Boj proti revščini v evro-mediteranskih državah Poročilo

səhifə	2/4
tarix	27.06.2016
ölçüsü	0.5 Mb.

1 2 3 4

Ali glede revščine obstajajo razlike med spoloma? Feminizacija revščine je nov pojem, ki poudarja ranljivost žensk glede na gospodarske razmere. Če upoštevamo oceno, da ženske predstavljajo 70 % revnih in 2/3 nepismenih, je jasno, da jih gospodarske spremembe bolj prizadenejo kakor moške. Ženske imajo skoraj v vseh kulturah daljši delavnik kakor moški. Velik del njihovega dela je še vedno podcenjen, nepriznan in nespoštovan.

Razmerje spolov med revnimi v JVMD se ne razlikuje od teh splošnih statističnih podatkov: (i) stopnja revščine žensk je v vseh državah večja kakor stopnja revščine moških, (ii) kjer so ženske »vodja gospodinjstva«, so pojavi revščine običajno pogostejši, ker imajo zaradi tega slabši dostop do izobraževanja in trga dela. Torej tako ali drugače zaradi vpliva spola na revščino nastaja začarani krog, v katerem bodo deklice v revnih gospodinjstvih, ki v otroštvu nimajo možnosti niti za osnovno izobraževanje, med odraščanjem zelo prikrajšane za možnosti na trgu dela in bodo zato skupaj s svojimi otroki obsojene na življenje v revščini.

Ali je revščina povezana z značilnostmi zaposlovanja? Vedno smo mislili, da so tradicionalne oblike revščine povezane z brezposelnostjo, in smo iskali rešitve v novih delovnih mestih za ta del družbe. Danes pa se soočamo s pojavom nove oblike revščine, »zaposlenimi reveži«; to so zaposleni, ki prejemajo nizko in/ali neredno plačilo, kar pa se dogaja zlasti v neformalnem sektorju gospodarstva. Ta ocena je podprta z dokazi iz študij revščine v JVMD, ki kažejo na nizek delež brezposelnosti revnih. Po drugi strani pa se tako na podeželju kot tudi na mestnih območjih JVMD revščina pogosto pojavlja med delovno neaktivnimi ženskami. Če pa upoštevamo, da okoli 4/5 revnih živi v gospodinjstvih, v katerih je vodja gospodinjstva zaposlen v regiji, bi lahko trdili, da ni glavna težava le v sami zaposlitvi ali možnostih za delo, ampak tudi v vrstah zaposlitve in delovnih/plačnih razmerah. Ker morajo delavci pristati na vse delovne razmere in plačilo, ki so no voljo, se glede možnosti za blaginjo vrtijo v začaranem krogu. Kot bi lahko pričakovali, je opaziti manj pojavov revščine med zaposlenimi v javnem sektorju, medtem ko je ¾ revnih zaposlenih v zasebnem sektorju, v katerem prevladuje neformalni sektor, delovna mesta pa so negotova in slabo plačana.

Za značilnosti poklica velja, da so tesno povezane s tveganjem revščine. Podatki o trgu dela v JVMD razkrivajo, da kategorija mezdnih delavcev prevladuje nad drugimi oblikami zaposlenosti (skoraj polovica vseh zaposlenih – na primer: 50,6 % v Turčiji in 49,3 % v Siriji). Na podeželskih območjih revščina bolj prizadene neplačane delavce in sezonske delavce kakor mezdne delavce, mestni reveži pa delajo kot mezdni delavci in samozaposlene osebe (ki ne najemajo drugih in delajo sami), zlasti v storitvah in gradbeništvu. Na splošno največji delež zaposlenih revežev najdemo v kmetijstvu in gradbeništvu.

Ali je revščina povezana z značilnostmi gospodinjstev? V celotni regiji so večje družine s starejšimi člani in otroki bolj pogosto revne kakor manjše družine. Razlog za to je preprost, saj imajo večje družine manjše dohodke na člana, izraženo absolutno, čeprav lahko člani gospodinjstva delijo nekatere dobrine. Na splošno se revščina povezuje s starostjo: mlajši otroci so revnejši, odrasli v aktivni dobi so manj revni, starostniki pa so revnejši kakor odrasli, vendar ne tako revni kakor otroci. Potemtakem ni čudno, da je v družinah z otroki tveganje revščine večje kakor v družinah z odraslimi člani.

Žal ni nobenih informacij o medgeneracijskem prenašanju revščine. Analiza tega vidika je zelo pomembna, zlasti pri proučevanju »tradicionalne« revščine, ki je običajno dolgoročna. Razlikovanje med dolgoročno in novo nastalo revščino je pomembno zaradi dejstva, da dolgoročna revščina zahteva dodatne ukrepe za omilitev vpliva revščine na osebnost, obnašanje in kulturo revnih. Ta vpliv je lahko velika ovira za doseganje ciljev boja proti pomanjkanju in vzrokom revščine ter ga je treba obravnavati od samega začetka vsakega programa ali politike za boj proti revščini.

Iz povedanega v tem poglavju je razvidno, da skupina analiziranih držav ni homogena. Splošni vidiki vzorca revščine so povezani z vidiki, pri katerih se države regije precej razlikujejo. Pri oblikovanju kakršnih koli priporočil je treba upoštevati tako splošne kot tudi za posamezne države specifične značilnosti.

6. Vzroki revščine
V zadnjih 20 letih so vodilni v mednarodnih institucijah trdili, da bodo učinki globalizacije, ki temelji na načelu samoregulacije trga, predvsem pozitivni, zaradi večjih dohodkov, ki jih prinaša večja storilnost. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo potrjeno, da le restriktivna denarna politika in zmanjšanje proračunskega primanjkljaja omogočata rast BNP in povečanje zaposlenosti. Za opis tega je bil oblikovan izraz »trajnostni razvoj«, ki se še vedno uporablja. Ta model je bil nekaj let pozneje znan kot »washingtonski konsenz'', ki so ga v svojih operativnih ukrepih uveljavile mednarodne in nadnacionalne institucije.
Ta konceptualni okvir ni upošteval vrste negativnih pojavov, ki jih je povzročila njegova notranja logika: povečanje neenakosti, nezmožnost kolektivnega povpraševanja, ki bi se »avtomatično« prilagajalo potencialnim ravnem proizvodnje, nepravična razdelitev dobička iz specializacije in razporeditve prihrankov, izguba delovnih mest zaradi destruktivne konkurence med bolj razvitimi gospodarstvi, posledično zmanjšanje ponudbe storitev javne uprave ter pomanjkljivo opredeljevanje okoljskih standardov in standardov varnosti pri delu itd. Vsi ti negativni pojavi so sčasoma postali odločilni dejavniki nestalne in krhke rasti, s katerimi se zdaj nekatere države soočajo.
Globalizacija postavlja nova vprašanja, ki jih je treba obravnavati globalno. Varstvo pravic delavcev, varnost potrošnega blaga, koncept trajnostnega razvoja in druge pomembne zadeve zahtevajo iskanje ravnotežja med stalno gospodarsko rastjo, izkoriščanjem virov in varstvom okolja ter med varstvom univerzalnih človekovih pravic in ohranjanjem kulturne raznolikosti. Da bi bila lahko trgovina koristna za vse sodelujoče, so potrebne učinkovite nacionalne, mednarodne in nadnacionalne politike, ne samo zaradi zunanjega dolga – ki se je spremenil v začarani krog in uničuje mednarodne gospodarske odnose ter družbeni napredek držav v razvoju –, ampak tudi zaradi slabe ureditve mednarodne trgovine.
Ta splošni okvir je podlaga za razpravo o vzrokih revščine v evro-mediteranski regiji. Nekaj teh vzrokov je mednarodnih, druge pa je treba iskati na svetovni ravni.
Gledano v celoti je ta regija relativno bogata z naravnimi viri, kljub temu pa se veliko evro-mediteranskih držav sooča z velikimi izzivi na področju revščine in družbene izključenosti.
Analiza notranjih vzrokov revščine je podlaga za oceno, ki jo navajamo v nadaljevanju.
Revščina je tesno povezana z gospodarskim razvojem. Kljub gospodarski raznolikosti v regiji glede na dohodek na prebivalca, gospodarsko rast in strukturo, so očitne nekatere podobnosti. Gospodarska upočasnitev v devetdesetih letih je vplivala na pojav revščine v regiji. V večini primerov se slabi gospodarski rezultati pripisujejo upadanju rasti v kmetijskem sektorju in manjši rasti v drugih sektorjih (na primer v proizvodnji in storitvah), ki ni zadostovala za odpravo učinkov upadanja v tradicionalnem kmetijskem sektorju. Torej bi lahko trdili, da so slabi gospodarski rezultati v večini držav v regiji povzročili poslabšanje življenjskega standarda gospodinjstev in povečali revščino, če upoštevamo dejstvo, da precejšnji delež prebivalcev živi na podeželju.
Izjemi sta Palestina in Turčija. Več kot tri leta trajajoči politični nemiri v Palestini so povzročili gospodarsko krizo in zelo poslabšali življenjske razmere in povečali revščino. V Turčiji pa se je zaradi vpliva gospodarske krize leta 2001, čeprav je šlo predvsem za finančno krizo, povečala ranljivost revnega prebivalstva in tistih, ki živijo na samem robu revščine^³¹.
Na revščino vplivajo tudi večje preseljevanje, urbanizacija in širjenje neformalnega gospodarstva, ki se medsebojno krepijo. Ta vidik je tesno povezan z gospodarskim razvojem. Ker kmetijstvo ne zadostuje več za preživetje, zlasti kmetov brez zemlje in malih pridelovalcev (ki ne morejo izkoristiti ugodnosti različnih politik subvencioniranja cen, uvedenih v devetdesetih letih), so se tisti, ki živijo na robu preživetja, preselili s podeželja na mestna območja zaradi zaslužka in možnosti za zaposlitev. V vsej regiji se je v osemdesetih in devetdesetih letih zaposlovanje v mestih povečevalo na račun nizko kvalificiranih in slabo plačanih negotovih delovnih mest, kar je po eni strani povečalo zaposlenost delovne sile, po drugi strani pa je povečalo tudi njihovo ranljivost, saj je bilo plačilo za delo na teh delovnih mestih neredno in nestalno.
V povezavi z upočasnitvijo v nekmetijskih sektorjih, zlasti v predelovalni industriji, in z vse večjo brezposelnostjo v mestnih središčih je treba omeniti tudi širjenje neformalnega gospodarstva. Torej je treba med dejavniki, ki so pomembni za dinamiko revščine v regiji, poudariti ne samo povezavo med brezposelnostjo in pojavljanjem revščine, ampak tudi med stagnacijo in zniževanjem plač ter povečevanjem negotovega neformalnega zaposlovanja.
Rast brezposelnosti. Čeprav so različni dejavniki medsebojno povezani in jih ne bi smeli obravnavati ločeno, je treba opozoriti, da je rast brezposelnosti dodaten dejavnik, ki vpliva na revščino v regiji.
Če poenostavimo, se rast brezposelnosti nanaša na nezmožnost gospodarske rasti, da zagotovi nova delovna mesta. Razlog za to niso le tehnološke spremembe, ki zmanjšujejo potrebe po delu, ampak tudi sklepanje podpogodb, ki odpira možnosti za neformalno zaposlovanje. Čeprav imajo lahko mala in srednja podjetja zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju novih delovnih mest na lokalni ravni, lahko postanejo tudi »žepi« neformalnega zaposlovanja, v katerih dela veliko »revnih zaposlenih«.
Kot smo omenili zgoraj: ne glede na pomembnost notranjih dejavnikov revščine, vzrokov revščine v današnjem svetu ne moremo v celoti razumeti brez upoštevanja vplivov in posledic v globalnem okviru. S tem v zvezi je treba že na začetku poudariti dolgoročno negotovost in nemire, ki prizadevajo nekatere države v regiji zaradi konfliktov, ki so lokalnega značaja, so pa po svojem izvoru ter vplivih in posledicah veliko širši.
Poleg poudarjanja vloge trajnostnega miru pri doseganju razvoja je potrebna tudi obravnava nekaterih drugih globalnih vidikov, ki jih navajamo v nadaljevanju.
Globalizacija ni koristila vsem državam in narodom. Za dva dejavnika, ki se ponavadi omenjata pri pojasnjevanju rasti in sprememb globalnega trga (finančna liberalizacija in tehnološka inovativnost), se je izkazalo, da brez ustrezne ureditve ne omogočata doseganje tega cilja.
Problem zunanjega dolga držav v razvoju se že dolgo obravnava kot vir socialne nepravičnosti in gospodarske nestabilnosti. Hkrati z globalizacijo trga niso bila sprejeta nova pravila, ki bi zagotovila, da bi bila globalizacija sredstvo vključevanja in emancipacije svetovnega juga.
Revne države so zaradi začaranega kroga zunanjega dolga vedno bolj neenakopravne v primerjavi z njihovimi industrijsko razvitimi upnicami, hkrati pa to izkrivlja mednarodne gospodarske odnose ter ovira gospodarski in socialni razvoj držav v razvoju. Zunanji dolg teh držav negativno vpliva tudi na gospodarstva držav upnic, kolikor ta dolg ovira povečevanje trgovinske menjave in širitev trgov bogatih držav, ki povečujeta zaposlovanje in prispevata k zmanjševanju migracijskih tokov. Zato bi se morali celo tisti, ki ne soglašajo z vrednotami, kot sta razvoj in solidarnost, zavedati skupne koristi pomoči revnejšim državam.

Kadar začarani krog zunanjega dolga nastane zunaj mednarodno dogovorjenega in sprejetega pravnega okvira, zmanjšuje suverenost posameznih držav, pri tem pa v zadolženih državah ustvarja nered, saj ne morejo zagotoviti osnovnih socialnih storitev. Na ta način ogroža temeljne človekove pravice, kar pomeni pravico do življenja ter ekonomske, socialne in kulturne pravice, kakor tudi človeško solidarnost.

Neuravnotežena trgovinska menjava z EU. Trgovinska menjava z EU je zelo velika. Delež izvoza južnomediteranskih držav v Evropo predstavlja približno 51 % njihovega celotnega izvoza, delež uvoza iz Evrope pa predstavlja približno 53 % njihovega celotnega uvoza. Mediteranski partnerji zaman prosijo za večjo odprtost evropskega trga za svoje kmetijske proizvode, ki so za te države zelo pomembni in ker pričakujejo, da imajo pri teh proizvodih primerjalne prednosti.
Nezadostnost tujih naložb. Raven tujih naložb je nezadostna, proizvodne zmogljivosti teh držav pa se zdijo neustrezne, da bi spodbudile rast JVMD in njihovo enakovredno nastopanje na trgih. Od leta 1997 so se skupni letni finančni pritoki, predvsem iz EU, gibali med 6 in 12 milijoni dolarjev. Glede na BDP teh držav je to premalo in komajda zadostuje za izravnavo nizke stopnje domačega varčevanja ali za financiranje večjih trgovinskih primanjkljajev in visokega zunanjega dolga, ki prizadevajo te države.
Poleg tega so neposredne tuje naložbe v regiji geografsko zelo skoncentrirane. Od leta 1997 do 2003 jih je bilo 75 % odstotkov namenjenih štirim državam: Egiptu, Izraelu, Maroku in Turčiji. Tokovi neposrednih tujih naložb v teh državah kažejo nekoliko spremenljivo obnašanje, ki odraža vpliv velikih investicijskih projektov, ki so se v določenih letih izvajali v okviru privatizacijskih procesov.
Tuje naložbe, zlasti v magrebskih državah, so bile namenjene predvsem tradicionalnim sektorjem, kot na primer energetskemu in primarnemu sektorju, sektorju tekstilnih izdelkov in oblačil ter v manjši meri turističnemu sektorju.
Nizko rast neposrednih tujih naložb v Sredozemlju bi lahko delno pojasnili z dejstvom, da so slabosti teh držav – ki so verjetno povezane z makroekonomskimi dejavniki, poslovnim ozračjem in političnim tveganjem – imele večji vpliv kakor ugodnosti, ki jih ponujajo za preseljevanje podjetij. S tem lahko pojasnimo, zakaj investitorji dajejo prednost vzhodni Evropi in nekaterim azijskim državam.
V zadnjih letih pa JVMD izvajajo politike za privabljanje tujih naložb in tako poskušajo izkoristiti vedno večjo globalizacijo proizvodnje. Veliko držav na tem območju vidi privabljanje tujih naložb kot alternativo energetskemu sektorju in odvisnosti od izvoza nafte, nekatere med njimi pa so že začele konkurirati drugim svetovnim regijam, da bi privabile kapitalske naložbe in izboljšale naložbeno ozračje.
7. Prizadevanja za boj proti revščini v južno- in vzhodnomediteranskih državah
Boj proti revščini je zapletena naloga, ne samo zaradi potrebe po obravnavi različnih vidikov, ampak tudi zato, ker zahteva sodelovanje različnih akterjev: države, nevladnih organizacij, civilne družbe in mednarodnih agencij. Za ta boj ni mogoče opredeliti enotnega vzorca, na podlagi katerega bi načrtovali delo.
Ranljivim skupinam v južnih in vzhodnih evro-mediteranskih državah (JVMD) so namenjeni različni programi: subvencije za hrano, programi mikrofinanciranja, programi javnih del ter pomoč v denarju in v naravi. To niso samo vladni programi, nekateri programi so bili razviti v sodelovanju z mednarodnimi agencijami, ki jih tudi sofinancirajo. Na tem področju so dejavne tudi nevladne organizacije.
Čeprav se zdi, da programi, ki jih sprejmejo glavne mednarodne agencije (predvsem Program ZN za razvoj, Svetovna banka in MDS), nastajajo na podlagi mednarodne strategije teh institucij za boj proti revščini, izkušnje kažejo, da se ti programi pripravljajo v tesnem sodelovanju s posameznimi državami.
Zaradi tako medsebojno povezanih ukrepov je identifikacija različnih vrst prizadevanj za boj proti revščini glede na vpletene akterje težavna. Čeprav je zaradi raznolikosti JVMD težko posploševati, lahko trdimo, da se pri teh prizadevanjih le kaže splošen vzorec. Ukrepe posameznih držav bomo pregledali in analizirali na podlagi analize Svetovne banke^³², ki temelji na razlikovanju med formalnimi in neformalnimi mehanizmi. V tem pregledu ne bomo predstavili celotnega seznama izvedenih programov v tej regiji, ampak bomo obravnavali le vrste programov, ki se najbolj običajno izvajajo v JVMD^³³.
7.1. Formalni mehanizmi
7.1.1. Mehanizmi v okviru sistema socialnega varstva. V JVMD so se sistemi socialnega varstva razvili v okviru modela gospodarske rasti, ki jo spodbuja javni sektor, socialno pomoč in storitve pa zagotavlja država. Znotraj tega okvira lahko identificiramo tri skupine formalnih mehanizmov: a) programi socialne pomoči, b) programi socialnega zavarovanja in c) aktivni programi trga dela.
a) Ukrepi, ki jih obsegajo programi socialne pomoči
Programi javnih del so namenjeni ustvarjanju začasnih delovnih mest za brezposelne, hkrati pa revnim skupnostim zagotavljajo osnovno infrastrukturo. Na območju JVMD sta Alžirija in Egipt te programe uvedla v devetdesetih letih skupaj z ukrepi strukturnega prilagajanja. Tunizija in Maroko imata na tem področju daljšo tradicijo^³⁴. Ker pa so programi naravnani predvsem na ponudbo, ne omogočajo obravnave posebnih potreb revnih skupnosti.
Socialni skladi. Skupna značilnost formalnih sistemov socialnega varstva je, da so jih vlade ali donatorji ustanovili kot dopolnilo tradicionalnim javnim socialnim izdatkom. Zajemajo veliko različnih programov, od zdravstvene in izobraževalne infrastrukture do družbenega razvoja in mikrofinanciranja, ter uporabljajo različne posrednike^³⁵. Na območju JVMD lahko Alžirsko agencijo za socialni razvoj, Egiptovski socialni sklad za razvoj ter projekte nevladnih organizacij za družbeni razvoj Zahodnega brega in Gaze obravnavamo kot tri najpomembnejše primere. Kot je bilo ugotovljeno, se šteje, da so rezultati večine skladov dobri^³⁶, čeprav je pomembnost socialnih skladov v celotnem sistemu socialnega varstva ali pri ustvarjanju delovnih mest v regiji neenaka in v največ primerih omejena.
Pomoč v denarju in v naravi dajejo nacionalne vlade, upravljanje je običajno javno, v nekaterih primerih pa sodelujejo lokalne dobrodelne organizacije (npr. v Maroku). Pomoč v naravi obsega pomoč v hrani v šolah (Tunizija), pomoč v hrani starejšim in invalidnim osebam (Maroko), pomoč v hrani na podlagi socialnih meril (Turčija), programe prehranske pomoči za matere in otroke (Maroko in Tunizija), centre za usposabljanje revnih in nepismenih deklic ali tistih, ki so pustile šolo, ter zavetišča za šoloobvezne otroke in sirote (Maroko in Turčija). Pomoč v denarju vključuje pomoč starejšim in invalidnim osebam (Alžirija, Egipt, Tunizija in Turčija) ter pomoč na podlagi socialnih meril za revne družine v stiski (Jordanija, Tunizija in Turčija).
Subvencije za hrano. Več desetletij so te subvencije predstavljale pomemben element formalnih sistemov socialnega varstva v državah Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Programi segajo od splošnih subvencij do ciljnih sistemov in od programov delitve obrokov do ciljnih varstvenih mrež, običajno pa vključujejo pšenico in pšenično moko (razen v Tuniziji, kjer ponujajo pšenični zdrob), jedilno olje in sladkor, ki jih ponavadi potrošnikom zagotavljajo po neposredno znižanih cenah. V devetdesetih letih je bilo v regiji kot splošni trend opazno zmanjšanje javne porabe za te programe, predvsem zaradi reformnih ukrepov, ki so odpravili subvencije (Alžirija), zmanjšali število subvencioniranih izdelkov in število imetnikov živilskih nakaznic (Egipt), nadomestili subvencije z namensko pomočjo v denarju (Jordanija) in uvedli mehanizme samoizbire prek kakovostne diferenciacije (Tunizija)^³⁷.
b) Ukrepi, ki jih obsegajo programi socialnega zavarovanja
Pokojninski sistemi. Večina držav je oblikovala pokojninske sisteme s sprotnim plačevanjem prispevkov po obvezni stopnji (dokladne sisteme). S temi sistemi pa so bile resne težave zaradi zlorabe sredstev, zbranih od prispevkov. Največkrat so bila ta sredstva uporabljena za odplačilo javnega dolga z negativnimi obrestnimi merami ter za financiranje demografske rasti, ki je povzročala povečevanje stopnje odvisnosti, in slabe institucionalne usposobljenosti sistemov. Pokojnine se ne smejo obravnavati kot učinkovit mehanizem za boj proti revščini, pa ne zaradi zneska pokojnine, za katerega trdijo, da je visok in radodaren, ampak zaradi tega, ker je kritje omejeno na formalne dele nacionalnih gospodarstev.
Zavarovanje za primer brezposelnosti. Ti programi so v regiji novejšega datuma. Svetovna banka navaja^³⁸, da negotovosti glede dinamike trga dela vplivajo na sporazume o financiranju sistema glede zneska prispevka, trajanja in ravni ugodnosti ter stopnje nadomestil. Poleg tega je sistem zavarovanja za primer brezposelnosti povezan tudi s formalnim delom trga dela in se zdi, da je zaradi tega manj učinkovit v boju proti revščini tistih, ki so zunaj formalnega gospodarstva.
Programi mikrofinanciranja, ki so jih izvajale predvsem nevladne organizacije, so se v zadnjem desetletju precej razširili. Ti programi, ki temeljijo na enostavnem načelu »izboljšati dostop revnih gospodinjstev do formalnih finančnih storitev«, spominjajo na participativni pristop k splošnemu razvoju, zlasti pa k boju proti revščini, saj dajejo priložnosti mladim ljudem, da postanejo dolgoročno samostojni. Širitev programov podpirajo mednarodne agencije, zlasti Program ZN za razvoj. Argument za podporo teh programov je, da zagotavljanje finančnih storitev za revne povečuje dohodek gospodinjstev in ekonomsko varnost, povečuje premoženje in zmanjšuje ranljivost, ustvarja povpraševanje za drugo blago in storitve (npr. prehrana, izobraževanje in zdravstvena oskrba) ter spodbuja lokalna gospodarstva^³⁹. Kot smo že omenili, je pri obravnavi JVMD očitna širitev programov mikrofinanciranja, ne samo v smislu znatnega povečevanja dosega, temveč tudi v smislu prevlade nevladnih organizacij, ki financiranje zagotavljajo predvsem iz donatorskih sredstev.
c) Ukrepi, ki jih obsegajo aktivni programi trga dela
Pomoč pri iskanju zaposlitve, ki obsega predvsem svetovalne storitve in posredovanje pri iskanju zaposlitve. Vendar pa je ta program dosegel le omejeno število delavcev, saj se izvaja samo za delavce, ki so prijavljeni na zavodih za zaposlovanje, manjkajo pa mu tudi ustrezni informacijski sistemi in tehnologije.
Poklicno usposabljanje je usposabljanje dolgoročno brezposelnih in prekvalifikacija delavcev, ki so bili odpuščeni kot presežni delavci. Kakor v primeru programov pomoči pri iskanju zaposlitve je glavna težava nezadostna pomoč pri iskanju zaposlitve po končanem usposabljanju. Mednarodni podatki dokazujejo, da imajo ti programi dobre rezultate med obdobjem gospodarske rasti ali kadar se izvajajo v manjšem obsegu in so predvsem ciljno naravnani^⁴⁰.
Subvencije za plače se uporabljajo predvsem za pomoč iskalcem prve zaposlitve z neposrednimi plačili delavcem in podjetjem. Dejanski učinek tega ukrepa je nejasen. Alžirska izkušnja, na primer, kaže, da so subvencije za nizkokvalificirane delavce nižje od minimalne plače in da podjetja dobivajo spodbude za zaposlitev brezposelnih. Po podatkih Svetovne banke podjetja izkoriščajo te programe za najemanje delavcev, ki bi jih tudi sicer raje najeli kakor brezposelne^⁴¹. Zato je vpliv teh programov v okviru boja proti revščini precej omejen.
7.1.2. Mehanizmi zunaj sistema socialnega varstva, ki so namenjeni zdravstvu in izobraževanju ter subvencioniranju in reguliranju cen.
a) Zdravstvo
Življenjski standard in zdravstveno stanje prebivalstva v regiji sta se znatno izboljšala, razlike med državami pa še vedno obstajajo. Precej pogosto se poudarja povezava med zdravstvenim stanjem in revščino, saj ta sama po sebi pomeni nizke dohodke, slabe sanitarne razmere, pomanjkanje varne pitne vode, slabo prehrano, nizko izobrazbeno raven in pomanjkanje dostopa do zdravstvenih storitev. Zdravstveno zavarovanje je razširjeno v vseh državah, čeprav v različni meri, saj je večinoma sestavni del sistema socialnega varstva. Javni sistemi krijejo stroške za zaposlene v javnem sektorju in formalno zaposlene delavce, vendar pa ima to kritje tudi vrzeli, ne samo v zvezi z delavci neformalnega sektorja, ki predstavljajo »zaposlene reveže« v teh družbah, ampak tudi v zvezi z nekaterimi podeželskimi območji v tej regiji. Kot smo videli v državah s srednjimi dohodki, visoki stroški za zdravje, ki jih ne krije zavarovalnica, ustvarjajo dodatno breme za revna gospodinjstva, ki zato za storitve zdravstvenega varstva dajejo večji delež svojega proračuna. Na primer: v Alžiriji so izdatki za zdravstvene storitve v gospodinjstvih 10 % najrevnejših mestnih prebivalcev trikrat večji od izdatkov 10 % najbolj bogatih, pri podeželskem prebivalstvu pa je ta delež še enkrat večji; v Tuniziji znašajo izdatki za zdravstvene storitve (kot delež skupnih izdatkov gospodinjstev) pri 5 % najrevnejšega mestnega prebivalstva približno 1,2 % skupnih izdatkov, pri 5 % najrevnejšega podeželskega prebivalstva pa znaša ta delež približno 2,1 %^⁴².
b) Izobraževanje
Države v regiji so uvedle splošno osnovno izobraževanje in znatno izboljšale vpis na srednje šole. Vendar sta, tako kot v primeru zdravstva, dostop do izobraževanja in njegova kakovost zelo vprašljiva, saj ni nobenih skladnih izobraževalnih politik. S tem je povezano povečanje osipa in ponavljanja v šolah, veliko osipnikov pa je iz revnih družin, ki bodo v času gospodarske stiske verjetno iskali delo na neformalnih trgih dela. Teh pomanjkljivosti se še niso lotili, saj ni nobenih institucionalnih politik, ki bi posebej obravnavale revne otroke. V Egiptu je stopnja vpisa otrok iz najbogatejše petine gospodinjstev še vedno več kot 80 %, vpis otrok iz najrevnejše petine gospodinjstev pa približno 50 %. V Maroku je neto stopnja vpisa v osnovno šolo na podeželskih območjih 58 %, na mestnih območjih pa 85 %^⁴³.
c) Subvencioniranje in reguliranje cen
Subvencije za vodo. Namen teh subvencij, ki so odziv na pomanjkanje naravne vode na podeželskih območjih, je predvsem reševanje težav v zvezi s proizvodi, namenjenimi za izvoz. Po oceni Svetovne banke so te subvencije neučinkovite za namakanje, če primerjamo stroške namakalne vode z dodano vrednostjo iz kmetijske proizvodnje^⁴⁴. Glede na posledice za revnejše dele družbe ta sistem pomeni višje stroške in pomanjkanje vode, če upoštevamo še pomanjkljivosti infrastrukture.
Subvencije za infrastrukturo in prevoz. Kljub raznolikosti sistemov zagotavljanja osnovne infrastrukture in prevoza za revne v JVMD, je splošna praksa ohranjanje nizkih cen, ki ljudem omogočajo dostop in cene, ki jih lahko plačajo. »Storitve za revne« postajajo »revne« zaradi poslabšanja infrastrukture in kakovosti storitev, saj prihodki ne zadostujejo za kritje vzdrževalnih stroškov, hkrati pa se povpraševanje povečuje. Upravičeno bi lahko trdili tudi to, da je pomanjkanje osnovnih storitev pogosto skoncentrirano na revnih podeželskih območjih, ne samo zaradi manjših zmožnosti revnih skupin prebivalcev za financiranje teh storitev, ampak tudi zato, ker imajo premalo političnega vpliva, da bi lobirali za subvencionirane naložbe.
Nadzorovanje cen kmetijskih proizvodov. Ker na kmetijsko proizvodnjo v regiji vplivajo vremenske spremembe in podnebne razmere, so kmetje zavarovani s proizvodnimi subvencijami (predvsem kot transferji) v obliki zajamčene najnižje cene, s cenami za obvezno oddajo in odkup, ki jih določijo državni monopoli, ali najnižjo ceno s premijo na referenčno ceno ter s subvencijami za gnojila ali kakovostno seme, katerih namen je širjenje novih tehnologij. Programi ne dajejo prednosti skupinam bolj prikrajšanih ali revnih podeželskih prebivalcev. Glede na to bi lahko trdili, da ti ukrepi običajno bolj koristijo velikim kmetijam, saj se manjše kmetije ukvarjajo s proizvodnjo za lastno porabo in jim ti programi pomoči ne koristijo, ker nimajo dostopa do »trgov«.
7.2. Neformalni mehanizmi
a) Upravljanje kmetijskega portfelja
Velik del revnih v regiji živi na podeželskih območjih, formalni mehanizmi socialne pomoči pa pravzaprav redko zajemajo tudi te skupine. Poleg tega so osnovne storitve, kot so sanitarije in voda, ter javne zdravstvene in izobraževalne storitve manj dostopne podeželskemu prebivalstvu. V takih okoliščinah kot strategijo preživetja družinske kmetije oblikujejo mehanizme za upravljanje portfelja v obliki poljedelske in živinorejske proizvodnje ter uporabe družinske delovne sile. Uporaba te delovne sile šteje za najpomembnejši element, ker se ta zaposluje na začasnih ali sezonskih delovnih mestih zunaj kmetije, na kmetijskih ali mestnih območjih, saj to običajno predstavlja pomemben vir dohodka gospodinjstva, čeprav je začasen in nereden. Lahko bi tudi upravičeno trdili – če se struktura kmetijske proizvodnje obravnava v smislu velikosti kmetij – da je pri malih kmetih (tj. v primeru manjših kmetijskih enot kot na primer v Tuniziji ali Turčiji) ta zaslužek zunaj kmetije ponavadi večji kakor tisti na kmetiji.
b) Podpora družine in sorodstva
Gospodinjstva se pri iskanju poti iz krize in za potrebno pomoč zanašajo na družinske in sorodstvene mreže. Svetovna banka meni^⁴⁵, da so take mreže »vitalne«, ker se z vsemi tveganji soočajo posamezniki ali pa se tveganje porazdeli prek socialnega kapitala revnih posameznikov^⁴⁶, če pri obvladovanju tveganj sami niso uspešni. Ta pristop torej poudarja predvsem posameznikovo obvladovanje tveganja v okviru socialnih mrež, ne pa s pomočjo državnih intervencij, katerih pomoč je v primeru revnih skupnosti zelo vprašljiva. S tem se ne zanika pomembnost teh podpornih mehanizmov, ampak poudarja, da lahko sedanji trend revščine in neenakosti v regiji oslabi to družinsko podporo (običajno v obliki hrane, živine ali druge pomoči v naravi), ko sorodniki, ki so do zdaj pomagali posameznikom v stiski, tega ne bodo več zmogli, ker so tudi sami v stiski^⁴⁷.
c) Dobrodelna pomoč
V državah Bližnjega vzhoda in Severne Afrike predstavljajo prispevki verskih dobrodelnih organizacij pomemben del varstvene mreže. Ta vrsta pomoči – bodisi plačevanje »zekata« in institucionalizacija fondacij tipa »waqf«^⁴⁸ ali pomoč lokalnih cerkvenih dobrodelnih organizacij – je zelo razširjena v regiji, delno zaradi pomanjkanja in neprimernosti uveljavljenih in institucionaliziranih varstvenih mrež za revne. Glede na to, da je pomoč neredna in občasna, se revni ljudje ne morejo zanašati na to nesistematično pomoč, ki je odvisna od volje posameznikov. Podatki kažejo, da se v primeru Palestine – kjer so prej nevladne in dobrodelne organizacije zagotavljale različne oblike socialne pomoči in socialnih storitev s sredstvi, zbranimi od zekata in v waqf-ih –, izboljšuje socialno varstvo, ki ga financira država, ker so palestinske oblasti prevzele večjo odgovornost^⁴⁹.
Na začetku poglavja 6 (Vzroki revščine) smo poudarili nekaj pomembnih posledic in izzivov, s katerimi se mora razviti svet soočiti v razmerah globaliziranega gospodarstva. S temi velikimi izzivi se mora soočiti vse človeštvo, saj jih nacionalne politike same ne morejo ustrezno obravnavati. Ukrepe je treba sprejeti na svetovni ravni, nujno pa morajo vključevati tudi prevetritev mednarodnih organizacij, za katere se zdi, da (takšne kakršne so zdaj) ne morejo učinkovito obravnavati teh problemov. V naslednjem poglavju bomo predstavili nekaj priporočil s tem v zvezi.
8. K oblikovanju prihodnosti
8.1. Revščina in razvoj
Gospodarski, socialni in človekov razvoj so glavna sredstva za boj proti revščini. Trajnostna rast je nujni pogoj za postopno premagovanje težav, ki jih povzroča revščina.

Kot je bilo že poudarjeno, se je na svetu število oseb, ki živijo v absolutni revščini, zmanjšalo za 137 milijonov od leta 1999 do 2000, predvsem zaradi napredka na Kitajskem in v Indiji. V istem obdobju se je absolutna revščina povečala na veliko drugih območjih, zlasti v podsaharski Afriki (za 82 milijonov v 10 letih)^⁵⁰. Med državami in znotraj posameznih držav so velike razlike v razvoju. Torej ne gre le za sam razvoj, temveč tudi za pravičen in usklajen razvoj.

Izziv solidarnosti se je v zadnjih desetletjih spremenil. Razen hvalevrednega delovanja velikega števila nevladnih organizacij, morajo celovite politike obravnavati ne samo mikroekonomska vprašanja – kar je sicer seveda potrebno –, ampak tudi resnične in spreminjajoče se potrebe in težave ljudi.
EU je že poskušala odgovoriti na ta izziv, s katerim se tudi sama sooča, s sprejetjem lizbonske strategije, ki temelji na gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljih. Strategija je osredotočena na znanje kot najpomembnejše gibalo napredka. Za človekov razvoj bi lahko trdili, da ni breme, ampak ključ do razvoja, dostopnega vsem. Tak pristop pa ni rezerviran samo za razvite države. Priporočljivo je, da ga z morebitnimi potrebnimi spremembami sprejmejo tudi revnejše države.
Krepitev osebne neodvisnosti je bistvena, vendar ne bi smela biti ovira za medsebojno odvisnost in solidarnost med ljudmi. Novi pristop k razvoju zahteva razumevanje posledic osebnih izbir, začeti pa je treba z učinki potrošniških izbir bogatejših na življenje revnih. Etični izziv, s katerim se svet sooča, vključuje posameznike, skupine in vlade ter postavlja vprašanja vsem ravnem odločanja: lokalnim, nacionalnim in svetovnim.
8.2. Boj proti revščini ter socialno-ekonomska strategija
Pomembna je ugotovitev, da barcelonski proces kljub bogati vsebini in uporabnosti ne poudarja posebej boja proti revščini. Res je, da imajo nekateri njegovi cilji neposreden pozitiven vpliv na revščino, vendar tega cilja ne obravnava kot prednostno nalogo. Zdi se tudi, da se revščina ne obravnava kot ena od glavnih skrbi splošne gospodarske in socialne strategije.
Čeprav vsaka država oblikuje svoje lastne politike, bi morala obstajati tudi skupna evro-mediteranska strategija. Horizontalna naloga spremljanja boja proti revščini bi morala imeti status, ki je potreben za to, da o njej slišijo nosilci odločanja na vladni ravni.
ZN so v okviru Deklaracije tisočletja že opredelili jasne cilje za zmanjšanje revščine. Težko bi bilo razumeti, če države sredozemskega območja ne bi sodelovale pri svetovni pobudi v okviru temeljnega prizadevanja za pravičnost in mir v svetu. Za to je potrebna predvsem politična volja.
Ob ohranjanju neodvisnosti vsake države pri izbiri sredstev za doseganje tega cilja se zdijo splošno sprejemljivi naslednji cilji:

zadovoljevanje osnovnih potreb celotnega prebivalstva (med drugim: po hrani, vodi, zdravstvenemu varstvu, izobraževanju, stanovanju, čistemu okolju);
prilagoditev izobraževalnih programov otrokom iz revnih družin (enake možnosti za dostop in uspešnost);
spodobno delo za vsakogar;
socialno varstvo in usmerjanje iskalcev zaposlitve;
krepitev sistemov socialnega varstva, da bi zagotovili osnovne socialne prejemke in zajamčeni najnižji dohodek vsem najbolj prikrajšanim;
družinska politika (njena povezanost z delom, izobraževalna vloga družine, šola za starše, stanovanjska politika);
politika za invalidne osebe in starejše, ki bi spodbujala njihovo neodvisnost;
boj proti sodobnim oblikam izkoriščanja in trgovini z ljudmi.

Pri poudarjanju teh ciljev je treba poskrbeti za spodbujanje državljanstva revnih.

Ena od značilnosti revščine je to, da zaradi nje revni izgubijo vse oblike političnih, ekonomskih in socialnih zmožnosti. Zato mora program boja proti revščini zagotoviti revnim možnosti, da postanejo »normalni« državljani in da vzamejo svoje življenje in prihodnost v svoje lastne roke. To pomeni, da bi morali biti revni najpomembnejši akterji svojega lastnega razvoja in sodelovati pri odločitvah, ki se jih tičejo.
Običajni pojem državljanstva ponavadi zajema le civilne in politične pravice. Te pravice pa so neločljive od tako imenovanega »socialnega državljanstva«, ki se nanaša predvsem na ekonomske in socialne pravice. Po drugi strani je vedno bolj jasno, da morajo predstavniško demokracijo dopolnjevati nekatere razsežnosti participativne demokracije, da bi se okrepilo sodelovanje vseh družbenih skupin v razvojnem procesu.
8.3. Usmerjanje boja proti revščini
Razvoj svetovnega gospodarstva je prinesel ekonomske in kulturne spremembe, ki močno vplivajo na družbe na območju Sredozemlja. V pristojnosti vsake države je, da pripravi svoje ukrepe. Mednarodni ukrepi ne morejo biti vnaprej pripravljen model, ki bi se uporabljal v različnih razmerah in situacijah. Raznolikost okoliščin in izkušenj zahteva nacionalne ekonomske in socialne politike. Kot smo prej poudarili, je vsaka država pristojna za pripravo svojih lastnih ukrepov. Vendar bi lahko usklajena strategija držav sredozemskega bazena zagotovila precejšnjo podporo in celovit okvir za nacionalne pobude.
Ena od posebnosti sedanjih sprememb je svobodno tržno gospodarstvo, ki v času hitre globalizacije postopoma prinaša novo kulturo gospodarskih dejavnosti in celo medčloveških odnosov. Zaradi prevlade finančne logike nastaja proces marginalizacije in izključevanja najšibkejših delov prebivalstva, pri tem pa se krhajo tradicionalne oblike solidarnosti, kar zelo močno prizadeva tiste, ki se ne morejo sami preživljati. To velja zlasti za mlade brez možnosti za zaposlitev in za osebe, ki so odvisne od drugih zaradi invalidnosti ali starosti. Razumeti je treba in odpraviti mehanizme, ki delu prebivalstva ne dopuščajo, da bi sledil razvoju.
EU se ne skuša izogniti temu vprašanju in se v okviru svojih globalnih strategij sooča z izbiro med potrebo po konkurenčnosti in zahtevami politike vključevanja. Južne in vzhodne mediteranske države so neposredno izpostavljene konkurenci, zato še veliko težje opredelijo socialne prednostne naloge, ki bi lahko zagotovile prihodnost in kohezijo za njihove družbe. Čeprav absolutna revščina v teh državah ni tako pereča kot v nekaterih drugih regijah sveta, je rast BNP na prebivalca prepočasna in stopnja brezposelnosti previsoka, zlasti med mladimi^⁵¹.
Vprašanje revščine postavlja pod vprašaj družbo kot celoto. Način, kako neka družba obravnava revščino, je v vsakem primeru pokazatelj pravičnosti v tej družbi; je kulturna in etična strukturna značilnost identitete te družbe.
Boj proti revščini je treba obravnavati kot skupno prizadevanje narodov sredozemskega bazena in to jasno določiti v okviru barcelonskega procesa.
8.4. Vključevanje skrajno revnih
Revščina ni homogen pojav. Obstajajo različne vrste revščine, skrajna in dolgoročna pa sta med njimi najbolj zaskrbljujoči. Revščina ni le materialno prikrajšanje, saj vpliva na vse ravni osebnosti: fizično, psihično, kulturno in vedenjsko. Prizadeva samozavest in samospoštovanje. Večja ko je in dlje ko traja, bolj je oseba prizadeta zaradi takega stanja.
Svetovni vrh o družbenem razvoju (Köbenhavn, marec 1995) je jasno poudaril, da je »skrajna revščina žalitev za človekovo dostojanstvo«^⁵².
Ugotavljanje, kdo je ranljiv in kdo strada, zaradi njihovega vključevanja v projekte zagotavlja, da ti projekti obravnavajo izključevanje tako, da so zajeti vsi. Na splošno je s programi za boj proti revščini skrajno težko zagotoviti dostop do tistih, ki so najbolj prikrajšani. Zato je potrebnih več in boljših informacij o najrevnejših skupinah v družbi; potrebne so kakovostne ocene trajne revščine ter učinkovitosti in neuspehov strategij pri njenem odpravljanju; zagotoviti je tudi treba, da se ukrepi sprejemajo v partnerstvu z najbolj ranljivimi in da se ne osredotočajo na povprečno revne. Če naj ustvarimo socialno varstveno mrežo za vse, moramo začeti delati s tistimi, ki niso priznani, slišani in videni.
Najbolj prikrajšane skupine so deloma porazgubljene v statističnih podatkih. So nevidne za tiste, ki usmerjajo razvojno politiko, in so v stalni nevarnosti, da jih bo razvojni proces zaobšel ali celo poteptal. Vedno večje razlike znotraj prikrajšanih skupin iz sedanjih ocen večinoma niso razvidne. Revni na splošno, zlasti pa skrajno revni, so prikrajšani pri temeljni pravici do svobode. Pravice do svobode pa ni mogoče razumeti, če niso izpolnjeni pogoji za njeno uresničevanje, od katerih je prvi možnost zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb.
Ena od možnih težav pri premagovanju revščine, poleg neugodnih gospodarskih razmer, je inercija ustreznih akterjev. Nizka raven nacionalnega in evropskega ukrepanja proti revščini je vzrok te inercije in njen pokazatelj.

Boj proti revščini ni samo vprašanje socialne varnosti in blaginje, ampak je povezan tudi s splošno politiko in posebnimi politikami na nacionalni ravni ter s potrebo po globalnem pristopu do problema revščine na svetovni ravni.

Skrajna revščina ne bo izginila, če se vsi državljani v vsem sredozemskem bazenu ne bodo počutili vključene. Kljub vsem prizadevanjem so neposredno prizadete skupine v vseh državah, tj. žrtve revščine in izključevanja, premalo vključene pri opredeljevanju, izvajanju ter ocenjevanju sprejetih ciljev in ukrepov. Njihov prispevek v smislu osebnega izkustva se ne upošteva dovolj.
8.5. Upravljanje
Uspešnost prizadevanj za boj proti revščini na evro-sredozemskem območju je v veliki meri odvisna od dobrega upravljanja, tj. od učinkovite organizacije javne uprave ter njenega skladnega sodelovanja s socialnimi partnerji, civilno družbo in mednarodnimi institucijami.
Pojav pretirane centralizacije, ki ga spremljata neformalno gospodarstvo in pomanjkljiva preglednost razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, je treba obravnavati na način, da bi bile politike proti revščini cenejše in da bi se izboljšala njihova učinkovitost.
Aktivno sodelovanje socialnih partnerjev in nevladnih organizacij bo pomagalo pri ustvarjanju sistema pogodbenih odnosov med vlado in družbo ter omogočilo mednarodnim organizacijam, da vzpostavijo bolj neposreden stik z revnimi območji (geografskimi ali sektorskimi).
Dobro upravljanje bi bilo mogoče lažje razumljivo, če bi razlikovali substancialni od funkcionalnega pristopa. Po substancialnem pristopu sta spoštovanje ter širitev pravic in svoboščin lastni razvojnemu procesu, revščina pa pomeni zanikanje temeljnih pravic in svoboščin. Pri funkcionalnem pristopu je pomembna učinkovitost pravic in svoboščin, ki se obravnavajo le kot sredstva. Program ZN za razvoj je v skladu s prvim pristopom človekove pravice vključil v ožji pojem trajnostnega razvoja.
Zlasti si je treba prizadevati za spodbujanje vključevanja neformalnega sektorja v formalno gospodarstvo. Poenostavljanje sistemov in pravil v vseh državah EU in JVMD, vključenih v barcelonski proces, bi lahko spodbudilo vključevanje neformalnih dejavnosti v strukturirano formalno gospodarstvo.
Po drugi strani pa se zaradi prevelikega števila zakonov in predpisov ali njihovega pomanjkanja povečuje zapletenost upravljanja in spodbuja korupcija. V večini JVMD je zakonov preveč in jih je težko razlagati. Glavna posledica teh razmer je nastajanje vzdušja nezaupanja v sistem in verodostojnost državnih struktur.
Zaradi tega so poenostavljanje zakonov in predpisov, dodatno usposabljanje državnih uradnikov in visoki standardi pri njihovi izbiri, ustanavljanje neodvisnih agencij s primernim osebjem, ki naj zagotovijo, da se programi proti revščini izvajajo pregledno, glavne značilnosti, ki bi jih moralo imeti prizadevanje za krepitev dobrega upravljanja.
Dobro upravljanje je ravno tako pomembno na svetovni ravni. Eden od največjih problemov svetovnega upravljanja je neenakost držav glede na gospodarsko moč. Ta neenakost se prenaša na pogajalsko moč, ki se zelo razlikuje pri bogatih in revnih državah.
Nekaj priporočil v zvezi s to problematiko navajamo spodaj.
8.6. Vloga organizirane civilne družbe
Vlogi vlade in zasebnega sektorja v boju proti revščini sta dobro znani. Zato bo zadostovalo, če tukaj poudarimo vlogo organizirane civilne družbe.
Ne glede na obravnavano raven (lokalno, nacionalno ali nadnacionalno) lahko družbo v osnovi razumemo kot skupek posameznikov, ki so v stalni interakciji drug z drugim zaradi socialnih, političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih odnosov in ustanov, ki pa v nekaterih primerih spodbujajo združevanje posameznikov v posebne skupine. Civilna družba je ena najbolj pomembnih pojavnih oblik združevanja teh skupin.
Eden od treh glavnih ciljev Barcelonske izjave je »približevanje ljudi v okviru socialnega, kulturnega in človeškega partnerstva, katerega cilj je razumevanje med kulturami in izmenjava med civilnimi družbami^⁵³. Zato je bila ob visokih pričakovanjih predvidena aktivna vloga civilne družbe, in zlasti organizirane civilne družbe, kot spodbujevalca urejanja odnosov in sodelovanja v okviru evro-mediteranskega partnerstva, ki ga večinoma predstavljajo ekonomsko-socialni sveti ter podobne institucije. Te institucije bi lahko imele odločilno vlogo tudi v okviru evro-mediteranskega partnerstva v zvezi s spremembami, ki jih prinaša globalizacija, namreč pri prenosu številnih vprašanj z nacionalne na svetovno raven.
Oblikovanje dinamične organizirane civilne družbe je treba močno spodbujati. Zagotovljena mora biti z zakonodajo, kar omogoča državljanom, da svobodno prevzamejo odgovornost za zadeve javnega pomena. To je odločilni dejavnik v boju proti revščini, ker omogoča zainteresiranim skupinam in osebam dobre volje, da ukrepajo neposredno v praksi.
Gospodarske in družbene razmere so odločilne in vplivajo na možnost vsake osebe za uresničevanje njenega državljanstva. Čeprav se politična demokracija pojmuje kot ključni vidik demokracije, ne bi smeli zanemarjati vitalne moči civilne družbe. Slabotna civilna družba je ovira za politično demokracijo.
Priznati je treba, da je v današnjih družbah poleg »tradicionalnih« socialnih partnerjev (združenj delodajalcev in delojemalcev) veliko interesnih skupin, ki spadajo v civilno družbo. Ne glede na to imajo socialni partnerji še vedno najpomembnejšo vlogo v socialnem dialogu, ki je tudi glavni mehanizem participativne demokracije. Svoboda združevanja je zaradi tega nujna in zahteva konkretna pravna jamstva; pluralizem je znak te svobode.

8.7. Mednarodni denarni sklad
V novih državah lahko valutna kriza povzroči prekinitev finančnih tokov, kar vpliva na temeljne možnosti razvoja in povzroča zelo veliko zmanjšanje prihodka. Ti izpadi prihodka se lahko še dodatno povečajo zaradi operativnih predlogov MDS, ki se ga pozove za pomoč tej državi. Med rešitvami, ki jih MDS običajno predlaga, sta ponavadi povečanje domačih obrestnih mer in zmanjšanje uvoza. Že dolgo se poudarja neprimernost teh postopkov.
Zadeve, ki jih v nadaljevanju navajamo, so le majhen del dolgega seznama. V zadnjem času so ponovno pritegnile pozornost.
Prva zadeva je povezana z vprašanjem: Ali so sredstva, ki jih zagotavlja MDS, zadostna za soočanje z likvidnostno krizo in ali je to prepričljiv postopek za obvladovanje krize?
Druga zadeva je povezana s sposobnostjo preprečiti ali odpraviti pojav izkrivljanja spodbud gospodarskim agentom (»moralno tveganje«), ki ga običajno ustvarja vloga kriznega upravitelja in posojilojemalca, ki je zadnji izhod v sili. Do tega prihaja zaradi dejstva, ker, čeprav MDS dodeli finančna sredstva v obliki posojil in ne pomoči, države dolžnice obenem pridobijo implicitno subvencijo, saj je obrestna mera za ta posojila manjša od tiste na trgu.
Po drugi strani pa postopek zagotavljanja finančnih sredstev ni primeren za takega posojilodajalca, ki potrebuje omejen čas in sredstva, ki presegajo najvišje zahteve, ki jih prejema. Ne glede na to je v zadnjih letih MDS pridobil nova orodja, kot je pomoč za povečanje rezerv, ki predstavlja resnično kratkoročni intervencijski ukrep, ki omogoča odobritev (v zelo kratkem času) posojila nad kvoto posamezne države.
Bistvo predloga, ki ga je decembra 2003 predstavil finančni minister Gordon Brown v okviru iskanja sredstev, potrebnih za odpis dolgov revnih držav, je ponovno ovrednotenje rezerv zlata MDS (približno 103,4 milijard unč) in uporaba teh za financiranje odpisa dolgov držav v razvoju pod določenimi pogoji.
8.8. Zagotavljanje novih sredstev
Predlog za mednarodno finančno pomoč je januarja 2003 prvič predstavila vlada ZK zaradi pridobivanja virov, potrebnih za reševanje težav revnih držav. Povezana je predvsem z razvojnimi cilji novega tisočletja ZN, ki so bili ponovno opredeljeni leta 2002 v Monterreyu.
Predlog za mednarodno finančno pomoč izhaja iz potrebe, da se zagotovijo potrebna sredstva in da se ta sredstva povečajo za najrevnejše države. Hipoteza Deklaracije iz Monterreya je, da bodo do leta 2005 finančne obveznosti držav donatork dosegle 0,7 % njihovega BNP^⁵⁴. Vendar se zaradi obveznosti večine teh držav, da vzdržujejo uravnotežen javni proračun, poraja upravičen dvom glede možnosti doseganja tega cilja.
Z mehanizmom mednarodne finančne pomoči bi mogoče lahko pridobili dodatni denar (po ocenah približno 50 milijard ameriških dolarjev) iz mednarodnega finančnega trga. Pomenil bi izdajo delnic na podlagi obvezne dolgoročne zavezanosti držav donatork in zagotovitev povračila imetnikom kreditnih vrednostnih papirjev, za kar bi se uporabljali prihodnji tokovi plačil teh držav. Pridobivanje finančnih sredstev bi se izvajalo z dvo- in večstranskimi mehanizmi, ki se že uporabljajo, tako v obliki sredstev kakor tudi v obliki zmanjšanja dolga. Gospodarsko področje, ki ga je treba zavarovati, so dolgoročne naložbe. Izdani bi bili torej vrednostni papirji v skladu z dolgoročnimi zavezami iz Monterreya, odkup pa bi se izvedel po letu 2015. Inovativnost predloga bi bila v tem, da bi omogočila državam v razvoju čim bolj izrabiti ugodnosti dolgoročnih naložb.
Mednarodna finančna pomoč bi torej lahko predstavljala dodatek dolgoročni zavezanosti držav donatork, pri čemer bi konvergirala nujna potreba po virih in proces, ki ga te države morajo izvesti, da bi dosegle cilj 0,7 % BND.
V zvezi s predlogom bi bilo treba opraviti dodatno tehnično študijo. Po začetni oceni njegove izvedljivosti potekajo priprave v prek odbora Mednarodnega denarnega sklada in Razvojnega odbora Svetovne banke. Doslej je pridobil relativno splošno podporo držav v razvoju, mednarodnih organizacij, nekaterih nevladnih organizacij itd. Vendar je še vedno zelo težavna opredelitev vrste in velikosti težav ter njihova ocena.
8.9. Mednarodna trgovina
Globalizacija zahteva učinkovito globalno upravljanje, tesnejše trgovinske vezi med narodi ter neposredne tuje naložbe in kapitalske tokove. Zato pravila na svetovni ravni močno vplivajo na nacionalne gospodarske in socialne politike.
Kot pravi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz: »globalizacija danes ni dobra za veliko število revnih na svetu. Ni dobra za večji del okolja. Ni dobra za stabilnost svetovnega gospodarstva. (…). Nekateri imajo pripravljen odgovor: Opustiti je treba globalizacijo. To ni niti izvedljivo niti zaželeno (…). Problem ni v globalizaciji, ampak v tem, kako smo jo upravljali«^⁵⁵.

Da bi bila lahko globalizacija koristna vsem državam in narodom, se morajo vladne in parlamentarne institucije, skupaj s Svetovno trgovinsko organizacijo ter drugimi finančnimi in gospodarskimi institucijami, organizirati s ciljem krepiti blaginjo človeštva in braniti njegove kulturne razlike.

Načela globalizacije trga pod skupnim imenom »Washingtonski konsenz« se osredotočajo na trgovino, investiranje in dezinvestiranje, privatizacijo in javni primanjkljaj, ki je povezan z nekaterimi institucionalnimi okviri. Po drugi strani pa je koncept »trajnostnega razvoja« povzročil dodatne skrbi tradicionalnemu oblikovanju politik v gospodarstvu, to je na področju okolja, revščine in zmanjšanja dohodkovnih neenakosti. V zvezi z najrevnejšimi državami bi lahko omenili odpust dolgov ali uvedbo globalnih davčnih mehanizmov.
V tem okviru je bistveno, da se izvedejo pobude, ki bi imele naslednje cilje:

uveljavljanje novega modela mednarodnega sodelovanja, ki ne bi bilo več omejeno izključno na vlade, ampak bi omogočalo tudi pomembno in neposredno udeležbo zasebnikov, bank in prostovoljnih organizacij;
zmanjšanje protikonkurenčnih postopkov znotraj globalnega proizvodnega sistema;
odpiranje trgov za države v razvoju;
odločnejša in večja podpora razvoju;
širši dostop do tehnologije, kar pomeni uporabo politike izboljšanja tehnoloških znanj v državah v razvoju;
iskanje novih virov v bogatih državah zaradi oblikovanja politike pomoči, ki bi povečala zaposlovanje in kakovost dela, ter zaradi ukrepov za zmanjšanje in konverzijo javnega dolga;
odpraviti sedanja izkrivljanja na mednarodnem finančnem trgu, začenši s pravično razdelitvijo tuje pomoči;
spodbujanje univerzalnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic ter podpiranje demokratičnih struktur;
oblikovanje natančnega večstranskega okvira pravil za mobilnost ljudi.

Še vedno ni rešitve za premajhno preglednost in odgovornost pri delovanju mednarodnih organizacij; stališča vlad niso pod stalnim nadzorom nacionalnih parlamentov, javno mnenje pa jih niti ne pozna. Po drugi strani je tudi premalo ocen neodvisnih organov o vplivu teh političnih odločitev na posamezne države.

Svetovna trgovinska organizacija mora postati gonilna sila rasti za vse, torej mora podpirati pobude, katerih cilj je zmanjševanje odvisnosti držav v razvoju, in upoštevati argumente drugih držav. V bližnji preteklosti so tako imenovani »seattlski ljudje« postavili vrsto vprašanj, ki jih je treba obravnavati, nanašajo pa se na potrebo po uskladitvi načel demokracije s prosto trgovino, pri čemer pa bi se soočili z negativnimi učinki globalizacije ter zavarovali okolje in kulturno raznolikost sveta.
Pridružitveni sporazumi določajo progresivno in recipročno liberalizacijo trgovine s kmetijskimi proizvodi, vse strani pa morajo spoštovati pravila Svetovne trgovinske organizacije. Vendar še vedno obstajajo ovire za prosto trgovino. Doseči je treba dogovor o tej problematiki, ki bi zajemal vse sektorje, vključno s kmetijstvom, in ki bil v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije.
Povečevati bo treba vključevanje držav v razvoju v mehanizem postavljanja standardov za mednarodno trgovino, pri čemer bi dosegli potrebne sporazume o najnižjih socialnih pogojih, ki jih je treba izpolniti, za proizvodnjo ter distribucijo proizvodov in storitev, to je na tako imenovano »socialno klavzulo«, ki ni povezana z enakostjo plač na svetovni ravni ali z delovnimi pogoji (kar je očitno neskladje), ampak s pravicami združevanja za vse socialne partnerje, ki mora biti zajamčena v vseh državah, in z načelom kolektivnega pogajanja, poleg prepovedi prisilnega in/ali obveznega dela, dela otrok in vseh oblik diskriminacije.
Tak sporazum, ki priznava kot skupno podlago univerzalnost človekovih pravic, mora tudi upoštevati različne ravni razvoja, ki so ga dosegle različne države, in dejstvo, da so vedno večje razlike med njihovimi interesi in pristopi (med novimi državami, državami v razvoju, manj razvitimi državami in nerazvitimi državami). V teh okoliščinah bi pri iskanju ravnotežja med različnimi interesi lahko postala zelo pomembna vloga mednarodnih organizacij.
Med drugim se npr. odprava tarifnih in netarifnih ovir ne more izvajati ločeno od politik, ki so sposobne ublažiti sicer neizbežni in prepogosto škodljivi, če ne protinaravni, vpliv na življenje posameznikov – pogosto gre za velikanske množice ljudi –, na okolje in na kulturno raznolikost. Kot so pokazala nedavna neuspela srečanja v okviru konference Svetovne trgovinske organizacije, ni več mogoče doseči sporazuma med EU, Združenimi državami, skupino CAIRNS in Japonsko. Sprejeti je treba določbe, ki bodo vključevale v pogajanja države kot sta Kitajska in Indija ter države v razvoju.
Po drugi strani se zdi, da ni niti pravično niti etično sprejemljivo v tem trenutku od revnejšega dela sveta zahtevati, da odpravi vse trgovinske ovire v zvezi z blagom in storitvami, medtem ko bi ohranili svetovno zaščito patentov in tako imenovanih pravic intelektualne lastnine, ne samo v zvezi z glasbeno in književno produkcijo, ampak tudi v zvezi z osnovnimi in za življenje potrebnimi zdravili, do katerih nimajo dostopa celotna prebivalstva in celine.
Poudariti je treba tudi, da povečevanje tržnega deleža držav v razvoju ne bi samo po sebi avtomatično pomenilo, da gre za trajni razvoj. Potrebnih je nekaj predhodnih ukrepov, ki jih morajo nujno sprejeti države, katerih cilj bi bil predvsem zajamčiti politično in gospodarsko stabilnost ter skladnost nacionalnih politik s ciljem spodbujanja naložb in varčevanja. Poleg tega ni dvoma, da je treba vzpostaviti nov sistem usposabljanja, ki bi ustrezal novim zahtevam trga dela.
Mednarodna skupnost bi morala prispevati k oblikovanju bolj ugodnega scenarija za rast držav v razvoju. Tudi tam, kjer prevladuje sebičnost, ne bi smeli pozabiti, da je bilo vedno v interesu držav v razvoju in gospodarskih sistemov, da povečajo svoje trge in potrošnjo blaga.
8.10. Zunanji dolg
Problematika zunanjega dolga se ne sme več obravnavati samo v tehničnem in finančnem smislu. Za njo je potreben politični pristop, ki se lahko uspešno izvaja prek usklajevanja finančnih in trgovinskih politik ter politik sodelovanja, da bi se ustvarile potrebne razmere za pravilen pogled na gospodarstvo v revnih državah.
Stanje zunanjega dolga revnejših držav je povzročilo začarani krog, v katerem države dolžnice porabijo večino svojega BNP za vračilo dolga, ki se nikoli ne poplača. Zaradi suverenosti države dolžnice ne morejo zagotoviti temeljnih socialnih storitev za svoje ljudi, s tem pa so ogrožene temeljne človekove pravice do življenja, ekonomske, socialne in kulturne pravice ter človeška solidarnost. Mednarodno pravo, kakor se trenutno uporablja in razlaga, ne more rešiti problema, saj ne ureja odnosov med upniki in državami dolžnicami.

Zaradi tega se zdi, da je treba opredeliti pravna sredstva za zagotovitev enakosti in pravičnosti v odnosih med dolžniki in upniki, predvsem zato, da se prepreči nedopustno trpljenje ljudi. Ukrepi za najbolj nujne primere pa so potrebni takoj. To zadeva države upnice ter tudi evropske in mednarodne institucije, kot so MDS, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, G-8 in ne nazadnje Pariški klub.

Delovanje je treba usmeriti predvsem na Meddržavno sodišče v Haagu, kakor je navedeno v deklaraciji iz Annabà leta 1999 ter v z njo povezanem sporočilu z evro-mediteranskega vrha ekonomsko-socialnih svetov v Neaplju (novembra 2000). Problem je treba obravnavati glede na gospodarske razmere zadolženih držav, lahko pa pomeni izbris, prestrukturiranje oziroma konverzijo ali poplačilo v obliki lokalnih razvojnih ukrepov, če je to primerno.

Seznam literature
Adaman, F. in Bulut, T. (2005): “Evaluation of Microfinance Programs in Turkey in terms of Success in Combating Poverty” (Ocena programov mikrofinanciranja v Turčiji glede na uspešnost boja proti revščini) (v turškem jeziku), šapirografija.

Brandsma, J. in Burjorjee, D. (2004): “Microfinance in Arab States: Building Inclusive Financial Sectors”, New York: United Nations Capital Development Fund.

Bugra, A. in Keyder, C. (2003): “New Poverty and Changing Welfare Regime in Turkey”, Ankara: UNDP.

Mednarodni urad za delo: poročilo "L’action de l’IPEC contre les travail des enfants 2004-2005".

Mednarodni urad za delo: poročilo "L’action de l’IPEC contre le travail des enfants: faits marquants 2004", Mednarodni program za odpravo dela otrok (IPEC), Ženeva, februar 2005.

Commission du Plan (Michel Gevrey): poročilo "Les défis de l’immigration future", Ekonomsko-socialni svet Francije, Pariz, oktober 2003.

Evropska komisija: "Facing the challenge": Kokovo poročilo o vmesnem pregledu Lizbonske strategije, Wim Kok, Bruselj, november 2004.

Evropska komisija: Poročilo o socialni zaščiti in socialnem vključevanju, 2005.

Evropska komisija: "Programme d’action communautaire de lutte contre l’exclusion sociale 2002- 2006".

Ekonomsko-socialni svet Francije (2005): "Droits des Femmes dans le Partenariat Euro-Méditerranéen", Izdaje Uradnega lista.

Deacon, B. (2000): “Globalization and Social Policy: the Threat to Equitable Welfare”, UNRISD Occasional Papers on Globalization št. 5, Ženeva: UNRISD.

"Délégation aux droits des femmes et à l’égalité des chances entre hommes et femmes" (Claude Azema), poročilo "Droit des femmes dans le partenariat euro- méditerranéen", Ekonomsko-socialni svet Francije, Pariz, december 2005.

Izdaje urada za državno statistiko Združenega kraljestva: “Focus on social inequalities”, 2004.

FEMISE: letna poročila.

INSEE France: "La pauvreté une et multiple": Daniel Verger, Economie et statistiques, št. 308, 309, 310; 1997.

Iqbal, F. (2006): “Sustaining Gains in Poverty Reduction and Human Development in the Middle East and North Africa”, Washington, World Bank Publications.

Institut Montaigne, Francija: "Pauvretés, exclusion: ce que peut faire l’entreprise", Pariz, februar 2006.

J. Wahba: "Child labor and poverty transmission: No room for dreams", ERF Working št. 0108, Economic Reseach Forum, Kairo, 2001.

Združeni narodi : poročilo "Vieillissement de population mondiale: 1950-2050", Enota za prebivalstvo na Oddelku za ekonomske in socialne zadeve, 2002.

Združeni narodi, poročilo druge svetovne skupščine OZN o staranju: "Déclaration politique et Plan d’action international de Madrid sur le vieillissement", Madrid, 8–12 april 2002.

OIT, Svetovna komisija o socialni razsežnosti globalizacije: "Une mondialisation juste: créer des opportunités pour tous", Ženeva, februar 2004.

Pieper, U. in Taylor, L. (1998): "The Revival of the Liberal Creed: the IMF, the World Bank, and Inequality in A Globalized Economy", v Baker, Epstein in Pollin (ur.): “Globalization and Progressive Economic Policy”, str. 37–64.

Putnam, R. (2000): “Bowling Alone: The Collapse and the Revival of American Community”, New York: Simon and Schuster.

Mednarodni program za odpravo dela otrok (IPEC): "Progrès réalisés et priorités futures", Ženeva, februar 2006.

Robert, Didier: "L’accès de tous aux droits de tous par la mobilisation de tous", Ekonomsko-socialni svet Francije, Pariz, junij 2003.

Sengupta, A.: “The Right to Development as a Human Right”, WP št. 7, 2000, Harvard School of Public Health.

Sengupta, A.: “Realizing the Right to Development”, v “Development and Change”, zvezek 31, št. .3, junij 2000.

Senses, F. (1994): “Labour market response to structural adjustment and institutional pressures: The Turkish case”, METU Studies in Development, 21, 405–449.

Social Watch (2005): poročilo “Roars and Whispers Gender and poverty: promises vs. Action”.

IX. evro-mediteranski vrh: poročilo "Immigration et coopération entre les pays de la région euro- méditerranéenne- Rééquilibrer Séville avec Tampere", Valencija, 18–19 november 2004.

Združeni narodi (1992): Poročilo UNDP o človekovem razvoju, pregled.

Združeni narodi: Poročilo o človekovih pravicah in skrajni revščini, ki ga je predložil posebni poročevalec, g. Leandro Despouy, Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in varstvo manjšin, Ekonomski in socialni svet, junij 1996.

Deklaracija tisočletja Združenih narodov: resolucija, ki jo je sprejela generalna skupščina, ZN, september 2000.

Združeni narodi, Mednarodna konferenca o finančnih sredstvih za razvoj, Monterrey, Mehika, marec 2002.

Združeni narodi (2005): Poročilo UNDP o človekovem razvoju, 2005.

Wolfensohn, J in Bourguignon: “Development and Poverty Reduction – Looking back and ahead”, pripravljeno za letno srečanje Svetovne banke in MDS leta 2004, oktober 2004.

Svetovna banka (1996): “Republic of Tunisia: Poverty Alleviation - Preserving Progress while Preparing for the Future”, Poročilo št. 13993-TUN, Washington, DC.

Svetovna banka (2004): “Deep Palestinian Poverty in the Midst of Economic Crises”, World Bank Publications.

Svetovna banka (2004): “World Bank: Middle East and North Africa Region – Strategy Paper”.

Svetovna banka: “2005 World Development Indicators”, statistični podatki.

Wresinski, Joseph : "Grande pauvreté et précarité économique et sociale", Ekonomsko-socialni svet Francije, Pariz, februar 1987.

Yousef, T. M. (2004): “Development, Growth and Policy Reform in the Middle East and North Africa since 1950”, Journal of Economic Perspectives, 18(3), str. 91–116.

(1997): "Arab Republic of Egypt, Country Economic Memorandum: Issues in Sustaining Economic Growth", Zbirno poročilo 16207-EGT. Washington, D.C.

1 2 3 4