Sodobna slovenska književnost
|
|  Yüklə 1.14 Mb.
|
Milan DeklevaDeklevova poetika zelo zaznamovana z erotiko, v poeziji o presežnosti pesniškega jezika, Prešernovo nagrado, začenja s haikuji, tudi lastnimi (Nobene sledi. / Suhi, stekleni pesek. / Kakšna tišina.) ! Dekleva paradoks > razdiranje metafizičnih vzorcev, eden najbolj filozofskih pesnikov, napadanje evropksega racionalizma in dualizma (duša : telo, fakt : fikcija, moški : ženska, večnost : trenutek), Deklevova poezija spaja, povezovanje tudi v jeziku, besede nekako ne sodijo skupaj – boj z metafiziko, ki je ubila človeka Nežen je absolut – metafizika brez moči, združevanje umetnosti in znanosti (zanimanje za kvantno fiziko), kunci motiv plodnosti, vlaga, ljubimkanje, vodvil, nabuhlost, drož, premagovanje otrplosti niča, smrt se odmika, ni več strahu, veselje do življenja, boj s smrtjo absoluten – besedilo modernistično, smisel v znotrajbesedilnih zvezah Dekleva izda zbirko haikujev Mushi, kar po japonsko pomeni halo, halo. rojen 1946 džezovska glasba – improvizacija heraklitsko pojmovanje časa in obstoja
reka je v vsaki kapljici, tudi drobne stvari so neponovljive hoče zaustaviti trenutke večnosti, ki so neujemljivi – zgosti jih v eno samo podobo
glasba, ljubezen, narava opozicija jezikovni igri in semantični askezi Geistra, Zagoričnika itn. uporablja ločila Dopisovanja, 1978: dialog med moškim in žensko – vsak ima posebno obliko: 7-vrstičnice, v dvostišjih 8 verzov to se izmenjuje pogovarjata se – kot deklišeiziran ljubezenski dialog izjemno gibljiva vsebina – nežne podobe iz narave, poezije, ljubezni alogična vez, prelivanje človeka in sveta, empiričnega in domišljijskega avtotematizacija poezije kako čutenje prevesti v besede ni paginacije, naslovov, kazala – neracionalno prelivanje Nagovarjanja: metaforični nizi z meditativnimi utrinki poskus, da bi mislili s celim telesom stopnjevana zavest in prisotnost stvari skrivnostna govorica, nedostopna racionalnemu logosu nezaupanje do jezika
odprt odnos do sveta ena temeljnih povezav je erotika odvzeti ji skuša katoliško tradicijo, preseči razcep med dušo in telesom, doseči drugo bitje ("ti"), ki ga nagovarja s: človek, telo, pesnik, stih jaz + ti – dva položaja v času in jeziku premislek o pesniški tradiciji – namesto da bi jo požgal, je prerod spomina "Zenit besede brez sence, brez spomina?" drug žanrski sistem hvalnica: novo besedotvorje zvočno asociiranje (aliteracije itn.) neprosojne metafore – svobodna domišljija Ars audientia: zagovarja umetnost poslušanja pesnik mora prisluhniti drugim pesnikom, predhodnikom pesmi nekaj prikličejo – stvari v poeziji so prisotne na odsoten način kratki izreki – 7 zahtev za eno pesem Zapriseženi prah, Odjedanje božjega: spopad s smrtjo, nova meditacija o življenju upor nihilizmu prevladuje filozofska meditacija nad čutnostjo, konkretnostjo metafor abstraktni pojmi v paradoksnih razmerjih nova kontinuiteta bitij – velika veriga življenja stopnjuje skepso v izrekljivost, pesnik je na poti iskanja zabrisana meja med resničnostjo in sanjami zgodovine kot skupne resnice ni več, ni več velike resnice v ospredju je bivanje, ne več bistvo čutenje, strast, intimna izkušnja
nova oblika minimalizma Panični človek: človek, ki išče pan, vse vse izreka Anaksimander40 - prvi mislec celote (brezmejno prapočelo narave) – apeiron skozenj govori o logiki sveta, o razmerju med kaosom in kozmosom blizu filozofski sistematičnosti tudi poteze lirike: dramatičnost, ritem, ambivalentnost, nepredvidljive analogije pesniška polivalentnost teži v paradoksalno poanto Preseženi človek: kratki filozofski izreki – spominja na vzhodnjaško filozofijo zena in daoizma knjiga za meditacijo stara modrost (kot sveta knjiga) + otroška odprtost (ostanki ludizma) razmerje med je in ničem
odgovor na Jesihove sonete (takoj trikrat ponatis) epigramatska zgostitev, odprta, paradoksna meditacija enciklopedija slovenščine – vse socialne zvrsti spominja na klasični sonet, a šepa, napake so
haiku paradoks metafizika, vzhodnjaško sonet . Dekleva pa spaja to, kar evropska tradicija ločuje (trenutek in večnost, telo in duh). Njegovi zbirki sta Dopisovanja in Nagovarjanja. Jesih obnavlja sentimentalizem. Njegove zbirke imajo naslove po redkih kovinah: Volfram, Kobalt. Poezija postane vedno bolj nabrekla.
