Delnice zaposlenih in interesi zunanjih delničarjev
|
|  Yüklə 30.5 Kb.
|
Robert Oakeshott, JOL London
DELNICE ZAPOSLENIH IN INTERESI ZUNANJIH DELNIČARJEVOkolje, argumenti, vprašanja, praksa in podatki o rezultatih delničarstva zaposlenih1. Okolje V ZDA in Veliki Britaniji že nekaj let obstajajo bistvene davčne olajšave, ki spodbujajo delničarstvo zaposlenih (DZ). V obeh državah olajšave omogočajo zaposlenim, da postanejo lastniki delnic v podjetju, v katerem so zaposleni, ne da bi za to morali prinesti denar. V obeh državah se olajšave lahko uporabljajo bodisi v manjši meri, za manjše deleže zaposlenih, bodisi v večjem obsegu, da omogočijo nakup celotnega podjetja s strani pravne osebe, v kateri so združeni zaposleni podjetja. Osnovna olajšava je v tem, da podjetje lahko financira nakup delnic v imenu zaposlenih iz dobička pred obdavčenjem. Običajno je, da se dobiček pred obdavčitvijo uporablja za nakup delnic, če je cilj takega nakupa delničarstvo zaposlenih v manjši meri. Pri večjih odkupih pa se dobiček uporablja za odplačilo posojil, ki so uporabljena za večje odkupe podjetij s strani zaposlenih. V obeh primerih so tako kupljene ali a) nove vpisane delnice ali b) že obstoječe, kupljene od sedanjih delničarjev. V obeh državah so olajšave pogojene s široko distribucijo delnic med zaposlene, pogoji v Veliki Britaniji so še nekaj strožji. Z eno izjemo so vse vsote, na katere se nanašajo davčne olajšave, vezane na maso plač zaposlenih. Tako v ZDA kot v Veliki Britaniji so bili pobudniki za olajšave predvsem politiki, veliko manj pa gospodarstvo ali sindikati. 2. Argumenti Osnovna argumenta, ki ju uporabljajo politiki, sta naslednja:
Na drugi strani pa je osnovni argument tistih, ki poskušajo ustaviti uporabo olajšav v podjetjih v konvencionalni lasti, da bo DZ skozi razgrajevanje ali na druge načine škodovalo interesom sedanjih delničarjev. Nekateri pravijo, da bo rezultat igre med zunanjimi in notranjimi delničarji vedno ničla. 3. Vprašanja Dejstvo je, da glede na to, da olajšave vplivajo na vnaprej predvidene davke, del stroškov DZ nosijo davkoplačevalci. Prav tako je tudi dejstvo, da bodo del bremena začetnih stroškov DZ nosili sedanji delničarji, razen če njihove delnice niso takoj odkupljene ali pa so dogovorjeni posebni pogoji npr. zmanjšanje plač in/ali drugih stroškov zaposlenih. Osnovna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z izračunom zmagovalcev ali poražencev na daljši rok, so naslednja: Kakšni podatki obstajajo o izboljšanih poslovnih rezultatih glede na delničarstvo zaposlenih? Ali so izboljšave dovolj, da nadomestijo začetne izgube davkoplačevalcev in sedanjih delničarjev? Katera so najbolj ustrezna merila za izboljšane poslovne rezultate? Ali naj bi uspeh merili z dobičkom (t. i. dobiček po obdavčenju) ali npr z dodano neto vrednostjo ali neto vrednostjo po zaposlenem'' Ali pa naj bi novoustvarjena sredstva bila merilo uspeha in če je, ali naj bi se njihova vrednost izkazovala po tržni ali po knjigovodski vrednosti? 4. Praksa Kljub temu, da v zakonu o podjetjih ni takega zahtevka, uprave in direktorji v ZDA in Veliki Britaniji za uvedbo delničarstva zaposlenih običajno iščejo privolitev obstoječih delničarjev. V Veliki Britaniji organizirane investicijske institucije - pokojninski sklad in zavarovalnice občasno izdajajo navodila. Le-ta seveda nimajo moči zakona. Vendar za podjetja, ki iščejo institucionalne vlagatelje, pomenijo jasno opozorilo: če jim ne bodo sledili, tvegajo podporo institucij. Za podjetja, ki nameravajo kotirati na borzi, je tudi normalno, da se bodo o programu DZ-ja pogovorili z oblastmi. Podatki kažejo, da oblasti v Londonu bolj nasprotujejo velikim programom DZ-ja kot njihovi kolegi v New Yorku. Podoben odnos "na robu tolerantnosti"je bilo zaznati tudi v napotkih, ki jih je izdalo Združenje britanskih pokojninskih skladov, ki pa so med tem že preklicani. Ključna odredba je narekovala, da se sme v obdobju 10 zaporednih let največ 10 % izdanih rednih delnic podjetja nameniti programom delničarstva zaposlenih. To pomeni, da se letno največ 1 % delniškega kapitala lahko normalno uporablja v namen DZ-ja. Na drugi strani pa ta ista navodila narekujejo, naj bi "sodelovanje zaposlenih v programih DZ-ja ustvarilo skupnost interesov med zaposlenimi in delničarji". 5. Podatki Vse več je podatkov o vplivu DZ na uspeh podjetij in ceno delnic. Med najbolj objektivnimi podatki o vplivu na uspešnost podjetij so tisti, objavljeni v študiji vlade ZDA iz leta 1987. O ceni delnic nam govori t. i. indeks delničarstva zaposlenih in dokazuje, da pri velikih programih DZ ni negativnih učinkov. Pri posameznih podjetjih pa je najboljši primer britanskega koncerna NFC in primerjava med ceno delnic, ko je bil v večinski lasti zaposlenih in po tem. Dolgoročno pa je možno, da bo najbolj pomembne podatke na tem področju dala raziskava amsterdamske univerze.Namen raziskave je primerjava med vodilnimi podjetji v Veliki Britaniji, Nemčiji in Italiji. Ključna ugotovitev so veliko višje dividende in nivoji cen v Veliki Britaniji v primerjavi z nižjo neto dodano vrednostjo po zaposlenem. Nekaj podatkov o podjetjih v znatni lasti zaposlenih v ZDA in VelikiBritaniji
Čeprav je povprečna udeležba zaposlenih v lastništvu nižja v ZDA, je število podjetij v večinski lasti zaposlenih verjetno 20-krat večje kot v Veliki Britaniji. |