vsem je na začetku rojstvo,

vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje,

križemsvet gazi po snegu.

Ena izmed njih je moja,

nanjo pada, pada sneg.

–U–U–U–U

paralelizmi + razvezanost poti kritika ideologije ene skupne poti, program intimizma: diferenciacija

življenje = pot v eksistencialnem smislu, povezovanje z rojstvom in smrtjo
vsi : vsak

misljivost, začasnost

prva pesem v Pesmi štirih, nastala 1951 po sprehodu v parku,krajinskost spominja na Murna, metričnost verza + odsotnost rime

Pesem Bela pravljica. Ta Kovičeva pesem ni le impresija. Ni le slika narave, ampak slika doživljanja človeka, ki je sam, z ničemer povezan. Že pri Murnu se impresija povzdigne v simbol nekega duševnega stanja. Podobno se zgodi tudi v Kovičevi Beli pravljici. Stopinje zasipava sneg, ne hodimo vsi po isti poti kot graditeljski pesniki. Vsak korak je nekaj novega, ne vemo, kdo je šel prej in kdo bo šel kasneje. Smo samotni posamezniki, nevezani drug na drugega, nimamo skupnih ciljev. Povezujejo nas le eksistencialna dejstva (rojstvo, smrt).

navidez zimska impresija – melanholično razpoloženje

a izteče se v globljo bivanjsko refleksijo: ni ene same, vnaprej določene poti  vsak si začrta svojo pot

posameznik je zunaj sklenjene verige, homogenega kolektiva

ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnost – omejen je samo nase, sam je

vsaka pot je nova, še neprehojena kot stopinje v snegu

vsak korak je večno nov, vsaka izbira je individualna

vsem potem je skupno nepreklicno rojstvo in smrt

novi koraki so netrajni – naše bivanje je minljivo

konec utopičnega zlitja s skupnostjo, podreditve kolektivnim projektom
Pot, korak:

prej sta bili zelo obremenjeni metafori

Kovič popolnoma spremeni pogled na to

"Protomodernizem":

tudi primerno ime, ker je prvi tok modernizma
Občutja:

obraba, starost, utrujenost, omrtvičenost

prizori so včasih v marginalnih predelih (zakotne kavarne)

človek je sam in osamljen

melanholija, turobnost, dvom, nevera

Izhod:

ni dokončne odtujenosti, popolnega razpada smisla

izhod je vedno subjektiven, povezan z dejavnostjo osebe

iskanje sreče, bližine, lepote, skladnosti

notranji svet ni docela avtonomen – deluje kot zatočišče pred pritiskom resničnosti

zato ohranjajo romantični konflikt

razdalje med subjektom in objektom so še obvladljive
Možni izhodi:

1. dinamična in živa narava:

Minatti, Krakar

2. primarna moč zemlje in prednikov:

Pavček

ruralna tradicija, tu je svet še smiseln

3. otroštvo, odprte možnosti:

Zlobec, Menart

nostalgija ali želja, da bi se to ohranilo

4. erotika, intimna ljubezen:

Zlobec, Kovič, Minatti, Menart

čutnost, čustvo + prizadevanje po razumskem obvladovanju bivanja (Kovič)

Vztrajanje, kljubovanje:

dvig iz poraženosti k smislu, identiteti

Prezgodnji dan 1956

zbirka deziluzije, ljudje v svetu s pomankanjem svetlobe, odsotnostjo veselja, ki ga ne želijo, potegnjeni vase, ravnodušni, pasivni kakor lirski subjekt, ostaja mehkost intimizma, ime asociira s prezgodnjo odraslostjo, melanholične razpoloženske pesmi

Letni časi:

najboljši izbor njegove poezije, spremno besedo je napisal Vid Snoj
Kajetan Kovič: Jesen.

Jesen

Nekje na soncu dolgo bi slonel

in bi prešteval bele pajčevine

jesenskih dni; gozd bi žarel

in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi,

da pride čas, ko pade slana

in potok se skali

in je temá zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi,

prešteval in premišljal bi spomine

ve dolgi dan, ko gozd žari

in čaka, da življenje mine.

pasivnost subjekta

pričakovanje spremembe

nedovršnost > trajanje

zunaj družbe, v naravi

glagolska oblika > pogojnost, nedejavnost

tradicionalnost forme, rimanost različno dolgih verzov, enjambementi > dinamičnost, dinamični odnos skladnja : verz

Pesem je formalno odmaknjena od klasičnih štirivrstičnic. Je jambska. Nekateri verzi so enajstzložni, drugi devetzložni, alternirajo se z deset- in osemzložnimi. Verzni tok je notranje razčlenjen (enjambement – misel se na koncu verza nadaljuje in se sredi naslednjega verza ustavi). Lirski subjekt je jaz. V pesmi vidimo predanost, odprtost čutenju, kontemplativnost (umaknjena drža).

Jesenski dan Janeza Menarta. Spominja nas na Kosovela, saj gre za nominalni stil. Skladnja je eliptična (stavki so samostalniki). To pesem upočasni. Pesem je mračna (sivina, mrak, bledi materin obraz). Sredi besedila posije žarek, ki pelje v daljavo, v mesečino (v sinji grad). Opazimo kontrast (zlati vitez – črni škrat). Gre za motiv pravljičnosti. Nenadoma se subjekt vrne v resničnost. Zaželi si vrnitve v svet pravljic, svet sreče. Besedilo se konča z resignativno deziluzijo. Iz resničnosti se ne da pobegniti, pravljice so »pod križem«. V pesmi torej prevladuje otožnost.
Bela pravljica^¹⁴, Prebujenje^¹⁵:

noč je zmožna prvinskosti (izkazovanje čustev), dan pa ne več

še obstajamo v otroštvu in nočnem času, povezano z iskanjem podzavestnih vlog

kontrast med vsakdanjo puščobo in na koncu umikom v čustva, sanje – poskus stika s prvinskostjo (Podtalna voda – potapljanje človeka v globino, kjer je nekaj novega, iracionalnega)

Podtalna voda

Zazidal bom oči med slepa okna,

napel v ušesa gluhe vetrnice,

potrgal stebla rož in trave z rok.

