Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
Milan JesihMilan Jesih je pomemben za razvoj postmodernistične poezije. Jesihovi verzi so tako dolgi, da so napisani po dolžini strani, ne pa po širini, kot je to običajno. Knjiga pa je običajno vezana. Ker je besed tako veliko, te izgubljajo težo. Gre za izpraznitev pesniškega naboja. V 90. letih začnejo prav ti pesniki pisati zelo majhne, drobne forme. Dekleva piše izreke, podobne taoističnim. Pojavijo se novi žanri: hvalnica, ki je žanr velikega čustvenega naboja, in gnomični izrek. Jesih podobno izhodišče, obnavlja idilični sentimentalizem ter skepso, nihanje med šalamunsko ogronostjo ter majhnostjo, umrljivostjo > burke, druženja, alkoholiziranost in hkrati idiličnost, vračanje na izhodišče – človek predmetja (Šentvid), nihanje v Kobaldu in Volframu (kovine z visoko tehnično uporabnostjo), kasneje čutnost kot lepoto imaginarnega, v zbirki Usta minimalistične pesmi v Kratka je bila noč ambivaletnost, domiselnost > kratko : dolgo = zabava : dolgčas pri Jesihu pomemben trenutek, relativizacija, diskontinuiteta, manj filozofski kot Dekleva, v prvi vrsti pesnik, znameniti soneti 1989 in 1992 – kultna knjiga 90. let – edini resni in dokončani postmodernizem, čeprav se Kos sprašuje, ali Jesiha lahko uvršča v postmodernizem, Jesih, Svetina, Deklava postmodernisti, a njihov postmodernizem ni teoretsko podložen rojen 1950 Uran v urinu, gospodar!, 1972: zelo igrivo – desakralizira socialistično leksiko izrazita ritmičnost, besede druži zaradi akustične vrednosti, slušne ustreznosti pomen se izniči ali spremeni, odvzame težo ideološkim in političnim pojmom svet iz fragmentov, ni centrirane reference a delujejo ironično, polemično vir norčevanja, humornega preverjanja akustičnih možnosti – poljubna asociativnost Legende: bolj pripovedna besedila: pravljični motivi, legende, zgodovina intelektualiziran, višji jezik: lahko deklamacijski patos nek lirski subjekt je Dakh ( Bakh): posnema samopoveličevalno držo paralelizmi še vedno ludistična logika tudi eksistencialna tematika: dvom, samota, končnost domačijska idilika Kobalt, 1976 V  olfram, 1980
verz se daljša – mora biti "landscape", da pride na stran krha se samopoveličevanje – strah, samota, končnost skuša si ustvariti idilične, varne svetove
velike cone nedoločenosti, neizrečenega – sugerira več umaknjen ali zastrt subjekt melanholično vzdušje – zamolki, elipse, namigi čutnost, čustva – drobne impresije, mehkoba, rahlost ni naslovov rafinirana, mehka zvočnost še eksperimentira z metaforo – s klišeji, slovarskimi metaforami (mlečna šipa, svetloba) – postavi ob dobesedno včasih paradoksna odprtost: podobno Župančič: Iveri – kako ujeti sled tistega, ki ne pušča sledi
najčistejši postmodernizem v poeziji velik triumf, kultna knjiga – vsaj 4 izdaje renesansa, romantika virtuozno preigrava to obliko – npr. sonet v eni povedi, zapletena skladnja (bolj kot Prešeren) – oklepaji, pomišljaji itn. svobodna, a prava rima – demokratična: Čehov – nehal, osel – nosil pogovorno! meša sloge in govorice – mit, banalno, fantastika, eksotično – ne glede na tematiko na koncu opombe – znamenje citatnosti (slovenska in evropska poezija) 4. Sonet nesreče ljubezenski sonet razdira pesniške klišeje, tako da jih modificira, na novo kombinira svež pogled hedonist – samoironizacija subjekta, predvsem svojega duha subjekt je gibljiv, ima več perspektiv, nima več središčnega položaja v svetu še vseeno hrepeni, si želi, v kaj verjame svež, duhovit, izbrušen način "   Bela, Ki"
Smrt, spoštljivo z veliko začetnico to poruši V zbirki Soneti je v poeziji dosegel isto kot t. i. mlada proza. Zanj je značilen ludistični pristop. Najbolj se kaže v njegovi prvi zbirki Uran v urinu gospodar. Značilno je mešanje zelo različnih elementov. Med njimi so tudi aktualizmi. Te elemente kombinira tako, da se trkajo med sabo, se ne zlijejo, ampak so lepljenka. Lirski subjekt izgine, v jeziku ostane le igra. Ima pa izrazit občutek za metrum in verz. I. N. P. ta poezija spominja na Koseskega. Lepljenke povzročajo komični učinek. Tem elementom ni možno najti skupnega smisla. Jesihov namen je le prepoznavanje različnosti. Preizkuša meje tega, kaj je v poeziji možno. V takšni pesmi se lahko pojavlja karkoli. Naslednje zbirke so: Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1980). Vračati se začne govoreči jaz, ki je negotov, neulovljiv. Vsi teksti v Volframu in Kobaltu so zgrajeni iz dveh štirivrstičnic z dolgimi verzi. V jezik se vključujejo pogovorne besede. Lirski subjekt izraža temeljno občutje, strah in notranje boje. Preteklost omejuje prihodnost. Izkaže se, da je subjekt le predstava, podoba. Meša se visoko in nizko, pa tudi slovensko in italijansko. V naslednji zbirki Usta (1985) se pojavi minimalizem. Teksti učinkujejo kot drobci, koščki. Lahko so razpoloženja ali pa metafore. Podobni so haikujem. Tudi besede reducira (lah namesto lahen). Pesem Roka v roki iz zbirke Usta (1985). Temeljna metafora je mlečen. Mlečno jutro je obrabljena metafora, ki jo Jesih oživi. Mlečno jutro se razlije po jutranjem mleku. L. 1989 izide zbirka Soneti. Nastali so zaradi njegovega ukvarjanja z jambom, ko je prevajal Shakespeara. Njegovi soneti so klasični petrarkistični soneti. Imajo vsebinsko zarezo po kvartetnem delu. Soneti iz literature delajo novo literaturo. I. N. P. pravi, da bi tako pisal Prešeren, če bi pisal konec 20. st. V njih se kaže postmoderna zavest. Resnica je nedostopna. Subjekt ni nič veličastnega, ampak krhek posameznik, ki je predmet samo ironičnega posmeha. Predmet posmea so tudi mentalne sposobnosti lirskega subjekta. Zanj sta značilna tudi nostalgija in hedonizem. Protiutež minevanju je spomin. Izjemno mojstrstvo se kaže na vseh ravneh, skozi formo, stileme, skladnjo, rime. Vsebuje celotno slovensko sonetistično tradicijo. Njegovi soneti najbolj spominjajo na Prešerna, po stilu in pomenskih prvinah, npr. up, straža zdajšnjih časov; ali: dih sence sledi (prvi sonet na listu). V drugem sonetu se družijo elementi mitskega in nizki izrazi (sfiži, šef, plus). V sonetih govori tudi o človekovih socialnih stiskah. Tretji sonet na listu omeji spoznanja o smislu bivanja, o biti in o niču. To pa predstavlja lahkotno skozi zavest otroka. Na drugi strani pa je odrasli človek, ki beži v vinsko omamo. V svetu ostane le še nič. V četrtem sonetu je resignacija, ki se prepleta z ironijo in samoironijo. Andrej Brvar: Sklicujem zborovanje, 1969 nobenega od idealov ni v resničnosti poziv najnižjim skupinam ljudi, marginalcem, ki jih je družba zanemarila kritični naboj – izhaja iz ideologije sočuten, da tako propadli ljudje sploh živijo
lahko deluje tradicionalno lahko posnema praktičnosporazumevalne vrste nizki, vulgarni izrazi lahko celo neurejena montaža okruškov Tone Kuntner: igralec iz Trat v Slovenskih Goricah zelo tradicionalna verzija – deluje prvinsko (ilustrirajo jo naivni slikarji) stiske in prizadetost ob izumiranju slovenskega podeželja
konec zaupanja v naravno (delo sad) in božjo (etos, solidarnost) pravičnost vrednote razkraja izseljevanje (tudi v tujino) – doma so starci, osamelost, nemoč izpraznjena, zapuščena pokrajina nostalgična in protestna izpoved
bivanjske refleksije z nacionalnimi motivi očaral je izseljence tudi pri nas je bil zelo toplo sprejet, avantgarda ni več zadovoljevala večine bralcev
tradicionalno ritmiziranje e Ervin Fritz: dramaturg, rojen 1940 v Preboldu zelo izrecno se sklicuje na novo levičarsko ideologijo kot na držo in pogled refleksivna, kritična, satirična poezija gradi na prezrtih motivih vsakdanjosti Hvalnica življenja, 1967: polemika z neodgovorno avantgardo upor zoper abstraktnost zavzetost za odkrivanje resnice sodobnosti
izpostavlja humanistične vrednote človek išče resnico obstajanja sveta in sebe človek in svet se povezujeta: "Svet je!" prežemata se, oboje je živo – razodtujevanje ljubezen do drobnih reči, opravkov, dogodkov kar je dostopno čutom, enkratno in posamezno večplasten kontekst, resnična dejstva pesnik ustvarja vsem skupen svet + spopad s problemi stvarnosti (izpit, stanovanje) prave vrednote (poštenje, pogum, človečnost, delo) najde pri klasikih socialnega realizma: Gorki, Kranjec, Kajuh, Klopčič 
Dvojni nesporazum: to so razumeli kot klovnovski slavospev režimu, apologijo oblasti oblast pa je imela to za provokacijo Fritzev svet ni idealen – skepsa, da je to svet protislovja, ki človeka prizadeva – nerazrešljivi ontološki paradoksi hvalnica življenju vključuje tudi smrt, nič dvom načenja posameznikov obstoj najhuje je ob smrti najbližjih (žena se mu je ubila) vse več minljivosti, a močnejša je temeljna radoživost Slog: kramljajoče, vsakdanje, nepatetično zelo razumljivo ritmiziranost, skrbno oblikovano – v resnici je poezija Živost, 1978: radoživost, a tudi minljivost Minevanje: življenje smrt klasična oblika – sonet glavna je ljubezen
tudi šlager, kuplet, song – bolj ljudske oblike bolj pogovorni jezik Andrej Brvar: urednik, rojen 1945 bližje avantgardi: Slikanica, 1969 Kdo je ubil Holoferna, 1973 sledovi Šalamunove parodičnosti, čeprav noče sesuti konvencij tragična ali ironična demontaža aktivizma, revolucionarnosti perspektiva besnega mladeniča43 kot da je naenkrat spregledal popačenost stvarnosti, malomeščanstva
opisno-pripovedni postopki – že to ima semantičen naboj, dejstev ni treba niti vrednotiti sinkretičen stil: verizem, mimetičnost (vulgarizmi, če je tako okolje)
t vse je del prozaičnega sveta brez idealov lahko utrinek, fantastični, konceptualni scenarij, zgodba (Balada)
ironično, humorno navodila posnema le, ko govori v velelnikih
s sabo nosijo kontekste, niso pa več urejeni v zgodbo 1. brez hierarhije, odprta množica: spominja na avantgardizem ne vemo, zakaj je to v pesmi
je vodilni motiv, notranja zakonitost množice npr. sorodniki (tipi ljudi, njihovi obredi, pomanjkljivosti) – Kot po dolgem, neudobnem potovanju
Dialog s tradicijo poezija zapolnjuje neuresničene niše slovenska poezija mnogih slogov ni do konca razvila dograjevanje historičnih slogov konec parodiranja, začetek navezovanja sredi 70. let pesniki različnih generacij Svetlana Makarovič: folklorna tradicija – celo vrsta rimanja Volčje jagode, 1972 temu je zvesta do danes folkloro zapolni z modernimi eksistencialnimi stiskami podobna je Zajcu in Strniši Zeleni Jurij, 1972: v moderni je simbol pomladi, duhovnega prerajanja popoln obrat trpljenje je dobil in ga tudi deli nato sledi zgodbi sivi Jurij vrača zlo za zlo kontinuiteta zla: v folklori nikoli ni samo tega, zli liki imajo dobre protilike primarna etična uravnoteženost
Veno Taufer, Svinčene zvezde 1958, prva samozaložba posvečena očetu, kako naj sinovi dosežejo svoje prednike, Taufer poetiko fragmentarizacije, pravopis ostaja, odsotnost intonacije v Melanholiji drugega ešalona, puščava značilni motiv bdobja (Strniša, Vodušek) znotraj nje oksimoron oaze grobov – partizanski grobovi sveta mesta obnavljanja spominov, a spomina ni več, so potoljeni, lirski subjekt se distancira od mitologizacije padlih borcev, še univerzaleni simbol politične vrednosti, latinski pregovor z upi do zvezd, zvezda univerzalni simbol politične vrednosti, rdeča zvezda simbol komunizma, Taufer o potopljenih zvezdah, v drugem tekstu politični diskurz, metonimično korakanje v svetlobo, s krvjo žgan kamen, žgemo glino, da dobimo opeko, iz tega kamna gradimo nov svet, človeka, a to n ebo dom sreče, saj ob steni pasajo talci naših sanj, metafore vojne, Frankolovo Pesmarica rabljenih besed klasika, folklora – variira različne motive (lepa Vida, riba Faronika, galjot itn.) pripovedne ljudske balade – nikoli fiksirana besedila Taufer pesmi fragmentarizira, dopisuje jim moderno izkušnjo, jih aktualizira Sveti Matija ubije očeta in mater, 1972: sveti Matija/Lukež je varianta Ojdipa Taufer ob vsem naredi več variant, tu sta dve ponekod direktno citira vrivki – dograjevanje ljudskega besedila
slovenska poezija začuti potrebo, da jo pritegne tu ne gre za epigonstvo – tvorno, dodajalno posnemanje, za sabo ima že izkušnjo modernizma literatura je prostor, kjer krožijo motivi, teme, postopki, oblike ne moremo se delati nedolžne, tega ni ohromljenost zaradi zaloge literarnega izročila – ne da se povedati nič novega, vse je bilo izrečeno a to jemljejo kot supermarket možnosti: "Vse je mogoče."
rojeni 1946-52 v poezijo vstopajo po avantgardizmu v začetku 70. let
veliko možnosti publiciranja zbirka Znamenja, Študentska založba
z zamudo
zasedba filozofske fakultete kot upor proti kršitvi avtonomije univerze (policija ne sme vstopiti) zasedba Aškerčeve – glavna prometnica, ni se dalo predavati priložnostne publikacije, parodični manifesti44 kulturni maratoni kulturna polifonija v glavnem gre za študente primerjalne književnosti pod Pirjevčevim vodstvom (eksistencializem, fenomenologija) dediči ludizma, a avantgardizem so kmalu zapustili in šli vsak v svojo smer tudi multimedialni projekti: 4-4-1, 4-4-2, Pupilia Ferkevek gledališči Glej, Pekarna
spet lepe podobe navezava na slog moderne, nove romantike neoimpresionizem, -simbolizem, -dekadenca Kermauner: "karnizem" (mesenost, poltenost)
Milan Dekleva Ivo Svetina Milan Jesih Matjaž Kocbek Andrej Medved Denis Poniž Boris A. Novak trije pesniki z Matjažem Kocbekom in Denisom Ponižem v poezijo spet prepoznavni lirski subjekt, ni več le jezik snov in tema > novi subjektivizem, čustveni in misleči subjekt, ni več dvoma v ponecial jezika > zanimiva leksika, sploh Svetina iz poezije novi mit, transcendenco, ideologija še vedno dušeča
kmalu so izdali samostojne zbirke Maja Vidmar Aleš Debeljak Alojz Ihan Jure Potokar Brane Mozetič Nova generacija nastopi v začetku 80. let (1981 Škuc, 1982 pesniški almanah mladih). Zanje se uveljavi izraz mlada poezija. Objavljali so v posameznih revijah, nato pa v Problemih, ki so se preimenovali v Literaturo. Ustanovili so tudi založbo Aleph. Ideje so sprejemali iz tujine, npr. Liotarova teza o koncu velikih zgodb, ideja, da ni mogoče trdno postaviti mej med elitno in trivialno literaturo. Žanri se križajo – hibridnost. Zavest, da je kultura večplastna in tudi subkultura ustvarja neko vrednost. Zavest je micelij, mreža, se razrašča. Posamezno delo je lahko le še posnetek, resničnost ni dostopna, so le odsevi. Glavna metafora postmodernizma je ogledalo. Subjekt je nekaj krhkega, izmuzljivega. Njegova identiteta je multiplicirana zavest. Obvladujejo jo množični mediji. Odnos do sveta se spremeni. Subjekt se mu samo še čudi. Času vlada poststrukturalizem. Dekonstrukcija, filozofska psihoanaliza (Lacan), pluralizem v umetnosti. za novo smer začasna oznaka 'mlada poezija', rojeni okoli 1960, zelo povezana, premišljena, organizirara generacija, najprej objava v Pesniški almanah mladih 1982, njihov nastop sovpada z dogodki v družbi – razpad, kriza, nacionalno vprašanje, zahteva po demokratizaciji, sprejemanju drugačnih, čas razhajanja, postindustrijske družbe in ! postkomunizma revije Nova revija, Sodobnost, Razgledi, Literatura, postmodernizem ne le v mišljenju, temveč tudi prevodi ameriške metafikcije, magični realizem – Márquez, Borges, Carpentier, prevajal jih je že Udovič, a takrat se zanje še ni nihče zanimal ideje in znaki postmodernizma: konec velikih zgodb, avtoritete, ene resnice, vzpostavitev razmerja elitna : trivialna literatura, prehodnost med umetnostmimi zvrstmi (začetek v avantgardi), verbalizacija povezana z zvokom in vizualnim, spajanje gledališče in poezije, križanje in hibridizacija žanrov (kar je danes še intenzivneje), kultura večplastna kot družba, človekova zavest rizom, mreža poti, ki se cepijo, literarno delo je lahko le simulatrum (simulacija 'als ob', fikcija), tekst nima pravzorca, je odsev resničnosti brez globine > ogledalo pomembna podoba obdobja, naraščajoči pomen ! mehčanje koncepta subjekta, volje, moči, akcije – ostanejo le posameznik, singularnost, enkratnost, naključnost, moč in avtoriteta se preobražata v sprejemanje, začudenje, razprtost, sprejemanje, podrejenost, metafizično sklepso, nihilizem > osebno iskanje duhovnosti, avtorji razgledani po poststrukturalistični znanosti (psihoanaliza) > pluralizem poetik, 'anything goes', ni dominantne sintetične poetike, generacija brez karizmatičnih voditeljev, generacija brez metafore, pesniški svet ni več avtonomen > nova zbirka Aleph (izvor, začetek) pesniki: Aleš Debeljak (1961), Brane Mozetič (1958), Aleš Ihan (1961), Jure Potokar (1956), Maja Vidmar (1961) – čeprav nimajo skupnih izhodišč, v javnosti nastopajo zelo premočrtno, zavedajo se degradiranosti poezije v javnosti, je le ena od ponudb med močno konkurenco, vse bolj popularna je vizualna kultura, kvaliteta ni več kriterij, pomemben je način distribucije in trženja razmerje do sveta melanholično, sočutno, Debeljak Slovar tišine (1987), Potokar razsejano poezijo, poezija negotovosti, vprašljivosti vrednot, izkušnje o globalizmu, ves svet je isti > resnobna poezija, melanholičnost, obupanost, odsotnost, izgubljenost, izčrpanost možnosti, subjekt nima moči in volje, Debeljak se več ne upira niču, zanesljiva je le še prisotnost stvari – reizem pesem: lirski subjekt skozi praznino, po totalnem razsutju še vedno živi – obstoj je nemogoče zanikati, domišljija, upanje in skrivnost so nezanesljive – optična forma, vizualnost že Šalamun na začetku 80. let, celo deljaj! – resignacija, melanholija celo s padajočo intonacijo, ni izmenjave dolgih in kratkih verzov podobno razsejana, radikalja poezija v zadnji Potokarjevi zbirki Stvari v praznini (1990) – vse pesmi isti verz, formo, znotraj nje pa razsejanost, govorjena poetija, tihi samogovor, naslov razdelka Dotikanje, a dotikanja več ni, svet za subjekt ni več relevanten, izolacija popolna zelo drugačna Ihan in Vidmar, Ihanova zbirka Srebrnik najprej v hrvaščini (1986), nagrajen, študiral medicino, postal znanstvenih, pesem Krmilnica narativna, vizualno pa deluje kot pesem – ni pesem v prozi, ampak proza v pesmi, alegorični pomen utopija pravičnosti, posiljena logika človeka, prototipskost, relativizacija konceptov in shem vrnitev na začetek > izpostavitev celotne slike, nenavaden pogled na klasično temo Maja Vidmar Razdalje telesa, naklada 1500 in ponatis! – erotika v vseh oblikah, tam se vse začne, temeljno razmerje do drugega, eksplicitno ženska, feministična, izrekanje novih stvari – želja in zahtev, kratki naglasni verzi, lasje tradicionalen erotični element, poudarjanje intenzivnosti, prevladujoče metafora voda, popolna predanost in želja, da se ne bi iztočilo, totalnost ženskega erosa, nasprotje razsejanosti tako so se sami imenovali, ker so leta 1981 res bili mladi ekonomska kriza v SFRJ – založbe niso hotele izdajati pesniških prvencev, bilo je pretvegano v Mladinski knjigi (Berger, Mušič, Novak) so izdali en skupen zbornik Pesniški almanah mladih, 1982 Postmodernizem: različnost individualnih poetik, pluralizem rojeni 1950-55, začetek 60. let Kritiki: niso podrejeni stalnemu razvoju, inovaciji, ne prebijajo že doseženega nič presenetljivega, subverzivnega a ni diletantizem Nastanek: slučajno so se konstituirali, a nekateri so že prej sodelovacli pri ŠKUC-ovem literarnem zborniku, kot skupina tudi v Sodobnosti ustanovili so Književno mladino Slovenije in zbirko Alef niso imeli karizmatičnih voditeljev, kot sta bila prej Pirjevec in Šalamun nočejo nadaljevati poezije predhodnikov (preseženo, manira) "generacija brez metafore" prevzeli so uredništvo Problemov - Literature45 pridružili so se mladi kritiki, kongenialni bralci: Matevž Kos, Bogataj, Virk, Juvan, Snoj, Crnkovič, Debeljak Duhovno vzdušje: apatija, brezvoljnost, razočaranje mladih hitro je pojemal naboj novih gibanj (punk, NSK) t od epistemoloških (spoznavanje resnice) k ontološkim problemom (bistvo bivanja) spet komunikacija z bralcem – hočejo ga pritegniti, saj je na voljo velika izbira (glasba, nakupovanje, plezanje ...) verjamejo v etično prenovo človeka, smiselno je iskati identiteto vračanje k individualnosti, subjektivnosti, k samemu sebi – ukvarjanje z zasebnim delom sveta o 1. posebna pozornost do oblike: fragmentarizacija zgoščevanje, nova sintetizacija alogične slike vračanje h klasičnim oblikam (sonet, sonetoid – Debeljak) – krepi se tendenca h klasikizaciji 2. svet ni dokončen, ni ga mogoče dokončno spoznati: zato ga nima smisla destruirati treba se je približati z empatijo, premagati ločnico parodija je out delujejo tekoče – odtekanje in pretakanje časa (univerzalna kategorija) – prek spomina rekonstruirajo svetove, jih postavljajo skupaj, čeprav so oddaljeni 3. subjekt je paradoksen: negotova identiteta, ambivalenten: krhek, nežen + pogumen, močan, trd, obstojen subjekt, ki piše subjekt v tekstu lahko razpršena identiteta, le v sinekdohah nanj se zgrinja breme civilizacije, kulture a tudi možnost svobode, igre
že kontinuiteta razmišljanje o jeziku, besedah
poezija se stika z drugimi mediji tematizira film (Debeljak) in glasbo (Potokar, Majda Kne) – fluidnost
