Ana səhifə

Boj proti revščini v evro-mediteranskih državah Poročilo


Yüklə 0.5 Mb.
səhifə1/4
tarix27.06.2016
ölçüsü0.5 Mb.
  1   2   3   4


CONSELHO ECONÓMICO E SOCIAL






Boj proti revščini v evro-mediteranskih državah



Poročilo

Delovna skupina
Poročevalec: Ekonomsko-socialni svet Portugalske

Ekonomsko-socialni svet Francije

Ekonomsko-socialni svet Grčije

Nacionalni svet za gospodarstvo in delo Italije

Ekonomsko-socialni svet Tunizije

Turška delegacija v Skupnem posvetovalnem odboru EU-Turčija



SL
September 2006
Kazalo


Povzetek 2

1. Uvod 4

2. Revščina in razvoj 6

3. Revščina na evro-mediteranskem območju 7

4. Revščina v Evropski uniji 7

5. Revščina v južno- in vzhodnomediteranskih državah 8

6. Vzroki revščine 15

7. Prizadevanja za boj proti revščini v južno- in vzhodnomediteranskih državah 18

8. K oblikovanju prihodnosti 23

8.1. Revščina in razvoj 23

8.2. Boj proti revščini ter socialna in gospodarska strategija 24

8.3. Usmerjanje boja proti revščini 25

8.4. Vključevanje skrajno revnih 26

8.5. Upravljanje 27

8.6. Vloga organizirane civilne družbe 28

8.7. Mednarodni denarni sklad 29

8.8. Zagotavljanje novih sredstev 29

8.9. Mednarodna trgovina 30

8.10. Zunanji dolg 32

Seznam literature 33

Priloga 36


Povzetek
Na svetovni ravni revščina in bogastvo soobstajata. Če se bo sedanji trend nadaljeval, po splošnem prepričanju večji del razvojnih ciljev novega tisočletja v večini držav ne bo dosežen. Resolucije mednarodne skupnosti se ne izvajajo v zadostni meri, predvsem zaradi pomanjkanja politične volje.
Pravica do razvoja pomeni, da je treba odpravljanje revščine izrecno vključiti med cilje razvojne strategije. Ta strategija bi morala nameniti več pozornosti potrebi po razmejevanju relativne od absolutne revščine. Mir in razvoj sta medsebojno odvisna.
V evro-mediteranski regiji, zlasti v južnih in vzhodnih mediteranskih državah (JVMD), je bila Barcelonska deklaracija sprejeta z navdušenjem. Vendar deset let pozneje (2005) rezultati ne dosegajo pričakovanj. Za nov zagon evro-mediteranskega partnerstva si morata prizadevati obe strani. Pomembna je zlasti ugotovitev, da barcelonski proces kljub bogati vsebini in uporabnosti ne poudarja posebej boja proti revščini. Res je, da imajo nekateri njegovi cilji posreden pozitiven vpliv na revščino, vendar tega cilja ne obravnava kot prednostno nalogo. Zdi se tudi, da se revščina ne obravnava kot eden glavnih ciljev celovite gospodarske in socialne strategije. Zdaj je čas in priložnost, da se ta pomanjkljivost odpravi in se temu problemu nameni osrednja pozornost v okviru evro-mediteranskega partnerstva.
Opozoriti je treba, da ne glede na velikost doseženega gospodarskega in človeškega napredka v EU, revščina, vključno z njenimi skrajnimi oblikami, še vedno ni odpravljena. Glede na to je obžalovanja vredno, da sta bila, razen v zvezi z zaposlovanjem, revščina in izključevanje izločena iz prvotnega seznama prednostnih nalog lizbonske strategije.
Analiza revščine v JVMD kaže, da je na splošno pojav revščine v regiji pogostejši na podeželskih kakor na mestnih območjih. Vendar pojavljanje in širjenje »revnih predelov« ali »revnih četrti« na mestnih območjih kaže, da se tudi revščina v mestih povečuje, čeprav je gospodarska ranljivost večja na podeželskih območjih. Ta dva trenda pravzaprav krepita drug drugega. V vseh državah je opaziti, da je stopnja revščine žensk večja kakor stopnja revščine moških. Ob tradicionalnih oblikah revščine se te države zdaj soočajo z novo obliko, ki jo imenujemo »zaposleni reveži«; gre za zaposlene, ki prejemajo nizko in/ali neredno plačilo, kar se pogosto dogaja v neformalnem sektorju gospodarstva. Če upoštevamo starost, so mlajši otroci revnejši, odrasli v aktivni dobi so manj revni, starostniki pa so revnejši kakor odrasli, vendar ne tako revni kakor otroci. Potemtakem ni čudno, da je v družinah z otroki tveganje revščine večje kakor v družinah z odraslimi člani.
Lahko bi trdili, da so slabi gospodarski rezultati v večini držav v regiji povzročili poslabšanje življenjskega standarda gospodinjstev in povečali revščino. Rast brezposelnosti je naslednji dejavnik, ki vpliva na revščino v regiji. Na revščino vplivajo tudi večje preseljevanje, urbanizacija in širjenje neformalnega gospodarstva, ki se medsebojno krepijo.
Po drugi strani globalizacija ni koristila vsem državam in narodom ter ni bila sredstvo vključevanja in emancipacije svetovnega juga. Globaliizacija postavlja nova vprašanja, ki jih je treba obravnavati v svetovnem merilu. Da bi bila lahko trgovina koristna za vse vpletene strani, so potrebne učinkovite nacionalne, mednarodne in nadnacionalne politike, ne samo zaradi zunanjega dolga, ampak tudi zaradi slabe ureditve mednarodne trgovine. Nekateri vzroki revščine so notranji, druge pa je treba iskati na svetovni ravni.

