Kmeclova in kosova literarna teorija
|
|  Yüklə 300.5 Kb.
|
- - KMECLOVA IN KOSOVA LITERARNA TEORIJA
Glavni področji literarne vede sta literarna teorija in literarna zgodovina. Šele obe skupaj sestavljata literarno vedo v pravem pomenu besede, tj. znanstveno-filozofsko, pojmovno in metodološko urejeno, sistematično preučevanje literature, njenih posebnih značilnosti in zgodovinskega razvoja. Nekateri teoretiki naštevajo še druge discipline, ki naj bi bile prav tako del vede o književnosti. To lahko upravičeno velja za literarno interpretacijo, ki je po 2. svetovni vojni postala pomemben literarnega preučevanja, to pa v več različicah (od znanstvenih, empiričnih in eksaktnih interpretacij od pretežno filozofskih). Seveda so mogoče tudi interpretacije, ki so popolnoma neodvisne od literarne zgodovine ali teorije, zanje velja, da ne spadajo v literarno vedo. Wellek in Warren v knjigi Teorija literature trdita, da v literarno vedo spada tudi literarna kritika, tj. vrednostno obravnavanje posameznih, zlasti novih literarnih del. Tudi zanjo je mogoče reči, da spada v literarno vedo le tedaj, ko je najtesneje povezana z literarno zgodovino ali literarno teorijo. Lahko pa je popolnoma samostojna, v tem smislu svobodna. Po mnenju drugih je treba za del literarne vede priznati tudi literarno hermenevtiko in literarno sociologijo. Literarna hermenevtika naj bi bila veda o razlaganju literarnih besedil; literarna sociologija pa pomeni preučevanje literature s stališča družboslovja, tj. kot družbenega pojava. Vendar mnenja o njunem pomenu za literarno vedo niso enotna. Za literarno hermenevtiko še ni jasno, ali naj bo sestavni del vede o književnosti ali pa spada v splošno filozofsko hermenevtiko, ki se ukvarja s problemi razumevanja in razlaganja vseh mogočih tekstov ali pa celo smisla življenjskih pojavov nasploh. Prav tako za literarno sociologijo še ni odločeno, ali je posebna disciplina literarne vede ali pa ena od stranskih vej splošne sociologije. Ob njej se sprašujemo, ali je literatura tem vedam samo sredstvo ali gradivo za njihovo lastno raziskovanje. Podobno se z literaturo ukvarjajo še psihologija, psihoanaliza ali pa semiologija. Kolikor tem znanostim literatura ni predmet, s katerim bi se ukvarjale zaradi njega samega in iskale predvsem njemu lastne posebnosti, ne spadajo v literarno vedo. Ta seveda lahko uporablja njihove metode, dognanja in ideje, vendar jih mora prilagoditi svojim lastnim; v tem primeru so zanjo „pomožne“ vede, ne pa njen sestavni del.
Predmet literarne meta-vede, tj. vede o vedi, ni sama besedna umetnost, ampak njeno preučevanje, kar je z ozirom na literaturo že nekaj drugotnega ali celo tretjerednega. V takšno meta vedo spadajo novejša slovenska dela o zgodovini in teoriji literarne zgodovine ali teorije, npr. Ocvirk: Literarna teorija (1987), Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi (1987), Rupel: Literarna sociologija (1982), Gantar: Antična poetika (1985) …
Literarna zgodovina preučuje posamezne literarne pojave (dela, avtorje, obdobja, smeri in struje, zvrsti ali vrste in oblike) kot „zgodovino“, tj. kot razvojno dogajanje, kjer se pojavi med sabo povezujejo v času zaporedno ali diahrono, tako da potekajo drug iz drugega, nastajajo, se izoblikujejo in tudi izginjajo. Nasprotno se literarna trorija ukvarja z njimi sočasno in sinhrono: namesto povezanosti v konkretnem času jo zanima njihova načelna povezanost v abstraktnem sočasju skupnega pojma. Natančne meje med literarno teorijo in zgodovino ni mogoče zarisati. Zgodovina književnih pojavov se ne da pisati brez vsake teoretične vednosti o njihovih bistvenih, ne glede na časovne spremembe trajajočih lastnosti. Prav tako pa tudi literarne teorije ni mogoče docela odtrgati od konkretnosti književnega razvoja, posameznih piscev in del, kot si sledijo v časovnem zaporedju. Tako teorije soneta ni mogoče izdelati brez sprotnega upoštevanja zgodovinsko dognanih dejstev o njegovem razvoju v posameznih obdobjih. Dejansko je mogoče sleherni literarni pojav obravnavati zgodovinsko ali teoretično. To veja celo za literarne smeri, obdobja, struje in tokove, ki so na prvi pogled zgolj zgodovinski pojavi. V literarno teorijo sodijo vprašanja, za katerih razlago je zgodovinska pojavnost razmeroma manj pomembna: kaj je besedna umetnost po svojem bistvu; kako sploh obstaja; katere so njene temeljne nadvrste; predvsem pa kako je literarno delo zgrajeno ali sestavljeno.
Predhodnca današnje književne teorije je bila poetika (za nekatera poglavja tudi retorika). Na evropskih tleh je njeno prvo znamenito delo Aristotelov spis O pesniški umetnosti. Po Aristotelovem zgledu de je izraz poetika uveljavil še za druga literarnoteoretična dela, nastala v grškem helenizmu in pri Rimljanih. Vendar se je literarna teorija razvijala tudi zunaj okvirov poetike. O zakonih verza je razpravljala glasbena teorija, o stilu je bilo precej govora v teoriji govorništva ali retoriki, tako že pri Aristotelu in v rimski dobi zlasti pri Kvintilijanu. Aristoksenos je njajpomembnejši grški preučevalec ritma, napisal je spis: Temelji ritmike. Aristotel je zapustil spis Govorniška umetnost. Prek retorike in dramatike se je ukvarjanje s temi vprašanji zaneslo v srednji vek, ki sicer ni poznal sistematične literarne teorije. Ta se pod naslovom poetika spet uveljavi po letu 1500, ko so najprej teoretiki renesanse, za njimi pa baroka in klasicizma zgradili sistem normativno-teoretične in hkrati praktične poetike, ki je razpravljala o bistvu pesništva, zlasti pa o njegovih različnih oblikah, in zanje določala natančna pravila. Pisci novih poetik se niso opirali samo na Aristotela (takrat so začeli izhajati prvi latinski prevodi njegove Poeike), ampak tudi na Horaca in antično retoriko, zato je njihova poetika vsebovala tudi pravila, ki jih Aristotel ni poznal, na primer nauk o treh dramskih enotnostih dejanja, kraja in časa. V tem smislu so jo od 16. do 18. stoletja gojili: Trissino, Opitz (Knjiga o nemškem pesnikovanju), Gottsched (Poskus pesniške umetnosti za Nemce) in drugi. Proti koncu 18. stoletja je takšna literarna teorija doživela upad. V času romantike je na njeno mesto stopila estetika kot splošna filozofsko-znanstvena teorija o lepem in umetnosti. Prvo estetiko je objavil že Baumgarten v dobi razsvetljenstva, vendar se je kot vseobsežna teorija lepega in umetnosti nasploh, pa tudi posameznih umetnosti, zlasti poezije in literature, izoblikovala šele po letu 1800, na podlagi spodbud, ki jih je sprejemala iz spisov Kanta, Goetheja in Shillerja. Oznaka poetika se je po letu 1800 ohranjala samo še v naslovu poljudni praktičnih priročnikov, njihov vpliv je segel tudi na Slovensko. Že pred letom 1900 so se pojavili prvi poskusi nadomestiti filozofsko-estetsko obravnavanje literature s strogo znanstveno-empirično, opisno in analitično literarno teorijo. V tej smeri jo je zasnoval Scherer s svojo izrazito pozitivistično Poetiko, vendar brez večjega uspeha. Do pravega razmaha literarne teorije, ki bi z modernimi znanstveno-filozofskimi metodami zajela celotno območje literarne umetnosti od njenih najsplošnejših problemov, ki so izrazito abstraktni in terjajo obravnavo s pomočjo filozofskih metod, do najbolj otipljivih značilnosti njene forme, dostopnih empirično-eksaktnim in celo matematičnim prijemom, je prišlo šele v 20. stoletju. K njenemu razvoju so zato lahko prispevale svoj delež najrazličnejše znanstvene ali filozofske smeri, metode in celo posamezne vede – od ruske formalistične šole prek fenomenološke filozofije od strukturalne lingvistike, semiologije in informacijsko-teoretične estetike, pa še psihoanalize in umetnostno-likovne vede. Od predstavnikov teh smeri so bili za razvoj sodobne literarne teorije vsak po svoje pomembni: Walzel, Školovski, Ingarden, Jakobson, Lotman, Bahtin, Frye, Todorov, Barthes, Genette, Hamburger in še mnogi drugi. Mnogovrstnost njihovih prispevkov pogosto povzroči precejšno neenotnost sodobne literarne teorije ali pa jo celo vodi v podrejanje drugim vedam (lingvistiki, semiologiji, psihoanalizi).
Razdelitev se spreminja z razvojem literarne teorije in doživlja v novejših časih precejšnje novosti. Razdelitev celotne literarne teorije na poetiko, stilistiko in metriko se je dokončno uveljavila v 19. stoletju. S tega stališča jo sestavljajo 3 temeljne discipline:
Vendar ima takšna razdelitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se zdi za današnje stanje literarne teorije že nezadostna. V sodobni literarni teoriji obstajajo pomembni, včasih celo temeljni problemi, ki se ne dajo uvrstiti pod tradicionalne oznake, ampak terjajo drugačna imena, s tem pa tudi drugačno razdelitev celotnega literarno-teoretičnega področja. Novejša razdelitev med 4 temeljne discipline:
Literarna teorija se na mnogih mestih stika s teorijami drugih umetnosti: s teorijo glasbe znotraj muzikologije, s teorijo likovne umetnosti, zlasti upodabljajočega slikarstva in kiparstva, s teorijo plesa, posebej močno s teorijo gledališča in filma. Razloga, da moramo upoštevati njihova dognanja ali se kako drugače nanje opirati sta vsaj dva.
Takšno primerjanje lahko opravi literarna teorija sama, s stališča svojih posebni interesov, pojmov in metod, ki ne ustrezajo povsem drugim umetnostnim vedam. Vendar je za primerjavo literature z drugimi umetnostmi je še najbolj poklicana primerjalna umetnostna veda oziroma, kot jo nekateri imenujejo, primerjalna estetika. O moderni primerjalni vedi velja, da razlikuje odnose med umetnostmi, njihovo različnost in skupne značilnosti. Pri tem se mora opirati tudi na izsledke posameznih umetnostnih teorij, med drugim literarne. 
Starogrški izraz „póiesis“ je pomenil proizvajanje, izdelovanje ali ustvarjanje, čeprav ne čisto v današnjem pomenu. Uporabljali so ga za katerokoli vrsto proizvodnje (gradnjo hiš, ladij). Šele v Platonovem času so ga iz ne čisto jasnih razlogov začeli omejevati na pesniško umetnost. Ta se je pri Grkih še močno razlikovala od literature, kot jo razumemo danes. Bila je večidel tesno povezana z glasbo in plesom. Za takšno večstransko umetnost, v kateri je bila beseda glavno, so Grki uporabljali v Platonovem času še besedo „mousiké“, kar je pomenilo toliko kot posvečeno muzam in od njih navdihnjeno. Na prehodu 5. v 4. stoletje pr. Kr. se je ta pomen zožil in „mousiké“ je začela označevati samo še glasbeno umetnost; ta se je ravno v tem času deloma že ločila od pesništva v obliko čiste instrumentalne glasbe. Sočasno je izraz „póiestis“ obveljal predvsem za besedno umetnost, čeprav v dramatiki še vedno spojeno z glasbo in plesom. V tem pomenu uporablja Aristotel ta vda izraza v svoji Poetiki. Rimljani so pojem poezija prevzeli od Grkov, pomenil jim je samo še literarno umetnost, zdaj že večidel ločeno od glasbe in plesa.
Izraz literatura je v 19. in 20. stoletju v vseh evropskih in ameriških deželah prevladal kot najsplošnejša oznaka za besedno umetnost, razumljeno po merilih današnjega časa. Izraz je obstajal že od antike naprej, a je bil v svoji prvotni latinski obliki samo vzporednica grškemu pojmu gramatika – pomenil je torej veščino pisanja, branja in razlaganja nenapisanih besedil. V 18. stoletju so ga ob razmahu pripovedništva in dramatike prenesli na same tekste in takrat je lahko začel označevati tudi besedila besedne umetnosti. Ker je bil uporaben še za druge vrste spisja, so mu pogosto dodajali pridevek lepa ali umetniška literatura, da bi jo ločili od neumetniške, tj. poučne, znanstvene in sploh uporabne.
Pojem ne ustreza doceloma tistemu, kar so Grki imenovali „póiesis“, kar pomeni, da ni popolnoma prikladen za vse starejše oblike besedne umetnosti Orienta, antike in srednjega veka pa tudi primitivnih ljudstev, kjer je beseda povezana z glasbo in plesom, pogosto pa še v tesni zvezi z religijo in konkretnimi socialnimi funkcijami v vsakdanjem življenju. Čeprav uporabljamo izraz literatura tudi za te vrste umetnost, ga seveda prilagajamo današnjemu pojmu, kolikor je to mogoče.
Izraz slovstvo je prišel k nam iz hrvaščine v dobi ilirizma. V slovenski literarni zgodovini sta mu Prijatelj in Kidrič dala najširši obseg, češ da po svojem dobesednem pomenu (slovo = beseda) obsega vso ustvarjalnost v jeziku, torej tudi ljudsko poezijo in cerkveno pismenstvo srednjega veka. Drugi izraz za literaturo – književnost – je prav tako prišel na Slovensko sredi 19. stoletja iz hrvaščine oz. srbščine. Ker pomeni tisto, kar je zapisano v knjigah, naj bi bil njegov pomen ožji od slovstva, vendar se ne bi omejil na besedno umetnost, saj lahko zajame še protestantsko in katoliško cerkveno spisje od 16. do 18. stoletja. Izraz literatura naj bi po Prijatelju in Kidriču označeval samo umetniško spisje. V strogi rabi ne more obseči ljudskega slovstva ali cerkvene književnosti.
Oba pojma sta se z današnjim pomenom oblikovala v 18. stoletju. Proti koncu 18. stoletja je v nemških deželah izraz za umetnost (ne. Kunst) začenjal združevati vase ne samo slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo, ampak tudi literaturo, glasbo in gledališče, kar pomeni, da je končno nastal enoten pojem v današnjem pomenu besede. S tem je tudi literatura postala posebno, enotno področje znotraj enotno zamišljene umetnosti.
Pojem estetskega doživljanja je označeval bistvo umetnosti kot take in je s tem šele omogočil, da so na prelomu 18. in 19. stoletja različni teoretiki lahko zarisali enotni pojem umetnosti, vanjo pa kot posebno vrsto vključili tudi literaturo. Baumgarten: estetsko doživljanje je posebna oblika čutnega spoznavanja, ki da je zaradi svoje čutnosti nižje od razumsko logičnega. Kant: za tak doživljaj je značilno ugajanje brez interesa, kar pomeni, da nam je neka stvar všeč „sama po sebi“, ne da bi imeli od tega otipljivo praktično korist.
Pojem estetskega prihaja iz grške besede „áisthesis“, ki pomeni čutno predstavo ali zaznavo. Estetski doživljaj je postal v dobi romantike bistven za umetnost, češ da se vse umetnosti stikajo ravno v tem, da ustvarjajo estetski doživljaj in jim je ta skupni imenovalec. V besedni umetnosti nam estetsko pomeni tisto, kar je sicer težko opisati, kar pa je gotovo zvezano z doživljanjem lepega ali grdega, z brezinterenim ugajanjem, s harmonijo in simetrijo. Povezujemo ga čutnimi odlikami literarnega dela, vendar nam gre za tiste lastnosti, ki niso niti spoznavnega niti moralnega značaja, ker se obračajo neposredno na naše zunanje ali notranje čute. V tem smislu estetske so v besedni umetnini na primer njene glasovne lastnosti ali učinki njenega jezikovnega ritma, pa tudi posebne barve, razmerja, napetosti in odlike podob, ki jih postavlja pred nas njena vsebina. Estetsko je torej najti na formi litrerarnega dela, pa tudi v njegovi vsebini.
Za literarno umetnino je po Jakobsonu bistveno, da v njej nad vsemi drugimi funkcijami prevladuje poetična. Ta je naravnana k sporočilu kot takemu, kar pomeni, da nas na njem zanima predvsem forma, čutne odlike in podobno. Poetična funkcija je torej zvezana z estetskim doživljanjem. Jakobson meni, da je bistvo literature estetsko.
Po Platonu je poezija manj vredna od filozofije. Ta razmišlja o idejah, ki so edino prava resničnost, medtem ko se poezija zadovolji s posnemanjem že obstoječih, čutnih stvarnosti pripadajočih stvar, ki so same po sebi posnetek nadstvarnih idej. Trdil je, da je poezija po svojem bistvu „mimesis“, tj. posnetek stvarnosti, kakršno zaznavamo s svojimi čutili.
Pod vplivom Platona in Aristotela je od renesanse pa vse do 20. stoletja prevladovalo prepričanje, da je bistvo literature spoznavanje, glavna funkcija literarnih del pa spoznavna. Taine je v svoji Filozofiji umetnosti razložil umetnost kot posnemanje stvarnosti, vendar predvsem njenih bistvenih značilnosti, s čimer je potrdil Aristotelovo višje vrednotenje spoznavne funkcije umetnosti.
Ingarden zagovarja tezo, da je realnost, ki jo predstavlja besedna umetnost, nekaj drugega kot pa stvarnost, v kateri živimo in jo čutimo kot neposredno resničnost. Realnost v literarnih delih je zgolj „kvazirealnost“, se pravi resničnost, ki je na visez podobna pravi stvarnosti, dejansko pa samo fiktivna, česar se ves čas zavedamo. Iz nje zato ne vodi pot k resnici o stvarnosti; namesto tega jo moramo jemati kot nekaj avtonomnega, samostojnega in sebi zadostnega.
Moderne teorije, povezane večji del z avantgardnimi težnjami, ki trdijo, da je bila vsa tradicionalna literatura „mimetična“, ker je predstavljala že obstoječi svet in ga s tem torej posnemala, medtem ko mora biti moderna umetnost popolnoma „nemimetična“. To pomeni naj ne govori več o nečem stvarnem, kar že obstaja pred besedno umetnostjo in zunaj nje; namesto tega bo z besedami proizvajala samo še čisto svoj, s svobodno rabo jezika ustvarjen svet, s tem pa bo izginilo iz nje vsako posnemanje.
Pod etično funkcijo je v literarni umetnini potrebno razumeti vse tisto, kar lahko vpliva na bralčevo vrednostno razmerje do sebe, okolja in sveta; kar oblikuje njegove težnje, želje in namere, mu določene pojave kažejo kot pozitivne, druge pa negativne in v tem smislu celotno življenjsko obzorje postavlja pod izrazito vrednostno perspektivo.
Umetniškost, ki jo vsebuje besedna umetnost, se s tem prikazuje kot poseben primer umetnostne strukture. V primerjavi z glasbo, arhitekturo, slikarstvom in kiparstvom, pa tudi z gledališčem, plesom in filmom je za literarno umetniškost načeloma bistvena enakost vseh treh funkcij in s tem možnost, da se v njenih delih realizirajo enakovredno, sočasno in sorazmerno. Prav zato pa obstaja v literaturi obilo možnosti, da se razmerja med njimi spremenijo, da se pomen ene njimi poveča in druge zmanjša. Po svoji umetniškosti je literatura med vsemi umetnostmi najbolj konkretna, ker lahko estetske sestavine enakovredno povezuje s spoznavnimi in etičnimi. Razmerja med njimi so v drugih umetnostih praviloma abstraktnejša.
Umetniškost kot posebna struktura znotraj umetnostnih del ne more biti lastna samo literaturi, ampak jo morajo vsebovati še vse druge vrste umetnosti, saj bi jih brez tega ne mogli zaobjeti v skupen pojem umetnosti in ta bi bil nemogoč. V drugih umetnostih se umetniškost ne oblikuje na isti način kot v literaturi. Umetnostna struktura se v vsaki od njih uresničuje nekoliko drugače, zato jih na tej ravni ni mogoče popolnoma izenačiti z literaturo. Umetniškost, ki jo vsebuje besedna umetnost, se prikazuje kot poseben primer umetnostne strukture. V primerjavi z glasbo, arhitekturo, kiparstvom in slikarstvom pa tudi z gledališčem, plesom in filmom je za literarno umetniškost načeloma bistvena enakost vseh treh funkcij in s tem možnost, da se v njenih delih realizirajo enakovredno, sočasno in sorazmerno. Prav zato obstaja v literaturi veliko možnosti, da se razmerja med njimi spremenijo, da se pomen ene med njimi poveča in druge zmanjša. Poseben primer so literarna besedila, ki se približujejo glasbi ali abstraktnemu slikarstvu, ker se hočejo utemeljiti v čisti zvočnosti ali pa v čisti likovnosti grafičnih tvorb. To se dogaja zlasti v mderni likovni, zvočni in nasploh v konkretni poeziji. V teh primerih gre za dvo- ali večumetnostne tvorbe, ki se postavljajo na mejni prehod med literarno in druge umetnosti. Zato ne pripadajo več literaturi v pravem pomenu besede. V umetnost pa spadajo samo toliko, kolikor ob estetski funkciji, ki je v glasbi in abstraktnem slikarstvu poglavitna, ohranjajo spoznavno in etično razsežnost vsaj v tistem obsegu, ki je za umetniškost nujen. V nasprotnem primeru gre za neumetnostne tvorbe, ki jih lahko razumemo kot čiste estetske predmete, v katerih se je umetniškost skrčila zgolj na estetsko funkcijo, kar pomeni, da je njihova struktura neumetnostna. Kolikor takšne čiste estetske tvorbe imitirajo umetnostna dela, gre za kvazi- ali paraumetnost. Po svoji umetniškosti je literatura med vsemi umetnostmi najbolj konkretna, ker lahko estetske sestavine enakovredno povezuje s spoznavnimi in etičnimi. Razmerja med njimi so v drugih umetnostih praviloma abstraktnejša.
Izraz polliterarna besedila označuje tekste, ki jih postavljamo na sredo ali v prehod med besedili, ki nam lahko veljajo za besednoumetnostna, in temi, ki so čisto neliterarna in ostajajo popolnoma zunaj literarne umetnosti in umetnosti na sploh.
Pojem verizem (lat. veritas = resnica) označuje tisti tip literature, v katerem prevladuje spoznavna ali etična razsežnost, to pa tako, da sta zmeraj v skladu z resničnostjo, ki je izkustveno dostopna razumu, čutom in potrebam večine poslušalcev in bralcev svojega časa. Estetska funkija je v nji sicer zmeraj navzoča, vendar je manj pomembna ali nezahtevna, lahko pa v svoji preprostosti in neizumetničenosti tudi za preprostega bralca privlačna. |