Ivan tavčAR: Med gorami
|
|  Yüklə 201.5 Kb.
|
KALANPrva objava je bila leta 1878 v Zvonu, z naslovom enako kot Kobiljekar, le da označen s številko II. VSEBINA: France Kalan je zelo rad jedel, velikokrat je pojedel tudi tisti del hrane, ki je pripadal drugim. Bil je kmečki človek, ki je hodil pomagat kmetom ter si tako služil kruh. Ko je po opravljenem delu gospodinja postregla s hrano, je bil vedno prvi pri skledi in imel je prav posebno tehniko, katero je uporabljal, da je pojedel veliko hrane. Vedel je, kje se mora usesti, da bo lažje dobil več hrane. Rad pa je tudi pil, še posebej tedaj, kadar mu ni bilo treba plačati. Tudi tu se je dobro znašel. Preden je šel v gostilno, je zunaj vprašal, kdo vse pije v gostilni, in tako je šel v gostilno ter tam povpraševal po ljudeh, za katere je vedel, da jih ni tam. Tako so mu drugi plačevali pijačo, nato je šel v drugo gostilno, tam pa je povpraševal po ljudeh, s katerimi je prej pil, saj je vedel, da jih ni tam. V celem življenju pa se je Kalanu zgodilo samo dvakrat, da ni mogel jesti. Prvič je bilo, ko je šel pomagat k Fortuni. Skoraj nihče ni hotel več hoditi tja, saj je Fortunova žena kadila pipo in govorili so, da velikokrat kaj pade iz pipe v hrano. Vendar Kalana to ni motilo, vse dokler mu je nekega dne Fortunovka postregla s hrano ter mu rekla, da ji je v hrano padla pipa. Jesti ni mogel več, pa tudi delal več ni pri njem. Nekega dne je Kalan videl pred gostilno fante, ki bi radi pili, vendar niso imeli denarja. Kalan se je ponorčeval iz njih, oni pa so ga napadli in pretepli. Kalan so morali odnesti domov, kjer je preječal celo noč. Zjutraj je prosil ženo, Marušo Repuljo, da naj mu skuha kaj dobrega. Res mu je pripravila dober obrok, vendar Kalan ni mogel jesti, drugič in poslednjič v življenju. Od tega pretepa si ni več opomogel in je umrl. OSEBE:
Je marljiv in deloven. Rad obilno je in pije.
Je Kalanova žena. Svojemu možu želi najboljše, kar dokaže s tem, da mu kljub revščini pripravi boljšo hrano, da bi čim prej ozdravel. PRIPOVEDOVALEC: tretjeosebni MOTIVI: motiv dela, hrane, želje po hrani, pretepa, žene, smrti; TEMA:kmečka
Štibale-škornji Sipa- mivka Vejo-vedo Fabrika-tovarna
In kadar so prisedli k mizi, tedaj je bilo treba videt Franceta Kalana; tedaj je bil v resni diplomat!
in tu je preležal kakor jastreb; kakor strela jo je premeril; so kakor raku izstopile oči.
Kontrasti se v tej sliki osredotočajo predvsem na pomenski ravnini: poželjivo pričakovanje kosila pri Fortuni – razočaranje in gnus zaradi pipice; želja po jedi na smrtni postelji – nemoč, odpor do jedi.
pivci so Franceta radi imeli; in tako je obiskal pivske hiše vse.
tedaj se mu je nepopisan smehljaj razveselil čez široki obraz; tedaj pa mu je za vratom že čepela bela smrt.