Zagrizel se bom v grenke korenine

mesa in duše in prerezal

jezik in grlo ničevih besed.

V prvinah, onkraj časa in prostora,

enak podtalni vodi bom zorel

in bruhnil iz lupine kot gejzir.

Otroška književnost:

Pajacek in punčka

Maček Muri

Moj prijatelj Piki Jakob
Romana:

Ne človek ne žival

Pot v Trento
pri 16 je začel objavljati prve pesmi – ko izidejo Pesmi štirih, je star 21 let
Prevajanje:

Paul Eluard

R. M. Rilke

Georg Trakl

to vpliva na njegovo poetiko
Zbirke:

Pesmi štirih, 1953

Prezgodnji dan, 1956

Korenine vetra (1961)

dvojost zbirke z dvema razdelkoma: Vetrnice (nežne in krhke bele aprilske cvetlice) – narava in Roboti – tehnika in razčlovečenje
paradoks v imenu zbirke: sidrnost korenin : dinamičnost vetra (ki ruva korenine, veter ne more imeti korenin)

Geometrija dneva

Skoz mesto kock in kvadrov

koraka samoten človek.
Kako rad bi skril svoje nežnosti

v vejico bezga.

Kako rad bi sanjal o velikih godbah

v modrih paviljonih.

V starem parku bi čakal,

da mu zrase grm v dlaneh.

Človek gre

in vse nežnosti so kvadratne,

vse sanje so pravokotne,

vsi grmi so iz železa.

Zavrže varljive oči.
Od daleč strmi

skoz geometrijo dneva

večer.

Prisanjal bo iz teme

paviljone in grme in tople potoke.

Človek bo spet pobral svoje oči.

V njih bodo spali mrtvi metulji

v krstah iz solz.

dualizem, žalost sodobnega človeka v mestu kock in kvadratov

lepota, sanje, glasba, čustva – noč : dan, ko čudež umre
> temeljno vprašanje nezadoščanja človekovega bivanja v sodobnem svetu

Pesem Geometrija dneva sodi v razdelek Roboti iz Korenin vetra. Opazna je bipolarnost. Na eni strani so idilične podobe (grmi, topel potok, bezeg), na drugi strani pa hladne podobe (pravokotnnost, grmi iz železa). Hladen svet zmaguje nad krhko človeškostjo, nad sanjami. Pesem je zelo odprta različnim interpretacijam. Najbolj odprta mesta so: človek zavrže oči, varljive oči. Najbolj odprt je konec: V očeh bodo spali mrtvi metulji v krstah iz solz. Metulji predstavljajo nekaj veselega, kratkotrajnega, krhkega, veselega. Kovič se načelno ne zavzema, da bi se umikali iz sveta. Njegova poezija se razdiralnosti zaveda, vendar se ji upira in gradi.

motiv samotnega človeka

človekovo mesto je v naravi, v stehniziranem svetu se izgublja

Oblika:

razpada

verzni preskoki

nepravilne kitice

sproščanje verza

urejevalni princip ni več na prozodični ravni, ampak pesem urejata intonacija (padajoča  otožen ton) in skladnja
Sedanjost  prihodnost:

1. polovica je o sedanjosti, 2. o prihodnosti

prihodnost je namera, volja, načrt

obstaja prihodnost, ki je drugačna

"Mesto kock in kvadratov":

razčlovečene oblike, funkcionaliziran svet, umetno, pravilno

duh sodobne tehnike – na to se navezujejo materialni (železo, beton, steklo)
Podobe:

groteskne, čudne – kot da gre za nekaj vidnega, negativnega, ostri robovi

narava in človek sta izrinjena (predvsem čustva)

umakne se, ne sprejema tistega, kar vidi

Zadnja dva verza:

najbolj izpostavljena

Psalm

Blažena nerazumnost živali,

ločena od besed, ki so dane človeku,

da se z njimi do nesporazuma zastrupi.

Blažena skupna tema črede in samotarjev

pred podobo sveta, ki je ne meri duh,

ampak čuti, začudeni nad stvarmi.

Blažena, ker si onkraj zlega in dobrega

zajezena v nagon, ki ti vlada in sodi

in ti odmerja korak in izbira družico za noč.