Predstavniki te generacije so: Jure Potokar (zbirka Modrina dotika), Brane Muzetič, Aleš Debeljak, Alojz Ihan in Maja Vidmar. Zadnji trije predstavljajo jedro. Zavedajo se, da si mora poezija ob konkurenci drugih umetnosti pridobiti bralce, zato ne sme biti več tako hermetična. Mora se tudi prodajati. Bralce, predvsem kultivirane, mora spomniti na nekdanje vrednote. Vsi ti pesniki so individualisti. Subjekt te poezije je težko ulovljiv in neenovit. Po eni strani je slab in majhen, po drugi pa velik, trd in pogumen. Subjekt je le še pozicija v govoru, lingvistična točka. Literatura je nagnjena sama vase. Znotraj enega teksta je velik razkol. Bralci imajo najrajši Alojza Ihana, ker se jim zdi, da razumejo, kaj govori. Njegova poezija se bliža prozi. Pripoveduje zgodbe, ki spominjajo na basni, ki nimajo nauka ali pa nas ta preseneti. Strategije branja so že vložene v tekst. Pri vsakem avtorju so drugačne. Aleš Debeljak l. 1985 izda prvo zbirko Imena smrti. To je trdi postmodernizem. Teksti so sestavljeni iz samih drobcev, ki ne vemo, od kje jih je nabral. Pojavljajo se vprašanja identitete in smisla. Imena smrti – od smrti je ostalo le še ime, ker je smrti preveč. Subjekt doživlja preobrazbe, zato je neulovljiv. Aleš Debeljak, pesem Mesto in otrok. Sprašuje se o ubijanju mesta, na drugi strani pa je rojstvo otroka. Debeljak doživlja slast biti oče. Mesto se nanaša na Sarajevo. Ti teksti so iz l. 1994. Sporočilo na koncu je: kup prerokov in nobene vsebine. Pesem je navidezni optični sonet. Alojz Ihan (1961). Alojz Ihan Lela B. Njatin: Začasno bivališče: intervjuji o slovenskem postmodernizmu v poeziji samoironična predstavitev – premislek o literaturi, o izrabi prostega časa doktor imunologije raznovrstnost – tudi v poeziji lahko pritegne pozornost kljub drugim medijem
najprej v hrvaškem prevodu, čez eno leto v slovenščini veliko nagrad narativnost – zanimive, miselno izzivalne zgodbe vtis nedokončanosti, odprta poezija najprej o začenjanju – značilnost življenja, poezije poetizacija – pesmi delujejo prozno: enako dolgi verzi, ni kitic skladenjski paralelizmi, refreni dolge, nezapletene povedi, ki se logično berejo kratek, razumljiv način eksistencialna problematika – nehermetično, preprosto, prepričljivo, brez poudarjanja čustev razumljiv jezik in pesniški postopki zakompleksan odnos do sveta – čuden, neminljiv svet (paradoks) generacija brez metafor: to je le konvencija, le po dogovoru je nekaj lepo prave vrednosti so nepreverljive Galebi: kako ljudje vidijo stvari – galebi so od blizu grdi znanstveni pogled na stvar – demitizira pesniški jezik – konkretno gradivo, stvarnost – le v tem se da gledati resnico novi realizem, zgodbeni način pesnjenja prepoznavne situacije, kot ponazorilo spoznavna funkcija jeziku zaupa, a dvomi o avtomatizaciji pomena izgubili smo smisel za čudenje – ob trganju stvari iz niča, zadoščenje presenetljivi vidiki v okamenelih pojavih skupna poanta pesmi – teži v splošnost ("pomenljiva uganka") – zemlja, vesolje zgodbe (že naslovi jih označijo) kot parabole, pravljice, miti – a razgraditev umikanje lirskega subjekta ("mi") – "jaz" je komentator ali maska za "ti" nadrealistični dogodki – Nadrealistični scenarij – izzivalna domišljija, hipotetično sklepanje razviden, razumljiv, fantastičen svet aktualni družbeni problemi, ontološka spoznanja o svetu: svet je dramatično konflikten same relacije – pari!
da pokaže, kako so nestabilna, svet se lahko obrne (lovec – plen) razmerje med vzrokom in posledico ni stalno – že v osnovi je lahko absurdno protislovje negotov položaj v svetu manj ko predmet vidimo, jasnejši je boj za obstanek brez etike, svet je džungla prizadetost, protest Bog je nor, brez moči in domišljije človek, ki noče poravnati krivic, dela nove
položaj človeka nasploh, slehernika pesnik ni vzvišeno bitje, nespektakularno življenje, vlada mu naključje človek v svetu: čakanje, zaupanje v dober razplet, smrt iskanje – čeprav vemo, da ni ideala izbiranje – brez svobode, omejuje nas vsako veliko odkritje lahko prepreči še večje odkritje
o človeškem odkrivanju subjekt ni avtonomen, vedno je v interakciji z objektom – iz nje ne more, to bi bil konec brez interakcije si sam, obsojen na grozo niča najbolj problematično: "Vsak dan segamo z dlanmi v globino." subjekt izgublja sebstvo, zmanjkalo ga bo blokiran, negotov subjekt – šele ko je ogrožen, se zaveda svoje vrednosti strah, prizadetost, zamiranje čustev, samoprepoved sanj odziv na družbene probleme – citira novice vojna – pacifist, položaj otroka
Zbirka Igralci pokra (1989). V njej se Ihanova poetika sicer ni bistveno spremenila, bolj raznovrstni pa so motivi, med njimi religiozni, umetnostni, literarni ter v naslovu zbirke poudarjena igra z videzi, prevarami in naključji. Več je tudi fantastike, ki se nevarno pritika vsakdanjosti in usodnosti, oboje pa rahlja duhovit humor. Še zbirke: Ritem (1993), Južno dekle (1995), Salsa (2003).
prebujena mlada ženska, vsa vprašanja bivanja skozi erotiko nezadoščenost, preseganje moči, neulovljiva identiteta, razlike med povezanima človekoma
naselitev partnerja v drugem, zraščenost korenine in cveta a partnerja uhajata in se vračata – strast teži k absolutnemu, a tega ne more doseči, ne more ukiniti samotne usode človeka niha med ekstazo in praznino omejujejo jo družbene konvencije: norma doma in družine  ponotranjene norme o obnašanju spolov
govori ženski jaz – relativizira norme: moška moč je le maska čez ranljivo, krhko bitje ženska potlačenost – vulkan aktivnega uživanja
besedna inovativnost glasovno barvanje, rima (kazen – narazen), besedotvorje melodično, zgoščeno nepredvidljive rime, asonanca paralelizmi, stopnjevanje, natrganost animalična metaforičnost, tudi v polje tekočine ambivalentni prilastki, oksimoroni erotični besednjak – a poglobljen s čustvi, refleksijo na koncu zgostitev – napoved, slutnja, (boleče) spoznanje Zgoščena in napeta izpovednost M. Vidmar je najprej namenjena strastni in svobodni erotiki. V zbirki Razdalje telesa (1984) iz čutne izkušnje odpira širša bivanjska vprašanja, neulovljivo globino posameznika, življenjski smisel, razmerja moči, pristno komunikacijo in družbene moralne norme. Erotika kot netrajno, nestabilno ravnotežje ne more popolnoma odpraviti samote, zato iz radostnega zanosa zaniha v bolečo praznino, ljubosumje, grožnje, uhajanje in vračanje. V zbirkah Način vezave (1988) in Ob vznožju (1998) pesnica osvetljuje potlačeno, temno in nizkotno jedro človeka, iz katerega izvirajo strah pred smrtjo, svobodo, norostjo in sanjami. V drobnih in večpomenskih pesmih premišljeno uporablja nadrealističn e podobe, oživlja modernistično grotesko, razlamlja skladenjsko vezljivost in si izmišlja neologizme. Pesem Ne bojim se. Razgrajuje pojmovanje moške moči in ženske pasivnosti, oz. podrejenosti ter na nov način premisli etos erotičnega razmerja. Telesno čutenje je prevedeno v jezik, ki bi odrešil stisko neizrečene, brezdanje in nikoli docela izpolnjene želje. Subjekt bi se v erotiki hotel popolnoma uresničiti in si prilastiti partnerja, vendar telesnih in jezikovnih razdalj ni možno preseči. V ozadju je opazna tudi zahteva po nevsiljivi, nenasilni ljubezni, v kateri bi si par postavil nova pravila, da bi oba lahhko pbrez strahu pokazala svoje golo, ranljivo, nelepo trpečo notranjost. Ženska in moški sta prikazana skoraj trdo in neusmiljeno, brez idealizacije z lepoto in razčustvovanostjo, temu pa je prilagojen tudi nenavaden izraz v kratkih naglasnih verzih. Pesem Postava (zbirka Ob vznožju). Prinaša eksistencialna in metafizična spoznanja, povezana s smrtjo, vojno, bolečino, krivdo, strahom, krhkostjo življenja in ljubezni, vztrajnim odganjanjem krutosti v sebi in zunaj sebe. Pesničin izraz je bolj abstrakten in sugestivno simbolen tedaj, kadar govori o doživljanju negotovosti in oddaljenosti Boga, na drugi strani pa je poln srhljivo konkretnih prizorov telesne muke in gnusa tedaj, kadar govori o človekovi hudobiji in nasilju. Slog temelji na postopkih izostritve z redukcijo in zamolki, na kratkosti, natančnosti in združevanju kontrastov. Ob skrbni izbiri besed je pomenljiv vsak najmanjši drobec, bralec pa je izrečeno prisiljen dejavno dopolnjevati. Vidmarjeva sodi v generacijo mlade poezije, tj. v generacijo pesnikov, rojenih ok. l. 1960, ki so nastopili v 1. pol. 80. let 20. st. in se najprej spontano, nato pa teoretsko premišljeno usmerili v književni tok postmodernizma. V poeziji M. Vidmar se ta izkazuje v oblikovanju amibivalentnega ženskega subjekta, ki je zavestno omejen na osebno zgodbo, intimni svet posameznika, krhko čuteče telo. Tu je tudi izvor značilne tematske naravnanosti v erotiko. Z nepopustljivim pogumom in v izrazno intenzivnem pesniškem jeziku pesnica razgalja tabuiziran, s predsodki omejen in v klišejske prdstave ujet odnos med žensko in moškim. Temu jdedru ostaja zvesta od prvenca Razdalje telesa (1984) naprej, le da se čutno-čustvena ne posrednost in ekstatičnost v zbirkah Način vezave (1988) in Ob vznožju (1998) razširjata na psihološko in družbeno vezana vprašanja identitete in svobode, odnos med spolnostjo in močjo, religijo, nasiljem, vojno. mlada poezija, rojeni okoli 1960, obravnavani v Slovenska književnot 3 (Pogačnik in Poniž), lahko oznako postmodernisi, 1980 v Pesniškem almanahu tudi drugi pesniki, ki to niso ostali (npr. Rozman Roza), izgubljenost v labirintu drobcev sveta, melanholičnost, iskanje oprijemališč, ki to niso : drugače Ihan alegoričen pomen narativne strukture (Krmilnica), Maja Vidmar neprikrito erotiko konec 80. in sreda 90. let konec razvoja, nadaljevanje z zelo gostimi objavami Matevž Kos s sodobno poezijo, včasih kritik, danes izredni profesor: Mi se vrnemo zvečer, 2003 – po 1990 pesniki zadnjega desetletja > raznovrstnost, prizadevanje avtorjev za individualnost in sklicevanje na prejšnje prvine, vsi visoko izobraženi, a ne le komparativisti, tudi zgodovinarji (Šalamun), filozofi ... druga značilnost mnogo potovanj in bivanje v tujini, tretja mnogo branja > intertekstualnost – manj angažirani, odložili breme zgodovine in sodobnega sveta, obravnavajo le lastno bivanje > zavezanost pesnjenju, ki ni le konjiček, pesnenju veliko pomembnost > mitiziran odnos do poezije + nadomeščanje transcendence, odpor do množičnosti, površnosti, beseda fiksira > zaupanje v njeno moč, performativno moč umetnosti, tematizacija negativne strani jeziks: tišina, neizrekljivost besedila dialoška ali pa s klasično zgradbo > pečat sodobne kulture, poezija sodobnega časa: odtujenost v potrošništvu, tujost, navideznost svobode, ujetost v ogromnem labirintu; revolucije ni več, predkatastrofična slutnja, prisotnost norosti ! privilegiran model sodobne kulture popularna glasba > poezija včasih celo posnema (improvizacija, Gal Gjurin Mesto 2002), sicer vklujuje njene elemente, glasbe ibčutenje fluidnosti, simulacija ontološka, eskistencionalna vprašanja tudi mladi, a odgovorov ni – v kaj splo verjeti, kaj nas vodi, kako zagovarjati pravico do enkratnotri, avtentično živeti v množici na vrhu vrednostnega sistema ljubezen in svoboda (ki zdaj ni več na prvem mestu), skupaj pomenita otroško negotovost, torej majhno zaupanje, čeprav poezija še poudarja pozitivnost življenja ali pa navaja tuje negativitete, s katerimi se ne strinja ironija, humor, paradoks, kompleksnostlirska oseba pomnožena, večplastna, neenotna > več perspektiv, nedoločena identiteta ali le testualni konsrukt, le subjekt, ki združuje tekst, lirski subjekt le opazuje, razmišlja, introspekcija, komunikacija, raziskovanje > lirski subjekt reduciran, ni v akciji > govori z roba, samorefleksivnost in odprtost za drugačnost in drugega zgoščevanje – skepsa, nemir, zlaganost, utrujenost, naveličanost (Zupan najprej aktivnejši, pri tretji zbirki se upeha) + upanje, iskanje, govor o marginalnosti, naravi, ljudeh ! nova intimizacija, zasebnost, lokalnost, vsakdanji trenutki, vtisi, miselni utrinki, kreacija zasebnega sveta, trenutnost > eksistencialna vprašanja, velika vprašanja ostanejo, odgovorov ni – ideologizacija smrti, intelektualistična in emotivna poezija, človek s čustvi – lirski subjekt določen s sedanjim trenutkom in preteklostjom, s tukaj in s širokim okoljem, celo realnost in imaginacija > a to ni bed pred resničnostjo, v svet pesništva, ampak priklic celot > konteksti se razširjajo v soočanju s poezije in filozofije 1 ! intertekstualnost (posvetilo, moto, citati vsega sveta, eksplicitna navezava, dialog in sprejemanje tujih pesnikov 2 socialnozvrstno bogastvo > različnost izrazov, od najvišjih do najnižjih, celo tujejezičnih, komunikacija na vseh ravneh Antologija Mi se vrnemo zvečer: Primož Čučnik, Gal Gjurin, Jurij Hudolin, Jure Jakob, Gorazd Kocjančič, Miklavž Komelj, Barbara Korun, Taja Kramberger, Matjaž Pikalo, Gregor Podlogar, Peter Semolič, Brane Senegačnik, Vid Snoj, Lucija Stupica, Peter Svetina, Tone Škerjanec, Aleš Šteger, Tomislav Vrečar in Uroš Zupan – le 13 več kot eno zbirko: Zupan, Pikalo prozo (Modri E), Semolič, Čučnik, Stupica, Komelj prozo – pluralizem osrednjih poetik, lirika emocij v ! vsakdanjih trenutkih, izražena na preprost, tudi posreden način, Zupan, Korun, Semolič izrazit čutni eros, več intelektualne distance Senegačnik, Kramberger in Podlogar, filozofi konkretnega življenja z arhetipi, miti, religijami, multimedijami Pikalo, Senegačnik – poezija svetovljanskost, odprtost, kljub širini še slovenska > omejen krog naslovnikov, le pesniki in strokovnjaki |
zavest o tradiciji: citati, aluzije, stilizacije – užitek prepoznavanja
legična perspektiva
udi osebni komentarji
o skušajo mladi spremeniti od znotraj navzven (človekova notranjost)
sebna mitologija – osebne mito-poetike
. Vegri, S. Makarovič – erotika je podrejena, ni v ospredju