Anton Vodnik:
rojen 1901 na Podutiku, OŠ Šentivd, študij umetnostne zgodovine, 1965 doktorat pri Izidorju Cankarju, še manj popularen kot Vodušek > njegovi krščanski simboli niso cilj politike, temveč zgolj estetskega in duhovnega vidika, generacija Kosovel, Vodnik, Kocbek
odmik od kolektivistične poetike, pred vojno katoliški ekspresionizem (oznako kritiki in pesniki sami, literarna zgodovina le prevzela), bližina simbolizma > postsimbolizem + veliko lepote in estetike > poduhovljena dekadenci, panteistična ne toliko krščanska transcendenca, vztrajanje pri kultu čiste poezije in lepote, absolutne in harmonične lepote < glasbenimi izrazi, izrazi za zvoke, barve (srebrna, zlata, sinja, bela) dragocenega, globokega nakazanost, neoprijemljivost, neizrekljivost simbolov konkretnih duhovnih stan s kakim drugim sredstvom
mehkost, finost, pretanjenost poezije, mističnost, slovesnost, privzdignjenost, silni vzponi, zanosna, ekstatična stanja vpogleda, dojetja bistva sveta > vzkliki, medmeti; napetao intonacija,
spevnost organizacije glasov: ponavljanje glasov in besed, združevanje podobnih glasov ali besed > mehko, glasbeno drsenje poezije
Žalostne roke, 1922
Vigilije, 1923
Zlati curek
Odstrem zavese,
da v sobo dahne
iz noči
mi vonj ciprese.
Nevidni gozd, poglej!
Med vrbami na trati
srebrijo se šotori,
pred njimi sence.
nepremične –
ali temni bori?
Ob pozni uri
kakor da prihajajo
neznani sli –
dobri ali zli? –
skoz moje duri.
Ne morem spati.
Srce
obrnem kot peščeno uro:
kakor curek zlati
skozenj noč polzi...
Ne morem spati –
Prva pesem je Zlati curek. Gre za čutnost, ki vse vzdraži, a ostane neizrečena. Povedi so dostikrat nedokončane (tropičja), veliko je pomišljajev, vprašajev in klicajev.
postsimbolist: Žalostne roke, 1922
Vigilije
Srebrni rog, 1948:
1948 Srebrni rog Antona Vodnika (1901), simbolistična etika čistega, stanje ekstatičo razprtega človeka, ogromno lepih besed
vizije – lahko so modifikacija panteizma
zelo nerealno
nadaljuje kult čiste poezije, absolutne lepote in harmonije: svetloba, barva
glasbeni pojmi (harfa, rog, flavta)
resničnost preoblikuje v nekaj simbolnega, skrivnostnega, duhovna stanja, v katerih se lirskemu subjektu pokaže bistvo sveta povezano z življenjem kozmosa
patos vzkličnih in ogovarjalnih figur
čutne podobe, a vodijo v nadfizično resničnost
Pesem o dežju:
narava v zelo estetiziranih podobah
nedorečenost, skrivnostno ponavljanje
Pesem o dežju
Preden smo zaspali,
za slovo poljub si dali,
od gorá je veter dahnil,
napolnil s temnim šumom
kakor s svati
ves naš tihi hram.
Pred okni, vrati
prav do tal
spuščen je zastor
iz srebrnih šib,
ki zveni kot flavta,
poje kot kristal.
/sinestezija/
Vsak hip
nekdó ga bo razgrnil,
tiho k meni legel,
ljubezen mi prisegel
in se zopet vrnil . . .
O dež, svileni dež,
tvoj glas poslušam rajši
od dekletovih obljub,
dotik je tvoj vse slajši
kakor njen poljub.
/sinestezija/
|
Tvoje svetle hladne kite
bodo vsega me ovile,
moje suhe ustnice
te žejno bodo pile –
rosite ga, rosite,
oblaki in meglice!
O dež, svileni dež,
/bližanje lirskega diskurza hvalnici/
kako se lesketajo ti zenice!
/vklik, apostrofa > psalmodični govor/
Zdaj godeš kakor mačka,
žametna in topla,
drhteča, vsa zasopla.
Zdaj gruliš, golobica,
na strehi sij prebel.
O dež, nevidna ti predica!
Iz bisernih niti
predeš in predeš,
doklèr ne zamedeš
nam praga in vêže
s podleski in plavicami.
O dež, kot zlato zrnje
na vlažne, črne
padaš grude,
da v njih
kot živo oglje tliš.
|
Vsevdilj
zveniš, zveniš, zveniš.
O dež, ti vedno budni,
neutrudni harfinist!
/prefinjen inštrument/
Prisluhni, veter, čuj,
kako je zvok svetá
globok in čist
in nič več tuj – –
Kakor v zibelki ležim.
Oči se mi svetló modrijo –
kot mlademu menihu,
ki v sanjah zre Marijo,
kot otroci jih imajo,
kadar sámi se igrajo . . .
Na lahno
ziblje me zeleni val,
više in više me nosi
med žareče otoke
zvezdnih koral.
|
podoba pomirjenega meniha in Marije, zamaknjen lirski subjekt, izvirnost, ezoteričnost tematike, lepota glasovnih ujemanj, vodilni motic dež, sinestezije > simbolize, dekadenca
V zlatem krogu
Oblak na vas, na polje
kakor mreže, kakor dim
dolge sence meče ––
Z njim kot pastir hitim,
roké stegujem v sinje,
kot da segam v inje
sladkó skeleče . . .
O dišeči ognji rož
po vrtovih, po poljani,
ki jih veter ne razveje
– kosmiče zgorele preje –
kot pepel v noč.
Pred oknom večernim
tvojega doma
zavesa kot meglica
drhti in tli,
modrí se kot plavica.
|
Mehkó presijani
s prelahno,
presojno rokó
vanjo so vtkani
studenci, oblaki
in hrib za vasjo.
V kamrici svoji
siješ in siješ –
dih in trepèt.
O ti plamen
v zlatem krogu!
Trudnemu
si veter v logu,
revnemu si sanja,
potrtemu čebela,
ki iz panja
na sončni leta cvet,
da ves svet
brni, pozvanja,
žejnemu studenec,
rosna školjka si,
marmorna kotanja –
|
V mraku srebrnem
davna se žena
z amforo sklanja
nad čisto globino,
temnókristalno . . .
Naj vse motno, kalno
zažari kot vino
nam v dlaneh,
naj solze se posušijo
v objokanih očeh!
O sij nenadni!
K meni sèl
prihitel je
pomladni –
|
|