Blažena, ker še tisti, ki jim je dana beseda,

tvoje blaženstvo čutijo in hrepenijo

v svojega bitja nezavestno temo.

svetopisemski naslov (navadno izpoved, tožba, usmerjena bogu)

hvalnica mitom, nagonom, nezavednemu, ki jih jezik ne doseže
Motivi:

1. iz človeškega sveta (beseda, nesporazum)

2. iz živalskega sveta (nerazumnost, čreda)
Paralelizem "blaženo":

poudarja primarno elementarnost: živali: nagon  človek: razum

Tema:

hrepenenje po prvinskem, zavračanje razuma
Lirski subjekt:

ni razviden

Naslovnik:

nosilec živalskosti – ne več bog

Pesem Psalm. Zbirko Korenine vetra zaključuje pesem Psalm. Psalmi so hvalnice ali žalostinke človeka. Kovič premakne razmerja krščanske miselnosti (najvišje je Bog, pod njim človek, pod njim svet). Kovič tudi relativizira, problematizira ustvarjalno moč besede. Besedo poveže z razumom, ki mu pomeni prekletstvo. Tudi besede človeka ne povezujejo ne z ljudmi ne s svetom. Kot da je človek izgubil prvinsko začudenje nad svetom, ki se mu ne čudi, ampak ga racionalno predeluje. To pesem s hvalnico povezuje beseda blažena, ki se ponovi na začetku vsake kitice. Težišče hvalnice je premaknjeno, hvalijo se čuti, nagoni in nezavedno. Besedilo je stilizirano na način vzvišenega jezika in biblijskif figur (paralelizem členov, dvočlenska formula). Ta pesem zastavlja vprašanje, zakaj dvom v logos. To je miselna pesem o vrednotenju, o problemu, kje je človek v kozmosu. Pesem ne sproža čustev, ampak mišljenje in vrednotenje. Ta pesem skuša opozoriti, da človeku, če je le razumski, uhaja bit. Zavzema se za nekaj prvinskega, za odprtost, ki sveta ne shematizira v forme, ki mu uhajajo. To lahko povežemo s svetopisemskim blagrom: Blagor ubogim na duhu.

Pesniki se začnejo spraševati, kakšno je razmerje med subjektom, jezikom in svetom. Kovič daje na to še dva odgovora. V pesmi Čarovniki je odgovor nove besede, v pesmi Črna ... pa je odgovor, da človeku ostaja samo molk.

Sporočilo:

vračanje v pastoralno idilo

prisotnost razuma je zasužnjila človeka – tudi pesnika (razum zanika z razumom, zato je tragičen)

poetološka določitev človeka v stvarstvu – izpeljano iz tega, kar odlikuje človeka

človekovo mesto naj bi izhajalo iz logosa = jezika  zato obvladanje sveta konstruira za svojo zavest

jezik uporabljamo za počlovečenje sveta

jezika nam prinaša tudi tragičnost – loči nas od drugih bitij, tudi ljudi (človek se z jezikom "do nesporazuma zastrupi") – manipulacija s sočlovekom

žival nima pregleda nad vsem tem, k temu bi se rad pesnik vrnil

človek je bližje živali kot bogu: hvali nerazumnost, temo, nagon, čutnost  to povezuje človeka in svet

Sorodno Rilkejevim Devinskim elegijam:

prevajal jih je Kovič

8. elegija: o razmerju med človekom, živaljo, svetom

povzdiguje živalsko čutnost, ki jo ljudje izgubljamo zaradi razuma

kriza subjekta in jezika

Kovič: težnja po enotenju nasprotij, po povezavi v komplementarno (strast – bolečina, otroštvo – starost, Adam – Eva, vse – nič, ogenj – voda)

izbor Vetrnice, 1970

Rumena pesem

Umito je nebo, požeto žito.

Vroč in težak kot med je žolti dan.

Razbilo sonce je neba korito,

Kot kopje bode v drevja gosto dlan.
V cvetovih se nabira teža mleka.

redi se beli regratov mehur

in ravno polje, dolga cesta, reka

so prispodobe teh rumenih ur.

Dišeča, zrela trava si postilja

v naročje vlage in rumenih sap

in v sladkih, vročih žilah izobilja

se vsaki kaplji sanja, da je slap.

Nasprotje robotizacije in razčlovečenja je Rumena pesem v Vetrnicah. Koviča zanima temeljno nasprotje med civilizacijo in naravo. Gre za kvartet štirih barv, štirih letnih časov. Pomlad je zelena, pozitivna, živa. Poletje je rumeno, polno sonca, jesen je rdeča (plodnost, zrelost), zima je bela. V pesmi je človek (neosebna izpoved) prisiljen živeti v natančno določenem urejenem svetu. Na drugi strani ga določajo sanje (grmi, bezeg, topli potoki, godba). Bezeg je pomemben tudi v drugih Kovičevih pesmih. Svet preteklosti in nečesa brezmejnega, to ni omejeno kot kvadri in kocke. Nima teže in ostrine. Pojavi se tudi nasprotje med dnevom in večerom. Dan pomeni določenost, nujnost, večer pa je nekaj nedoločenega, sanjskega. Človek se upre dnevu in šele zvečer lahko spet gleda, sanja. Zaključek bi lahko pomenil stoično sprejemanje in prilagoditev svetu ali pa tudi upor, vendar z elegičnim prizvokom. Konec ostaja odprt. Nakazano je čustveno stanje, kjer se združujeta elegičnost in lepota (metulji).
V Vetrnicah so opisi narave, tu ne gre za vtise, narava pa tudi ni simbol. Če že kaj simbolizira, je to kozmični red zunaj človeka. Narava je celota, ki združuje vse svoje elemente. Pesmi so poimenovane po barvah (rumena, bela, zelena, rdeča).
Rumena pesem. Rumena je barva zrelosti, viška, sočnosti. Pesmi vsebujejo same konkretne stvari in učinkujejo čutno nazorno. Narava pomeni bivanje, pretakanje energije, spreminjajočo se bit (od pomladi do zime in spet do pomladi). Človek je odsoten, je nekaj obstranskega (seje žito, dela ceste, ni pa omenjen). To je samozadosten svet brez človeka. Metaforika pa je vzeta iz sveta človeka (dlan drevja, trava si postilja, kaplji se sanja). Svet je živ, animističen. Umik človeka je za Koviča značilen. Te pesmi dajejo vtis arhaičnosti predcivilizacijskih podob; svet, ki mu še ni zavladal človek.

Ogenjvoda. Tu sta spojena dva nasprotna arhetipa. To kaže na težnjo po preseganju in spajanju dvojnosti. Pesem Ogenjvoda je sestavljena iz samih antitez, ki jih hoče združiti v nekaj več, v celoto. To je holističen pogled na svet.

Ogenjvoda, 1965

mit o prvinskosti doživi krizo

težnja po preseganju nasprotij – ekstreme je treba združevati, iti v vse ekstreme, ne pa biti nekje vmes

Čreda

Na žolti pašnik hrumi velika čreda.

Iz temnih dvorov jo kliče medeni rog.

Sajasta glava pastirja iz grma gleda.

Hladna voda se drevju dotika nog.

Enakomerno valujejo hrbti in glave.

Svetlo rdeče cvete med gobci osat.

Na svetu so samo trave, trave, trave

in nad njimi sklonjen goveji vrat.

Parklji hreščijo po produ ob reki.

Vlaga po blatu in sivih ribah diši.

Od daleč kot čudež v negibni pripeki

v cunje povito strašilo šumi.

Čarovnik

Verjel sem,

da si mojster nad mojstri,

ki svet pričara iz niča,

čarovnik nad sonci in lunami,

pesnik med stvarniki,

dolgo sem služil,

pokorno in zvesto,

zdaj sem razbil tvoje lonce,

bil si čarovnik

v pravljici za odrasle,

kuhal si lažno zlato

kot vsi srebropeki in zlatokuhi pred tabo.

Jaz, tvoj čarovniški vajenec,

pravljic ne maram.

Húdo si delal z mano.

Moj jezik je hrom od molčanja.

A ne boj se,

spet bo spregovoril.

Postrgal bom gnilobo

in očistil besede.

tudi ti me boš slišal.

Moja učna doba je mimo.

Zdaj sem lahko karkoli,

tesar ali kmet, vojak ali pesnik.

Samo čarovnik ne.

Tvoj svet, lažni mojster, je prazen.

Sonca in meseci so se preselili.

Zaman si jih lastiš.

Nova imena bom našel zanje,

nedotakljiva

za tvoj blatne čarovniške prste.

Labrador, 1976

Z zbirko Labrador (1976) Kovič že zapušča intimizem. Z njo izdela svoj osebni mit, ki vsebuje začetek, prednike, sodobnost in prihodnost. Opiše dva začetka, začetek zavedanja o spolni različnosti in začetek zavedanja smrti. Iskati skuša univerzalne vzorce. Pesmi naslovi z bibilijskimi naslovi (Genesis, Adam in Eva). Zanimive so pesmi o odraščanju v kmečkem okolju z občutki »premajhne kože«.

Cikel Dežele. Pesnik svet deli na štiri prostore, dežela živih, dežela mrtvih, dežela zaljubljenih in dežela nerojenih. Dežela mrtvih kaže na prednike in na lasten konec. Dežela živih je dinamična; vsebuje milost in krivdo. Dežela zaljubljenih je dežela norosti, darovanja, hrepenenja, zaznamovanosti s smrtjo.
Najbolj abstraktna je Dežela nerojenih. Zaznamuje potencialnost, nekaj, česar še ni in kar lahko je. To je dežela možnosti, trajanja in hipnega nastanka. Je čista nedoločenost, odprtost. Nekaj se zgodi, lahko pa tudi ne. To doseže z antitezami.
Cikel Pastorale. Govori o propadanju in izumiranju primarnega vaškega sveta (propadanje navad, običajev in tradicionalnega načina življenja, povezanega z vero). Kmet je odvisen od blagoslova neba. To so opisovali tudi Krakar, Menart, Kocbek, Udovič in Kuntner. Kovič to prikazuje z drobci, prizori iz narave. Cikel vsebuje 9 pesmi, zadnja pesem ne prinaša upanja in svetlobe. Svetu grozi »ovčja noč« (vsi ljudje so kot ovce – čreda). Ker ni dviga, deluje tragično kot umiranje, tesnoba. Tem pastoralam manjka idiličnost. Tu je le odmiranje, upadanje, usihanje. Verzi so silno kratki in zelo slikoviti. Osebne izpovedi ni. Pojavljajo se barve (črna, bela, malo sinje in rdeče). To je svet samih stanj, negibnosti, nič se ne zgodi. Ni začetkov in koncev, vse le traja. To povzročijo sami nedovršni glagoli.

Bezgove ure

To je stari bèzeg za hišo. To so bezgove ure.

Grozljivo zelena tesnoba listov.

Črnikasta barva jagod.

Grenki bezgov čas pred nevihto.

Pod zidom cvetje kopriv.

Nepokošena trava.

Za zidom soba.

Preležani duh samskih stricev.

Votlo bezgovo steblo nedelje.

Poobedna tihota.

Rdečkasti peclji jagod.

Njihov plehki, pusti okus

v bezgovem spancu.

Sladke sline zorijo

v medlečih ustih dečkov,

ki slonijo ob bezgovih bokih hiš.

Dežela nerojenih

Dežela na drugi strani sveta.

Iz senc. Iz belega zraka.

Sama in neuresničena.

Ki plameni. Ki čaka.

Ki je nič. In nenadoma vse.

Vržena v nemogoče.

Zgodba, ki se zgodi ali ne.

Ki se zgoditi hoče.

Ki skoz temne ograde strmi.

Bleda in brez okrasa.

Ki ima neverjetne oči

iz prihodnjega časa.

Ki je pred vrati. Pred okonm. Tu.

V regratu. V črnem lapuhu.

Ki je daleč pod goro ledu.

daleč pri svetem duhu.

Bela ptica, ki tiho leti

skoz neskončna okrožja:

eno perut iz prihodnosti,

eno iz domotožja.

Južni otok

Je južni otok. Je.

Daleč v neznanem morju

je pika na obzorju.

Je lisa iz megle.

Med svitom in temo

iz bele vode vzhaja.

In neizmerno traja.

In v hipu gre na dno.

In morje od slasti

je težko in pijano.

In sol zatiska rano.

In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu

samo zasute školjke

in veje grenke oljke

in zibanje mahu.

A voda se odpre

in močna zvezda vzide

in nova ladja pride

in južni otok je.

Pesem Južni otok. Cikel Labrador zaključuje pesem Labrador. Cela zbirka je kompozicijsko premišljena. Južnemu otoku kot nasprotje ustreza Labrador. Južni otok združuje posameznikovo in kolektivno izkušnjo. Je popolnost, ki je daleč in težko dostopna, zato zahteva naporno in negotovo potovanje, ki je povezano s trpljenjem. Sploh pa ni jasno, ali ta otok obstaja. Tudi če je, ni nujno, da se bo izkazal takšen, kot mislimo, da je. Pesem se konča v upanju in vztrajanju. Če ne mi, bodo do tega otoka prišli drugi.
zadnja pesem v zbirki (zadnja beseda je "je")

najpomembnejša zbirka (originalna rima: morja – obzorja – Labradorja)

Motivi:
otok, daljava, morje, ladja

Tema:
hrepenenje po idealnem, absolutnem

južni otok je nekaj idealnega, vendar tudi obstaja

ladja – simbol človeka, ki išče in prispe na otok
Je:
poudarjen je, ker v človeku obstaja dvom

Vsebinska delitev:
1. kitice: 1., 2., 5. – upanje

2. skladenjska: 1., 2., 3., 4. – vezalno priredje

5. – protivno priredje

Oblika:
kratek, zgoščen, asketski verz

na kratek način povedana univerzalna zgodba

oklepajoča rima

Zvrstna univerzalnost:
lirska pesem – v posameznostih doseže abstraktno, splošno

tudi dramatična, epska (zgodba, dogajalna shema: pustolovščine, potovanja)
Ciklična zgradba:

osnovni glagol je  biti: eksistenca

pot do identitete je težko dostopna, vendar je
"neizmerno" – najdaljša beseda, ki izraža dolžino

"morje" – stvarnost, ki nas odvrača od upanja

"zvezda" – zanesljivo upanje

Pastorale

Prva
V urah teče beli čas.

Plamenijo mračne glave.

V temni gori kliče glas.

Za vodami so daljave.
Kri v nevestah koprni.

Kašče pokajo od zrnja.

Bik rjove od slasti.

Beli venci so iz trnja.

Mile praproti zore.

Temni glas med gabri toži.

Na zahodnem robu dne

spi nekdo v pretesni koži.

Deveta
Tihi, črni sadovnjaki

vzdigajo se iz megle.

Jate grejo pod oblaki.

Rja tope kôse žre.

Modra vlaga je v ometu.

V izbi gospodarji spe.

Ovčja noč leži na svetu.

Bele sveče ne gore.

Daljni pes na tujca laja.

V mrazu ždi otrpli vrt

in na vzhodu tiho vzhaja

ali jutro ali smrt.

Sredi 70. let pesniki intimizma prispejo do celovitosti, ki se navdihuje pri mitu. Labrador temelji na tem. Je oblikovanje osebnosti z rezi v življenju (s tem je povezano odraščanje), temelji na osebnem mitu. Metrična shema Pastoral, Barke in Južnega otoka je zelo kratek jambski verz. Raznaglasitve so v slovenskem jambskem verzu zelo pogoste. Pojavljajo se na tipičnih mestih, to je raziskoval že Škrabec. Raznaglašeni so 4., 8. in 12. mesto v verzu. Te sicer ne zmotijo našega občutka za ritem. Donaglasitev pa ga zelo zmoti. Primer: daleč v nezmernem morju (tu je prvi zlog donaglašen, drugi pa raznaglašen). Primer: je južni otok (je je enozložna beseda, ki je nenaglašena, a je pomensko poudarjena). Sicer so v tej pesmi predvsem raznaglasitve. Pogosto od treh predvidenih naglasov v verzu srečamo le dva. Verz je zelo kratek (6, 7, 7, 6), rima pa je oklepajoča in spominja na sonet, to je najtežja rima. Prevladujejo dvozložne besede, trizložne so redke, štirizložnih pa je zelo malo, zato smo nanje še bolj pozorni. Najdaljša beseda je neizmerno. To ni naključno; z ritmom je dosežen poudarek vsebine. Pojavljajo se anafore. Verz se večinoma začenja z in ali da, drugače pa da ali ne. To nas preseneti, ker je protivni veznik. Nenavadno je to, da se stavek po piki začne z in. Najbolj sta povezani tretja in četrta kitica. Verzi in kitice se med seboj povezujejo z enjambementom (to je za Koviča značilno), notranje pa so členjeni. Velikokrat se pojavi beseda je. Pomeni, da nekaj obstaja v resničnosti, ne le v fikciji. Nekaj biva v času, ima začetek in konec. Pojavi se tudi zanikanje (ni). Tudi kopula ali vez je tisto, kar obstaja. Ima določene kvalitete. Prisojanje odkriva subjekt, ki nekaj prisoja. Je čutni človek, ki čuti slast, uživa in čuti rane. Da se otok vidi, kaže na prepričanje o obstoju realnosti in možnosti, da to dosežemo. To podpira vztrajanje pri naporu, premagovanje bolečine, upanje. Pesem združuje vse tri žanre. Izpoved, kaj upa posameznik ali kolektiv, je brezosebna, lirski subjekt je le gramatično prisoten. To je zgodba potovanja, meditacija, refleksija, ki jo nosijo simboli: južni otok, morje, ladja, zvezda. Spominja na potovanje z negotovim ciljem. Takšno besedilo je Odiseja. Novo ladjo, ki bo prišla, je možno povezati z Biblijo. To vez krepi predhodnje besedilo. Barka je Noetova rešitev. Tudi zvezda je krščanski simbol. Napoveduje odrešenika, novo rojstvo, nov začetek. Forma podpira vsebino, odprtost, individualna in kolektivna izkušnja. Konec se vrne v začetno situacijo vere in upanja, da južni otok je, obstaja. Kompozicija je premišljena.

