Ivan tavčAR: Med gorami
|
|  Yüklə 201.5 Kb.
|
KAKO SE MI ŽENIMOPrva objava v Ljubljanskem zvonu leta 1882. VSEBINA: Kobalov Toma je bil edinček, nek dan se je na travniku spomnil na Primoževo Roziko, na njene lepe oči, ki so bile najlepše v vasi. Poleti se odloči in gre do Rozike, kateri pove, da bi jo vzel za ženo – strinjala sta se oba. Doma mu oče pove, da mu je našel nevesto Franico iz sosednje vasi, katera pa Tomu ni bila všeč. Toma s hlapcem gre k Zakobiljkarju prosit za Franico, med potjo srečata ženske med njimi tudi Franica. Jakobe, hlapec takoj pove, kam gresta in zakaj. Kar Franico razžalosti in omedli. Čez dve leti, pisatelj in Toma na vrtu poslušata zvonove in godce, v vasi imajo namreč poroko. Poroča se Rezika in Brentačev Janez. Iz pogovora izvemo, da se je Toma res poročil z Franico in, da imata otroka. OSEBE:
Želel se je poročiti, vendar ni vedel, s kom se naj poroči. Na misel mu je prišla Primoževa Rezika. Dogovorila sta se, da se bosta poročila, vendar se je nato on poročil z Zakobiljekarjevo Franico, ona pa z Brentačevim Janezom. V zakonu ni bil srečen.
Bila je zelo razočarana, ko se je Kobalov Toma poročil z drugo. Bila je revna a lepa, vendar je našla bogatega moža.
Tomova žena. Pridna, vestna in marljiva ženska.
Žena kozavega obraza, krivo raščena a iz bogate družine. Pripovedovalec: tretjeosebni, nekaj monologa in dialoga; Motivi: motiv poroke, snubljenja, mladega dekleta, dote, gospodinje, razočaranja, žalosti; Teme: ljubezenska, kmečka. SLOGOVNE ZNAČILNOSTI:
Aktanska shema:   Pripovedovalec bralec
 Kobalov Toma
Ljubezen do Rezike  
Primoževa Rezika, ki je Tomov oče, ki je privolila v poroko, Tomo sina obljubil Zakobiljekarjevim
GROGOV MATIJČEPrva objava v Ljubljanskem zvonu leta 1881. VSEBINA: Bilo je v mladosti pripovedovalca, ko je skupaj z vaškimi otroci prežel na vrtu in čakal, da bo kaka hruška padla na sosedov vrt. Na vrt g. Andreja si namreč noben ni upal. Upal pa si je Grogov Matijče. Napolnil si je žepe, potem pa se ujel v pasti in se ni mogel premakniti. Po sadovnjaku pa se je že sprehajal hlapec Luka, ki je v rokah vihtel bič. Pripovedovalec mu je brž pomagal iz pasti, še preden ga je Luka z bičem udaril. Takrat sta postala prijatelja. A to prijateljstvo ni dolgo trajalo. Vsak fant se je namreč boril, da bi stregel pri sveti božji službi (ministrant), 1. je bil Matijče, pisatelj pa drugi. Pri neki maši je pripovedovalec izpraznil vrček z vinom in vanj vlil vodo, kar je duhovnik med mašo opazil in nagnal Matijča. Po maši je poklical pripovedovalca, kateri je bil prepričan, da bo postavljen na 1. mesto, a se je uštel. Duhovnik ga je pričel tolči z muhalnikovo paličico. Ko sta bila dovolj star, sta šla v gosposko šolo in ti so imeli gosposke obleke, katere so bile pogoj, da so smeli otroci na kor v cerkvi. Tam sta se oba zagledala v Manico Šetranovo. Tisto noč je v postelji premišljeval, kako lepo bi bilo imeti Manico za sestro, ko je spoznal, da to ni mogoče se je odločil, da se bo z njo poročil. Bili so binkoštni prazniki, Matijče in pripovedovalec sta se kopala v potoku. Matijče je povedal pripovedovalcu, da se želi poročiti z Manico, pisatelj je bil jezen. Takrat se je zaslišal zvon in vedela sta, da je nekdo umrl. Mimo je prišel Podpečar s kozami in pove jima, da je pogreb od Manice. V tistem trenutku se je Matijče stresel in požrla ga je voda. OSEBE:
Bil je mlad fant, ki je bil zaljubljen v Manico Šetravovo. Šolal se je za duhovnika, vendar se je odločil, da ne bo duhovnik, ampak se bo poročil z Manico. Na koncu je utonil, ko je izvedel za njeno smrt.