Ivo Svetina1977: Ivo Svetina posega v arabsko in vzhodno motiviko in tradicijo. Opeva čaščenje duhovne in telesne lepote. To je beg pred moralnimi prepovedmi in zapovedmi naše kulture avantgarda ni več zaželena 1976 izidejo zadnje zbirke konkretne poezije (Hanžek) še konec 70. let – Zagoričnik: Navodila za uporabo
S Plamnova zbirka je pusta, prazna, dolgočasna ni veselja, radosti nad lepoto jezika in sveta 
teh besed v avantgardizmu ni – ni lirskega subjekta, osebnega čutenja, je brez čustev Svetina: ta svoboda je nekaj časa produktivna, nato pa ni postala "osvobajanje za" ni novega in drugačnega, le obračun s tradicijo drugačen duh časa, hoče novo erotiko, estetiko, dekorativnost poezija naj nad našim zgradi nov svet čiste izmišljije – lepota, korespondence Ivo Svetina je l. 1968 v Tribuni objavil tekst Slovenska apokalipsa, ki je izrazita provokacija NOB. NOB pokaže v slabi luči. Zato doživi proteste starejših pesnikov. Še bolj provokativna je bila zbirka Vaša partijska ljubezen, smrt življenju, ki jo je lahko izdal le v samozaložbi. V 70. letih se je posvetil raziskovanju prvin jezika za izražanje erotike in estetike (zbirke Heliks in Tibija, Botticeli, Joni). Joni je sanskrtska beseda, ki pomeni maternico. Naslednja zbirka je Disertationes, kjer v uvodu ljubezen enači s poezijo. Razpravlja o emblemih, ki so individualno ustvarjeni simboli. Njegova poezija je vedno bolj poduhovljena. Zadnje zbirke postanejo filozofske. Delujejo vzhodnjaško. Spojiti hoče telo in duha. Piše tudi drame, npr. Tako je umrl Zaratuštra. Po tujih kulturah posega, ker delujejo eksotično, neznano, pa tudi, da vrača telesno ljubezen, ki je bila do takrat v slovenski poeziji izgnana. rojen 1948 Slovenska apokalipsa, 1968: buren vstop na sceno – parodija revolucionarne askeze plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač: heterogeno – različne zvrsti in besedje ohlapno povezani fragmenti – nekoherentno, poljubno povezovanje skladenjskih mest tudi fantastika erotizacija, refleksija ustvarjanja, dekonstrukcija nacionalnih mitov nov erotičen odnos do sveta, svobodno govorjenje o telesu Helix in Tibija, 1973: idilična erotika v pastoralnem okolju – dva otroka cvetja sproščena, poetizirana ljubezen svet erotiko zatira in pervertira v pornografijo, je pa zdrava, čista, naravna dobiti mora pozitivne konotacije poezija postaja ugodje pisave, privlačnost, magična zapeljivost besed estetizirano, poetizirano
s tem uide modernistični razdrtosti erotika je bistvena za konstitucijo subjekta, skoznjo se odkriva kot erotično bitje čista čutnost, svet sprejema skozi dražljaje večinoma ogovarja žensko kot načelo, drugo polovico življenja ženska je praviloma lepa e ni vulgarno, ker je povzdignjeno Himne: drža občudovalca slast ljubljenja = slast pisanja subjekt se sam umika pred dejanskostjo blizu dekadenci beg pred grozo niča, izgubljenostjo "Smrt je ozadje, na katerem se smeji življenje." Botticelli, 1975: renesančna Italija Joni, 1976: Sapfo, Lesbos Dissertationes, 1977 
vse bolj raznovrstni motivi Perzija, Indija, Tibet – vse bolj ezoterično, mistično odpira se v eksotične lepote lepe besede za lepe stvari: barve, vonji, obredi, tkanine, sadeži, cvetovi motivi, postopki, stilemi pesniških in svetih knjig (arabski mistiki)
dramatiziral je orientalske zgodbe41 tako pokaže primanjkljaje naše lastne kulture tam je zlitje čutnosti in duhovnosti krščanski dualizem (telo = greh, krivda, pokora) kulture, ki častijo plodnost, strast, radost telesa in duše eros združuje moški in ženski princip, jaz in ustvarjalno počelo Agalis iz Joni42: pridvignjena dikcija, raznovrstni predmeti Jezik: tudi njemu se posveča čudež, ki povezuje pesnika in stvarnost z njim pobegneš smrti, vedno ustvariš nove svetove mit pesnika kreatorja skrivnostne in zapeljive besede Dissertationes – metaliterarni uvod v vzvišenem jeziku: govori o emblemu: potencirani simbol, združuje znak in pomen (v smislu lepote) nabit je s kontekstom hoče vzbujati estetski užitek apoteoza ljubezni do stvari, iz njih teče energija najčudovitejša je pisava: je izrazito človeška podeljuje neminljivost bitju in civilizaciji vrsta nove transcendence najlepša pisava je poezija
zamaknjenost, himničnost mantrično ponavljanje – posebna moč, energija baročna elokvenca – kopičenje sopomenk, ponavljanje, zvočna ekvivalenca, vzkličnost Bulbul, 1983: arabski slavček Svetina: otrok meditativni pogovori s sinom
navezava na Biblijo ženska – mati bolj dramatični, žalostni elementi – trpljenje, dvom, nič, iskanje Knjiga očetove smrti, 1990: povezanost bitij v živo verigo hoče biti knjiga modrosti, meditacije hoče stanje brez želje, strahu ogovarja nežnost, skromnost, modrost, praznino ni centra, ta je prazen začetek kot šok, nato skromna, ponižna modrost
Pesem Jej me, Agalis iz zbirke Joni (1976) je nagovor Agalis. To je bila Sapfina ljubimka. Pogosta so ponavljanja, zlasti na začetku verzov. Uporablja tudi imena za eksotične predmete (atlas je vrsta svile, žad je zelen kamen, ki so ga uporabljali zlasti Kitajci). Pesnik hoče govoriti o telesu na način, da telo ne bo trpelo, ampak uživalo. Ne gre za razumevanje, ampak za estetiko. Teksti so pisani z namenom, da so lepi. V zvezi s Svetino se uporablja izraz karnizem – mesenost. Tako ga označi Kermauner. I. N. P. pa za njegovo poezijo uporablja izraz arabesknost. Besedilo Lepa Botticellijeva glava iz zbirke Botticeli (1975) se nanaša na sliko Rojstvo Venere. Svetina se osredotoči na Venerino glavo, ki združuje duhovnost in čutnost. V pesmi nagovarja sliko, ki ga navdihuje s svojo lepoto. Zadnja faza njegovega pesništva je izrazita duhovnost in refleksivnost. Od evropske filozofije se umika na vzhod. Takšna je tudi Deklevova poezija iz 90. let. |
vetina: Parjenje čevljev, 
rotika je tudi sla po lepoti – vloga estetizacije, pa tudi želja k predmetu želje