Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
Saša Vegri(1934) 1958 Mesečni konj, ni drezala, zato ni zbirke v samozaložbi, simbolistična poezija, emblematična besedila, ni grozljivosti, v Mladi mesečini, konj pomemben, pametn, plemenito bitje, ne pohodi človeka, morda metafora mladih, ki uhajajo vertikalno v nebo, mesec izvor svetlobe, čista svoboda imaginacije, nemška zbirka Der Blaue Reiter, ekspresionizem, glagoli erotike v fantastiko zbirka Naplavljeni plen 1961, konfliktne, dramatične, grozljive podobe, nenavadne podobe narave, izstradanost, izmučenost, nasilje Mesečni konj, 1958: subjekt se upira turobnemu urbanemu okolju, umika se v otroško celovitost Naplavljeni plen, 1961: subjekt je temno brezno negativitete, je brezčuten ali pa izziva duševne konflikte postane žrtev (ta je vedno dokaz zla, saj mora biti tudi nekdo, ki žrtvuje)21 žrtev sama na sebi izvaja samorazdejanje analizira lastno opustošenje spoznanje ujetosti l "temni modernizem" Slog ne več skupni problemi družbe subjektivna, individualna področja – deromantizirani subjekt bistveno bolj hermetična poezija, zato nima veliko bralcev ni več mimetično vezana, niti psihološke mimesis (čustva, razpoloženja) ni več opušča opisovanje, pripovedovanje ne črpa iz neliterarnih diskurzov ali zaključenih simbolnih sestavov (razen kot satira) odpre se grdemu, deformiranemu, fantastičnemu, grotesknemu22 humor – smeh skozi stisnjene zobe, upira se Svobodni verz: izrazito priljubljen ni metrične vezanosti pogosto primarni, primitivni23 ritmi: Zajc: ritem zaklinjanja, zarotitve zbirka Zarotitve lahko fragmentarizacija in prozaizacija verza
zamolki, neizdelanost, preskoki sproščeno asociativno povezovanje drzna metaforika Nova simbolika: divje živali, zveri – neprijetne konotacije puščava, divjina, kletka tehnologija intenzivni in kaotični naravni pojavi
Strniša: Večerna pravljica – žolta luna, čez njo visi siv lišaj oblike primitivnih kultur, sveta mita: vedno pozitivno in negativno, a oni izpostavljajo negativno pravljice, ljudske balade ali pa lastne fantazme
novi simbolizem novi ekspresionizem novi nadrealizem Stanje družbe Nezaupljivost do kritične inteligence: pomembni avtorji (večinoma prozaisti) so bili zaprti: Vitomil Zupan, Pirjevec, Pučnik, Rožanc, Javoršek leta 1964 prepovejo Perspektive24 zaradi Pučnikovih besedil o kmetih danes so to sami popisali: Veno Taufer – Oder 57 Taras Kermauner – Perspektive Modernizacija družbe: izseljevanje v mesta – razosebljajoči odnosi (pa ne samo pri nas) blago postane fetiš začetek potrošništva mehanizacija reifikacija človeka – človek je vreden kot stvar posameznik je izgubljen v amorfni množici, ne more se odločati, je brez iniciative ne sme biti spontanosti
narašča občutek nesmiselnosti bivanja nesmiselno je bežati v preteklost ali načrtovati prihodnost
Gide, Sartre, Malraux, Camus, Bréton tudi filozofska dela: eksistencializem, ontologija, fenomenologija Heidegger, mladi Marx, Sartre, Marcuse, Fromm Pojmi: osebna svoboda družbena odtujenost voluntarizem svobodna izbira med alternativami v mejnih položajih bit bivajoče ZGODBA O SUBJEKTU 1965 znamenita gospodarska reforma - obdobje liberalizacije (Stane Kovačič) 1965-1974 čas študentskih protestov zaradi ukinitve univerzitetne pravice govora, ukinitve Tribune Leta 1979 je umrl Kardelj, leto za njim Tito. Takrat se pojavi vse večja težnja po centralizaciji, na drugi strani pa narastejo nacionalizmi. Razpade ideja bratstva in enotnosti, ki je to državo povezovala. Centralizacija se je kazala npr. v skupnih šolskih jedrih. Šlo je za enake šolske načrte, po katerih naj bi cela država proučevala pretežno srbsko književnost, saj je bila večina prebivalcev Srbov. L. 1982 začne izhajati Nova revija (na zahtevo šestih kulturnikov). Hotela je razpravlajti o zamolčanih vprašanjih: državljanska vojna, povojni poboji poražencev, revolucionarno pravo, verbalni delikt, federacija, Jugoslovanska armada. 57. št. Nove revije prinese slovenski nacionalni program. To je bil odgovor na dokument Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je hotela uveljavljati centralizacijo. Pojavi se Neue slovenische kunst (Leibach, ŠKUC, Aleph). Ustanovljena je bila mednarodna nagrada Vilenica, ki je bila usmerjena v komunikacijo s srednjo Evropo. L. 1988 se je zgodil proces proti četverici. Začnejo se protesti. Pride do Majniške deklaracije, kjer se pojavijo zahteve po slovenski državi. Sledi plebiscit in desetdnevna vojna. L. 1958 se zgodijo pomembni premiki, začne se novo obdobje. Pesniki: Dane Zajc (1929), Gregor Strniša (1930), Veno Taufer (1933), Saša Vegri (1934). Prvenci teh pesnikov: Zajčeva Požgana trava (1958). Spominja nas na pomlad intimistov, le da je tu uničena. Taufer je izdal Svinčene zvezde; svinec je težek, deluje kot breme. Ta poezija je polna neznane krivde in obtožb, zlasti v zvezi s partizani (njihov simbol je zvezda). Strniša izda zbirko Mozaiki, Saša Vegri pa Mesečni konj. To je skrivnosten naslov s simbolnim pomenom. Zbirke so prišle v javnost. Prvi dve sta izšli v samozaložbi. Bili sta neprijetni za oblast zaradi svoje poetike. Literarna zgodovina, sociologija, filozofija, likovna umetnost imajo za to obdobje različna poimenovanja. Alienativna poezija je poezija odtujitve, izvrženosti v svet tujosti izven bistva. Eksistencialistična lirika postavlja eksistenco v opozicijo z esenco. Temni modernizem kaže žalobno votlo sliko sveta. Transcendenca se je izgubila. Korenito se je spremenilo doživljanje sveta. Pesniki iz te generacije so bili v 2. svet. vojni otroci. Zajc in Taufer sta doživljala travmatične pretrese (Tauferju ubijejo očeta, Zajcu pa očeta in dva brata). Otroci težko razumejo vzroke za zlo, ki se dogaja. Otrok težko osmišlja trpljenje in smrt. Po vojni je nastopil komunistični monizem (enoumje). Na drugi strani so mladi, ki to problematizirajo. A kritičnost je takrat razumljena kot sovražna dejavnost. Bilo je veliko montiranih procesov. V nji so bili tudi Pučnik, Rožanc, Pirjevec itd., ki so bili notranji oporečniki. Politika hoče nadzorovati literaturo. Ukinjene so revije: Beseda (1957), Revija 57 (1958), tudi Perspektive (do 1964, ko jih prepovejo). Kultura zagovarja svobodo posameznika. Posamezniki se zavedajo, da jim oblast ponuja lažne vrednote. Takrat je bil začetek potrošništva. Nastopi atomizacija družbe. Ljudje smo le atomi, vsak svoj otok. Takrat je tudi fetišizacija; stvari dobivajo veliko vrednost. Nastopi gospodarska kriza. Iniciativa in spontanost sta zatrti, treba je biti podložen partiji, ortodoksen v njenem mišljenju. Zaradi nasprotij med narodi se je netolerantnost še povečala. Konec 50. let meje Jugoslavije niso več neprodušno zaprte. Evropa prihaja k nam v obliki knjig in idej. Iz Francije pride eksistencializem (Sartre, Camus). K nam pride tudi fenomenologija in mehka eksistencialna misel Heidegerja. Oblast je bila občutljiva na mladega Marxa, na idejo osebne in družbene odtujenosti (Erich Fromm). Širi se tudi eksistencialistična in nadrealistična literatura (Breton). Ideja voluntarizma, svoboda odločanja, ontološke diference (razlika med bivanjem in bistvom, med eksistenco in esenco). Ključni premik je kritični subjektivizem. Problem subjekta izreka vsa literatura. Usmeri se zoper pojem subjekta kot idealiteta, integriteta. Subjekt ni substanca v sebi, je protislovno razcepljen. Križa se nezavedno, volja do moči in položaj žrtve, ki doživlja represijo. Uravnotežena situacija pozitivne subjektivitete nasproti negativni objektiviteti se poruši. Subjekt postane negativen, izpraznjen, uporniški, revoltiran. Taras Kermauner govori o avtodestruktivnosti subjekta, ki ruši samega sebe. Poezija revolte (Camus – Uporni človek). Janko Kos: Idealna subjektiviteta polnosti; sama sebi je merilo, temelj in izvor. Postane nosilec zla in uničenja, pa tudi predmet uničenja. Izvotljena subjektiviteta v absurdnem svetu. Subjekt ogrožajo dominantni politični sistemi, hkrati je odtujen sam sebi, svojemu bistvu. Ni transcendence nad njim niti esence v njem, a išče smisel. Gre za odpor do krščanske metafizike, tradicionalne konfesionalnosti, veroizpovedi, ki tudi izniči subjekt. Vsi smo grešniki, zato tudi nesvobodni. Zajc napiše cikel Gotska okna (gotske katedrale, svetniki, svetnice). Položaj groze, razdejanja, nasilje, ki je izničilo Boga. Ruši se vera v Boga, ki dopušča nasilje. To je problematični subjektivizem in z njim se vzpostavi drugačen odnos do tradicije, do tega, kaj je vrednota, kar presega posameznika. Vprašljivo je: erotika, narodi, pesnik, Bog. Hrepenenje po transcendenci naenkrat zamenjajo travma, bolečina, krivda, gnus, absurd in prekletstvo. Je zreli, temni modernizem. To je lirika absurda, ki je daleč od posnemanja resničnosti. Je avtonomna in zapušča postopek mimeze. Je v smislu psihične veljavnosti izražanja čustev, razpoloženj, misli. Vse je premaknjeno. Ta poezija prinaša novo resnico. Pokrajino in zunanji svet pri Zajcu predstavljajo: zvonci novega dne, veter, skale, mraz, pokrajina, polna neprijetnih razpoloženj. To je odmik od čutno zaznavne impresionistove pokrajine v ekspresijo, ki izraža druge kvalitete sveta: histerijo, zlobo, tožbo, pohlep. To je način projekcije, skozi katero kaže strah, bolečino. Strniša napiše Vrbe. Vrbe niso realne, napolnjene so z bolečino, fantastično preoblikovane po logiki hudih sanj. »Nekaj opaznega kot klopčič zlobe.« Poezija se neha navdihovati v skupnih problemih narodovega obstoja. Postane hermetična. Ni prijetna niti enostavno dostopna. Ustvariti hoče nemimetično ekspresivno, drugačno resničnost. Poišče si neizrabljene možnosti; drugačna semantika, prosti verz. Zvočna podoba je drugačna. Ni več metrum. V začetku je še skladenjski, potem pa vse manj. Pri Zajcu in Strniši je naslonjen na zaklinjanje, zarotitvene obrazce. Pri Tauferju je prozaiziran, fragmentiziran in prostorsko razmetan tekst kot slovarsko geslo, kroženje pomenov okrog iztočnice. Saša Vegri ima koncentrirane kratke verze in fantastične opise. Pesmi spominjajo na neurejene kataloge. Strniša je navezan na klasiko. Ima statične podobe, slike, ki so sanjsko odmaknjene od realnosti. Kasneje piše moderne balade. Koherenco (vezanost, sovisnost) načenjajo asociativni preskoki, zamolki, neizrečeno. Metaforika je drzna, nepričakovana. Simboli segajo v primitivno, barbarsko, demonično, živalsko, tehnično, mehansko. Spremeni se podoba nebesnih teles. Od njih pritiska teža. So ostra in grozeča. Fragmenti so alogično povezani, parodirajo pesniške topose. Ko se destabilizira subjekt, se destabilizira pesniški jezik. Z razkrojem mimetičnosti pride do razkroja harmonije. V ospredje stopi črni humor, bizarno, fantastično, gnusno, odurno, neestetsko, tragično, resnobno. Pesmi so brezosebni opisi ali pa ti-subjekt. Celovitost se je razcepila na dvoje. Ti-naslovnik ukazov oz. nasvetov in jaz, ki ga opazuje od zunaj. Jaz se je razcepil ali pa se je umaknil iz pesmi. Dane Zajc Zajc se je rodil l. 1929. Njegovo otroštvo je zaznamovala travmatična izkušnja – okupatorji so mu ubili očeta in dva brata. Odmaknil se je od intimizma in šel v smer simbolizma in ekspresionizma, v bistvu neosimbolizma in neoekspresionizma. Zajc je namreč ustvarjal na drugačni duhovnozgodovinski podlagi kot npr. Cankar ali Župančič. Ta smer je stopnjevani, radikalni simbolizem. rojen 1929 v sporu z oblastjo – ni mogel maturirati na nobeni slovenski šoli, poslali so ga v vojsko, nikoli ni hodil na fakulteto bil je knjižničar Njegov prvenec je Požgana trava (1958). Moderniziral je pesniški jezik in uvedel svobodni verz. Ni več romantičnega subjekta, poglavitna tema je razpadanje subjekta. Prikazuje svet nasilja in nenehne ogroženosti. Prisotna je grotesknost – smeh se meša z grozo.
Paralelizmi: poznajo jih primitivna ljudstva na ponavljanju temeljita ritem in glasba najbolj fundamentalni ponavljalni obrazci so magične rotitve s ponavljanjem doseže cikličnost, nespremenljivost, stopnjevanje (vse bliže so, potem odidejo) Hijene: Pesem Smeh hijen. Taka je tudi ta pesem (Požgana trava, 1958). Rim ni, verz je svoboden. V pesmi je refren, ki se po vsaki kitici delno spremeni (hijene se smejijo vsakič z drugačnim smehom). Najprej se smejejo s suhim in lačnim, nato s sitim in razposajenim smehom. Lirski subjekt pripoveduje v tretjeosebni pripovedi, ki se meša z drugoosebnim nagovarjanjem (subjekt nagovarja hijene). Pesem je groteskna. Združuje človeško z živalskim, svet mrtvih s svetom živih. Človek (subjekt), ki v njej govori, je truplo, ki leži v travi. Poleg smeha hijen, ki vzbuja grozo, opazimo motiv burkaštva (duhovi, ki plešejo ples smrti in se obmetavajo z glavami). Pesem je dramatična (groza se stopnjuje). Konec lahko interpretiramo tako, da se je subjekt poistovetil z duhovi, saj se tudi on hoče obmetavati z glavami. Pesem lahko razumemo tudi politično. Mesec simbolizira oblast, hijene, ki prihajajo iz noči in ubijajo človeka, so v službi oblasti, ki jo hoče subjekt uničiti. Mesec lahko razumemo tudi kot ideal, ki ga ne moremo doseči (hijene prekrivajo obraz meseca). Ritem je trd, odsekan (mrzli travnik zlobe). Do hijen ima naša kultura negativen odnos (so mrhovinarji, živali, ki žrejo, kar je že mrtvo). V hijenah je nekaj gnusnega, zlohotnega. Hijenin lajež spominja na človeško odvratno hahljanje. Hijene so tako lahko ljudje, ki delujejo ponoči, prikrito, zavratno, nepošteno. V pesmi je opazna Zajčeva uporniška drža, ki je značilna za njegov celoten opus. Zajc se je v svojih pesmih hotel tudi čim bolj približati govorjenemu jeziku, tudi za ceno pravopisa. niso plenilci – pridejo, ko veliki plenilci odidejo od plena oglašajo se, kot da se režijo napadalni mrhovinarji poosebljajo nečistost, zlobo
začnejo pri nogah, nadaljujejo z rokami, končajo z glavo ponazarjajo razpadanje telesa človek, ki govori, je mrtev – prosi, da bi vsaj truplo ostalo celo Oblika: rima se je umaknila – energija se premakne na začetek ritem stopnjuje skladenjsko ekvivalenco svobodni verz ni skladenjski razpad Lirski subjekt: nagovarja, prosi Grotesknost: deformirane podobe, ki so značilne za ekspresionizem Naslednja Zajčeva zbirka je Jezik iz zemlje (1961). Iz nje pesem Kepa pepela. Kepa pepela26 Za Zajčevo metaforiko je značilno, da spaja tudi pomensko nasprotne pojme. Boris A. Novak govori o osvobajanju metafore. Primeri: odkleneš lišaj svojih ustnic. Jezik je torej radikaliziran, preko njega pa tudi odnos do sveta. Dobimo občutek, da je življenje izgubilo smisel. Človek ni več sposoben izreči resnice o svetu. Moderni motivi: pepel (pomeni jezik tradicionalne poezije), zarjaveli ključ (jezik tradicionalne poezije, ki je nemočen), jezik iz zemlje (pesnik se vrača k naravnemu, čistemu, preprostemu prajeziku, ki je sposoben izrekati resnico o sodobnem svetu). Zanimiv je tudi simbol bele vrane: gre za pesnika, ki ga črne, izprijene vrane ubijajo, ker ga ne razumejo. Tudi tu gre za tretjeosebni lirski subjekt, pomešan z nagovorom. Ton v pesmi se premika od temnega proti svetlemu. V pesmi pesnik najde rešitev – poišče si nov jezik iz zemlje. Z njim kljubuje, vztraja. Ne opazimo strahu, žalosti, pač pa brezbrižnost in ravnodušnost. Verz je svoboden, kitice so neenakih dolžin. Glavno sredstvo za ohranjanje ritma je ponavljanje. Pesem je zgrajena na kontrastu. V prvem delu opisuje nekaj negativnega, drugi del je pozitivnejši – intonacija je rastoča. Tema je propad tradicionalne poezije oz. nasprotje med moderno in tradicionalno poezijo. Besedilo je sestavljeno iz zavrženih, poškodovanih stvari (zarjavel ključ, plot zob). Pesem lahko razumemo tudi kot problem subjekta in njegovega izraza, pesnika in njegove komunikacije. Bistveno sporočilo je nujnost pesnikovega izražanja. Torej gre lahko za osebnoizpovedno pesem. Zajčeva inovacija je tudi razdrta skladnja. Ni več enakomernega, logičnega toka z jasno hierarhijo stvari. Tema: pesništvo, orfejstvo Groteskna podoba: organska celota razpade na dva dela, kot da bi bil sestavljena stvar čista destrukcija harmonije, namesto tega je mučna groteskna podoba stiska se od zunaj seli noter konec je orfejstva rešitev?
2. oseba
shizoiden – razdvojen, samega sebe vidi kot "ti" rešitve ni – spominja na naturalizem, ko je svet determiniran s samostalniške metafore iz tega je razviden strah estetika grdega ritem spet ustvarja ponavljanje
izjema je izločena, ni prostora za posebneže ljudje se med seboj ne pobijajo (vrana vrani ne izkljuje oči), vendar se to zgodi, če se ločijo od njih
naravna, iz nje se lahko raste, prst ne gori (gori vse, kar je organsko) Isti Iskanje samega sebe: isto je samo eno ponavljanje besed (enak, isti, drug) zrcaljenje – jaz sem to, kar dobivam od drugih vsi na svetu so enaki, kot da so le lutke človek se nima več s čim primerjati brezupno iskanje identitete
monotonost, naveličanost svet se ne premakne s točke, ni centra, transcendence svet je enak, ploščat s bistveno večja nemoč kot prej Metafora skladnja: iz podobe se Zajčev svet premakne v skladnjo Zbirka Ubijavci kač (1968), pesem Ni te. Sodobni človek se je od narave odtrgal. Skuša uničiti svojo smrt, ker pa tega ne more, ubija naravo in druge ljudi. Lirski subjekt je sublimiran, skrit v ozadju. Prvi del pesmi je napisan v sedanjiku, v tretji kitici pa preide v prihodnjik. Narava je človeka zavrgla (sporočilo sedanjika), prihodnjik pa deluje vizionarsko, napoveduje usodo človeka, ki se mu je narava odprla. Pesem se konča pesimistično: človek naj raje najde ime za konec kot za nadaljevanje (na tem svetu ne bo več možno živeti). V tej pesmi je ideja antropocedntrizma postavljena pod vprašaj. Svet ni zaradi človeka, ni po meri človeka, je samozadosten, avtonomen. Človek se izkaže kot naduto bitje, kot vprašljivo dominantna prvina sveta. Konec pesmi lahko razumemo kot konec človeštva ali kot konec nekega tipa človeka, konec nepravilnega ravnanja z naravo. Pesem je futuristična. Prihodnost je stopnjevanje današnjega stanja (to stopnjevanje vodi v konec oz. katastrofo). Ti je verjetno tu splošen, ni jaz kot v Kepi pepela.
Zadnja Zajčeva zbirka je Dol, dol (1998). Zaznamujejo jo minljivost in erotika, s katero hoče premagati samosto. Pesem Usta brez ust. Verz je še bolj svoboden, ni ločil in velikih začetnic. Pesnik občuduje lepoto v čisti in nedostopni naravi. Samoto hoče rešiti z ljubezenskim odnosom. Pomembna barva je bela. Ženska je nedostopna gora, prelaz v lepšo deželo. Usta so brez ust: ker usta ne morejo več opravljati svoje funkcije (komuniciranje), so, kot bi bile brez ust. Jezik je kot trda suha riba: V zadnji Zajčevi zbirki je opazen paradoks, ki ga prej ni bilo. Zajc je prišel do spoznanja, da tistega, kar si zamišlja, ne more doseči. Ta tragični človekov položaj vzpona in padca, duhovne svobode in priklenjenosti na trhlo telo – tu gre za paradoks, alogično, a prečiščeno, harmonično kombinacijo. Temeljno sporočilo te zbirke je imanentna samota človeka. Erotično navezovanje ne pomeni samo razmerje moškega in ženske, ampak razmerje med vsemi ljudmi. Človek ni le spolno, ampak vsespolno bitje. Igrivost iz 70. let je najbrž odmev ludizma, tu pa gre za odmev na postmoderno dobo. |
jubezen pod praznim nebom ni mogoča, sveta brez ljubezni pa se ne da obvladati
ubjekt hoče izreči besedo, temeljno resnico pesmi
o samo še sence, kot da bi opazovali