Poletje, 1990

Pesnik 14 let ni izdal druge zbirke zaradi veličine Labradorja. Zato je ta zbirka zelo drugačna. Verzi so večinoma prosti, besedila pa kolonsko organizirana (Orfej). Pesnika zanima eksistenca kot nekaj, kar se dogaja v času: minevanje, trajanje, usihanje, odtekanje, ki je ireverzibilno. Ne moremo iti nazaj. Vse, kar je, je zato zelo dragoceno. Posebej otroške izkušnje, polne nezavedne intenzitete, lepote in erotike, ne glede na to, da je povezana z deziluzijo. Če je bila, je pustila svoje sledove. Vera v te sledove je načeta, negotova, a to sproža uvid nepomembnih dogodkov in pozabljenih stvari. Nenehno se ukvarja z vprašanjem poezije.

Orfej

Vanitas vanitatum

et omnia vanitas.

Vsak prevod

tega izreka

mi s svojo barbarsko

razvidnostjo

zbuja odpor

in krepi

domotožje

po lepšem slepilu

antičnih oblik.

Enako žalujem

za latinskimi mašami,

z njimi so

iz obrednih prostorov

odšle

bogatejše skrivnosti,

a se v zameno za njih

duh ni očvrstil

ne zmanjšala

lenost srca.

Dobronamerni

se zmotno

in prevaranti

zavestno

dobrikajo

črednim možganom,

ki se jim žvižga vse,

kar ni klaja in staja.

Kdo še uči napor

in delo v kovnici duše,

ki povzdiguje

nadarjene smrtnike

v plemstvo?

Vendar

ne pišem teh stavkov,

da bi grajal nadute,

ki jim obup prizanaša,

ker so premalo čuteči.

Tebe, pevcev Gospod,

mojster naslad in askez,

ki ne sprejemaš daru,

če nisi dar tudi sam,

tebe hvali moj spev,

ko čez vanitas starcev

skoz deželo prehoda

z neskaljenim pogledom

tvojemu petju sledi.

Prešeren je klical Orfeja, naj kultivira alpsko pokrajino, polno jeznih viharjev in naj jo spremeni v znosnejše, prijetnejše okolje. Orfej je prototip pesnika. Prisluhnile so mu rastline, živali in nežive stvari. Izprostil si je celo pot v podzemlje, da bi rešil Evridiko. Poezija ima posebno moč. V Kovičevem Orfeju latinski izrek iz Biblije namenoma ni preveden (prevod: ničevost ničevosti in vse je ničevo). V tujih jezikih v slavnih knjigah je neka skrivnost, zlasti če so to svete knjige. Pri skrivnosti vztraja, ker sta razvidnost in enostavnost nekaj barbarskega, kar ni vredno naše pozornosti; redukcija človeka na materialne dobrine (čredni človek). Kovič noče biti samokritik. Ta položaj je nezadosten. Hoče, da bi poezija ustvarjala nekaj plemenitega, izbranega, vzvišenega. A to ni pravljica, to je lahko pot, ki je namenjena izbrancem. Pesnik jih nagovarja. To delo je naporno. Pesniku ne gre za rajo, temveč za hvalnico visoki poeziji, ki presega ničevost tega sveta. Naše bivanje je dežela prehoda, a tu ni nepomembno, kako hodimo. Cilj je jasen. Odhod na neznano morje, selitev na neko zvezdo. Važno je, kako živimo. Kovič zastavlja visoke pesniške orfične standarde. Verz je svoboden, zgradba pa zelo jasna. Napreduje iz negativnega v pozitivno stanje. Poezija je postavljena ob religijo ravno zaradi skrivnosti plemenitenja in dvigovanja. Razvrednotenje se pokaže še v jasnejši luči (čredni možgani ali na drugi strani nadutost). Poezija je le za tiste, ki so se pripravljeni potruditi, zahteva napor.

Sibirski ciklus in druge pesmi raznih let, 1992

Sibirski ciklus. Vsebuje stroge reducirane oblike. Izraža hladno, necivilizirano bivanje v senci oblastniške perverznosti v nesvobodi. Nastajal je v času vojne v Sloveniji, Hrvaški in Bosni. Cikel vsebuje zanimive poetološke pesmi. Primarni vir poezije doživlja brez oblike, šele potem pride jamb ali trohej. Kdor je preživel Sibirijo (tja so pošiljali nasprotnike oblasti v Rusiji), oporečnik, s katerim se identificira, je Boris Pasternak (Živago je preživel Sibirijo). Pasternak ni nikoli dvomil, da bo človečnost premagala represijo. Spremno besedo Kovičeve avtobiografije je napisal Vid Snoj. Z njim se ukvarjajo mladi kritiki.

JE … ?

Je kaj? Je nič? Je vse?

Je vetra dih samo,

ki plane čez zemljo

in v vekomaj zamre?

Je vode pad in tek

v neustavljivi kraj

in vračanje nazaj

v začetek in nov beg?

Je ogenj čutov, ki

le sebi v čast gori,

ali oblast duha

gre skoz drget mesa

in tudi zadnji prah

še ve za up in strah?

Starejši nadaljujejo predvojne poetike:

Gradnik simbolizem

Anton Vodnik

Lili Novy – ekspresionizem

Božo Vodušek – eksistencializem v klasičnih oblikah

Kidrič: "Stare slavce bomo pustili peti, mlade kaline pa bomo učili."
Protomodernizem:

počasno sproščanje tradicionalnih oblik, opuščanje rim itn.

a še vedno metrično, enjambementi

ne slišimo več tradicionalne forme

bolj eliptična skladnja

manj klišejska metaforika in simboli  pomlad ni več nujno svoboda

Konec intimizma:

sorodni pojavi v pripovedništvu in dramatiki

do konca 50. let

nove napetosti med umetnostjo in družbo

Ukinitve revij:^¹⁶

Beseda do 1957

takoj Revija 57, a že 1958 ukinjena

podobno s Perspektivami
kultura hoče avtonomijo, a politika si lasti pravico do preteklosti in prihodnosti

umetnost vedno kaže, koliko je svoboda omejena v določeni družbi

ZRELI MODERNIZEM, 1958-66

1959-1966

zreli ali temni modernizem  filozofija eksistencializma

bolj radikalni zreli modernizem, 1958 v samozaložbi šokantne zbirke Požgana trava Daneta Zajca, Sinčene steze Vena Tauferja, Mesečni konj Saše Vegri, 1959 Strniševi Mozaiki – vsi tudi v Reviji 57 in Perspektivah, tudi starejši: Udovič (1912) in Kocbek (1904)

literarna veda za oznake izraze iz filozofije: eksistenializem (Sartre, Camus), po drugi svetovni vojni temeljna eksistencialna vprašanja, dvom, prespraševanje subjekta (− barbarstvo nihilizma), alienacija ali odtujenost, disonančnost, Marx o odtujenosti proletarcev od rezultatov svojega dela – začetek tujstva
ideologija predmet radikalne skepse, vulgarni historični marksizem – Marx teoretik, v praksi totalitarizem
problematičnost subjekta, ni več romantičen, Kermauner o avtodestrukciji subjekta – konec z romantično subjektiviteto > drama, nihanje med ničem in absolutom v človeku, volja do moči : razkrojenost, ogroženost ...
zreli modernizem – subjekt v procesu avtodestrukcije, temni modernizem o svetu brez boga in mrtvega človeka, hermetična poezija, nemimetičnost, odstop od lirskih konvencij, povezanost s tradicijo ekpresionizma, simbolizma, nadrealizma, čeprav slednjega pred tem sploh ni bilo, v pesniški svet elementi fantastične literature – svoboda, a blokirana, subjekt upornik, a poraženec – odraščali med drugo vojno, Zajc ostal s sestro in bratom brez doma, Tauferju domobranci ubili očeta, Strniša po vojni travmatične dogodke
1958/59 modernizem tudi v vizualnih umetnostih
intimisti pod vplivom drugega rodu alienativno^¹⁷ poezijo, prežeto z eksistencializmom, postanejo bolj agresivni, Strniša še intimist : Zajčev ujeti volk več ne

Tomaž Brejc paralelo likovna umetnost – literatura > votlost, temne slike ...

prekinjanje vezi s stradicijo in kanonom, radikalna drugačnost, sociološko kritična generacija, ki razgalja monizem v mišljenju, oporeka strahovladju, enoumju – notranj oporelniki osebne iniciative
razčlovečenje, avtomatiziranosr, potrošnitvo, reinfikacija, človek > produkt, fetišizem stvari
odpiranje zahodnim smerem: eksistencializem, nadrealizem, subjekt prostor dvoma, obupa, krivde, prekletstva – o tem že Vodušek, hkrati ni več apriorno dober, ampak tudi sam hudoben, nosilec zla, v njem sile, ki jih ne obvlada, nezavedni goni in represija ponotranjenih norm > prostor dramatičnega boja, vez med jazom in družbo pretrgana, življenje več nima smisla, nihilizem kot smrt česar koli absolutnega (boga) in človeka (Nitzsche), razkroj subjekta, destabilizacija celotno poetiko, vse ravnine sporočila, tradicionalna estetika zanikana, ni več mimezisa, pokrajin > fantastika, mit, demonične prikazni, projekcija psihe na svet – podobnost z nadrealizmom, simbolizmom ... subjekt ni več v svojem varnem svetu, vedno je ogrožen
Strniša 1959 v Mozaikih Večerno pravljico – nemimetičnost, skoraj grozljivost, najprej grda luna z lišajem, ljudje le sanjajo in še tega ne sanjajo sami, deestetiziran svet (mrčes, golazen pri drugih)
Zajc pesnik patosa trpljenja v Požgani travi Ujeti volk – svobodni verz, a zelo ritmiziran tekst, demoničnost, pogosto črni humor, ambivalenten spor smeha in groze, od intenzitete grotesknost, mnogo bolj hermetična poezija, tudi bralec doživlja tesnobo, ne uživa ali se vsaj čudi (poezija ni bila dobro sprejeta, provokativnost > samozaložba), tudi odprti prostori tesnobnostm izgubljenostm pogosto prizori lova, nebo zlobno, ni več pozitivno, grozi, človek se upira, kolikor zna – torej ne gre za resignacijo, ampak upor, narava grozi, pogosto sovraštvo, odtujenost, lirski subjekt ni več prvoosebni, ampak drugorazredni, še pogosteje pa brezosebne pesmi, impersonalnost, jezova občutja preslikana v drugo bitje