Revne države so zaradi začaranega kroga zunanjega dolga vedno bolj neenakopravne v primerjavi z njihovimi industrijsko razvitimi upnicami, hkrati pa to uničuje mednarodne gospodarske odnose ter gospodarski in socialni razvoj držav v razvoju.


Trgovinska menjava z EU je precejšnja, ni pa uravnotežena. Nizka raven tujih naložb je nezadostna, proizvodne zmogljivosti teh držav pa se zdijo neustrezne, da bi lahko spodbudile rast JVMD in njihovo enakovredno nastopanje na trgih.
Boj proti revščini je zapletena naloga, ki zahteva obravnavo različnih vidikov in vključuje sodelovanje različnih akterjev tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Gospodarski, socialni in človeški razvoj je glavno sredstvo boja proti revščini. Trajnostna rast je nujen pogoj za postopno premagovanje težav, ki jih povzroča revščina. Vendar ne gre le za razvoj kot tak, razvoj mora biti tudi pravičen in usklajen.
Izziv solidarnosti se je v zadnjih desetletjih spremenil. Celovite politike morajo obravnavati ne samo mikroekonomska vprašanja – kar je sicer seveda potrebno –, ampak tudi resnične in spreminjajoče se potrebe in težave ljudi. Pristop lizbonske strategije, ki temelji na gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljih, bi bil lahko priporočljiv tudi za revnejše države, seveda s spremembami, ki bi se izkazale za potrebne.
Čeprav vsaka država oblikuje svoje lastne politike, bi morala obstajati tudi skupna evro-mediteranska strategija. Horizontalna naloga spremljanja boja proti revščini bi morala imeti tak status, da bi bili z njo seznanjeni tudi nosilci odločanja na vladni ravni. Težko bi bilo razumeti, če države mediteranskega območja ne bi sodelovale pri svetovni pobudi v okviru temeljnega prizadevanja za pravičnost in mir v svetu. Za to pa je potrebna predvsem politična volja.
Pri ohranjanju razlik med državami se zdi pomembnih nekaj skupnih ciljev, in sicer v zvezi z osnovnimi potrebami, izobraževanjem, dostojnim delom, socialnim varstvom in usmerjanjem iskalcev zaposlitve, socialnim varstvom na splošno, družino, invalidnimi osebami in starejšimi ter sodobnimi oblikami izkoriščanja in trgovine z ljudmi.
Pri poudarjanju teh ciljev je treba poskrbeti za spodbujanje državljanstva revnih, ki bi zajelo ne samo civilne in politične pravice, ampak tudi gospodarske, socialne in kulturne pravice, vključno z možnostmi učinkovitega sodelovanja v družbi. Razumeti je treba in odpraviti mehanizme, ki delu prebivalstva ne dopuščajo, da bi sledilo razvoju.
Vsaka država je pristojna za pripravo svojih ukrepov. Usklajena strategija držav sredozemskega bazena pa bi lahko zagotovila precejšnjo podporo in celovit okvir za nacionalne pobude. Boj proti revščini bi lahko obravnavali kot skupno prizadevanje narodov sredozemskega bazena, kar bi lahko jasno določili v okviru barcelonskega procesa.
Boj proti revščini ni samo vprašanje socialne varnosti in blaginje, ampak je povezan tudi s splošno politiko in posebnimi politikami na nacionalni ravni ter s potrebo po globalnem pristopu do problema revščine na svetovni ravni.

Uspešnost prizadevanj za boj proti revščini na evro-mediteranskem območju je v veliki meri odvisna od dobrega upravljanja. Pojav pretirane centralizacije, ki ga spremljata neformalno gospodarstvo in pomanjkljiva preglednost razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, je treba obravnavati na način, da bi bile politike proti revščini cenejše in da bi se izboljšala njihova učinkovitost.


Zlasti se je treba prizadevati za spodbujanje vključevanja neformalnega sektorja v formalno gospodarstvo in za boj proti korupciji.
Na svetovni ravni je dobro upravljanje enako pomembno. Eden od največjih problemov svetovnega upravljanja je neenakost držav glede na gospodarsko moč. Ta neenakost se prenaša na pogajalsko moč, ki se pri bogatih in revnih državah zelo razlikuje.
Zaradi pomembnosti vloge vladnega in zasebnega sektorja v boju proti revščini ne bi smeli podcenjevati vloge organizirane civilne družbe. Oblikovanje dinamične organizirane civilne družbe je treba močno spodbujati. Svoboda združevanja mora biti zagotovljena in zakonsko zajamčena; pluralizem pa je pokazatelj te svobode.
Ne nazadnje je treba posebej omeniti pomembnost vloge mednarodnih ustanov, predvsem Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije. Glede na njihov mednarodni značaj je treba delovanje teh ustanov usmeriti predvsem na skupni globalni cilj, ki vključuje posebno skrb za položaj revnejših držav in narodov sveta. To poročilo predstavlja nekaj priporočil s tem v zvezi. Glede na posebni vidik tujega dolga poročilo poudarja potrebo po opredelitvi pravnih sredstev za zagotavljanje enakosti in pravičnosti v odnosih med dolžniki in upniki, predvsem zato, da se prepreči nedopustno trpljenje ljudi. Ukrepi za najbolj nujne primere pa so potrebni takoj.
1. Uvod
Poročilo z naslovom Boj proti revščini v evro-mediteranskih državah je nastalo po evro-mediteranskem srečanju na vrhu v Valencii (novembra 2004). Cilj poročila je oceniti sedanje stanje revščine v evro-mediteranski regiji oziroma, natančneje, v 10 evro-mediteranskih državah, ki niso članice EU (Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Maroko, Palestina, Sirija, Tunizija in Turčija)

Revščina je družbeni problem, ki obstaja po celem svetu, čeprav se stopnja in okoliščine razlikujejo. V nekaterih državah ali regijah je to lakota in smrt. Revščina obstaja tako v revnem okolju kakor tudi sredi izobilja.


Na svetovni ravni revščina in bogastvo soobstajata1
Svetovna revščina zahteva prizadevanje na lokalni in nacionalni ravni ter tudi odločno zavezanost na svetovni ravni v skladu z razvojnimi cilji novega tisočletja 2000–2015 (RCNT), ki so jih opredelili Združeni narodi leta 20002. Zaskrbljujoče je, da je pet let pozneje iz dobro obveščenih virov mogoče slišati izjave, kot je na primer izjava direktorja Urada za poročilo o človekovem razvoju: “Iz tega poročila (HDR 2005) je jasno razvidno, da večina razvojnih ciljev novega tisočletja ne bo uresničenih, če se bo nadaljeval sedanji trend 3.
V okviru barcelonskega procesa boj proti revščini ni določen kot prednostna naloga. Zdaj je čas in priložnost, da se ta pomanjkljivost odpravi in se temu problemu nameni osrednja pozornost v okviru evro-mediteranskega partnerstva. V globaliziranem svetu je revščina globalni problem in jo je treba tako tudi obravnavati. Vse države so del problema in bi morale biti tudi del rešitve. Postavljen je tudi temeljni kamen za razvoj dobrega sosedstva ob upoštevanju pravice do svobodne izbire in potrebe po dobrem upravljanju v vsaki nacionalni državi. Navsezadnje revščina zanika temeljno pravico do svobode4.
Mir in razvoj sta soodvisna. Za boj proti revščini družba potrebuje mir, mir pa ne more biti trajen in pravičen v razmerah revščine in izključevanja.
Revščino običajno razumemo kot relativen pojem. Opredelitev in metodologij je zelo veliko. Ne bi smeli pričakovati, da se bo kdaj uveljavila neka splošno sprejeta opredelitev revščine ali merilo, s katerim bi jo merili. Poleg tega ima revščina subjektivne razsežnosti, ki niso nič manj pomembne kot objektivne. Opozoriti pa je treba na enega od učinkov globalizacije, zaradi katerega primerjalna analiza pri ocenjevanju razmer ne sme zanemariti dveh skrajnosti tega problema: na eni strani tisti, ki živijo v skrajni revščini in jo doživljajo kot lakoto in smrt, na drugi strani pa posamezniki in skupine, ki razpolagajo z nesorazmerno velikimi prihodki in bogastvom.
Pri obravnavi revščine v tem poročilu uporabljamo opredelitev Odbora Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice:
“….revščino lahko opredelimo kot človekov položaj, za katerega je značilno trajno ali kronično pomanjkanje virov, možnosti, izbir, varnosti in energije, potrebne za uživanje primernega življenjskega standarda, ter drugih civilnih, kulturnih, ekonomskih, političnih in socialnih pravic5.
Proti koncu 20. in na začetku 21. stoletja je mednarodna skupnost pokazala, da se zaveda nujnosti dokončne rešitve endemičnega problema revščine. Ta zaskrbljenost je bila izražena na več srečanjih in v različnih dokumentih6. Vendar se resolucije mednarodne skupnosti še zdaleč ne izvajajo zadovoljivo, in sicer predvsem zaradi pomanjkanja politične volje7.

2. Revščina in razvoj
Več desetletij se je razvoj pojmoval predvsem kot gospodarska rast. Predpostavljalo se je, da bo rast postopoma pomagala revnim slojem prebivalstva in da bodo tako vsi dosegli blaginjo. V zadnjih letih pa se vedno bolj zavedamo, da morajo gospodarsko rast – ki je resda potrebno in temeljno sredstvo – dopolnjevati tudi politike, katerih cilj je porazdelitev in trajnost “človekovega razvoja” v skladu z opredelitvijo: “proces povečevanja posameznikove možnosti izbire – izboljšanje možnosti za izobraževanje, zdravstveno varstvo, dohodek in zaposlitev, ki obsega cel sklop človekovih možnosti izbire, od urejenega fizičnega okolja do gospodarskih in političnih svoboščin8.
Ob podobnem pristopu Dunajska deklaracija (Svetovna konferenca o človekovih pravicah iz leta 1993) razvoj razglaša za človekovo pravico: “Pravica do razvoja je neodtujljiva človekova pravica, na podlagi katere ima vsako človeško bitje in vsi narodi pravico, da sodelujejo, so udeleženi in uživajo v gospodarskem, družbenem, kulturnem in političnem razvoju, v okviru katerega se lahko uresničijo vse človekove pravice in temeljne svoboščine 9.
Tako opredeljena pravica do razvoja zahteva, da se odprava revščine izrecno navede kot eden od glavnih ciljev razvojne strategije in da kazalniki revščine postanejo del sklopa kazalnikov, ki se uporabljajo za ocenjevanje razvoja.
Taka strategija ne zanemarja potrebe po razmejevanju relativne od absolutne revščine, ki zahteva nujne ukrepe (četudi so začasni in imajo značilnost pomoči) za zadovoljevanje nujnih in osnovnih človeških potreb.
Torej: “Ena od prednosti uporabe pristopa do razvoja s stališča človekovih pravic je v tem, da se osredotoča na tiste, ki pri uživanju svojih pravic zaostajajo za drugimi, in zahteva, da se zanje sprejmejo pozitivni ukrepi. V literaturi o človekovih pravicah se to pogosto obravnava kot dajanje prednosti najrevnejšim ali najbolj ranljivim družbenim skupinam”. »Pravica do razvoja (…) temelji na konceptu enakosti in pravičnosti, po katerem naj bi večini sedanjega revnega in prikrajšanega prebivalstva omogočili, da doseže višji življenjski standard in sposobnost izboljšati svoj položaj. Koncept blaginje je v tem okviru veliko širši od običajnih pojmov gospodarske rasti in obsega povečevanje priložnosti ter sposobnosti za izrabo teh priložnosti 10.
Ta celostni in nedeljivi koncept razvoja kot človekove pravice ustreza usklajenemu teoretičnemu in empiričnemu okviru, znotraj katerega je razvoj treba razumeti, strateško opredeliti, spremljati in ocenjevati.

3. Revščina na evro-mediteranskem območju
Kot je splošno znano, je septembra 2000 189 držav sprejelo Deklaracijo tisočletja, ki vsebuje razvojne cilje novega tisočletja (RCNT) do leta 2015. Prvi cilj je “odpraviti skrajno revščino in lakoto« 11.

Generalni podsekretar za gospodarske in socialne zadeve v Poročilu o doseganju ciljev za novo tisočletje za leto 2006 povzema ocene izvajanja RCNT zlasti s tem stavkom: »To poročilo kaže, da je bilo doseženega nekaj napredka. To bi morala biti spodbuda za prihodnje delo. Vendar (…), še vedno bo treba veliko narediti, da bi izpolnili svoje obljube sedanjim in prihodnjim generacijam« 12.


Desetletje, ki nas loči od leta 2015, bo odločilno. Leta 2006 večina držav zaostaja za RCNT. Človekov razvoj je nestanoviten na ključnih področjih, neenakosti, ki so že zdaj velike, pa se še poglabljajo. Po poročilu Pearsona in Brandta bogate države še vedno niso izpolnile svojih obveznosti in odločitev, da razvite države namenijo 0,7 % svojega BDP razvoju revnih držav, še vedno ni uresničena.
Bogate države za razvojno pomoč namenijo povprečno 0,25 % svojega BND. Obljuba EU, da bo to pomoč povečala na 0,51 % do leta 2010, je zelo spodbudna. Vendar tudi v tem primeru finančna sredstva ne bodo zadostovala za doseganje RCNT v državah v razvoju, vključno s tistimi z območja južnega in vzhodnega Sredozemlja. Pobude za zmanjševanje revščine in spodbujanje razvoja na tem območju so hvalevredne, toda njihovo uresničevanja traja predolgo.
V evro-mediteranski regiji, zlasti pa v južnih in vzhodnih mediteranskih državah (JVMD), je bila Barcelonska deklaracija sprejeta z navdušenjem, ki sta ga okrepila programa Meda I (za obdobje 1995–1999) in Meda II (za obdobje 2000-2006) 13. Vendar deset let pozneje (2005) rezultati ne dosegajo pričakovanj partnerjev iz JVMD. Medtem ko evropski partnerji poudarjajo pomanjkanje dobrega upravljanja ter nespoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel v teh državah, koristi držav članic EU od trgovinske bilance precej presegajo finančni okvir Meda I in Meda II. Pri tem je razkorak med EU in JVMD precejšen in obstaja tveganje, da se bo do leta 2010 še povečal, torej do leta, ko naj bi to območje postalo območje proste trgovine.
Za nov zagon evro-mediteranskega partnerstva si morata prizadevati obe strani.
4. Revščina v Evropski uniji
Čeprav to poročilo obravnava revščino v južnih in vzhodnih državah evro-mediteranske regije, je koristno vključiti še pregled revščine v celotni EU.
Priznati je treba, da ne glede na doseženi gospodarski in človekov napredek, revščina, vključno s skrajnimi oblikami, v EU še vedno obstaja: glede na poročilo Evropske komisije o socialni zaščiti in socialni vključenosti iz leta 2005 je bilo leta 2002 več kakor 68 milijonov ljudi (15 % celotnega prebivalstva) v EU-25 revnih ali jim je revščina grozila14. Stopnja revščine po posameznih državah se je gibala od 10 % do 20 %.
Problematika socialne kohezije v EU je dobila nove razsežnosti s širitvijo maja 2004, ko so se EU pridružile države iz bivšega komunističnega bloka. Prihodnji trendi so seveda povezani z najpomembnejšim vprašanjem evropske rasti in s prestrukturiranjem, ki ga prinašajo spremembe v svetovnem gospodarstvu. Zato je treba okrepiti politike socialnega vključevanja.
V zvezi s temi dogodki in ne glede na dejstvo, da je boj proti revščini in izključevanju še vedno v pristojnosti držav članic, je EU na tem področju pripravila nekaj pobud. Poleg tega je bilo leto 2007 razglašeno za Evropsko leto enakih možnosti za vse.
Obžalovanja vredno pa je, da revščina in izključevanje, razen v zvezi z zaposlovanjem, nista bila vključena v prvotni seznam prednostnih nalog lizbonske strategije.
Nacionalni akcijski načrti za vključevanje temeljijo na »odprti metodi usklajevanja«, ki jo je predvidel lizbonski vrh. Ta metoda opredeljuje splošne cilje načrtov, vendar državam članicam prepušča izbiro sredstev in politik za njihovo doseganje. Metoda podpira sodelovanje med državami članicami in zagotavlja skupni evropski okvir za ta program.
Program EU temelji na treh stebrih: raziskovanju, političnem sodelovanju ter na vzajemnem učenju in povezovanju v omrežja na evropski ravni. Skupni cilji programa zajemajo veliko področij: udeležba na trgu dela, posodabljanje sistemov socialnega varstva, izobraževanje in usposabljanje, revščino otrok, dostojno stanovanje, dostop do kakovostnih storitev ter odpravo diskriminacije. Ukrepi bi morali pritegniti čim več interesnih skupin, javnih in zasebnih, nacionalnih in lokalnih, kakor tudi žrtve izključevanja in tiste, ki jim grozi izključenost.
Akcijski načrti EU se dopolnjujejo z drugimi evropskimi pobudami, ki posredno ali neposredno obravnavajo tudi problematiko izključevanja.
Glede na ugotovitve številnih ustvarjalnih enot (think tanks) in drugih organizacij ni videti napredka na podlagi ukrepov, sproženih v okviru lizbonske strategije zaradi boja proti revščini. Strategija socialnega vključevanja je sama po sebi znak napredka, saj to problematiko vmešča v politično razpravo in povečuje dojemljivost ustreznih akterjev. Vendar nekateri analitiki menijo, da so ti mehanizmi nezadostni za večje zmanjšanje revščine v EU. V svojem poročilu iz leta 2005 je Evropska komisija v zvezi s tem predlagala več ukrepov za izboljšanje sedanjega mehanizma.
5. Revščina v južnih in vzhodnih evro-mediteranskih državah
To poglavje se osredotoča na oblikovanje celovite »slike« 10 evro-mediteranskih držav (JVMD) zaradi ocene razmer glede revščine in, kadar je to mogoče, ugotavlja skupne značilnosti.
Ne glede na precej pomanjkljive informacije se to poglavje osredotoča na naslednji temi: krajši opis »splošnih značilnosti« držav in glavnih socialnih kazalnikov s posebnim poudarkom na tistih, ki so povezani z revščino, ter, kjer je to mogoče, na identifikacijo skupin držav s skupnimi značilnostmi glede revščine. Glavna težava je bila pomanjkanje informacij, zlasti iz nacionalnih virov, ne samo o revščini, ampak tudi o nekaterih socialnih kazalnikih, ki so bistveni za oceno razmer in razvojnega statusa teh družb.
V veliko besedilih je večina JVMD vključena v skupino držav v regiji Bližnji vzhod in Severna Afrika (MEDA), ki je na podlagi podatkov Svetovne banke obravnavana kot regija s povprečnimi dohodki. Svetovna banka v »Strateškem dokumentu za regijo MEDA« iz leta 2004 obravnava regijo MEDA kot regijo 20 držav; to poročilo pa obravnava 8 od teh držav (Alžirijo, Egipt, Jordanijo, Libanon, Maroko, Palestino, Sirijo in Tunizijo). Zaradi svoje geografske lege je tudi Izrael včasih obravnavan kot država v regiji MEDA, nikoli pa Turčija, ki jo pa obravnavamo tukaj.
Regija MEDA je gospodarsko raznolika. V tej regiji so države kot na primer Alžirija in Sirija, ki sta bogati z naravnimi viri in imata veliko delovne sile; Egipt, Jordanija, Maroko in Tunizija, ki nimajo veliko naravnih virov, vendar imajo veliko delovne sile; zalivske države, ki so bogate z naravnimi viri (predvsem z nafto), so pa »uvoznice« delovne sile. Zaradi raznolikosti, ki je pomembna značilnost JVMD, je treba biti previden pri obravnavi socialnih pojavov, zlasti pri poskusu posploševanj in razlaganju statističnih podatkov, večino katerih so zbrale mednarodne organizacije, ki pričakovano poskušajo uskladiti metodologijo, ki je podlaga za koncepte. To previdnost je treba poudariti, ker v tem poročilu ta gospodarska raznolikost ni opisana.
Prebivalstvo. Po velikosti prebivalstva lahko JVMD razdelimo na večje (Egipt, Turčija, Alžirija, Maroko in Sirija) in manjše države (Izrael, Jordanija, Libanon, Palestina in Tunizija).
Leta 2004 je prebivalstvo JVMD štelo več kakor polovico prebivalstva EU-25 ob relativno hitri rasti (1,5 % ali več, razen v Libanonu, Tuniziji in Turčiji), v povprečju pa 2,1 % (glej preglednico 1 v prilogi). Glede na poročilo UNDP o človekovem razvoju iz leta 2005 je povprečna letna rast prebivalstva v svetu 1,1 %, 1,3 % v državah v razvoju, 0,5 % v državah z visokimi dohodki, 0,8 % v državah s srednjim dohodki in 1,6 % v državah z nizkimi dohodki15.
Podatki o strukturi prebivalstva kažejo, da je bila leta 2003 približno polovica prebivalstva ženskega spola. Razčlenitev na podeželje in mesta kaže, da je visok odstotek prebivalstva živel na podeželskih območjih, čeprav se zdi, da se ta razlika zmanjšuje (razen v manjših državah: Izraelu, Libanonu in Jordaniji – glej sliko 1 v prilogi). Leta 2003 je več kakor polovica celotnega prebivalstva JVMD živela na urbanih območjih (razen v Egiptu, kjer jih je 57,2 % živelo na podeželju).
Razčlenitev prebivalstva po starosti kaže jasno razliko med JVMD in EU-25 (glej preglednico 2 in sliko 2 v prilogi). Leta 2003 je bilo v JVMD v povprečju 33,4 % prebivalcev starih manj kot 14 let in 5,0 % več kot 64 let, medtem ko sta v EU obe skupini predstavljali približno 16 % prebivalstva. Na splošno JVMD ne kažejo trenda staranja (razen v Izraelu, kjer delež prebivalstva, starejšega od 64 let, predstavlja skoraj 10 % celotnega prebivalstva).
Po drugi strani je delež vzdrževanih otrok16 večji v državah z večjo stopnjo rasti prebivalstva (npr. Palestina, Jordanija in Sirija), razen v Maroku (glej sliko 3 v prilogi), kar pomembno vpliva na revščino otrok v teh državah. Skupni deleži vzdrževanih17 oseb kažejo, da 100 delovno sposobnih oseb (15–64 let) vzdržuje skoraj 50–60 oseb, kar je veliko breme za delovno sposobne prebivalce, s katerim se mora ukvarjati bodisi sistem državnega socialnega skrbstva ali pa ga je treba reševati z neformalnimi mehanizmi solidarnosti. Pomen in posledice tega bremena obravnavamo v poglavju 7.
Zdravje in izobraževanje. Za analizo revščine sta pomembni dve področji. Dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev je bistvenega pomena za blaginjo vsakega človeškega bitja, pomanjkanje teh storitev pa prispeva k trajanju revščine.
Pričakovana življenjska doba ob rojstvu, celotna stopnja rodnosti, stopnja umrljivosti dojenčkov in stopnja umrljivosti otrok so štirje osnovni kazalniki, ki se uporabljajo v primerjalnih analizah različnih držav. Poleg teh je treba obravnavati tudi podhranjenost otrok, mlajših od 5 let, ter dostop do kakovostnih vodnih virov in sanitarij (glej preglednico 3 v prilogi).
Pričakovana življenjska doba ob rojstvu18 se lahko skrajša zaradi težav, kot so lahkota, vojna, bolezen in slabo zdravje. Pričakovana življenjska doba se daljša z doseženo stopnjo razvoja. Vendar je pri nižjih stopnjah mogoče doseči zelo veliko podaljšanje pričakovane življenjske dobe z osnovnimi ukrepi v javnem zdravstvu, sanitarno ureditvijo, socialno pomočjo itd. Ženske imajo ponavadi daljšo pričakovano življenjsko dobo kakor moški. Vzrok te razlike ni popolnoma jasen, se pa pogosto pripisuje biološkim razlikam in življenjskemu slogu. Podatki za JVMD potrjujejo te razlike in so – razen v Izraelu, kjer so v povprečju precej večje od povprečja EU-25 – podatki o pričakovani življenjski dobi po državah podobne (povprečje za moške je 70,3 in za ženske 74,1; glej sliko 4 v prilogi).
Povprečna celotna stopnja rodnosti19 je 2,6 na svetovni ravni, 1,7 v državah z visokimi dohodki (vrednost za EU-25 je za leto 2004 ocenjena na 1,5), 2,1 v državah s srednjimi dohodki in 3,9 v državah z nizkimi dohodki20. Razvrstitev po indeksu človekovega razvoja: povprečna vrednost je 1,7 v državah z visokim indeksom človekovega razvoja, 2,5 v državah s srednjim indeksom človekovega razvoja in 5,8 v državah z nizkim indeksom človekovega razvoja. Tudi podatki za celotno stopnjo rodnosti v JVMD se pokrivajo po skupinah držav, tako glede dohodka kot indeksa človekovega razvoja, razen Palestine (ki se uvršča med države s srednjim indeksom človekovega razvoja), Izrael je država z visokim indeksom človekovega razvoja, Libanon, Jordanija, Turčija, Alžirija, Sirija, Egipt in Maroko pa so v skupini držav s srednjim indeksom človekovega razvoja.
Tudi stopnja umrljivosti dojenčkov21 in stopnja umrljivosti otrok22 se uporabljata pri primerjavi zdravja in blaginje v različnih državah. Podatki Svetovne banke jasno kažejo, da je prišlo do zmanjšanja obeh teh kazalnikov v vseh JVMD v obdobju od 2000 do 2004, kar kaže na nekaj izboljšanja. V nekaterih državah je napredek večji (npr. v Egiptu in Maroku – čeprav je bila leta 2000 v teh državah stopnja umrljivosti dojenčkov in stopnja umrljivosti otrok najvišja – ter v Siriji in Tuniziji) kakor v drugih (npr. Alžiriji).

Primerjava JVMD s preostalim svetom kaže, da je (na 1000 živorojenih otrok) povprečna stopnja umrljivosti dojenčkov 54 in stopnja umrljivosti otrok 80 na svetovni ravni, 5 in 6 v državah z visokimi dohodki (kot na primer v Izraelu), 29 in 36 v državah s srednjimi dohodki, 80 in 124 v državah z nizkimi dohodki23.


Stopnja umrljivosti otrok delno odraža podhranjenost otrok, mlajših od 5 let. Podatki za ta kazalnik kažejo visoko pozitivno korelacijo med obema kazalnikoma za države, za katere so podatki na voljo. Izjema je Sirija, ki ima visoko vrednost za podhranjenosti otrok, vendar relativno »nizko« umrljivost otrok v primerjavi z drugimi JVMD.
Dostop do kakovostnih vodnih virov se je od leta 1999 do leta 2000 izboljšal, čeprav zmerno, v Turčiji (najbolj), Tuniziji, Maroku in Egiptu. V nekaterih državah, na primer v Alžiriji in Jordaniji, pa so se razmere poslabšale. Jordanija je ena od 10 z vodo najbolj revnih držav na svetu in je zaradi tega zelo odvisna od vodnih virov iz tujine. V Izraelu in Libanonu imajo vsi prebivalci dostop do kakovostnih vodnih virov.
Pri dostopu do kakovostnih sanitarij v tem 12-letnem obdobju ni bilo veliko napredka v nobeni od JVMD, razen v Egiptu, kjer pa je bila leta 1990 ta vrednost najnižja, skupaj z Marokom pa imata enako vrednost kot leta 2002. Omeniti je treba visok odstotek prebivalstva (98 %), ki je imel v letu 2002 dostop do kakovostnih sanitarij v Libanonu.
Izobraževanje in znanje. Stopnje pismenosti odraslih in mlajših odraslih ter kombinirane bruto vpisne količnike obravnavamo razčlenjeno po spolu (glej preglednico 3 v prilogi).
Stopnja pismenosti odraslih24 kaže na skupni dosežek osnovnega izobraževanja in programov opismenjevanja pri posredovanju osnov pismenosti prebivalcem, ki jim pomagajo tudi pri uporabi pismenosti v vsakdanjem življenju, nadaljnjem učenju in pisnem sporočanju. Razčlenitev pismenosti odraslih po spolu kaže na vedno večjo razliko med ženskami in moškimi v državah v razvoju, kar kaže na predsodek glede dostopa žensk do izobraževanja.
Podatki o JVMD razkrivajo dve vrsti skupin: (i) več kakor 90 % pismenih odraslih moških (Izrael, Jordanija, Libanon, Sirija in Turčija) ter od 60 do 90 % (Alžirija, Egipt, Maroko in Tunizija); (ii) razlika med spoloma večja kakor 15 % (Alžirija, Egipt, Maroko, Tunizija, Sirija in Turčija, čeprav lahko slednjo obravnavamo kot mejni primer) in razlika med spoloma manjša kakor 15 % (Izrael, Jordanija in Libanon).
Podatki o stopnji pismenosti mlajših odraslih25 kažejo precejšnje izboljšanje v celi vrsti držav in znatno zmanjšanje razlik med spoloma. V Izraelu in Jordaniji razlike ni več.
Podatki o kombiniranem bruto vpisnem količniku26 kažejo, da je v petih JVMD (Izrael, Jordanija, Libanon, Palestina in Tunizija) delež vpisanih žensk večji kakor delež vpisanih moških. Čeprav naj bi ta količnik odražal izobrazbeno raven, pa ne odraža kakovosti rezultatov izobraževanja. Tudi kadar se uporablja, da bi prikazal dostop do izobraževalnih možnosti, kombinirani bruto vpisni količnik lahko prikrije pomembne razlike med državami, razlog za to pa so razlike v starosti glede na stopnjo izobrazbe in razlike glede trajanja izobraževalnih programov. Tako večji delež žensk v teh državah lahko pojasnimo z razlikami v stopnji in trajanju, kakor tudi z vojaškim konfliktom v primeru Palestine.
Pri treh stopnjah izobraževanja – osnovni, srednji in terciarni – so zlasti zaskrbljujoči nizki odstotki vpisanih na srednji in terciarni ravni v Maroku, če ga primerjamo z drugimi JVMD. Tudi Alžirija ima nizek odstotek vpisanih na zadnji stopnji šolanja.
Revščina je, kot smo omenili v uvodu k temu poročilu, družbeni problem, ki obstaja po celem svetu, čeprav se stopnja in okoliščine razlikujejo. Zato je treba biti pri posploševanju previden. Vseeno bomo uporabili nekaj kazalnikov, da bi opravili nekaj primerjav glede revščine in neenakosti (glej preglednico 4 v prilogi):


  1. Delež prebivalstva, katerega dohodek je manj kot 1 dolar na dan. Ta kazalnik je v neposredni povezavi s 1. ciljem RCNT: do leta 2015 na svetovni ravni prepoloviti delež ljudi, katerih dohodek je manj kot 1 dolar na dan, in delež ljudi, ki trpijo za lakoto, ter do istega datuma prepoloviti delež ljudi, ki nima dostopa do pitne vode ali si je ne more privoščiti27. Glede na razpoložljive podatke je v JVMD ta delež manjši od 2 %, razen v Egiptu. Če pa k temu znesku dodamo še en dolar, se slika močno spremeni. Na primer: v Egiptu ima 3,1 % celotnega prebivalstva dohodek manjši od 1 dolarja na dan, kar je približno 2,3 milijona ljudi. Pri pragu 2 dolarjev se stopnja revščine poveča na 43,9 %, tj. na približno 31,9 milijona ljudi.




  1. Delež prebivalstva pod pragom porabe prehranske energije. To je edini razpoložljivi kazalnik stradanja in kaže, da imata v tej regiji Jordanija in Maroko najvišje vrednosti (7 %), Tunizija najnižje (2,5 %), medtem ko so preostale države (razen Izraela in Palestine, za katera podatkov ni na voljo) med tema dvema skrajnostma;




  1. Relativna revščina28. Če izključimo Tunizijo in Palestino, so vrednosti v JVMD precej podobne in znašajo približno 15–20 %; najvišja vrednost je ugotovljena v Palestini (40,3 %) in najnižja v Tuniziji (4,2 %). Povprečna stopnja v EU-25 je bila 16 %.




  1. Ginijev količnik. Ta kazalnik meri dohodkovno neenakost29. Čeprav nimamo podatkov za vse JVMD, lahko ugotovimo podobno neenakost glede porazdelitve dohodka, saj se količnik za 9 držav, za katere so podatki na voljo, giblje med 0,32 in 0,44.

Ti socialni kazalniki, ki jih obravnavamo v tem poglavju, ne odražajo samo stanje kakovosti življenja v regiji, ampak tudi razmere glede denarne in nedenarne revščine v vsaki državi. Glede na te kazalnike bomo z odgovori na nekaj pomembnih vprašanj poskusili oblikovati sociodemografski profil revnih v regiji30.




  1. Ali se revščina pojavlja na podeželju ali v mestih? Na splošno je pojav revščine pogostejši na podeželskih kot na mestnih območjih. Vendar pojavljanje in širjenje »revnih predelov« ali »revnih četrti« na mestnih območjih kaže, da se tudi urbana revščina povečuje, čeprav je gospodarska ranljivost večja na podeželju. Pravzaprav se ta dva trenda medsebojno krepita, ker večja gospodarska ranljivost podeželja spodbuja preseljevanje v mesta, kjer se pojavljajo barakarska naselja oziroma revne četrti.

Poleg tega se v večjih državah v regiji revščina vedno bolj pogosto pojavlja po geografsko-regionalnem vzorcu in ne več zaradi razlik med podeželjem in mesti. V Egiptu se je na primer tradicionalni okvir gospodarskih struktur spremenil in zdaj vpliva na regionalno porazdelitev dohodka, ki presega razliko med podeželjem in mesti; glede revščine in enakosti postajajo bolj očitne razlike med regijami, ki so največje v zgornjem Egiptu, tako na podeželju kot tudi na mestnih območjih. V Turčiji so v zvezi s pojavljanjem revščine opazne precejšnje razlike med njenimi različnimi regijami, kljub majhnim razlikam med podeželjem in mestnimi območji glede ranljivosti in pojavljanja revščine. Na splošno bi lahko trdili, da obstaja močna prostorska diferenciacija med regijami in znotraj njih, ne samo v smislu premoženja, naravnih virov in gospodarske dejavnosti, ampak tudi glede na to, kako so na nekem območju porazdeljene javne storitve. Ta razsežnost ekstrapolira in krepi regionalne razlike.



  1   2   3   4


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət