Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
pluralizem tokov in smeri, ki postaja vse bolj pluralizem osebnih poetik. Vsak pesnik skuša biti individualen glas. Ne ustvarja posebne smeri, je sam svoj. Eden od prepoznavnih tokov po avantgardi je retradicionalizacija. Pesniki se eksplicitno navezujejo na tradicijo. Gre za reaktualizacijo tradicije. Konec je destrukcije in parodiranja tradicije. Začne se nagovarjanje, dialog s tradicijo, a z vso izkušnjo modernizma, skepse itd. Začne se uveljavljati spoznanje, da je že vse izrečeno, vse napisano, da ni mogoče biti bolj moderen od modernistov. Hkrati pa nam je vse na voljo; ne moremo biti izvirni, lahko pa svobodno izbiramo v ogromni ponudbi svetovne kulture (kot v veleblagovnici). Gre za izmikanje bremenu zgodovine in tradicije. Pesniki začenjajo uporabljati npr. ljudsko slovstvo (Pegam in Lambergar itd.). Svetlana Makarovič je najbolj izvirni primerek tega toka. Za njeno življenje so pomembna tri dejstva: samotnost, zavrača materinstvo itd. Dobila je Andersenovo nagrado za izredno kvalitetno otroško literaturo. Njena prva zbirka je Somrak (1964). Kresna noč (1968). Zbirka Volčje jagode (1972). V tej zbirki se začne njena naravnanost na ljudske balade. Veliko je fantastičnosti, bajeslovnih bitij in skladenjsko-semantičnih pesniških sredstev (inverzija, geminacija, paralelizem). Najprej so teksti dolgi, potem pa krajši in vedno bolj pravilno rimani. Najznačilnejša rima: x, b, y, b. Vendar želi s to formo izraziti moderno občutje: izvrženost, samoto, sovraštvo, nasilje kolektiva nad posameznikom, nesvobodo, nesmiselnost in neavtentičnost kolektivnega bivanja, prekletstvo celega sveta od zla, manj pa od smrti. Občutljiva je za prekrške nad naravo in nemočnim človekom. Problematizira institucijo poroke, ki ubija ljubezen. Isto velja za materinstvo. Oblika ljudske balade ji omogoča dsitancirano, nesubjektivno pripovedovanje o tragični človekovi usodi sploh, kar se sklada z modernim občutjem absurda v sodobni poeziji. Balade so ravno tako pomensko neizčrpne, arhetipske. Balada odraža tudi nerazložljivost, skrivnostnost poezije. Makarovičeva ne obnavlja tradicije naivno, pač pa želi na svež način opisati prekletstvo sodobnega sveta. Zeleni Jurij se pri njej spremeni v sivega Jurija, v nekaj, kar uteleša zlobo, sovraštvo, brezobzirnost (pri Murnu je zeleni Jurij simbol sproščenosti). Balade imajo tudi implicitni etos žanra. V njih je vedno prikazan prekršek in kazen za ta prekršek. Kazen je že naš način bivanja. Kultivira spevnost jezika. Pesmi sliši, ne vidi. V Makarovičini peti pesniški zbirki Vojskin čas se množica ljudi (vandravci, površni potniki) za svoja dejanja krutosti, polaščanja, sovraštva sklicujejo na božjo voljo. To sklicevanje se v refrenu pojavlja: je že božja volja tako. Makarovičeva je bila kritična do sodobne podobe ženske: lepa, nežna, materinska, dobra mati, privlačen spolni predmet. Njena ženska je svobodna, svojeglava, prevarana v najlepših pričakovanjih (predvsem erotična deziluzija). Temu stanju se kot zavržen seksualni predmet upre. Imenuje jo z zloveščimi imeni: pelinžena, žalikžena, desetnica, mlinarica. Desetnica je lik desete hčere, ki je bila izgnana z gradu in se je po mnogih letih vrnila na domači grad, kjer je niso spoznali. Konec te ljudske zgodbe je tako zelo žalosten. Makarovičine ženske so brezdomke, izkoreninjene, občutijo tujstvo, človeška bližina je ukinjena. V njenih besedilih je ogromno hladu, teme, nejasnosti. Pelinžena (zbirka Pelinžena, 1974). V tej zbirki Svetlana uporablja stare oblike na nov način (uspavanke, litanije, legende, izštevanke, balade). Forme so izrazito ljudske (zaporedno riamna štirivrstičnica). Obrazci ponavljanja: anafora, ponavljanje celih verzov, ponavljanje kitic (rahlo modificirano), enostavna skladnja, vsi verzi skladenjsko enotni (brez enjambementov), tradicionalni vzorci (predvsem trohejski osmerec). Verz je torej metrični. Zbirka Srčevec iz l. 1973 je ena najbolj lepo oblikovanih knjig. Je čudne oblike, v njej je na modernističen način oblikovano srce, razrezano na trakove. Na vsakem od njih je ena pesem. Pesem Pelinžena. Pesem je ritmično natančna (trohejski osmerci, šesterci in peterci – verz balade). Žalikžene so imele v ljudskem slovstvu posebno vednot, npr. kdaj je treba saditi bob. Bile so lepe ženske, v katere so se moški zaljubljali. Prestati so morali preizkušnjo, ki je niso zdržali, zato si jih niso mogli nikoli prilastiti. Tudi v pesmi ima žalik žena nekaj čarovniškega v sebi. Bere pelin in iz njega dela vino. Žalik žena je povezana s smrtjo, ker poje umrlim; je bitje s hladnimi rokami in ozkimi očmi. Smrt je vanjo že naseljena, je bitje, ki vzbuja strah. Vendar je z ljudmi povezana, saj z vrčem pelinovega vina želi iti med ljudi in deliti grenkobo. Vendar ljudi ni, saj je svet kačje polje, polje, kjer nič več ne uspeva. Kače imata že Strniša in Zajc, Svetlana iz njih ne dela posebnega simbola, so pa htonična bitja (prihajajo iz zemlje). Pesem Zibelka iz iste zbirke. Je grozljiva pesem. Opisuje motiv detomora. Otroku ni priznana svoboda, razmišljanje. Matere imajo otroke zaradi sebe, ne zaradi njih samih. Pesem Poroka. V njej je tema ljubezen. Poroka onemogoči ljubezen, jo uniči. Ljudje v zakonu postanejo odurna majhna bitja, ki životarijo. Namesto v jutro se zakonca prebujata v sivo meglo. Od sreče in ljubezni so ostale le še drobtinice. Ko se ljudje poročijo, se zaprejo v kletko, počepnejo itd. Zbirka Sosed gora (1980). V njej parodično razdira tradicionalne žanre (molitev, uspavanka, zagovor, otroška zahvalnica). Vsem tem žanrom Svetlana prilepi popolnoma nasprotno vsebino. Sosed gora je falični simbol v lacanovskem smislu, ki obvladuje kulturo moči, ki razdira, razpolovi vsak subjekt. V senci, ki jo meče ta sosed gora, svet propada. Veliko pesmi opisuje stanje po katastrofi. Glasovi žensk, ki govore te pesmi, so mnogo bolj raznovrstni (lahkoverna ženska, ki presliši svarila; pogumna ženska, ki se v ljubezni realizira, a tvega linč s strani skupnosti; ujetnica mučnega zakona, ki se mora odreči svoji identiteti; zmešana nosečnica itd.). Poudarjena je drastična skepsa in zanikanje kvalitet skupnega življenja, dvom v to, da je materinstvo najvišja oblika ženske izpolnitve. Ljubezni ni več, ljudje se le še plodimo in parimo. Zbirka Tisti čas (1993). V njej pesnica ni popustila v svoji radikalnosti. Zbirka se začne s prekletstvom rojstva, konča pa se z željo po neki daljni zvezdi, ostalo ji je le še hrepenenje. Svet je dokončno pokvarjen, sreča ni možna, vsi človeški odnosi so spervertirani. Verzi postanejo daljši, forma je bolj pripovedna. Pesnica se začne identificirati z desetnico in veščo. Do subjekta ima postmodernistično distanco. Pesem Ogledalo. Šele na koncu pesmi ugotovimo, da je pesem prvoosebna. Na začetku smo še distancirani od subjekta, čeprav se lahko vanj uživimo, pesem pa se konča s presenetljivim preobratom. Spoznamo, da gre za »mojo« zgodbo. Neorealizem v 70. letih v poeziji govori o malem, vsakdanjem človeku; za avantgardiste je to konservativna struja. To obdobje traja 10 do 15 let, potem je potisnjeno na obrobje. Predstavnika sta Fric in Kuntner. Zadnjega je sprejela za svojega predvsem argentinska emigracija. Druga tema teh pesnikov je bolečina nad zapuščenostjo vasi, zastrupljeno naravo itd. Frica so radikalni pesniki imeli za odpadnika, ker je pel slavospeve režimu. Dejansko je verjel, da bo nekoč delavcem bolje. Tudi režim ni hotel sprejeti pesnika, ki je resnično verjel v ideale socializma. Vsi pravi pristaši režima so vedeli, da so to le fraze. Zato je bil Fric dvojno odtujen. Fric je tudi opozarjal na nacionalni problem v državi. Neorealizem je tudi v izrazju zelo tradicionalen, transparenten. Temelji na opisovanju (kot npr. Krakar in Menart konec 50. let). V Okruških sveta Fric pogleda na svet od daleč, iz vesolja. To je bil ravno čas prvih posnetkov zemlje iz vesolja. Tretji avtor neorealiizma je Andrej Brvar. V prvi zbirki Slikanica se na igriv in posmehljiv, a hkrati kritičen način loteva družbene problematike (pesem Sklicujem zborovanje). Ta pesem je nagovor množici ljudi, lumpenproletariatu. Besedilo je drastično, veristično. Njegova poezija je v večji meri vezana na avantgardo. Niko Grafenauer, rojen 1940. Njegova zgodnja poezija je v zbirki Večer pred praznikom in asocira na Leopardija (žalobna občutja). Navezuje se tudi na ekspresionistično izročilo. Druga zbirka je Stiska jezika (1965). Je filozofsko naravnana (pri Pirjevcu je študiral Heidegerja). Tretja zbirka Štukature (1975) je postsimbolistična. Poezija je tu že zelo zapletena, vsebuje komplicirane metafore. Sestavljena je iz samih sonetov. Predstavlja poskus z lepoto preseči ideologijo, idejo. Grafenauer temu pravi filotehnično pesništvo. Zbirka Palimpsesti (1984). Opisuje minljivost, smrtnost, ljubezen, a tudi govor v tišino (spet melanholija). Zbirka Izbrisi (1989). Tu pesnik poudari usodnost, osebno in nacionalno, zgodovinske pohabe Slovencev. Zadnja zbirka Odtisi (1999) je posvečena ljubezni, predvsem erotični. Prevajal je ekspresioniste in romantike. V Stiski jezika je poleg razpoloženj ključna tema jezik. Jezik imamo, da imenujemo, stvari zaznamujemo, izrekamo spoznanja, vendar z njim nikoli ne zaobsežemo bistva. Vsaka beseda vleče za sabo svojo lastno zgodovino, jezik je z zgodovino obremenjen. To kaže na fenomenološki in strukturalistični pristop. Subjekt je največkrat nemočen, blokiran, izgubljen, obsojen na molk. Subjekt se natančno zaveda svojih mej, tudi časovnih (smrt). Pesem Stiska. Pesnik se postavi v vlogo pastirja, njegovo dejanje pa se izkaže za nesmiselno. Omejen je namreč z mišljenjem. Utesnjen je v jeziku, beseda se mu upre. Pesem je podobna Zajčevi Kepi pepela (Orfejev mit, tematiziranje umetnika). Pesem je skladenjsko zelo zapletena. Je ekspresivna, telesna. Štukature. Tu postane poezija še bolj hermetična, večplastna. Zgrajena je iz drobcev, ki sodijo v različna področja. Nekaj se dogaja na ravni eksistence (minevanje), del semantike je estetski (odkrivanje tistega, kar je za stvarmi), prisotna je tudi plast kognicije (spoznanje: nič ni dano neposredno, vse, kar imamo, je posredno). V Štukaturah je ogromno izrazov za bleščeče, spolirano tehniko (bakrorez – tehnika, s katero delamo grafične podobe). Pomenska polja v Grafenauerjevi poeziji: vtisi iz narave, čas, jezik in vizualnost. Sonet Glasovi v gladki bisernici svita. Pesem je poezija o poeziji, avtotematizacija poezije. Je težko razumljiva, stvari so ohlapno povezane v pomenska polja, ki so čas, jezik, vizualnost. Ta tekst govori o mediacijski naravi jezikovnih znamenj, je pa tudi tema časa, minevanja, trajanja in niča. Grafenauer spada v novi esteticizem. Njegov učenec je Boris A. Novak. Grafenauer se zlasti z zbirko Štukature navezuje na francoski simbolizem, posebno na Mallarmeja in njegove težnje po čisti poeziji, ki je obrnjena sama vase. Veliko motivov je avtotematskihh. Tema je poezija. Lirika je izrazito miselna in statična, ker nima osebe (depersonalizacija). Stvari med seboj montira, vendar bolj povezano kot avantgarda. Njegov cilj je lepa pesem. Temeljno je vprašanje trajanja, minevanja. Trenutek je fiksiran v pesem. Zato se pojavi tudi poimenovanje neoimpresionizem. Impresionist registrira te vtise pri, pri Grafenauerju pa sta svet in zavest povezana prek tehnike jezika. Njegovi soneti nimajo klasičnega reza. Delujejo razsrediščeno, kot labirint. Štukature že napovedujejo postmodernizem. Nadaljujejo tudi modernistično tradicijo, s tem da čustvenih vsebin skoraj ni. Njegova naslednja zbirka so Palimpsesti. To je navezovanje na že napisana besedila. Skozi njegove tekste seva slovenska pesniška klasika (Prešeren, Murn, Kosovel, Kocbek). Ta besedila so še bolj podobna labirintom; ne ve se, kaj je izvor, so le še navzkrižna potovanja. Tudi sam jih razlaga kot labirinte brez središča in brez cilja. To je način izstopa iz konkretnih zgodovinskih okoliščin. Njegova poezija je pisana s težnjo po premisleku idej iz 70. let. Pesmi so posvečene njegovemu učitelju Dušanu Pirjevcu, ki je k nam prinesel Heideggerjevo misel. Heidegger besede razstavlja in spet sestavlja, da lahko izrazi stvari, ki jih drugače ne bi mogel izraziti. To počne tudi Grafenauer, kadar govori o pojmih, ki sodijo v ontologijo. V ozadju je misel, da jezik vodi naše doživljanje sveta, nas determinira. Njegova zadnja zbirka Odtisi je izšla l. 1999. Vrne se subjekt (ti, jaz) ali pa je viden le v tem, da pesem nekoga nagovarja. Pojavljajo se imena ljudi, s katerimi je sodeloval ali ki so vplivali nanj (Pirjevec, Jančar, Košuta). Tu je več osebnega in čustvenega. Niso več soneti, ampak različne oblike. Naslovov ni tako v Štukaturah kot v Odtisih. Videti so nekoliko manj zapletene, od ločil je uporabljena le pika. Verzi se ne končujejo z ločili. Pesem Na ude razdalj. V njej ne gre le za fizično, ampak tudi za čustveno razdaljo. Tema je eksistencialna. Pesem deluje hladno. To je problematiziranje ljubezni. Orfej prosi Evridiko, naj ga pusti, da gre, naj mu pusti svobodo. Odprto je vprašanje, kdo je ti na koncu pesmi: ali jne to Evridika, katerikoli človek ali Bog. POVZETEK DOGAJANJA OD 1948 DO 1970 Spremembe: v dobrih 20 letih je prišlo do ogromnih sprememb (kot Vodnik-Kosovel)
prelomi – vsaka generacija ima inovacijo ostri konflikti pesnik – družba Razmerje do tradicije: dinamično: na koncu napetost, razdiranje ideologemov, stilov, koda literature Inovacija: kršitev je glavno sredstvo učinkovanja modernistične poezije in proze sama inovacija pa še ni nujno estetski dosežek, ni nujno vse kvalitetno
Naslednja generacija pesnikov je rojena po l. 1945, že v svobodi. To so: Milan Dekleva, Matjaž Kocbek, Ivo Svetina in Milan Jesih. So dediči ludizma. Na slovensko prizorišče stopijo po l. 1970, v času liberalizma. NOVI REALIZEM 70. leta
razvoj se upočasni manj opazni prelomi bolj prehodi, prelivi različne poetike živijo kot vzporednosti, razmerja niso več konfliktna negotova periodizacija Motivacija razvoja: ni več osvobajanje, raziskovanje novega pluralizem, sinhronost pojavov, soobstoj poetik r dialog s tradicijo Subjekt: prej pretresi do roba molka, do niča zdaj poskus restavracije subjekta
pri mlajših pesnikih že konec 60. let s Tone Kuntner Ervin Fritz Andrej Brvar sorodno je tudi v drugih umetnostih (film)
že izkušnja modernizma izkušnja malega človeka v poeziji – proletarec, lumpenproletarec, marginalni kmet Slog: ni tako drzen – blizu vsakdanjemu pogovoru, deluje tradicionalno a so tudi avantgardistični postopki: ready-made, montaža okruškov vsakdanjosti
temeljno neskladje odpirajo se stvarni življenjski problemi delavca in kmeta Jesih, Svetina – eksperimentiranje, demokratizacija objekt : subjekt, ludizem, igra z jezikom še bolj razvezana, lahko pa formalno urejena, individualni glas, oprevanje lepote, plodnosti telesa Joni asociira z gazelo > ponavlja se »umita z menoj« Objavljajo v Tribuni, v zbirki Znamenja, pa tudi pri založbi Škuc. Vsi študirajo primerjalno književnost. To je čas študentskih nemirov. Pesniki se povezujejo v skupine. 441 je pesniško-igralska skupina (tako se imenuje zato, ker je bilo v 4. nadstropju v sobi 41 stanovanje M. Kocbeka). Gledališka skupina se je kasneje razširila v Pulilija ferkerek. Svetina in Jesih pišeta tudi dramska besedila. Njuni teksti se odmaknejo od askeze in se vrnejo k čutnemu razkošju podob. Za to obdobje se uporabljajo izrazi neodekadenca, neoesteticizem, neoimpresionizem. Veliko je jezikovne igrivosti. Uporabljajo fraze in znane citate iz literature. Prva zbirka Iva Svetine je Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vlažnih palač (1971). Tu je veliko miselnih preskokov. Jesih ima veliko citatnih drobcev. Njegova prva zbirka je Uran v urinu gospodar. To je ludizem. Prostor poezije se iz srednje Evrope razširi tudi na druge kulture. združujeta tudi Strniša in Kocbek |
inamika dogajanja, zgostitev sprememb – kot bi povzela in stopnjevala vse dotedanje faze poezije, osvobajanja subjekta in jezika
azmerje do tradicije ni več 
pominja na socialni realizem