jezik ideološko onesnažen > pesnik išče nov jezik, s katerim bo mogoče ustvariti nekaj neobremenjenega, odsotna tradicionalna zgradba ritma, pri Tauferju stvari razpadadejo, najbližje tradiciji Strniša z naglasnim verzom in asonanco

Alienativna disonanca:

nevezana eksistenca

izpoved izvrženosti, ogroženosti – subjekt v tem svetu ne more več živeti

radikalni, individualizirani modernizem
Starejši avtorji:

previdnejši so, ohranjajo notranjo celovitost

Anton Vodnik – panteistična metafizika

Jože Udovič – subjektivistični vitalizem in esteticizem (Ogledalo sanj)

Edvard Kocbek – krščanski personalizem (oseba je jedro)



Mlajši avtorji:

2. povojna generacija – rojeni v 20. ali 30. letih

nimajo predhodnih zaledij – ustvarjajo iz neposrednih izkušenj, individualnih eksistencialnih izhodišč

Dane Zajc (*1929)

Gregor Strniša (*1930)

Veno Taufer (*1933)

Saša Vegri (*1934)

Zgodba subjekta:

idealiziran, romantičen

notranji boj: absolutno  nič

pride do samorazkroja subjekta

upor, napadalnost  "kritična generacija", "lirika revolta"

zanikanje idealov, tudi estetskih

patos izvrženosti

groteskna satira, absurdni aktivizem, igriva provokacija

uvajanje grdega, tabuiziranega

razkroj mimesis – tudi mimesis duše
Zakaj ravno ta generacija?

vojno so doživeli kot otroci – niso je mogli osmišljati kot starejši kolegi, niso vedeli, kaj in zakaj se dogaja

travme  tudi kasneje občutek groze, niča, absurda

literarni nihilizem

razmerja subjekta do oblasti in tradicionalnih literarnih izrazil
Subjektivizem:

rodil se je v romantiki

v moderni pa subjektiviteto načneta Nietzschejeva kritika metafizike in Freudova psihoanaliza

v modernizmu se poveže s kritiko komunističnega monizma^¹⁸:

ideologija izključevanja

to počnejo na hermetičen način, zelo metaforično

to hočejo ozavestiti  oporečniška literatura
pometa tudi z romantiko  "deromantizirana romantika"

ni več transcendence, ideala

travma, krivda, gnus, absurd, prekletstvo
jaz postane predmet samozanikanja, nosilec zla, niča, nasilja

kritični subjektivizem se usmeri proti samemu sebi

subjekt ni več pozitiven

S  O  S  O

+ -  - -
Ø  sam, izvotljen, v sebi protisloven

v njem se dogaja nezavedno, volja do moči – ponotranjil je negativnost zunanjega sveta

v njem se spopadajo sile, ki jih ne more nadzorovati
avtodestruktivna, temna poezija

raste iz razlike med subjektom kot človekom in kot voljo do moči

Teme:

1. obup

2. odtujenost

3. tragično občutje sveta

4. uporniški poskusi preseganja lastne protislovnosti
umetnina postane avtonomna, ni več mimetičnosti

še vedno skepsa

Dane Zajc: Požgana trava, 1958^¹⁹

 Whitman, Župančič: Zimzelen pod snegom

tu pa naslov pomeni, da še nekaj časa ne bo nič, nasilno dejanje

v ospredju so iracionalne sile

človekov položaj je odprt, ogrožen

negativna skupna resničnost: vojna, graditeljstvo

poražen, agresiven subjekt – absurdna zveza s svetom

črna, tragična lirika

pretrgane so zveze s tradicionalno poezijo, brez lepote, harmonije

a ni še brezbrižne igre – nekdo še trpi, čeprav se antropocentrični svet razkraja

nosilci postajajo druga bitja ali pokrajine

Zvonci novega dne:

ekspresivna pokrajina, pesniški konstrukt – slika poraženega, hudobnega subjekta

ni tradicionalne oblike – poljubne kitice, ni metra

ekspresionistične, močne barve: rdeča, modrikasta, črna, bela

"megla se zvija v klobčič bele zlobe" – ekspresionistična projekcija iz subjekta v svet

pokrajina postaja bitje

gore so negibne in mrke (čustvena intenzivnost)

človeka ne čaka nič lepega

pošastne podobe – svet je ogrožen od nečesa velikanskega

"Sam si na svetu. Tvojo tožbo oznanjajo počeni zvonci.":

odpoved počeni harmoniji

zvonci ovčje črede, naznanjajo grozljiv nov dan
Veno Taufer: Svinčene zvezde, 1958^²⁰:

očetova smrt

smisel življenja in dejavnosti
Ženska varianta:

vsak sodoben slovenski tok jo ima

specifična, a v jedru podobna

1 ... 7 8 9 10 11 12 13 14 ... 18