STILNE ZNAČILNOSTI
Stržek-najmanjši ptič, ki živi pri nas, Paž-stena iz desk, Muhalnik-muhovnik, Probatum!-Tako je prav!
Pripovedovalec: prvoosebni; Motivi: motiv hruške, ljubezni, mladega dekleta, tepenega fanta, razočaranja, mladega fanta, duhovnika, ministrantov, svete maše, smrti, razočaranja; Teme: ljubezenska, kmečka Aktanska shema: P  ripovedovalec Bralec
pripovedovalec 
Ljubezen do Manice Šetranove  
Pripovedovalec, Matijče, ki si je prav tako ki si jo zaželel zaželel Manico za ženo
POSAVČEVA ČEŠNJAPrva objava v Slovanu, leta 1887. VSEBINA: Posavčev Jakob, se neko zimo spomni na domačo češnjo, sicer z razpokanim deblom, a polno črnih sadu. Jakob je bil namreč poklican v vojsko in preden je šel mu je sosedova Marjanica zataknila cvetočo vejico češnje za klobuk. Bil je dan sv. Urbana, ko se je Jakob vrnil iz službe cesarske. Najprej je splezal na češnjo, kjer je koval prihodnost. Mimo pa pride Jurčkov Blaž in mu pove, da se ženi Marjanica. Jakob pade s češnje in si polomi obe nogi in ostane hrom vse dni. Od tistega dni ni nikoli več legel pod češnjo, nikoli ni zaužil sadu, ne ženske pogledal in mar ni mu ni bilo niti takrat, ko je bil vihar in jo podrl. OSEBE
JEZIKOVNE IN STILNE ZNAČILNOSTI
Dve vzporedni zgodbi: Posavčeva češnja: cvetoča, dozorijo plodovi, češnja propada, propade; Posavčev Jakob: ljubezen z Marjanico, dozori ljubezen v razočaranje, hromost-propad Pripovedovalec: tretjeosebni, najdemo pa tudi notranji monolog; Motivi: motiv ljubezni, mladega dekleta, vojaka, češnje, zime, razočaranja, žalosti, osamljenosti, pohabljenosti; Teme: ljubezenska, kmečka. Aktanska shema: Pripovedovalec Bralec  
Posavčev Jakob 
Ljubezen do Marjanice  
Jakob Marjanica (ki se poroči), Jurčkov Blaž (ki mu sporoči novico o poroki)
KOČARJEV GOSPODPrva objava v Ljubljanskem zvonu leta 1882. VSEBINA: Kočarjev Tine je vsako leto prihajal domov, v mestu je bil namreč učitelj. Ni se bril, govorili so celo, da si je kuhal polže. Potem pa se že lep čas ni vrnil domov, nek dan pa so ga videli kako je po poti domov v naročju nesel mrtvo Romovčevo Lenčo. Jurče je neko noč iz potoka vlačil sulce, takrat je slišal pogovor med Matevžem in Lenčo, kateri je Matevž obljubil, da bo šla z njim v mesto. V Ljubljani je Matevž, pisatelju ter drugim zbranim, pokazal pismo Lenče. V njem je pisalo, da ga ima rada in, da želi biti njegova. Matevž se ni zmenil zanjo. V jeseni pa se vrne domov skupaj s svojo ženo, na poti srečata Lenčo, kateri priteko solze. Naslednji dan, pa jo je Matevž našel v vodi. OSEBE
SLOGOVNE ZNAČILNOSTI:
Pojati-drviti, poditi, Oljšje-jelševje, Leuthold-Heinrich, švicarski nemški pesnik, Lattermannov drevored- drevored v ljubljanskem parku Tivoli, Švicarija- restavracija za tivolskim gradom, Aristokratični zarastaj-plemeniti naraščaj (posmehljivo), Plezavček-vrsta žolne, Ki so svoj trioglenik potiskali proti jugu-kot ptice selivke se žerjavi jeseni v obliki trikotnika selijo na jug, Luža(potok), lizanje (poljubljanje).
Pripovedovalec: tretje osebni, dialog; Motivi: motiv gospoda, ljubezni, mladega dekleta, vasovanja, razočaranja, samomora, ribiča, mostu; Teme: ljubezenska, kmečka. Aktanska shema: Pripovedovalec bralec  
Kočarjev Tinče 
Znebiti se dekleta, ki se vanj zaljubilo (Lenča)  
Kočarjev gospod, prijatelji Lenča, ki mu pošilja pisma (ki se smejijo, norčujejo)
JANKO KERSNIK, KMETSKE SLIKEKmetske slike so zbirka črtic in novel, te so bile objavljene med leti 1882 in 1891 v časniku Ljubljanski zvon. V teh zgodbah je Kersnik dosegel višek svojega kmečkega realizma. V slikah je prikazal naslednje teme: kmečki trud za obstanek, za pravdarstvo, za sovraštvo med sinom in očetom (Mačkova očeta), navezljivost na zemljo in pojem smrt (Kmetska smrt). Pomembnost bogastva in ne ljubezni (Otroški dohtar) in podrejenost čustev zaradi koristi zemlje (Mohoričev Tone). Prevladujejo motivi: družinskih prepirov, tragične usode, nezakonski otroci, dediščina. Zgodbe se dogajajo na odmaknjenem podeželju, ki je popisano nazorno. Z izrazom »slika« je hotel poudariti, kako zelo so zgodbe zajete iz resničnosti in kako živo se v njih odraža realizem (Ocvirk 1986, str. 343) Po poreklu zgodbe spadajo v realistično prozo, ki se je uveljavi la v Evropi sredi 19. St. Zgledoval se je po Levstiku, Jurčiču, Tavčarju in prava realistična podobo je bila dobljena pri Kersniku. V ospredju ni izjemni značaj, ne romantični doživljaji, ampak ljudje iz vsakdanjosti, preprosti doživljaji, človeška bolečina, pristni človeški krči. Tako postane pripoved bolj stvarnejša, manj presenetljiva. Kersnik pravi: » Slikati, opisovati vse, kakršno je vse v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedju in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nekaj nedoseženem, skratka – da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju samem.« (LZ 1890, 637) (343) Snov je vzeta iz domačih krajev in pokrajine, in sicer okoli Brd. Kmeta je Kersnik poznal saj ga je videl vsak dan, opazoval ga pri delu na polju in doma. Tako je spoznal bitje iz mesa in krvi, človeka z etičnimi nazori. Jezikovne značilnosti: tudi Kersnik je pri ustvarjanju uporabljal dvogovore, kar je zgodbo še bolj pričaralo. Zasledila sem tudi nekaj starinskih izrazov: veruj (verjemi), križavec (avstrijski novec), bukve (knjige), so šli na ogled (snubljenje), sveti dan (božič), vaški črednik (pastir) … Primera: za tri pode otrok (množica otrok). Srbo-hrvatski: zvršiti svojo osveto (maščevati se), batina (težja palica). Pripovedovalec zgodbe – pisateljev drugi jaz – je kljub zavesti še ujet med osebe, ujet med nečloveške odnose, ki jih ukazuje družbeni red. Osebam nekaj krat določi tudi starost. Uporablja jasne, logične in suho stvarne stavke, brez občutnejših čustvenih vzponov ali padcev. Tako kot Tavčar (Grogov Matijče) bi lahko rekli, da tudi Kersnik (Mačkova očeta) sam nastopa v zgodbi. Če delo primerjava s Tavčarjevim ciklom ugotavljava, da je Tavčarjev stil bolj romantičen, Kersnik pa se približuje že moderni in naturalizmu. Oba uporabljata zgodbe iz svojega okolja in v like upodabljata resnične osebe. Oba uporabljata starinske izraze, narečne. Oba uporabljata tretjeosebnega pripovedovalca, katerega prekinjajo dialogi. Kersnikove slike so krajše od Tavčarjevih. Kersnikova zgodba se dogaja v pripovedovalni sedanjosti, Tavčar pa večkrat zaide v preteklost in tako razloži uvodno stanje. Oba avtorja sta v pisanju nekoliko ironična in tako podajata tudi svoje like.
ZAKLJUČEKLITERATURA IN VIRIJanko Čar, 1989. Temeljne prvine jezika in sloga v Tavčarjevem ciklu vaške proze Med gorami, doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Matjaž Kmecl, 1995. Mala literarna teorija. Ljubljana: Tiskarna Toneta Tomšiča. Agica Kovše, 1991. Kontrastiranje in hipotboliziranje v Tavčarjevem ciklu kratke proze Med gorami, dipl. naloga. Maribor: Pedagoška fakulteta. Jože Pogačnik,1970. Zgodovina slovenskega slovstva IV Realizem. Maribor: Založba Obzorja. Ivan, Tavčar, Zbrano delo. Tretja knjiga: Med gorami / Zgodovinske povesti / V Zali. Ured. Marja Boršnik. Ljubljana: DZS (Društvo slovenskih pesnikov in pisateljev). http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Crtica_(knji%C5%BEevnost) obiskano 20. 4. 2009 |