Ana səhifə

Razvojno raziskovalna naloga


Yüklə 73.96 Kb.
tarix26.06.2016
ölçüsü73.96 Kb.



NAROČNIK:

Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana

Organizacijska enota: Uprava RS za zaščito in reševanje, Vojkova 61, 1000 Ljubljana

Pogodba št.: 4300-313/2010-3 z dne 10. avgust 2010

RAZVOJNO RAZISKOVALNA NALOGA

PRIPRAVA LITERATURE IN PROSOJNIC ZA TEMELJNE UČNE PROGRAME ZA PROSTOVOLJNE GASILCE

Izvajalec:

Gasilska zveza Slovenije, Tržaška 221, 1000 Ljubljana

NADALJEVALNI TEČAJ ZA GASILCA



ZAŠČITA TELESA IN DIHAL

Avtor: Milan Kroflič, pokl. gasilec, VGČ I

Kazalo


Kazalo 3

NAPRAVE ZA ZAŠČITO DIHAL 4

SPLOŠNA DELITEV NAPRAV ZA ZAŠČITO DIHAL 5

SESTAVNI DELI APARATA NA ZRAK 6

TLAČNA POSODA 6

REDUCIRNI VENTIL 9

PLJUČNI AVTOMAT 9

MANOMETER IN VARNOSTNA PIŠČAL 12

NOSILNA PLOŠČA 12

ČIŠČENJE IN VZDRŽEVANJE 13

NADZOROVANJE UPORABE IDA 13

ZGODOVINA ZAŠČITE DIHAL 14




NAPRAVE ZA ZAŠČITO DIHAL


Predavatelj najprej predstavi sestavo zraka, ki ga ljudje dihamo (21% kisika, 78% dušika, 0,3% ogljikovega dioksida, žlahtni plini v sledovih). Opis sestave zraka, služi temu, da tečajnik razume določene kasnejše razlage v zvezi s porabo kisika pri delu, oziroma porabo kisika človeškega organizma.
Človeški organizem porabi določen odstotek kisika, kateri se spremeni v CO2. Človeško telo potrebuje kisik za svoje delovanje. Ne odvisno od obremenitve telesa, ostane odstotek porabljenega kisika v zraku enak. Pri obremenitvi se poveča frekvenca dihanja, zato je poraba zraka pri obremenitvah telesa večja kot recimo pri mirovanju.
Pri različnih dejavnostih je poraba zraka pri človeku različna. Opredeliti je potrebno stanje našega organizma in porabo zraka glede na človeško fizično in psihično zmogljivost v različnih delih. Gasilci se pogovarjajo o povprečni porabi 60 l/min pod pogojem da so kondicijsko dobro pripravljeni in pa predvsem psihično stabilni. Oboje lahko gasilec pridobi s treningom in prakso v pravih intervencijah. Kljub temu, da se gasilsko delo uvršča v najvišjo in najbolj naporno kategorijo (80 in več l/min) – razlog je predvsem v psihologiji in zunanjih vplivih (težke zaščitna oprema, omejeno gibanje, zunanje visoke temperature, nepoznani in nevidni objekti…) mora posameznik doseči 60 l/min ali manj.
S padanjem vrednosti kisika v zraku postopoma nastopajo različne težave, v končni fazi pa lahko nastopi smrt. Iz znakov kaj se dogaja s človekom, lahko posumimo na padec vrednosti kisika v zraku in temu primerno ukrepamo.
Poleg pomanjkanja kisika v zraku na gasilce lahko kvarno vpliva tudi prisotnost plinov, ki jih v normalnih razmerah ni v zraku. Tabela prikazuje najpogostejše nevarnosti za gasilce oziroma posredovalce, v povezavi z različnimi nevarnimi plini ter pomanjkanjem kisika v zraku. Glede na vrsto in količino določene snovi v zraku, nastopijo lahko različne zdravstvene težave.
Različni odstotki plina CO2 v zraku, predstavlja določene težave. Navedeni so odstotki ter pri vsaki količino tudi simptomi, ki nastopijo če je človeške telo izpostavljeno tej količini.
Ogljikov monoksid ali “tihi ubijalec”, je v tujini in v Sloveniji še vedno najpogostejši razlog določenih zastrupitev ter smrti. Plin nima vonja, okusa in barve, zato ga je težko zaznati. Za detekcijo se mora zato uporabiti različne merilne naprave. Na prosojnici so navedeni določeni pojmi in določena dejstva, katera je potrebno izpostaviti. Tečajnik se mora obvezno seznaniti ter zavedati nevarnosti ogljikovega monoksida, saj je to življenjskega pomena!
Ogljikov monoksid je brezbarven plin brez vonja, gorljiv in zelo toksičen. Je glavni produkt nepopolnega izgorevanje ogljika - tlenja. V običajnih pogojih je redkejši od zraka, vendar se zbira pri tleh. V vodi je zelo slabo topen, v zraku pa gori z modrim plamenom, pri čemer nastane ogljikov dioksid. Ogljikov monoksid nastaja pri nepopolnem izgorevanju ogljika in kisika pri visokih temperaturah v primeru, da je ogljika preveč.

Nastaja tudi kot stranski produkt pri razpadu ogljikovega dioksida pri zelo visokih temperaturah (nad 2000°C). Nastaja tudi v pečeh, ki dobijo premalo kisika, nahaja pa se tudi v izpušnih plinih motorjev z notranjim izgorevanjem.


Najpogostejše nesreče se dogajajo pri požarnih intervencijah. Določene poškodbe in smrtne žrtve lahko srečujemo tudi pri drugih nesrečah ne samo pri požarih. Zadnja leta zelo pogost razlog za zastrupitev ter smrt, so plinske peči, ki jih uporabljajo predvsem v večstanovanjskih objektih. Predvsem plinske peči starejše izdelave povzročajo nekoliko težav, ker niso opremljene s tako imenovanim “monoksid stikalom”, kateri peč izklopi, če se odstotek ogljikovega monoksida poveča. Zato je potrebno dosledno uporabljati izolirni dihalni aparat, dokler se ne prepričamo, da v prostorih ni nevarnega plina.
Vodikov cianid je produkt pri gorenju različnih umetnih mas. Ker se v sodobnem času uporablja umetne mase v različnih oblikah, je lahko ta plin prisoten pri skoraj vseh požarih. Vodikov cianid se sprošča pri gorenju poliuretanov, raznih gum, volne in drugih plastičnih mas. Deluje direktno na celice v telesu, kar povzroča hitro in nebolečo smrt. Ima prepoznaven vonj po mandeljnih.
Vodikov klorid je še ena izmed snovi, ki se sprošča pri gorenju določenih snovi, predvsem pri gorenju folije oziroma materilov, ki vsebujejo PVC. Je brezbarven vendar z močnim vonjem, ki draži sluznico. Ko pride v telo, v stiku z maščobami, tvori klorovodikove kisline (solna kislina), kar lahko povzroča težave pri požiranju in dihanju.
Poleg naštetih plinov in par smo gasilci izpostavljeni tudi različnim hlapom, vendar niso to samo vodni hlapi, temveč so tukaj mišljeni hlapi snovi (tekočin), ki nastajajo v različnih primerih in je njihova koncentracija ali prisotnost v prostoru ali okolju nevarna za vse, ki niso ustrezno zaščiteni. Izpostavimo lahko recimo hlape bencina, ipd. In razne druge hlapljive tekočine, katere pod normalnimi zračnimi pogoji same od sebe izhlapevajo (klor, amonijak, …). Na hlape je zlasti treba biti pozoren v silosih, raznih jamah, kontejnerjih, rezervoarjih,…

Pri gorenju nastaja tudi dim ali delci nepopolnega izgorevanja trdih snovi in določenih tekočin in plinov. Pri vseh oblikah nepopolnega izgorevanja nastopijo poleg nevarnih plinov še majhni delci, ki se odražajo v obliki dima. Majhni delci vstopijo v naše dihalne organe ter povzročajo zdravstvene težave. Dim sestavljajo majceni delci, večinoma ogljik prevlečen s produkti izgorevanja, kot so kisline in aldehidi. Dim lahko močno draži sluznico nosu, grla, oči in pljuč. Zaradi vdihavanja dima lahko nastajajo prebavne motnje. Zmerna izpostavljenost dimu navadno ne škodi zdravju, vendar s stopnjevanjem lahko pride do bolezni in poškodb. Dim zmanjšuje vidljivost, kar lahko neposredno povzroči poškodbe posredovalcev (zdrs, padec). Posledice dihanja dima se lahko pojavijo tudi z zakasnitvijo.


SPLOŠNA DELITEV NAPRAV ZA ZAŠČITO DIHAL

Skupine dihalnih aparatov delimo glede na odvisnost od ozračja. Ločimo odvisne (tu je zrak v okolici uporaben, le prefiltrirati ga je potrebno in neodvisne kjer je zrak v okolici neuporaben, in mora uporabnik zalogo nositi s seboj. Neodvisni se razdelijo v skupino cevni, kisikovi in s komprimiranim zrakom. Kot zanimivost naj predavatelj podat tudi skupino kemijsko reaktivni – kjer je sistem zaprt in se ob izdihanem dušiku s pomočjo kemije pridobiva kisik, ki ga uporabnik uporablja.


Najosnovnejša zaščita dihalnih poti in organov je tako imenovani odvisni sistem, kar pomeni, da je dihanje omogočeno samo takrat kadar je odstotek kisika v zraku še vedno zadosten (več kot 16%). Filtrirna naprava služi zgolj odstranjevanju ali čiščenju zraka pred vstopom v človeške dihalne poti. Tako imenovane filtrirne maske in drugi sistemi, so tako odvisni od zunanje okolice in ne predstavljajo 100% zaščito pred strupenimi snovmi.
Filtrirne naprave za zaščito dihalnih poti in dihalnih organov, so namenjeni za preprečevanje vstopa grobih delcev ali infekcijskih delcev. Uporaba tovrstnih zaščitnih sredstev zahteva od uporabnika zadostno mero zavedanja in znanja o snovi, katera naj bi se filtrirala. V prostorih mora biti prisoten zadosten odstotek kisika. Filtrirne maske, se največkrat uporabljajo v zdravstvu ter v določenih delovnih postopkih v industriji. Gasilci te filtrirne naprave uporabljamo pri delu v prašnem okolju, pri delu s pacienti, pri sanacijah določenih nesreč (poplave, potresi,…) ter pri določenih vrstah nevarnih snovi in pri dekontaminaciji, če to prisotne nevarne snovi dovoljuje.
Za označevanje filtrov za zaščitne maske se uporablja mednarodna barvna lestvica. Srečujemo lahko filtrirne nastavke, ki so označeni z eno barvo ali pa se uporablja večbarvna kombinacija, katera uporabniku pove za katero snov je filter namenjen. To pomeni, da očisti zrak izključno od te snovi in druge nevarne snovi prepusti skozi filter. Iz navedenega lahko razberemo, da je filtrna maska za gasilske enote skoraj neuporabna, saj (razen industrijske gasilske enote) ne vemo na katere nevarne substance bomo na določenih intervencijah naleteli. Drug razlog zakaj je ta sistem za gasilce skoraj neuporaben je v tem, da gasilske enote delujemo v okolici in prostoru, kjer obstaja velika nevarnost pomanjkanja kisika. Tretji razlog zakaj gasilske enote ne uporabljamo filter mask je tudi v tem, da nikoli ne moremo zagotoviti tako širokega spektra različnih filtrov za različne nevarne snovi ter dejstvo, da imajo filtri svojo življenjsko dobo, kar pomeni, da je to dodaten strošek za gasilske enote.

SESTAVNI DELI APARATA NA ZRAK


Gasilci pri svojem delu najpogosteje uporabljamo naprave za zaščito dihalnih poti in dihalnih organov, ki jo imenujemo izolirni dihalni aparat na stisnjen ali komprimiran zrak.
Shema prikazuje osnovne sestavne dele izolirnega dihalnega aparata. Glede na to, da poznamo različne proizvajalce ter različne modele izolirnih dihalnih aparatov (kratica IDA), so osnovni deli v večini enaki.
Izolirni dihalni aparat je namenjen za varovanje dihalnih poti in organov, sočasno nudi tudi delno zaščito obraza in oči. Ne varuje pa pred mehanskimi vplivi na človeško telo, pred električno napetostjo, pred neposrednim stikom z nevarnimi snovmi (tekočino, trdo snovjo,…). Uporabniki izolirnih dihalnih aparatov večkrat zmotno mislijo, da so odporni na vse oblike nevarnosti na katere naletimo pri intervencijah.
Izolirni dihalni aparat ne nudi zaščite pred navedenimi nevarnostmi, čeprav določeni uporabniki naprav dobijo lažen občutek, da so z izolirnim dihalnim aparatom neuničljivi! Nudi pa nam zaščito pred vdihovanjem strupenih plinov - snovi, vročim zrakom, škodljivimi atmosferami, dimom in pomanjkanjem kisika v zraku.
TLAČNA POSODA

Tlačna posoda je zalogovnik zraka, ki se v posodi shranjuje pod tlakom. Vse tlačne posode so podvržene zakonsko predpisanim tlačnim preizkusom. Uporabnik oziroma lastnik je dolžan te zakonske predpise upoštevati. Vse tlačne posode so podvržene strogim pravilom vzdrževanja. Večinoma so predpisane s strani proizvajalca, dodatno so minimalni vzdrževalni ukrepi predpisani v slovenski zakonodaji.


Ustrezna namestitev tlačne posode na nosilno ploščo se izvaja po navodilih proizvajalca. Načeloma velja, da mora uporabnik tlačno posodo namestiti tako, da je zagotovljena varna uporaba. Pred namestitvijo posode, mora uporabnik preveriti ali je na reducirnem ventilu nameščeno okroglo tesnilo, preveriti ali niso na ventilu in posodi vidne mehanske poškodbe.
Zaščitna prevleka iz negorljivega materiala in z ustreznim odsevnikom, se namešča na vse modele tlačnih posod. Posebno za tlačne posode iz umetne mase so le te obvezne, da posodo dodatno zaščitijo pred toplotnim sevanjem, mehanskim vplivom ter vplivom produktov gorenja.
Dvojne tlačne posode so klasične tlačne posode, katere se namestijo na nosilec dihalnega aparata s pomočjo prehodnega kosa, kateri združuje dve posodi na en reducirni ventil. Predpogoj za uporabo dveh tlačnih posod je ustrezna nosilna plošča dihalnega aparata. Nekateri modeli dihalnih aparatov ne omogočajo namestitve dveh tlačnih posod. Čas uporabe pri dveh posodah se poveča glede na večjo količino zraka.
Ventil tlačne posode je oblikovan tako, da omogoča maksimalni pretok pri minimalnem odprtju. Ta način delovanja ventilov, je namenjen predvsem temu, da v kolikor pride med delom oziroma uporabo do nekontroliranega zapiranja (npr.: dotik ovire ali drugega predmeta, v nekaterih primerih premika ventil), ima uporabnik še vedno dostop do zraka. Ventil se vedno odpre maksimalno ter za pol obrata nazaj. Pri odpiranju in zapiranju ventilov se pri tem uporablja normalna sila roke. V kolikor se ventile preveč zapira ali s preveliko silo, lahko pride do notranjih poškodb tesnilnega sistema, kar povzroči težje odpiranje ter obvezno popravilo ventila. Ventil se mora po 5 letih zamenjati, ne glede na to, ali se ventil uporablja manjkrat ali večkrat. Vsakršno poseganje v ventil s strani nepooblaščene osebe je strogo prepovedano in nevarno! Nekateri ventili imajo nameščene še indikatorske manometre, ki prikazujejo napolnjenost posode. Čepi za tlačne posode, se morajo nameščati na tlačne posode, predvsem takrat kadar so te napolnjene in jih skladiščimo bodisi v vozilu ali drugemu skladišču.
Jeklene tlačne posode so najpogostejše v slovenskem prostoru. Starejše jeklene tlačne posode so bile zaradi materiala (jekla) težje, danes se uporabljajo lahka kvalitetna jekla, ki so bolj odporna in predvsem lažja. Material je podvržen koroziji (rjavenju), zato sta tako zunanji kot notranji sloj prebarvana z barvno zaščito. Zunanji sloj barve je pretežno rumene barve, glava (področje pod tlačnim ventilom) je pobarvano belo črno ter dodana oznaka N. Pri starejših tlačnih posodah te oznake ni. Notranji sloj barve je namenjen predvsem zaščiti pred rjavenjem. Zrak, ki je pod tlakom v tlačni posodi vsebuje vlago ter kisik. To sta oba elementa, katera sta potrebna za proces oksidacije jekla (rjavenja). Iz navedenega vzroka poskušajo proizvajalci notranjost tlačne posode čim bolje zaščititi. Predvsem starejši modeli tlačnih posod niso imeli kvalitetne barvne zaščite, zato je prihajalo do notranjega rjavenja posod, kar je povzročalo po eni strani izgubo kisika v zraku, umazane delce (rje) v zraku ter z leti posledično notranje poškodbe materiala do te mere, da so se posode na tlačnih preizkusih morale zavreči (to se dogaja zelo redko).
Različne izvedbe tlačnih posod:

  • 200 barska 2 litrska posoda (uporablja se kot izvidniški aparat ali aparat za reševanje oseb).

  • 200 barska 4 litrska posoda (uporabljale so se pri starejših modelih dihalnih aparatov proizvajalcev Dräger, Auer, ipd.).

  • 300 barska 6 litrska posoda (iz kvalitetnega jekla).

  • 300 barska 6,8 litrska posoda (kompozitna tlačna posoda).

Slika služi za lažje razumevanje in primerjavo velikosti različnih oblik tlačnih posod.
Določeni proizvajalci nameščajo na tlačne posode dodatne gumijaste zaščitne kape, ki služijo za zaščito proti mehanskim poškodbam posod. Tlačne posode so izpostavljene poškodbam in udarcem na dnu posode, saj je ventil posode na nosilcu nameščen na spodnji strani (v višini ledvic uporabnika), posledično je dno posode obrnjen proti glavi uporabnika, kar pomeni, da pri premagovanju različnih ovir, uporabnik večkrat s posodo zadane ob trde predmete prav s tem delom tlačne posode. Ravno tako je ta del izpostavljen morebitnim padajočim objektom.
V same ventile uporabnik ne sme posegati. Ventile lahko popravlja samo pooblaščen serviser. Načelom velja, da proizvajalci predpišejo rok za zamenjavo ventilov. Povprečen rok za zamenjavo je 5 let, ne glede na uporabo ventila. V kolikor je ventil v okvari, slabo deluje, se težko odpira ali zapira, ga je potrebno nemudoma izločiti iz uporabe ter tlačno posodo z ventilom dostaviti ustrezni pooblaščeni servisni enoti.
Pri polnjenju tlačne posode pride do stiskanja zraka, ki se pri tem segreva. Posledično pride po polnjenju do ohlajanja tega zraka, kar vodi v padec tlaka v posodi. Manometer prikazuje trenutno stanje tlaka v posodi. Ko se zrak ohladi, tlak pade v sorazmerju za 10%.
Padec tlaka zaradi ohlajanja se da natančno izračunati. To se izračuna na podlagi formula za izračun padca tlaka zraka pri ohlajanju. Formula je na prosojnici.

Vse tlačne posode so podvržene zakonsko predpisanim tlačnim preizkusom. Uporabnik oziroma lastnik je dolžan te zakonske predpise upoštevati. Vse tlačne posode so podvržene strogim pravilom vzdrževanja. Večinoma so predpisane s strani proizvajalca, dodatno so minimalni vzdrževalni ukrepi predpisani v slovenski zakonodaji


Ustrezna namestitev tlačne posode na nosilno ploščo se izvaja po navodilih proizvajalca. Načeloma velja, da mora uporabnik tlačno posodo namestiti tako, da je zagotovljena varna uporaba. Pred namestitvijo posode, mora uporabnik preveriti ali je na reducirnem ventilu nameščeno okroglo tesnilo, preveriti ali niso na ventilu in posodi vidne mehanske poškodbe.

Zaščitna prevleka iz negorljivega materiala in z ustreznim odsevnikom, se namešča na vse modele tlačnih posod. Posebno za tlačne posode iz umetne mase so le te obvezne, da posodo dodatno zaščitijo pred toplotnim sevanjem, mehanskim vplivom ter vplivom produktov gorenja.


Dvojne tlačne posode so klasične tlačne posode, katere se namestijo na nosilec dihalnega aparata s pomočjo prehodnega kosa, kateri združuje dve posodi na en reducirni ventil. Predpogoj za uporabo dveh tlačnih posod je ustrezna nosilna plošča dihalnega aparata. Nekateri modeli dihalnih aparatov ne omogočajo namestitve dveh tlačnih posod. Čas uporabe pri dveh posodah se poveča glede na večjo količino zraka.
Ventil tlačne posode je oblikovan tako, da omogoča maksimalni pretok pri minimalnem odprtju. Ta način delovanja ventilov, je namenjen predvsem temu, da v kolikor pride med delom oziroma uporabo do nekontroliranega zapiranja (npr.: dotik ovire ali drugega predmeta, v nekaterih primerih premika ventil). Ventil se vedno odpre maksimalno ter za pol obrata nazaj. Pri odpiranju in zapiranju ventilov se pri tem uporablja normalna sila roke. V kolikor se ventile preveč zapira ali s preveliko silo, lahko pride do notranjih poškodb tesnilnega sistema, kar povzroči težje odpiranje ter obvezno popravilo ventila. Ventil se mora po 5 letih zamenjati, ne glede na to, da se ventil uporablja manjkrat ali večkrat. Vsakršno poseganje v ventil s strani nepooblaščene osebe je strogo prepovedano in nevarno! Nekateri ventili imajo nameščene še indikatorske manometre, ki prikazujejo napolnjenost posode.

