SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST I
(2009/2010)
Literatura: Boris Paternu: Slovenska književnost 1945-1965 (poglavje Lirika); Od ekspresionizma do postmoderne (zbirka člankov). Njegov članek: Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem (Obdobja, 8, 1988). Janko Kos: Slovenska lirika 1950-1980. Moderna slovenska lirika. Jože Pogačnik: ZSS (8. knjiga: Eksistencializem in strukturalizem). Slovenska književnost 3 (o poeziji Pogačnik in Poniž). Poniž: Mlada slovenska poezija. Slovenska lirika 1950-2000. Irena Novak Popov: Sprehodi po slovenski poeziji. Zbirka Kondor: Kovič, Šalamun, Taufer, Zajc, Makarovič, Jesih. Zbirka Interpretacije (Zajc, Strniša, Udovič, Kovič). Branko Hofman: Pogovori s slovenskimi pisatelji. France Pibernik: Med tradicijo in modernizmom. Med modernizmom in avantgardo. Teja Štoka: Prevara ogledala.
S katerimi pesniki se bomo ukvarjali: Menart, Minatti, Zlobec, Kovič, Krakar, Pavček (intimizem). Druga generacija pesnikov: Zajc, Strniša, Taufer, Saša Vegri. Nato: Udovič, Kocbek. Naslednja generacija: Zagoričnik, Šalamun, Geister (neoavantgarda). Neorealisti: Kuntner, Fric, Brvar, Medved, Kravos. Leta 1972 nastopi naslednja generacija, esteticistična, novoromantična: Dekleva, Svetina, Jesih. Nadaljevanje: A. Novak, Detela. Aleš Debeljak, Maja Vidmar, Alojz Ihan, Uroš Zupan.
LITERATURA
- Paternujevo poglavje Lirika v Slovenski književnosti 1945-65,
- zadnja knjiga Pogačnikove in Zadravčeve Zgodovine slovenskega slovstva
- ponatis tretje knjige Slovenska književnost, Pogačnikov del lirika
- Poniževa Slovenska lirika 1950-2000
- Paternujeva Od ekspresionizma do moderne
- Sprehodi po slovenski poeziji Novak Popove
- zbornik SSJLK 2002, pregled tokov od 1945
- interna antologija na VIS-u
- Poniževa Mlada slovenska poezija 70. in 80. let
- Matevž Kos: Mi se vrnemo zvečer
- Kolšek: Nevihta sladkih rož
- posamezni izbori pesmi obravnavanih pesnikov
- zanimiva dopisovanja med pesniki Slovenski simbolizem med tradicijo in inovacijo Bernika
- Pibernikov Med modernizmom in avantgardo
- Čarovnija pisanja
- Od Pohlinove slovnice Petra Vodopivca
predmet zajema pesnike od Voduška (1905) in Antona Vodnika do Zupana (1963), večina jih že ima kondorjevo zbirko, izjeme so Zagoričnik, Udovič, Kocbek in drugi nekoliko drugačni avtorji
METODA ANALIZE
Vsebina: konkretni motivi/sheme (iz česa je zgrajen, kakšen je besedilni svet) abstraktna tema (kaj nam besedilo sporoča, kašna je filozofija življenja, kašen problem, vprašanje zastavlja)
Zgradba (notranja): kje so težišča sporočila; začetki, konci, zgoščena mesta; razporeditev vsebine: stopnjevanje/(anti)klimaks, paralelnost, krožnost, mozaičnost, montaža, narativnost
Ubesedovalni način (vrsta diskurza): deskripcija, naracija, ekspresija emocij, misli, zaznav, (fingirani) dialog, nagovor
Govoreča oseba (lirski subjekt): prisotnost (zaimek), število, kvaliteta/narava osebe,
odnos/drža do ubesedenega sveta
Stil:
sintaktični – skladenjske / retorične figure, prozaičnost, gostobesednost/minimalizem, eliptičnost, prirednost/podrednost, besedni red (inverzije, odkloni od jezikovne norme (pravopis)
leksični – metafore, metonimije: inovativnost/konvencionalnost, (a)logičnost, slikovitost, prevladujoča konkretnost/abstraktnost pojmov (poimenovanja)
fonetični (glasovni in prozodični): metrum, ritem, odstopi od zakonitosti (donaglasitve), (ne)enake dolžine, intonacija; asonanca in rima (konvencionalnost, morfološka enakovrednost, semantični potencial rimanih ali asoniranih ali besed)
Intetekstualnost:
na katere vzorce izrekanja, mišljenja, organiziranja govora nas besedilo X spominja.
SOCIALNI REALIZEM IN NOVA STVARNOST, 30. leta
v 30. letih opazni preobrat: estetsko razvit ekspresionizem > smeri in tokovi socialne stvarnosti – socialni realizem: revolucionarna podlaga družbe, sklic na marksizem, abstraktni klic aktivistične smeri ekspresionizma k novemu človeku > stvarni klic socialnih realistov: izseljevanje, proletarizacija – ustvarjanje nove stvarnosti iz metafizičnih podlag: Miran Jarc, Anton Vodnik (Skozi vrtove) in Lili Novy opisujejo predmestno, čutno stvarnost, vendar ne z natančno določenim ideološkim nabojem, predstavnik Kocbek z zbirko Zemlja (1934) ima izreden čut za socialno stvarnost
posledica krize 30. let
nadaljevanje socialnega realizma v pesništvu upora: NOB, kontekstualna vezanost, sodelovanje vseh, od vrhunskih pesnikov do komaj pismenih ljudi, odsotnost profilirane estetske smeri, novega sklopa idej in temu pridruženih umetniških sredstev
socialistični realizem = uradna povojna estetika, vezana na socialni realizem in poetiko odpora, uvoženost iz SZ, citat Borisa Kidriča: »slavce bomo pustili peti, kaline bomo pa to učili«, učenje mladih, še neizoblikovanih pesnikov pesniti v partijski liniji
glavni ideolog poezije Boris Ziherl, glavni junak socrealistične poezije: delavec ali vsaj kmet kolhoznik – delo = etos, najvišja vrednota, omogočanje srečne, nekonfliktne družbe
človeška razmerja skozi prizmo dela
optimističnost perspektive
poudarjenost skupnosti, zatiranje zasebnosti in posameznika
graditeljska / mobilizacijska poezija
. Pisali so jo vsi: člani partije, partizani, Oton Župančič, Lojze Krakar, Lili Novy, Minatti, Menart. Ker govori o kolektivnih stvareh, je patetično-retorična. Skuša biti monumentalna (kolektivni izpovedni subjekt – mi). Veliko je nekih želelnih sentenc, ki so posttavljene na kompozicijsko ključna mesta. Veliko je gesel, parol. To poezijo je primerno deklamirati. Objavljali so jo predvsem v Mladinski reviji. Opevali so graditev cest, železniških prog, mostov, kako bomo premagali vse napore in ovire in potujemo v lepšo prihodnost. Ta poezija je strogo formalno urejena, ker je deklamatorska. To je racionalno obvladana poezija. Kljub vsemu patosu je natančno strukturirana, nič ni neujemljivega, nerazumljivega, neizrekljivega.
Socialni realizem v 30. letih:
tudi nova stvarnost
takrat umiritev avantgard, posluh za resnične razmere
gospodarske krize itn.
Mile Klopčič: Preproste pesmi
Tone Seliškar: Pesmi pričakovanja
Ivo Brnčič
konkretna, vsakdanja resničnost – zlasti delavca in kmeta
pogosto marksistična družbena kritika in pozivi (ti izhajajo že iz aktivistične smeri ekspresionizma)
po vojni je pričakovana usmeritev k resničnosti
a počasi izgublja stik s kompleksnostjo družbe, ni več pravih odgovorov na duhovne potrebe človeka
zreducira se v enosmerno gledanje, notranje se izprazni
a je programirano, uvoženo iz Sovjetske zveze (ideološkotezno)
Poezija:
je verzificirana propaganda socialistične obnove in revolucije
zelo glasna reklama
skladnost, ubranost
preteklost je za nami, treba jo je pozabiti, kajti prišla bo svetla prihodnost
podpira nas ustroj kozmosa
harmonija med subjektom in objektom
svet je skladen s človekom
velika racionalna obvladanost, z razumom vse obvladujemo
poezija mora služiti ideološkim in političnim potrebam mlade družbe
izražati mora optimistično prepričanje v svetlo prihodnost
Subjekt:
pogosto kolektivni – vsi mislimo enako
1. oseba množine
Slog:
ni novih slogov
starejša romantika
realizem
folklornost
akademski formalizem – rime, vse je urejeno
vse je logično nadaljevanje vojne poezije
retorični zanos, pridvignjen izraz, gesla, vzkliki, pozivi, sentence ...
skušajo pritegniti vse – kolektivistični duh
Avtorji:
glavni ideolog je Boris Ziherl (zagovarja trši ždanovizem)
sodelovali pa so vsi – Oton Župančič, Lili Novy, Krakar, Minatti (v mentorski reviji Mladinska revija)
|