usoda mu ni mehko postlala. KALAN AKTANTSKA SHEMA: P   ripovedovalec bralec
F   Hrana in pijača
njegova pridnost, zima, ko ni imel kaj jesti da si je zaslužil hrane Fortunova žena, kateri je v mline padla pipica ljudje, ki so mu dali delo mladi fantje, ki so ga pretepli TRŽAČANPrva objava v Ljubljanskem Zvonu, leta 1882, pod skupnim naslovom »Med gorami. Podobe iz loškega pogorja. I.« VSEBINA Vrbarjev Matevž je bil pretepač že od malih nog. V nekem prepiru pa mu je Ramovšev Martin odrezal uho. Zaradi tega je bil zaznamovan, si so se mu posmehovali in se ga izogibali, še bolj so ga zbadali, ko mu je Tinče Muha povedal, da brez ušesa ne bo mogel priti v nebesa. Zaradi njegovega ušesa ga prav tako ni hotelo nobeno dekle. Ko je šel na Žirovsko, kjer jo je našel, si je obvezal uho, s pretvezo, da ga boli glava in tako hodil okrog vse dokler se nista z Marušico poročila. Ta je bila grda in lena. Tako se je Matevž odločil, da si sam pojde po otroka. Tistega časa so v Trstu še prodajali otroke, tako jo je tudi on mahnil tja in si v košu na hrbtu domov prinesel otroka. Tomažeka je razkazoval naokrog in ga imel rad vse dokler mu njegova žena ni rodila njegovega. Takrat so se za Tomažeka začeli hudi časi. Pretepali so ga vsak dan in mu dajali malo hrane, do sitega se je najedel le dvakrat v letu, ko sta šla z Matevžem po tržaški denar. Neko spomlad se je videlo, da je začel umirati. Vse ženske, ki so šle mimo njega, so ga spraševale, kako je, nobena pa mu ni pomagala. Jeseni je šel pripovedovalec k njemu pod hruško. Dal mu je vodo in lepo hruško. Ko je želel ugrizniti vanjo, se je prikazal Matevž in ga želel pretepsti. Tedaj pa je mimo prišel Sadarjev Korel, in namlatil Matevža. Matevž je zagledal na njivi Zavratarjevega Mihola. Vprašal ga je, ali je videl, kaj mu je storil Korel. Rekel, je, da danes nič ne vidi in nič ne sliši. Tako se Matevž ni mogel nikomur tožiti. Še isto noč je umrl tržaški Tomažek. OSEBE
Njegovo življenje je zaznamovala izguba ušesa. Tekom zgodbe se spremeni v odnosu do svojega posvojenca. Postane nasilen in hudoben do njega in ga na koncu pahne v smrt.
Slaboten otrok, ki ga je Matevž kupil v Trstu. Sprva se je njegovo življenje spremeni na boljše, ob prihodu Matevževega novega otroka, pa postane odveč. Umre od nenehne lakote in pretepanja.
Matevževa žena, lena, grda in stara. Tudi zelo hudobna.
Razvajen sin Maruše in Matevža. Bil je grd otrok in hudoben kot starša. PRIPOVEDOVALEC: Pripovedovalec je tretjeosebni. MOTIVI: motiv pretepa, mučenja, stradanja, očetovske ljubezni, hudobije, bolnega, slabotnega in majhnega otroka, trpinčenega otroka, žalosti, smrti; TEMA: kmečka SLOGOVNE ZNAČILNOSTI
Prišedši-priti Stopivši-vstopiti Duhovni oča-duhovnik Umrješ-umreš Nikdo-nihče
Priplazil-prišel Vlačil-jemal s seboj Ga pasem- ga hranim
a bil je tenak, kakor bilka na njivi; otroče, šibko, slabotno, ki je potem raslo kakor trava na zemlji razsušeni.
Ko je Matevž še rad imel otroka; šibko otroče moralo je trdo delati.
To je bilo življenje! Le ga, le ga!
Pod hruško je ležal in stradal in pričakoval zadnjega trenutka. TRŽAČAN AKTANTSKA SHEMA: Pripovedovalec bralec  
Posvojeni sin Tomaž - Tržačan 
Normalno življenje 
Pripovedovalec, ki mu Krušni oče Matevž, ki ga je zanemarjal je dal hruško, čevljar Korl Maruša, krušna mati ki pretepe Matevža, ko hoče Tomažu vzeti hruško Tinče, Matevžev in Marušin pravi sin Ljudje, katerim se je sicer smilil, a mu niso pomagali
|
rance Kalan