Ana səhifə

Sodobna slovenska književnost


Yüklə 1.14 Mb.
səhifə5/18
tarix24.06.2016
ölçüsü1.14 Mb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   18

Anton Vodnik:



rojen 1901 na Podutiku, OŠ Šentivd, študij umetnostne zgodovine, 1965 doktorat pri Izidorju Cankarju, še manj popularen kot Vodušek > njegovi krščanski simboli niso cilj politike, temveč zgolj estetskega in duhovnega vidika, generacija Kosovel, Vodnik, Kocbek
odmik od kolektivistične poetike, pred vojno katoliški ekspresionizem (oznako kritiki in pesniki sami, literarna zgodovina le prevzela), bližina simbolizma > postsimbolizem + veliko lepote in estetike > poduhovljena dekadenci, panteistična ne toliko krščanska transcendenca, vztrajanje pri kultu čiste poezije in lepote, absolutne in harmonične lepote < glasbenimi izrazi, izrazi za zvoke, barve (srebrna, zlata, sinja, bela) dragocenega, globokega nakazanost, neoprijemljivost, neizrekljivost simbolov konkretnih duhovnih stan s kakim drugim sredstvom
mehkost, finost, pretanjenost poezije, mističnost, slovesnost, privzdignjenost, silni vzponi, zanosna, ekstatična stanja vpogleda, dojetja bistva sveta > vzkliki, medmeti; napetao intonacija,

spevnost organizacije glasov: ponavljanje glasov in besed, združevanje podobnih glasov ali besed > mehko, glasbeno drsenje poezije

Žalostne roke, 1922

Vigilije, 1923

Zlati curek

Odstrem zavese,

da v sobo dahne

iz noči


mi vonj ciprese.
Nevidni gozd, poglej!

Med vrbami na trati

srebrijo se šotori,

pred njimi sence.

nepremične –

ali temni bori?


Ob pozni uri

kakor da prihajajo

neznani sli –

dobri ali zli? –

skoz moje duri.
Ne morem spati.
Srce

obrnem kot peščeno uro:

kakor curek zlati

skozenj noč polzi...


Ne morem spati –
Prva pesem je Zlati curek. Gre za čutnost, ki vse vzdraži, a ostane neizrečena. Povedi so dostikrat nedokončane (tropičja), veliko je pomišljajev, vprašajev in klicajev.
postsimbolist: Žalostne roke, 1922

Vigilije

Srebrni rog, 1948:

1948 Srebrni rog Antona Vodnika (1901), simbolistična etika čistega, stanje ekstatičo razprtega človeka, ogromno lepih besed


vizije – lahko so modifikacija panteizma

zelo nerealno

nadaljuje kult čiste poezije, absolutne lepote in harmonije: svetloba, barva

glasbeni pojmi (harfa, rog, flavta)

resničnost preoblikuje v nekaj simbolnega, skrivnostnega, duhovna stanja, v katerih se lirskemu subjektu pokaže bistvo sveta  povezano z življenjem kozmosa

patos vzkličnih in ogovarjalnih figur

čutne podobe, a vodijo v nadfizično resničnost
Pesem o dežju:

narava v zelo estetiziranih podobah

nedorečenost, skrivnostno ponavljanje

Pesem o dežju





Preden smo zaspali,

za slovo poljub si dali,

od gorá je veter dahnil,

napolnil s temnim šumom

kakor s svati

ves naš tihi hram.


Pred okni, vrati

prav do tal



spuščen je zastor

iz srebrnih šib,

ki zveni kot flavta,

poje kot kristal.

/sinestezija/


Vsak hip

nekdó ga bo razgrnil,

tiho k meni legel,

ljubezen mi prisegel

in se zopet vrnil . . .
O dež, svileni dež,

tvoj glas poslušam rajši

od dekletovih obljub,

dotik je tvoj vse slajši

kakor njen poljub.

/sinestezija/


Tvoje svetle hladne kite

bodo vsega me ovile,

moje suhe ustnice

te žejno bodo pile –

rosite ga, rosite,

oblaki in meglice!


O dež, svileni dež,

/bližanje lirskega diskurza hvalnici/

kako se lesketajo ti zenice!

/vklik, apostrofa > psalmodični govor/
Zdaj godeš kakor mačka,

žametna in topla,

drhteča, vsa zasopla.

Zdaj gruliš, golobica,

na strehi sij prebel.
O dež, nevidna ti predica!

Iz bisernih niti

predeš in predeš,

doklèr ne zamedeš

nam praga in vêže

s podleski in plavicami.

O dež, kot zlato zrnje

na vlažne, črne

padaš grude,

da v njih

kot živo oglje tliš.



Vsevdilj

zveniš, zveniš, zveniš.


O dež, ti vedno budni,

neutrudni harfinist!

/prefinjen inštrument/

Prisluhni, veter, čuj,

kako je zvok svetá

globok in čist

in nič več tuj – –
Kakor v zibelki ležim.

Oči se mi svetló modrijo –

kot mlademu menihu,

ki v sanjah zre Marijo,

kot otroci jih imajo,

kadar sámi se igrajo . . .


Na lahno

ziblje me zeleni val,

više in više me nosi

med žareče otoke

zvezdnih koral.


podoba pomirjenega meniha in Marije, zamaknjen lirski subjekt, izvirnost, ezoteričnost tematike, lepota glasovnih ujemanj, vodilni motic dež, sinestezije > simbolize, dekadenca

V zlatem krogu





Oblak na vas, na polje

kakor mreže, kakor dim

dolge sence meče ––
Z njim kot pastir hitim,

roké stegujem v sinje,

kot da segam v inje

sladkó skeleče . . .


O dišeči ognji rož

po vrtovih, po poljani,

ki jih veter ne razveje

– kosmiče zgorele preje –

kot pepel v noč.
Pred oknom večernim

tvojega doma

zavesa kot meglica

drhti in tli,

modrí se kot plavica.



Mehkó presijani

s prelahno,

presojno rokó

vanjo so vtkani

studenci, oblaki

in hrib za vasjo.


V kamrici svoji

siješ in siješ –

dih in trepèt.
O ti plamen

v zlatem krogu!


Trudnemu

si veter v logu,

revnemu si sanja,

potrtemu čebela,

ki iz panja

na sončni leta cvet,

da ves svet

brni, pozvanja,

žejnemu studenec,

rosna školjka si,

marmorna kotanja –



V mraku srebrnem

davna se žena

z amforo sklanja

nad čisto globino,

temnókristalno . . .
Naj vse motno, kalno

zažari kot vino

nam v dlaneh,

naj solze se posušijo

v objokanih očeh!
O sij nenadni!

K meni sèl

prihitel je

pomladni –





1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   18


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət