Univerza V mariboru ekonomsko-poslovna fakulteta
|
|  Yüklə 0.8 Mb.
|
Osebna prodajaOsebna prodaja je instrument v trženju z visoko zahtevno obliko komuniciranja in predstavlja ustno predstavitev izdelkov ali storitev v pogovoru z enim ali več potencialni kupci, z enim samim namenom: prodati. Predstavitev izdelka ali storitve je lahko formalna ali neformalna, odvisna od značilnosti potencialnega kupca in okoliščin. Prodajalec-tržnik sam oceni kakšen pristop bo ubral, da bo pridobil potencialnega kupca. Osebna prodaja (Kotler 1998, 616) se izvaja preko prodajnih predstavitev in srečanj, spodbujevalnih programov, vzorcev, sejmov ter prodajnih razstav. Ta oblika prodaje predstavlja stroškovno najučinkovitejše orodje na kasnejših stopnjah nakupnega procesa s sledečimi lastnostmi oz. prednostmi osebne prodaje:
Osebna prodaja pride posebej do izraza pri prodaji izdelkov ali storitev, kjer lahko kupec ob pomoči in prisotnosti prodajalca dejansko spozna njegove prednosti in tudi slabosti. Prav ta medsebojni, direktni odnos med njima predstavlja najpomembnejšo razliko med osebno prodajo in drugimi instrumenti komuniciranja. Prodajalec dobi takoj povratno informacijo od potencialnega kupca, le-ta pa omogoča hitrejše prilagajanje željam kupcev. Prodajalci, ki se ukvarjajo z osebno prodajo, predstavljajo pomemben vir informacij za potencialnega kupca in so tako v veliko pomoč pri odločitvi za nakup. Namen osebnega pristopa je torej navezati tesne stike s potencialnimi kupci, kajti le tako lahko spoznamo njihove dejanske želje.
Tudi na področju trženja je moč slediti velikim svetovnim spremembam, kot je to prodaja preko interneta, direktno trženje in podobno. Ne glede na vse tehnološke spremembe pa lahko rečemo, da bo prodaja v klasičnem pomenu ostala. Na tržišču obstaja namreč še vedno veliko izdelkov, ki jih je moč najkvalitetneje osebno tržiti prav preko za to usposobljenih prodajalcev, kateri so se pripravljeni takoj odzivati na kupčeve želje in potrebe. Kljub vsemu se je tudi v osebni prodaji pojavilo mnogo sprememb, ki zahtevajo več stikov med prodajalci in kupci. Slednji bodo tako lahko sami oblikovali željene izdelke, se pogajali o ceni, določali distribucijo. Osebna prodaja se mora torej osredotočiti predvsem na odnose s kupci. Osebna prodaja pridobiva na popularnosti tudi zaradi tega, ker želijo kupci pri nakupu več kot samo izdelek. Iščejo namreč tudi dodatne storitve, kot so specifičen design, prodajo, izobraževanje in poprodajno podporo. V osebni prodaji bo zato pomembno imeti prodajne skupine z več posamezniki, ki imajo posebna znanja, s katerimi lahko izpolnjujejo različne potrebe potencialnih kupcev. Prodajno osebje se bo v prihodnosti moralo prilagoditi tudi novim oblikam konkurence. Z vso večjo uporabo direktnega trženja bo določen del kupcev kupil izdelek neposredno brez osebnega posredovanja prodajalca. Prodajna gradiva se bodo tako pošiljala direktno ali pa bodo razpoložljiva preko interneta. Na vprašanja zainteresiranih strank se bo odgovarjalo preko brezplačne telefonske številke, elektronske pošte ali interneta. Prodajno osebje 21. stoletja bo bodisi moralo integrirati direktno trženje kot podporo osebni prodaji, ali pa bo moralo kupcu ponuditi koristi, ki ne bodo dostopne preko drugih instrumentov trženjskega komuniciranja (Burnett in Moriarty 1998, 432).
V preteklosti so ljudje prodajali na podlagi lastnih izkušenj, na napakah so gradili svoje prodajno znanje; prodajnih raziskav v današnjem smislu niso poznali. Danes rečemo, da je prodaja proces, ko odjemalca prepričamo, da kupi to, kar mu ponudimo. Prodajni proces vsebuje sedem stopenj, ki vodijo k uspešni prodajni predstavitvi: iskanje in opredeljevanje možnih kupcev, priprava na obisk, začetek razgovora, predstavitev in prikaz, premagovanje zadržkov in ugovorov, sklenitev posla ter spremljanje in vzdrževanje stikov (Kotler 1998, 704).
Vključujejo aktivnosti komuniciranja, ki so namenjene predvsem javnosti, da bi se med turističnim središčem in javnostjo oblikovalo medsebojno razumevanje. Gre torej za aktivnosti, ki naj bi oblikovale javno mnenje. Javnost je sestavljena iz več segmentov. Ti so: zaposleni, potrošniki, dobavitelji, državne institucije, investitorji in druge javne službe. Nosilci turističnega produkta preko stikov z javnostmi dosegajo več ciljev: oblikujejo pozitivno mnenje o turističnem središču in spodbujajo ter razvijajo že oblikovano pozitivno stališče. Vključujejo različne pristope komuniciranja, in sicer:
Stiki z javnostmi ne smejo biti omejeni samo na zato specializirane oddelke ali zaposlene, pač pa morajo ta segment komuniciranja kreirati vsi zaposleni v turističnem središču. 2.6 Kontrola marketinga Kontrolo marketinga lahko definiramo kot sistematičen napor, kjer gre za primerjavo izvajanja marketinških aktivnosti in njihovih rezultatov s predhodno postavljenimi standardi, načrti in cilji. V kolikor ugotovimo odstopanja, je potrebno takojšnje reagiranje. Namen celotne aktivnosti je učinkovita in uspešna raba razpoložljivih sredstev za dosego ciljev poslovanja. Zaradi pomembne vloge informacijskega sistema (pridobiva, analizira in posreduje podatke in informacije) potrebujemo dvojno kontrolo, in sicer: kontrolo delovanja marketinškega informacijskega sistema ter kontrolo marketinga in rezultatov poslovanja. Kontrola marketinga ima več ciljev (Kollat, Blackwel, 1972, 482):
Marketinški informacijski sistem ima v procesu kontrole marketinga osrednjo vlogo; njegova naloga je zagotavljanje tekočih, pravočasnih in pomembnih oziroma vsebinsko ustreznih informacij. Zaradi preglednosti je smiselno poročila kontrole standardizirati z vidika obsega in vsebine, odgovorne osebe za pripravo poročila, osebe, ki jim je poročilo namenjeno, obdobje zajemanja podatkov in termine predaje poročil. Smisel poročil ni analiziranje preteklosti, pač pa ugotavljanje marketinških priložnosti v bodoče.
Vsak kraj (mesto, regija, tudi država) ima svoj življenjski ciklus, svoj vzpon in propad. Kotler, Heider in Rein (1993) opisujejo pet različnih stadijev, v katerih se lahko nahaja kraj. Najprej so tu »kronično bolni kraji«, v katerih propada ključna industrija in ki niso več zmožni financirati javnih služb. Sledijo jim »akutno bolni kraji«, industrijska mesta, ki imajo vse kulturne, zgodovinske, politične in druge vire, da se lahko prestruktorirajo. Avtorji nato navajajo »kraje vzpona in padca«, kjer gre za izmenično propadanje in ponovno vzpostavljanje velikih industrij. »Zdravi spreobrnjenci« so kraji, ki veliko vlagajo v svojo novo privlačnost (razvojne grozde ali klastre). Nazadnje pa so tu še »redki izbranci«, med katere sodijo kraji, ki so finančno zdravi in ki privabljajo tako turiste, nove prebivalce kot tudi poslovneže. Kraji imajo na razpolago več možnosti, od tega, da se vdajo v svojo neizbežno usodo, pa do resnih projektov svojega novega upravljanja. Mesta lahko upravljamo na več načinov, in sicer preko:
Zadnje najbolj razumemo, če ga primerjamo s prej navedenimi, saj vsak izhaja iz povsem določene filozofije. Ohranjevalna filozofija poudarja varovanje naravne in kulturne dediščine pred »nevarnostmi« časa. Gre za defenziven pristop poklicnih »ohranjevalcev«, katerih uspeh se kaže v številu ohranjenih stavb, parkov, ne upoštevajo pa se ekonomski dejavniki kakovosti življenja prebivalcev. Fizičnoregulativna in redistributivna filozofija se po drugi strani osredotočata predvsem na poudarjanje varnosti, zakonodajo in preprečevanje konfliktov. Oba pristopa sta domena načrtovalcev in politikov in ne upoštevata potreb uporabnikov. Sprejem marketinške filozofije upravljanja mesta pa je lahko po Ashwortu in Voogdu (1990:5) dvojen: deklarativen, ki stare postopke le preimenuje z marketinškimi izrazi, in dejanski, ki zahteva uvedbo povsem novih postopkov, čemur se birokratske strukture v vseh mestih močno upirajo. Ti postopki namreč nadgrajujejo predhodne na način, da izhajajo iz potreb in želja tako obiskovalcev kot meščanov, če se ustavimo denimo le pri turizmu. Marketing krajev je po našem mnenju oblika neprofitnega geografskega marketinga, ki mora tako kot druge smeri širitve marketinškega koncepta temeljiti na procesu menjave. Kakor vsaka organizirana družbena entiteta mora tudi kraj vzpostaviti marketinški odnos z drugimi kraji, državo, organizacijami, posamezniki, ki lahko kupujejo izdelke in storitve kraja, se v njem zaposlujejo ali žive, vanj investirajo, prežive počitnice v njem ali pa se z njim na primer pobratijo. Če hoče kraj pri tem uspeti, mora oblikovati in ponuditi v zameno ustrezno vrednost. Ta vrednost mora biti večja, kot jo kratkoročno in daljnoročno lahko ponudijo konkurenčni kraji. To ne pomeni, da mora biti konkurenčna prednost kraja absolutna. Dovolj je, če je specifična in enkratna ter hkrati tudi dolgoročno branljiva pred napadi konkurentov. Lahko je izražena v velikosti ali majhnosti kraja, izobrazbi ali podjetnosti krajanov, posebnih storitvah, naravnih ali s človeškimi rokami ustvarjenih lepotah.
3.1.1 S turizmom se lahko zasluži Prihodki ne polnijo le blagajn nosilcev osnovnih turističnih dejavnosti v kraju: hotelirjev, gostilničarjev, ponudnikov rekreacije in zabave. Prav tako pridobijo še mnogi drugi, npr. prodajalci goriva, proizvajalci hrane in pijač, trgovci, izdelovalci spominkov, fotografi, frizerji, gradbeniki, inštalaterji, bančniki, poštarji... S turizmom zaslužijo tisti (Dekleva, 1998, 26-32),:
Za turistično najbolj razvite države je značilno, da z izvenpenzionsko ponudbo zaslužijo toliko kot s prodajo osnovnih, penzionskih storitev. 3.1.2 Turizem ustvarja delovna mesta Zaposlitveni učinki turizma so veliki, pa ne le v samem turističnem kraju, ampak tudi v širšem območju, po vsej državi ali celo v tujini. V novejšem obdobju so se ravno na tem področju – področju zaposlovanja in samozaposlovanja v turizmu v Sloveniji zgodile največje spremembe. Nove okoliščine – ukinjanje delovnih mest v industriji in spodbujanje zasebnega podjetništva – so pokazale, da sta ravno turizem in gostinstvo za številne podjetne Slovence tisti perspektivni dejavnosti, v kateri poleg trgovine še največ investirajo. Zasebno podjetništvo je tudi v turizmu prineslo večje pobude in inovativnost. Za delo v turizmu so potrebni ljudje s posebnimi znanji: hotelirji in posredniki, receptorji in natakarji, animatorji in vaditelji, kuharji in vzdrževalci, inžinerji in serviserji. Mnenje, da nudi turizem delo predvsem nekvalificirani delovni sili je napačno. Le z zaposlitvijo različnih strokovnjakov (npr. zdravnikov, komunikatorjev, računalničarjev) se lahko sledi povpraševanju in razvija ter uspešno vodi in gradi turistično ponudbo, saj turistične ponudbe ne smemo omejiti le na posteljo in hrano. 3.1.3 Turizem financira infrastrukturo in izboljša oskrbo Za uspešen razvoj turizma je potrebna določena infrastrukturna opremljenost kraja. V kraju je treba zgraditi tako splošno komunalno, kot posebno turistično infrastrukturo. Turizem spodbuja gradnjo cest in urejeno prometno dostopnost, izboljšuje zveze z javnimi prometnimi sredstvi. Turizem prispeva k izgradnji komunalne infrastrukture. Več skrbi se posveča kulturi in kulturnim objektom. Izboljša se tudi razpoložljivost tako imenovane družbene infrastrukture, npr. banke, pošte, ambulante, policije. Seveda od nove infrastrukture in boljše oskrbe ne pridobijo le turisti, ampak tudi domačini. Še posebej izven glavne turistične sezone pa je nova opremljenost kraja na razpolago predvsem domačinom. 3.1.4 Turizem izboljša bivalne razmere Nove možnosti zaposlitve in pridobivanja prihodkov iz turizma in s tem povečana kupna moč prebivalstva, boljša opremljenost s komunalo, posebno rekreacijsko in prostočasno infrastrukturo ter z določenimi storitvami v kraju, »novo življenje«, ki ga prinese turizem v kraj, vse to vpliva na ugodnejše počutje domačinov. Še posebej je pomembna atraktivnost prostočasnih objektov in naprav za mladino. Tem je v začetku to še pomembnejše kot nova delovna mesta, saj se lahko aktivneje vključujejo v športno in družabno življenje. Dobro je tudi, da lahko postane kraj s turizmom lepši. Urejen kraj z razpoznavno identiteto je osnovni pogoj za razvoj turizma. V turističnih krajih si je potrebno še posebej skrbno prizadevati za oblikovanje in ohranjanje njihove značilne podobe: pokrajinskim pogojem in tradicionalni poselitvi prilagojeni fizični razvoj naselja, prenova zgradb, prometna urejenost... Vsekakor imajo od lepega, urejenega, skladnega in čistega kraja še največ domačini: sami živijo v lepem.
Turizem je lahko dragocena podpora kmetovalcem. Odpira dopolnilne vire zaslužkov. Kmetje lahko turiste sprejemajo na svojih domačijah, jim nudijo prenočišča, hrano in pijačo. Lahko oddajajo sobe, strežejo izletnikom, dajejo v najem svoje objekte. Turizmu lahko prodajajo pridelke, in to ugodneje, kot če bi jih izvozili. Ohranjena in živahna kmetijska dejavnost ima za razvoj turizma izreden, pa vse prevečkrat pozabljen pomen - kmet je namreč »vrtnar kulturne pokrajine«: urejena, raznolika kulturna pokrajina pa je bistven element doživljajske vrednosti - privlačnosti nekega območja za turizem. Turizem pa ne prispeva le k negi pokrajine, temveč pomaga skrbeti za ekološke vrednote pokrajine: pestro in zdravo naravo, ki je podlaga za naše življenje.
S pojavom turizma se manj razvita, ponavadi hribovska in obmejna območja ne obravnavajo več kot le »pastorek« države. Turizem jim da pomemben narodnogospodarski pomen. Postanejo vir pridobivanja deviznih prihodkov in območje za rekreacijo mestnega prebivalstva: dobijo pomembno gospodarsko pridobitno funkcijo in družbenoizravnalno funkcijo. S turizmom pride do boljših povezav oziroma stikov z drugimi regijami. Bogatejše družbeno in kulturno življenje vpliva na višanje izobrazbene in kulturne ravni prebivalstva. S tem se krepi samozavest prebivalcev teh krajev, zavest o pripadnosti skupnosti in zaupanje v lastne zmožnosti.
Še posebej za odročnejše podeželske kraje je bilo v zadnjih desetletjih značilno odseljevanje mladih kreativnih in produktivnih ljudi. Le-ti v svojem domačem kraju niso našli ustreznih osnov za svoj obstoj, zato so odšli. Ena od možnosti zaustavitve odseljevanja je razvoj turizma. Dejstvo je, da so prvobitna podeželska območja dandanes turistično zelo iskana. Nove zaposlitvene možnosti, ki jih nudi turizem, gotovo tudi v Sloveniji pomembno vplivajo na zmanjševanje odseljevanja v nekaterih območjih, še več, prišlo je celo do doseljevanja delavcev zaradi turističnih služb.
V preteklosti, kakor tudi sedaj, je Lovrenc gravitiral k Mariboru, od katerega je oddaljen približno 30 kilometrov. SLIKA 1: LEGA OBČINE V PRIMERJAVI S SLOVENIJO 
SLIKA 2: LEGA OBČINE V PRIMERJAVI Z ZG. DRAVSKO DOLINO 
Vir: http\\www.lovrenc.si Lovrenc na Pohorju je značilno trško obcestno naselje, ki se je izoblikovalo na edini pohorski nasuti ravnici, na široki terasi s položnim vzponom od nadmorske višine 350 m ob sotočju Radoljne in Slepnice, do nadmorske višine 490 m nad trgom. Obdan z okoliškimi hribi in skrit pred pogledi iz Dravske doline, ima lovrenški dolinski svet značaj kotline pod severnim vznožjem Pohorja. Lovrenški trg obdajajo manjši zaselki in samotne višinske kmetije. Značilno podobo dajejo lovrenški pokrajini gozdovi, ki so nudili zaslužek tukajšnemu prebivalstvu že stoletja nazaj. Šele z izgradnjo mostu čez Dravo leta 1972 je kraj dobil tudi dejansko povezavo z dravsko magistralo.
SLIKA 3: NASELJA V OBČINI LOVRENC  
Vir: www.lovrenc.si Občina Lovrenc na Pohorju obsega območje nekdanje Krajevne skupnosti Lovrenc na Pohorju in zajema naslednja naselja (Krajevni leksikon Slovenije 1995, ):
Razloženo naselje na skrajnem vzhodu Lovrenško-Ribniškega podolja leži na severnem pobočju Pohorja, južno in zahodno nad reko Dravo. Ta tu v velikem okljuku teče po ozki soteski, ki se šele pri Fali razširi v široko dolino. Ob Lamprehtovem potoku je zaselek Gomila. Razviti kmetijski panogi sta govedoreja in ovčereja. V višjih legah prevladujejo iglasti gozdovi. Večina prebivalcev je zaposlena v Rušah, Lovrencu na Pohorju in Mariboru. Do 2. svetovne vojne sta bila Činžat in Ruta enotno naselje.
Široko razloženo hribovsko naselje večinoma samotnih kmetij na Lovrenškem Pohorju leži jugozahodno od Lovrenca na Pohorju. Gostejše so poseljeni le dolina in severna pobočja nad potokom Radoljno, višje pa se kmetije širijo proti Lamprehtovemu vrhu (1230 m) in Klopnemu vrhu (1340 m). Južno od slednjega so obsežna šotna barja. Pohorska pobočja so porasla s sklenjenimi, predvsem iglastimi gozdovi, ki so pomemben vir dohodka prebivalcev samotnih kmetij. Razvita je tudi živinoreja. Večina zaposlenih vaščanov dela v Lovrencu na Pohorju in v Rušah. Naselje se prvič omenja že med letoma 1193 in 1220. - Lovrenc na Pohorju Urbanizirano, večinoma obcestno središčno naselje v severnem delu Pohorja leži v Ribniško-Lovrenškem podolju, ob potoku Radoljni. Ob sotočju Radoljne in potoka Slepnice je zaselek Kurja vas. Novejši soseski sta Na Puši in Gaberca. Čeprav so možnosti za kmetovanje razmeroma ugodne, je glavna gospodarska dejavnost industrija, ki se je v preteklosti razvila zaradi obilo vodne sile in lesa iz bližnjih gozdov. Tu so bile žage, kovačije, usnjarna, steklarna in talilnica železove rude, ki so jo zaprli sredi 19. stoletja. Iz obrtnih delavnic sta nastala Tovarna kos in srpov in obrat Marlesa z žago in tovarno montažnih hiš. Čeprav so tu zaposleni tudi številni okoličani, se več krajanov Lovrenca vozi na delo v dolino, predvsem v Maribor in Ruše. Območje, kjer stoji naselje, je leta 1091 pripadlo šentpavelskemu samostanu s Koroškega. Leta 1222 je naselje dobilo sejemske pravice, leta 1381 pa se že omenja kot trg. V Lovrencu so tri cerkve. Župnijska cerkev sv. Lovrenca je iz 18. stoletja, prej je bila tu romanska stavba iz srede 12. stoletja. V južnem delu naselja stoji cerkev sv. Radegunde, sredi trga pa cerkev sv. Križa, ki ima sedanjo podobo od 17. stoletja. Visoko na temenu Pohorja so obsežna šotna barja in Lovrenška jezerca.
Manjše razloženo naselje na Lovrenškem Pohorju ima gručasto jedro v dolini ob sotočju potoka Radoljne in Lamprehtovega potoka. Leži ob cesti iz Dravske doline proti Lovrencu na Pohorju. Nekaj hiš je tudi v soteski pred izlivom Radoljne v reko Dravo, kjer se cesta onstran mostu priključi na glavno cesto Maribor-Dravograd, in na pobočju vzhodno od Rdečega Brega. V jedru naselja stojita cerkev sv. Ane in župnijska Marijina cerkev, obe iz 17. stoletja. Slednja sodi med pomembne zgodnjebaročne spomenike v Sloveniji.
Razloženo naselje na gozdnatih severnih obronkih Pohorja leži severno nad Lovrenško-Ribniškim podoljem, med Kapusovim grabnom na zahodu, spodnjim tokom potoka Radoljne na vzhodu in potokom Slepnico na jugu. Na severu ga omejuje reka Drava, ki teče po globoki Brezenski soteski. Zahodni, manjši del naselja je v občini Podvelka-Ribnica. Večina prebivalcev je zaposlena v Lovrencu na Pohorju, v Rušah in Mariboru.
Razloženo naselje samotnih kmetij in manjših skupin hiš leži na severnih obronkih Pohorja, večinoma v Lovrenško-Ribniškem podolju, zahodno od Lovrenca na Pohorju, med Povhovim potokom na zahodu in potokom Radoljno na vzhodu. Na jugu sega območje kraja navzgor do šotnega barja, kjer so Lovrenška jezerca. Prevladujejo iglasti gozdovi, med njimi so le krčevine, na njih pa samotne kmetije z zemljišči v celkih. Zaposleni krajani delajo predvsem v Lovrencu na Pohorju in v Rušah. Blizu Radoljne je opuščen kamnolom tonalita. - Ruta Razloženo naselje na severnem obronku Pohorja (Lobnikov vrh, 705 m) leži med dolino spodnjega toka potoka Radoljne in reko Dravo, ki dela tu velik ovinek ter na severu in vzhodu oklepa naselje. Nov zaselek je nastal med železniško postajo ob progi Maribor- Dravograd in mostom čez Dravo, ki je bil zgrajen leta 1971 in povezuje Lovrenc na Pohorju z dolino. Obdelovalna zemlja je predvsem na južnem pobočju, sicer prevladujejo gozdovi.
V zgodovini je lovrenški trg večkrat spremenil ime. Najdlje se je pojavljal pod imenom Sv. Lovrenc v Puščavi, ki so ga leta 1863 spremenili v Sv. Lovrenc ob koroški železnici. Leta 1895 se je preimenoval v Sv. Lovrenc nad Mariborom, po prvi svetovni vojni pa v Sv. Lovrenc na Pohorju. Do leta 1147 se je Lovrenško nahajalo na ozemlju vojvodine Koroške, po tem letu pa je prišlo v sklop kasnejše dežele Štajerske. Koroški vplivi so se ohranili predvsem v lovrenškem narečju, ki sodi h koroški narečni bazi. Meja med štajerskim in koroškim narečjem poteka danes na območju Činžata. V 11. stoletju nastane na Koroškem vrsta novih benediktinskih samostanov, med njimi tudi samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini. Leta 1091 ga je ustanovil bogat in vpliven zemljiški gospod grof Engelbert I. Spanheimski in mu v dnevih okrog 1. maja poleg ostalih posesti podaril tudi pustinjo imenovano Radomlje, kakor se je sprva, po potoku Radoljni, imenovala današnja lovrenška pokrajina. Pozneje je prenesel središče svojih obdravskih posesti iz tega odročnega kraja na bližnjo in dosegljivejšo Falo. Leta 1222 je kraj dobil pravico do sejma, vendar brez mitnine in tržnine, pred koncem 13. stoletja pa omejene trške pravice. Zaradi oddaljenosti od tranzitne ceste Fala-Podvelka, ki pelje skozi Kurjo vas, pa se ni močneje razvil. Leta 1482 je bilo v njem 40 posestnikov, leta pa 43. Trg, ki je bil večkrat požgan, je precej trpel zaradi vpadov vuzeniških in limbuških gospodov ter mučkega oskrbnika celjskih grofov Otona Pergauerja, pozneje pa tudi ob vpadih Turkov. V času glažut, plavžarstva, fužin in graditve koroške želežnice so se v Lovrenc in okolico preselili nekateri delavci s Češkega, Sudetov in iz Italije - nanje spominjajo rodbinska imena. Kasneje se je s nastankom župnije sv. Lovrenca poleg ostalih imen vse bolj uveljavilo ime Sv. Lovrenc v Puščavi. Ime Puščava je ohranjeno še danes na skrajnem severnem delu doline, zato ker je bila tam leta 1786 pri cerkvi Device Marije v Puščavi ustanovljena samostojna župnija. Šentpavelski benediktinci so bili gospodarji sveta ob Radoljni vse do leta 1782. Od takrat, ko so leta 1091 dobili v last pusto pokrajino, se je marsikaj spremenilo. Sredo pohorske divjine je zrasel trg s cerkvami, obdelanimi njivami, mlini in žagami. Poseben razcvet je prinesla leta 1843 ustanovljena steklarna. Okolica naselja je bila poseljena že v kameni dobi, saj so leta 1943 pri oranju njive našli na Činžatu dve kamniti sekiri. Arheološke najdbe iz najstarejših obdobij zgodovine so na severnopohorskih pobočjih in vznožjih zelo redke, zato sta najdbi dveh kamenih sekir na Činžatu prava posebnost, saj je v širši okolici podobnih najdbišč malo. 4.4 Zgodovina turizma Lovrenc na Pohorju je zaradi svoje geografske lege bil že pred drugo svetovno vojno znan kot klimatsko okrevališče. Pri današnjem penzionu Juli so na začetku 18. stoletja stale fužine, ki jih je odnesla velika poplava leta 1811. Pozneje je tem mestu Maksimiljan Andre postavil steklarno in jo leta 1841 prodal Andreju Tappeinerju. Tappeiner je prevzel tudi lovrenško županovanje, pozneje pe je postal tudi zelo znan mariborski župan. Leta 1888 so peči lovrenške steklarne za vedno ugasnile. Steklarska poslopja s pripadajočo posestvijo je leta 1894 dedoval Karel Buttner, začetnik turizma v Lovrencu. Buttner, ki je bil trgovec, je poslopja preuredil v penzion s kuhinjo, restavracijo, salonom in sobami za goste. Postavil si je tudi lastno hidrocentralo na potoku Radoljna. Preko dvorišča, pod katerim so še danes temelji steklarne, je stala enonadstropna hiša za bivanje turistov. Penzion je imel štirideset sob za dvainosemdeset gostov. Sobe je imel v dveh poslopjih, in sicer v Rdeči vili in v Gasthausu. Leta 1872 je bil penzion Buttner proglašen za evropsko klimatsko zdravilišče. Penzion je deloval samo v poletnem času, in sicer od maja do septembra. Zaradi bližajočih se političnih sprememb (ker je bil avstroogrski državljan, se je bal, da mu bodo premoženje zaplenili), je leta 1912 prodal ves kompleks, svojemu prijatelju Jovanu Andrejeviću. Andrejević je bil po poreklu Žid. Svoje premoženje v Kikindi je prodal, da je lahko kupil Buttnerjev penzion. V Lovrencu je imel tudi svojo vrtnarijo, kjer je gojil nageljne. Ker je bil penzion namenjen izključno gostom, domačini vanj sploh niso imeli možnosti vstopa. Ker je bil Andrejević oficir kraljevske vojske, je bilo veliko gostov ravno iz vrst visokih oficirjev kraljeve vojske, bilo pa je tudi veliko gostov iz Nizozemske, s katerimi je poslovno sodeloval v okviru svoje vrtnarije. Leta 1941 je bil Andrejević izgnan. Po vojni je bil penzion Buttner nacionaliziran. Rdečo vilo so porušili, Gasthaus preuredili vstanovanja, sam stanovanjski objekt Andrejevičevih pa so preuredili v gostinski lokal, kar je še danes. Drug pomemben lovrenški turistični objekt je bil hotel Jelen (Mlinarič 1991, 164). Prvič je omenjen kot gostilna Jakoba Novaka, ki je imela električno razsvetljavo že takoj po letu 1901. Imenovala se je Pri Hirschenwirtu. Leta 1908 je zaradi kratkega stika na električni napeljavi pogorela. Leta 1933 jo je na dražbi kupil Alojz Geratič in ji dal slovensko ime »Jelen«. Ta je v stavbi poleg gostilne imel tudi trgovino. Med drugo svetovno vojno je bil v stavbi sedež nemške vojaške posadke, zato so jo partizani ob napadu leta 1944 požgali. Takšno stavbo je prevzela Kmetijska zadruga, jo obnovila ter dvignila za eno nadstropje. Za silvestrovo leta 1953 je bilo slovesno odprtje hotela Jelen. Opredeljen je bil kot hotel visoke »B« kategorije. Zaposlenih je bilo 8 ljudi. Penzionske goste je imel hotel le v poletni sezoni. Prihajali so iz Vojvodine in Dalmacije. Največ prometa je imel ob sobotah in nedeljah, ko je igral popularni ansambel Miki. Po pripovedovanju takratnega upravnika Štefana Šikerja je hotel imel stalne goste iz Maribora in iz Avstrije, ki so konec tedna preživeli v Jelenu. Neredko je bilo v Jelenu več gostov v večernih oblekah kot v kakšnem hotelu v Mariboru. Leta 1959 je morala Kmetijska zadruga hotel Jelen predati v upravljanje Gostinskemu podjetju Lovrenc. To je poleg Bitnerja in Jelena imelo še gostilno na Ruti, v Kurji vasi, pri Kodru in bife v gornjem trgu. Gostinsko podjetje Lovrenc se je leta 1962 združilo v gostinsko podjetje Tabor. Podobno kot pri Bitnerju, je vir turistov po letu 1960 usahnil, novi lastniki pa tudi niso uspeli zadržati dotedanje kvalitetne ponudbe hotela Jelen. Leta 1965 je Jelen prešel v zasebni najem. Podjetje Lipa, naslednik Kmetijske zadruge, je leta 1972 prevzelo vodenje Jelena zopet v svoje roke, ga obnovilo in hotel, ki je izpolnjeval le še pogoje za naziv penzion, je ponovno uspešno posloval. Ob poslovnih težavah Lipe leta 1983 je kolektivni poslovodni organ predal penzion brezplačno Uniorju Zreče. Želje in obljube, da bo Unior enako uspešno kot Roglo obnovil in vodil tudi Jelen, se niso uresničile. Po dveh letih so sanitarno neprimerno opremljen pezion Jelen zaprli, opremo odpeljali v Zreče, stavbo pa prepustili zobu časa. Poleg uresničenih turističnih dejavnosti, so bili v Lovrencu po vojni še obsežni turistični načrti, ki pa so ostali le na papirju. Turistični delavci so načrtovali zidavo hotela na »Kurjenkovi ridi«, zidavo hotela, čolnarne in drsališča na Jezercu ter sistem žičnic, počitniških hišic in naprav zimskega turizma na Klopnem vrhu. Od tega je uresničena le žičnica na Kumnu. Neuresničena je tudi gradnja olimpijskega bazena v Pernatovem Gaju, za katerega je izkop napravilo TVD Partizan okoli leta 1957.
Športno rekreativne dejavnosti:
|