Čepi za tlačne posode, se morajo nameščati na tlačne posode, predvsem takrat kadar so te napolnjene in jih skladiščimo bodisi v vozilu ali drugemu skladišču


Pri veliki porabi zraka iz tlačne posode se zaradi spremembe tlaka, zrak ohlaja. Večja poraba zraka, privede do kondenzacije (vlage) na zunanji strukturi ventila in posode. Zaradi hitre spremembe tlaka, se to odraža v negativni temperaturi, kar posledično pomeni, da ventil (zunanja struktura) ter plašč jeklenke zamrzneta.
Predavatelj naj s tečajniki izvede primere izračuna porabe zraka.

  • primer 150 x 6 l = 900 litrov / 15 min = 60 lit/min

  • primer 150 x 6,8 l =1020 / 15 min = 68 lit/min

Izračunani so povprečni čas uporabe zraka v tlačni posodi, glede na vrsto opravila. Izračuni so tako za uporabo ene posode, kot za uporabo dveh posod. Na osnovi teh podatkov lahko vodja intervencije naredi oceno za koliko časa ima na zalogi zrak za posredovanje. Tabeli se nahajata na prosojnicah.


REDUCIRNI VENTIL

Reducirni ventil je naprava, katera služi redukciji oziroma zmanjševanju tlaka zraka, kateri prihaja iz tlačne posode v sistem dihalnega aparata.


Sestavni deli reducirnega ventila so: sestavni deli naprave, reducirni vijak, dovodni priključek, izhodni priključek, glava reducirnega ventila z iglo, pritezna vzmet in prepustna membrana. Nekateri reducirni ventili se razlikujejo med sabo predvsem pri načinu izvedbe, delovanje je pri vseh identično, deloma se lahko razlikujejo tudi pri nastavitvah tlaka. V osnovi jih lahko razdelimo na 200 in 300 barske reducirne ventile. Primer: Na 300 barski reducirni ventil je možno priviti 200 barsko ali 300 barsko tlačno posodo. Na 200 barski reducirni ventil, je možno priviti samo 200 barsko tlačno posodo. Da ne prihaja do zlorab ali pomot, so grla reducirnih ventilov na 200 barskih sistemih krajša, kar pomeni, da 300 barsko posodo ni možno popolnoma priviti na reducirni ventil. Ko se pri tovrstni namestitvi neustrezne tlačne posode, odpre ventil na tlačni posodi, prihaja do puščanja zraka mimo navojev, zato, da zrak ne pride v reducirni ventil, katerega bi visoki tlak poškodoval ali uničil.

Sestavni deli reducirnega ventila so:



  • Srednje tlačni priključek: na njega je priklopljena tlačna cev, ki povezuje pljučni avtomat.

  • Visokotlačni priključek: na njega je priklopljena tlačna cev, ki povezuje manometer (določeni modeli dihalnih aparatov imajo na isti izvod priključeno še varnostno piščal).

  • Naravnava srednjega tlaka: služi nastavitvi tlaka. V ta del lahko posega samo pooblaščena oseba.

  • Plombirna kapa: služi zaščiti notranjosti reducirnega ventila.

  • Varnostna piščalka: je nastavljena, da se aktivira pri med 55 in 50 barov tlaka v posodi. Piščal opozarja uporabnika, da zmanjkuje zraka v posodi.

  • Varnostni ventil: je varnostni element, kateri se aktivira, pri nepravilnem delovanju reducirnega ventila in sprosti zrak oziroma tlak na prosto in s tem prepreči, da bi prevelik tlak prišel do pljučnega avtomata ter posledično do dihalnih poti uporabnika.

  • Visoko – srednje tlačni ventil: je namenjen ločevanju tlaka v notranjosti reducirnega ventila.

PLJUČNI AVTOMAT

Pljučni avtomat je naprava, ki se strokovno imenuje tudi druga stopnja dihalnega aparata v povezavi z redukcijo tlaka v dihalnem sistemu.
Pljučni avtomat je v osnovi razdeljen na:


  • normalno tlačni sistem (starejši dihalni aparati ter pri novih sistemih so to reševalne maske),

  • navojni sistemi (sistem za nameščanje pljučnega avtomata na masko),

  • bajonetni sistem (hitri sistem nameščanja pljučnega avtomata na masko).

Pljučni avtomat je namenjen specifičnemu modelu maske in ga ni možno nameščati na drug model (razen kadar govorimo o navojnem sistemu). Načeloma se držimo pravila, da se uporablja masko in pljučni avtomat istega modela oziroma proizvajalca. Sistem pnevmatskih spojk omogoča nameščanje pljučnega avtomata na izolirni dihalni aparat drugega proizvajalca (primer: IDA Dräger – maska + pljučni avtomat Auer, ali obratno).


Navoj na pljučnih avtomatih je Edisonov (med I. svetovno vojno, so zaradi velike potrebe po maskah, pričeli uporabljati stroje za izdelavo navojev na žarnicah – imenuje se po izumitelju Edisonov). Navoj se uporablja še danes.
Poznani so različni sistemi pljučnih avtomatov, vendar vsi zagotavljajo sledeče:

  • redukcijo tlaka iz srednjega na nizkega (točna nastavitev je odvisna od nastavitve proizvajalca, nekje se povprečno tlaki gibljejo med 6 in 7 barov, pljučni avtomat ga reducira na 1 ali 1,03 bara),

  • pljučni avtomati imajo na cevi hitro pnevmatsko spojko za priklop na srednje tlačno cev dihalnega aparata,

  • starejši pljučni avtomati so bili normalno tlačni, kar je za uporabnika pomenilo, da je dihanje nekoliko težje (uporabnik je moral pri vdihu ustvariti dovolj velik podtlak, da se je notranji ventil v pljučnem avtomatu odklonil ter sprostil pot zraku do maske), prednost tega sistema je, da če je maska nekoliko slabše nameščena, da zrak ne uhaja in s tem preprečimo izgubo zraka (zato se ta sistem uporablja še danes na reševalnih maskah), slaba stran tega sistema je, da mora uporabnik poskrbeti za 100% tesnost maske, da prepreči vstop strupenih snovi v masko in posledično v dihalne poti in organe.

Pljučni avtomat je opremljen z membrano ali stikalom, kateri omogoča prisilni vpih zraka.


ZAŠČITNA MASKA TER IZDIŠNI VENTIL

Večina proizvajalcev zaščitnih mask za izolirne dihalne aparate, uporablja sistem maske, na kateri je nameščen izdišni ventil. Izjema so nekateri proizvajalci (najbolj poznan je Interspiro), kateri ima izdišni ventil nameščen na pljučnem avtomatu, kar posledično pomeni, da na sami maski ni posebnih izstopnih odprtin ali ventilov za izdihan zrak. Samo delovanje sistema pa je pri vseh popolnoma identično.


Priključek pljučnega avtomata srečujemo v dveh izvedbah in sicer navojni ali hitri sistem spajanja (bajonetni sistem). Govorna membrana je aluminijasta folija, katera je vpeta v plastični nosilec in je v bistvu prenosnik govora iz notranjosti maske navzven. Notranja maska je namenjena usmerjanju zraka v dihalne poti. Notranja maska fizično ločuje dihalne poti uporabnika od drugega dela maske. Zrak do dihalnih poti vstopi preko dveh gumi membran, katere se odklonijo pri vdihu (minimalni podtlak), pri izdihu, pa se membrane zaprejo in izdihan zrak usmerijo proti izdišnem ventilu. Panoramski vizir ali vizir splošno, zagotavlja zaščito obraza in oči, zrak potuje ves čas ob vizirju in s tem hladi vizir in sočasno preprečuje rosenje vizirja.
Pet točkovni pritrdilni trakovi: služijo za nameščanje maske na glavo uporabnika. Trakovi so iz mehke kvalitetne gume, katera zagotavlja, da se maska ustrezno pritrdi na glavo. Med samim delom oziroma uporabo, se lahko trakovi sprostijo, predvsem takrat, če je uporabnik premalo pritegnil trakove ter neustrezno namestil podkapo in čelado. Nekatere maske imajo tudi hitri sistem nameščanja in sicer imajo poseben pritrdilni mehanizem na robu maske (dvotočkovni) ter poseben pritrdilni sistem na gasilski čeladi. Prednost tega sistema je hitro in enostavno nameščanje in snemanje maske, vendar je potrebno pri tem biti pozoren, da je čelada ustrezno nameščena in pritrjena, saj če se premakne čelada, posledično maska pušča.
Notranji rob: v maski je notranji rob iz mehke gume, ki se lepo naleže po obrazu uporabnika in s tem tvori tesnilni rob maske. V maski je zrak z minimalnim nadtlakom in ta rob dodatno potisne ob obraz uporabnika in s tem poskuša maksimalno zatesniti masko. Vratni nosilni trak: služi za nošenje maske okoli vratu, kadar se maska uporablja v stanju pripravljenosti ali ko smo zaključili z delom.
Notranji rob, ki se nalega na brado uporabnika: služi temu, da se maska maksimalno prilagodi uporabniku in da med delom prepreči premike maske.
Izdišni ventil in pokrov membrane: izdišni ventil služi za izpust izdihanega zraka iz maske ter sočasno se preko tega ventila odvaja vlaga, znoj, slina ter drugi izločki iz dihalnih poti uporabnika. Izdišni ventil se odkloni pri izdihu, posebna vzmet pa služi k pravočasnem zapiranju membrane, ko uporabnik preneha z izdihom zraka oziroma, ko izvede vdih svežega zraka iz pljučnega avtomata. Zaščitni pokrov je mehanska zaščita za vzmet in samo membrano izdišnega ventila.
Reševalne maske so normalno tlačne, kar pomeni, da se zaradi samega delovanja pljučnega avtomata v maski ne ustvarja nadtlak. V maskah za posredovalce, se zaradi delovanja pljučnega avtomata ustvarja minimalni nadtlak, zaradi česar se zagotavlja boljše tesnjenje maske in sočasno preprečevanje vstopa strupenih snovi v masko oziroma v dihalne poti in organe uporabnika.
Maske različnih proizvajalcev omogočajo tudi nameščanje optičnih očal. Zato je potrebno namestiti poseben nosilec in okvir z optičnimi stekli. V teh primerih maska postane del osebne opreme, saj so očala potem ves čas nameščena v maski. Se pa za potrebe čiščenja in vzdrževanja očala lahko snamejo. Obstajajo tudi modeli, ki omogočajo izredno hitro nameščanje očal in nastavkov, vendar mora v tem primeru uporabnik svoja očala oziroma prirejena očala nameščati pred uporabo, kar pa v nekaterih primer pomeni dodatno izgubo dragocenega časa.
Zrak vstopi v masko “hladen” in preko vstopne odprtine kroži (piha) mimo vizirja in ga ohlaja ter preko notranje maske vstopi do dihalnih poti uporabnika. Izdihan zrak zapušča masko preko izdišnega ventila.
Masko se namešča na več načinov, bistveno je, da se pri nameščanju maska ne poškoduje ter da je nameščena pravilno. Po namestitvi maske lahko uporabnik izvede hitri test tesnosti, pri katerem se odprtina za pljučni avtomat pokrije – zatesni (z dlanjo roke) in izvede vdih zraka. V kolikor maska ne prepušča zraka iz okolice v masko, pomeni, da je maska ustrezno nameščena. Pri podkapah imamo dve možnosti oziroma dva modela podkap. En model omogoča nameščanje preko zategovalnih trakov in preko robov maske, drugi model omogoča nameščanje najprej podkape na glavo, potem masko preko podkape (pri tem načinu obstaja večja možnost uhajanja zraka iz maske). Čelada mora biti nameščena pravilno na glavo (potrebno je predhodno nastaviti notranji obod, ker je obseg glave sedaj povečan), namestitev zaščitnih zavesc ter ustrezno pritrjena čelada z bradnim trakom.

MANOMETER IN VARNOSTNA PIŠČAL

Manometer je naprava za prikaz stanja tlaka v tlačni posodi. Opozorilna naprava ali varnostna piščal se aktivira pri tlaku pod 55 barov in se ne izklopi dokler se tlačna posoda ne zapre oziroma dokler ne zmanjka zraka v posodi. Oba sestavna dela razvrščamo med varnostna elementa dihalnega aparata.
Klasični manometri so analogni, opremljeni s samo svetilno številčnico. Novejši manometri so digitalni ali pa kombinacija digitalni + analogni. Nekateri proizvajalci poleg manometra namestijo še varnostno piščal (Dräger). Novejši digitalni manometri prikazujejo tudi nekatere podatke kot so: povprečna poraba zraka, predviden čas uporabe v minutah, temperaturo okolice. Opremljeni so tudi z žolnami, katere se aktivirajo s posebnim ključem, ki ga oddamo vodji pred vstopom v nevarno cono. Vsi manometri so ustrezno zaščiteni pred mehanskimi vplivi ter vlago.
Novejši digitalni manometri imajo tudi možnost posredovanja podatkov v zunanjo bazo. Prenosni računalnik spremlja podatke uporabnika. To so sistemi, ki bodo v prihodnosti predvsem v večjih enotah, sestavni del opreme.
Kljub vsem sodobnim napravam mora uporabnik ves čas spremljati svojo zalogo zraka!
Varnostna piščal se aktivira pod 55 barov zaloge zraka v tlačni posodi. Namestitev varnostne piščali je možna pri manometru, pri reducirnem ventilu ali na posebni tlačni cevi speljana na nosilno ploščo v predel zatilja uporabnika.
V primeru sprožitve varnostne piščali mora uporabnik pričeti zapuščati nevarno cono. Če govorimo o napadalni skupini dveh gasilcev, morata oba zapustiti cono, če je napadalna skupina treh gasilcev morajo vsi trije zapustiti cono, če so napadalci štirje, prostor ali cono zapustita dva, ki imata najmanjšo zalogo zraka, druga dva lahko nadaljujeta delo, v kolikor narava dela to dopušča.
Pri aktivirani varnostni piščali je poraba zraka večja, zadošča še za cca. 5 min.
NOSILNA PLOŠČA

Nosilne plošče so izdelane iz različnih materialov. Starejši modeli so imeli kovinske (pločevina) nosilne plošče, novejši modeli so izdelani iz lahkih umetnih materialov. Najnovejši nosilci omogočajo nastavitev po dolžini ter bočni premik plošče med uporabo.


Nosilna plošča služi za namestitev vseh sestavnih delov aparata (fiksno nameščeni deli: reducirni ventil, sistem tlačnih cevi, manometer, varnostna piščal ter sistem za pritrjevanje tlačne posode, pritrdilni trakovi ramenski in trebušni pas) ter za nošenje oziroma namestitev dihalnega aparata na uporabnika. Srečujemo lahko različne izvedbe teh nosilnih plošč, prav tako je pri nekaterih modelih nameščena dodatna oprema, kot recimo sistem za hitro polnjenje zraka.
Hitro polnjenje je namenjeno za napolnitev tlačne posode, med tem ko uporabnik nosi dihalni aparat na hrbtu. Te sisteme v Sloveniji najpogosteje srečamo na predorskih vozilih, kjer ima vozilo nameščeno večjo zalogo stisnjenega zraka (banka zraka). Hitro polnjenje posode, zagotavlja enostavno napolnitev zraka iz večje zaloge v tlačno posodo dihalnega aparata.

ČIŠČENJE IN VZDRŽEVANJE


V kolikor je potrebno masko očistiti med intervencijo se zato uporabljajo suhe bombažne krpice ter blaga raztopina medicinskega alkohola. Paziti je potrebno, da se deli maske (guma) ne izpostavlja alkoholu, saj lahko pride do notranjih poškodb gume. Enak postopek se lahko uporabi tudi pri usposabljanjih, kjer imamo omejeno število mask oziroma izolirnih dihalnih aparatov.
Za čiščenje mask in drugih delov dihalnega aparata je potrebno dosledno upoštevati navodila proizvajalca.
Strojno čiščenje mask, je v tujini stalnica. Predvsem pri večjih gasilskih enotah imajo različne naprave za pranje oziroma čiščenje mask. Pralni stroji ali pomivalni stroji so posebej prirejeni za tovrstno uporabo. Klasični pralni in pomivalni stroji pri čiščenju mask niso dovoljeni.
Paziti je potrebno, da se voda uporablja s krpicami, kar pomeni, da se nosilna plošča čisti z vlažnimi krpicami. Nikakor ni dovoljeno, da se nosilec in sestavni deli perejo pod tekočo vodo ali da se namakajo v vodo. Ker aparat ni pod tlakom, obstaja možnost, da voda pride v aktivne dele (reducirni ventil, varnostni ventil, cevi in priključki,…).
Kot uporabniki izolirnih dihalnih aparatov morajo tudi skrbniki te tehnike v PGD skrbeti za dosledno upoštevanje navodil proizvajalcev ter zakonskih navodil s strani dihalne tehnike. Vodenje evidenc je potrebo izvajati dosledno, zato da imamo neprestani nadzor nad časovnimi intervali za redne in servisne preglede. Izločanje izolirnega dihalnega aparata iz uporabe, je potrebno izvesti vedno, ko zaznamo kakršne koli nepravilnosti pri uporabi ali pri optičnem pregledu naprave.
Posege v napravo in zamenjavo posameznih sestavnih delov, lahko izvaja samo pooblaščeni serviser s strani proizvajalca. Primer: Serviser Dräger ne sme in ne more posegati in nastavljati opremo proizvajalca Interspiro.

NADZOROVANJE UPORABE IDA


Vsak vstop gasilcev z IDA v nevarno cono mora biti zaveden, da se vodi kontrola nad skupino, ki je izpostavljena omejenem delovanju pri uporabi IDA. Obstajajo različni načini evidentiranja. Priporočljivo je, da se uporablja kontrolna tablica, pri kateri se navede osnovne podatke:

  • napadalna skupina,

  • priimek napadalcev,

  • zaloga zraka pri vstopu,

  • ura vstopa.

Na podlagi teh podatkov se nato lahko vrši zunanji nadzor napadalcev. V kolikor se napadalna skupina ne javlja samostojno, mora nadzornik po približno polovici predvidenega časa uporabe, izvesti kontrolni klic, da si pridobi podatke o skupini. Nadzornik mora na podlagi teh podatkov izračunati povprečno porabo zraka ter predvideni čas za zapustitev nevarne cone.


V kolikor enota nima kontrolne table IDA, lahko pripravi samostojno tabelo ali pa uporablja drug način evidentiranja. Priporočljivo je, da napadalec odda pred vstopom svojo barvno tablico (na kateri je ime in priimek) in s tem natančno vemo, kdo je v prostoru oziroma nevarni coni. Ko je napadalec spet izven nevarnosti in preneha uporabljati IDA, se mu tablica vrne.
Senzor premikanja je varnostni element, kateri se aktivira kadar gasilec miruje. V primeru, da se po prvem opozorilnem znaku prične gasilec ponovno gibati, se alarm izklopi. V primeru, da je gasilcev še vedno negiben, se alarm aktivira in poleg zvočnega signala oddaja tudi svetlobni opozorilni signal. Naprava se ne izklopi vse dokler se gasilca ne najde ter iznese iz nevarnosti ter se ponovno vstavi varnostni ključek, katerega je gasilec oddal nadzorniku IDA pred vstopom v nevarno cono. Novejši dihalni aparati imajo tovrstno napravo že vgrajeno poleg elektronskega (digitalnega) manometra.
Poleg vsega zgoraj naštetega je priporočeno, da so napadalci opremljeni še z: IR kamero s termometrom, IR termometrom in drobnim priborom ter orodjem: nož, klešče, zagozde, kreda, vrvica, kompas ….

ZGODOVINA ZAŠČITE DIHAL


Prvi sistemi dihalnih aparatov, so bili cevni aparati, ki so bili sicer zelo primitivni, vendar so nudili vsaj minimalno zaščito pred nevarnostmi pri požaru. Tovrstne sisteme so uporabljali tudi rudarji pri svojem delu.
Po prvi svetovni vojni so postajali dihalni aparati sestavni del gasilskih enot in so bili za tiste čase zelo dovršeni. Na različne načine se je poizkušalo zagotavljati zrak za notranjega napadalca. Poleg tlačne cevi za vodo, je gasilec imel še tlačno cev za zrak, ki se je dovajal preko kompresorja ali druge črpalke.

Viri fotografij in podatkov:

http://de.msasafety.com
http://www.draeger.de
http://www.interspiro.com/
http://www.rosenbauer.com/
http://www.ziegler.de/
Uradni list Republike Slovenije, št. 99/2004, Pravilnik o tlačni opremi
Milan Kroflič
PGE Celje
Gasilska šola

Aparati in oprema za zaščito dihalnih organov, Jože Vozelj, Gasilska zveza Slovenije, 2006





SEPTEMBER 2012


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət