Katedra za travništvo in pridelovanje krme

(Spoznavanje zeli v nerazcvetelem in razcvetelem stanju)

Vloga zeli na travinju

Podnebne razmere v Sloveniji pospešujejo rast zeli v ruši. Na travnatem svetu imamo več vrst zeli kot tista področja Evrope, kjer je podnebje manj raznoliko (Madžarska, Velika Britanija, Nizozemska). Zeli so dobre saj izboljšujejo okus krme, da je prijetno dišeča, zdravilčnejša in bolj hranilna. Zaželjene so v ruši vse dokler ne prevlada njihova slaba stran. Če pa že prevlada slaba stran, za njih ne uporabljamo izraza plevel, temveč jim rečemo nezaželjene zeli. V ruši ne želimo veliko zeli, ker večinoma ne koristijo pridelku. Na splošno zeli poslabšajo kakovost krme in zmanjšujejo količino pridelka, ker:

• 
  mnoge vsebujejo neke posebne snovi (alkaloide), tako da so vsaj neprimerne za živalski organizem, če ne kar škodljive;
  
• 
  zeli odvzemajo ostalim koristnim rastlinam v ruši življenski prostor, hrano in svetlobo;
  

• 
  založenost tal s hranili (dobra, srednje dobra, slaba);
  
• 
  način rabe (košnja, paša);
  
• 
  gnojenje, predvsem z živinskimi gnojili: hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica;
  
• 
  vodni režim v tleh (mokra, vlažna, sveža, suha);
  
• 
  reakcijo tal (kisla, nevtralna, alkalna);
  
• 
  globino tal (globoka, srednje globoka in plitva);
  
• 
  zračnost in zbitost tal (struktura in tekstura tal);
  
• 
  nagib terena (odcednost, osončenje);
  
• 
  spremembo v rabi zemljišča (njivska v travniška, košena v pašena zemljišča).
  

Utežni odstotek zeli, ki ga določimo z grobo botanično analizo, v ruši naj bi bil do 30%. Seveda med njimi ne sme biti škodljivih in strupenih zeli. Razmerje trav, metuljnic in zeli v ruši naj bi bilo za:

• 
  sejano travinje: 50-70% trav, 10-30% metuljnic in 10-30% zel
  
• 
  naravno travinje: 50-70% trav, 30-40% metuljnic in 0-10% zeli.
  

Zeli delimo v štiri skupine in sicer:

• 
  koristne
  
• 
  pogojno koristne
  
• 
  brezvredne (nezaželjene)
  
• 
  škodljive in strupene.
  

• 
  da se zmerno uveljavlja v ruši
  
• 
  da ima podobno rast in razvoj kot trave in metuljnice na izbranem zemljišču
  
• 
  je primerna za spravilo
  
• 
  se hitro obraste (regenerira) po košnji ali paši
  
• 
  dobimo z njo dovolj hranilne krme
  
• 
  ne vsebuje škodljivih ali strupenih snovi
  
• 
  se prilagaja spremembam okolja in je odporna proti neugodnim vremenskim razmeram.
  

Achillea millefolium-navadni rman, Alchemilla vulgaris – navadna plahtica, Carum carvi - navadna kumina, Pimpinella major - veliki bedrenec, Plantago lanceolata – ozkolistni trpotec, Leontodon hispidus – navadni otavčič ali jajčar, Taraxacum officinale – navadni regrat.

Campanulla patula- razprostrta zvončnica.

Calluna vulgaris-jesensko vresa, Leucanthemum ircutianum- travniška ivanjščica, Galium mollugo-navadna lakota, Galium verum-prava lakota, Hieracium pillosella-dolgodlakava škržoljica, Lychnis flos cuculi-kukavičja lučka, Knautia arvensis - travniško grabljišče, Plantago major - širokolistni trpotec, Plantago media - srednje listni trpotec, Polygonum bistorta - kačja dresen, Potentilla anserina - gosja trava, Potentilla erecta - srčna moč, Ranunculus bulbosus - gomoljasta zlatica, Rumex acetosa - navadna kislica, Rumex acetosella - mala kislica, Rumex crispus - kodrolistna kislica, Rumex obtusifolius – topolistna kislica, Rumex alpinus – gorsko ščavje, Salvia pratensis – travniška kadulja, Salvia officinalis – žajbelj, Thymus serpyllum – materina dušica, Cerastium holosteoides - navadna smiljica,

Glechoma hederacea - bršljanasta grenkuljica.
4. Škodljive in strupene zeli
Razlogi zakaj ni pri nas v Sloveniji veliko zastrupitev z zelmi, kljub visokemu številu zeli na travinju so naslednji: čez rastno sezono se pase še vedno relativno majhen delež domačih živali, žival se na paši izogne tem rastlinam, večino krme iz travinja dobi žival v jasli v obliki mrve, ko koncentracija škodljivih in strupenih snovi v suhi snovi pade, če pa že nastopijo motnje v živalskem organizmu, so le te največkrat povezane s kužnimi boleznimi.
Škodljive so tiste zeli, ki vplivajo na kakovost in količino živalskih proizvodov (barva in okus mleka) in povzročajo lokalne in prehodne prebavne motnje. To so: Hypericum perforatum – šentjanževka, Allium vineale – vinograjski luk, Carlina vulgaris – navadna kompava, Tanacetum vulgare – navadni vratič, Cirsium arvense – njivski osat.
Manj strupene so tiste zeli, ki povzročajo hude motnje v delovanju dihalnih organov, živčnega sistema, krvnega obtoka srca in prebavnega trakta. To so: Caltha palustris – kalužnica, Equistemu arvense – njivska preslica, Cardamine pratensis – travniška penuša, Ranunculus acris – ripeča zlatica, Rhinanthus minor – mali škrobotec,
Zelo strupene so tiste zeli, ki že v manjših količinah povzročajo smrt pri živalih. To so: Colchicum autumnale – jesenski podlesek, Euphorbia cyparissias – cipresasti mleček, Equisetum palustre – močvirska preslica, Veratrum album – bela čmerika, Heleborus niger – črni teloh.

Ukrepi za znižanje utežnega deleža zeli v ruši

Najbolj sonaraven ali trajnostni ukrep ohranjanja (znižanje ali povečevanje) optimalne zastopanosti zeli v ruši je nadzorovana paša domačih živali. Tako košnja kot tudi kemično zatiranje sta dražja in predvsem dolgotrajnejša postopka. Ob vseh treh postopkih največkrat pozabimo na drugi ukrep, ki bi moral vedno slediti prvemu (košnja, paša, kemično zatiranje). In to je vsejavanje ali dosejavanje s pomočjo živali. Mesta, ki ostanejo prazna potem, ko smo od tam odstranili neko zel (kemično, mehanično, s pomočjo živali) moramo zasejati z travami ali metuljnicami. Šele takrat lahko rečemo, da smo uporabili celovit način zatiranja zeli.

Pripravil: