Ana səhifə

O emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja


Yüklə 0.52 Mb.
səhifə2/3
tarix27.06.2016
ölçüsü0.52 Mb.
1   2   3
)
(1) Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja mora upravljavec naprave zagotoviti ocenjevanje obstoječe in dodatne obremenitve in na podlagi analize obremenitve na območju vrednotenja dokazati izpolnjevanje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja iz 9. in 10. člena te uredbe.
(2) Za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja mora upravljavec naprave zagotoviti ocenjevanje celotne in dodatne obremenitve in na podlagi analize obremenitve na območju vrednotenja dokazati izpolnjevanja pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja iz 9. in 10. člena te uredbe.
(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena upravljavcu naprave ni treba dokazovati izpolnjevanja pogojev v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe, če

1. največji masni pretok posamezne snovi iz naprave ne presega najmanjše vrednosti, določene za masni pretok te snovi v odpadnih plinih v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe, in

2. ocenjena vrednost masnega pretoka razpršene emisije snovi iz naprave za posamezno snov ne presega 10 odstotkov najmanjše vrednosti masnega pretoka te snovi v odpadnih plinih iz prejšnje alinee.

(4) Če gre za večjo spremembo naprave, je treba za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja zagotoviti ocenjevanje obstoječe in dodatne obremenitve in dokazati izpolnjevanje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe, če vsota celotne emisije snovi, vključno z razpršeno emisijo snovi iz naprave iz spremenjenega dela naprave in iz drugih nespremenjenih delov naprave, presega vrednosti iz 1. ali 2. točke prejšnjega odstavka.

12. člen

(ocenjevanje obstoječe obremenitve zunanjega zraka)


(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti ocenjevanje obstoječe obremenitve za snov, ki obremenjuje zunanji zrak zaradi emisije iz naprave in za katero je s to uredbo določena mejna vrednost emisije, če je:

1. za to snov predpisana mejna letna koncentracija in je najmanj na enem merilnem mestu na območju vrednotenja obstoječa obremenitev zaradi obratovanja druge naprave ali drugega vira onesnaževanja, ki ni naprava po tej uredbi, zaradi te snovi večja od spodnjega ocenjevalnega praga, določenega v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo te snovi v zunanjem zraku, ali

2. ta snov arzen, svinec, kadmij, nikelj ali živo srebro in na območju, katerega radij je dvakrat večji od radija območja vrednotenja, obratuje najmanj ena naprava, pri kateri urni povprečni masni pretok te snovi na katerem koli odvodniku, izračunan za 8.760 ur obratovanja naprave, presega vrednosti urnega masnega pretoka snovi, ki so za to snov glede na višino odvodnika, določene na diagramu v prilogi 5 k tej uredbe.
(2) Pri izvedbi meritev v okviru ocenjevanja obstoječe obremenitve je treba zagotoviti, da določitev glavnih smeri vetrov in izbira merilnih mest na območju vrednotenja zagotavlja verodostojno ocenjevanje deleža, ki ga k obstoječi obremenitvi prispevajo druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na tem območju.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena upravljavcu naprave ni treba zagotoviti ocenjevanja obstoječe obremenitve za snov, za katero je določena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku, če je na podlagi podatkov predhodnih ocenjevanj kakovosti zunanjega zraka za največjo obstoječo obremenitev zaradi te snovi na območju vrednotenja ugotovljeno, da:

1. je letna vrednost v zunanjem zraku manjša od 85 odstotkov ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku, določene za to snov v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo arzena, kadmija, živega srebra, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zunanjem zraku;

2. je letna koncentracije manjša od 85 odstotkov mejne letne koncentracije snovi v zunanjem zraku, določene za to snov v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, delcev, svinca in benzena v zunanjem zraku;

3. je največja 24-urna koncentracija snovi iz prejšnje točke manjša od 95 odstotkov mejne dnevne koncentracije snovi v zunanjem zraku, razen za delce PM10;

4. je največja urna koncentracija snovi iz 2. točke tega odstavka manjša od 95 odstotkov mejne urne koncentracije snovi v zunanjem zraku in

5. 24-urna koncentracija v zadnjih treh letih ni presegla mejne 24 urne koncentracije več kakor 15 krat letno, če gre za delce PM10.


(4) Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo, če gre za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, pri kateri ocenjeni masni pretok razpršene emisije snovi presega 10 odstotkov najmanjše vrednosti masnega pretoka snovi v odpadnih plinih iz priloge 5 k tej uredbi.
(5) Za predhodna ocenjevanja kakovosti zunanjega zraka iz tretjega odstavka tega člena se štejejo ocenjevanja, ki so opravljena v skladu z določbami te uredbe v preteklih treh letih ali ocenjevanja, katerih izvedbo je zagotovilo ministrstvo v okviru monitoringa stanja okolja v preteklih treh letih.

13. člen


(izvedba ocenjevanja obstoječe obremenitve)
(1) Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba na območju vrednotenja izvajati z meritvami po merilnih metodah in na način iz predpisa, ki ureja monitoring kakovosti zunanjega zraka.
(2) Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba izvajati po programu ocenjevanja obstoječe obremenitve, ki ga pripravi upravljavec naprave, njegovo skladnost z določbami te uredbe pa potrdi ministrstvo z odločbo.
(3) Upravljavec naprave mora predložiti predlog programa ocenjevanja obstoječe obremenitve ministrstvu v potrditev. Program ocenjevanja obstoječe obremenitve mora upravljavec naprave vložiti skupaj z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
(4) S programom ocenjevanja obstoječe obremenitve se določi:

1. območje vrednotenja,

2. merilna mesta na območju vrednotenja, na katerih je treba vrednotiti obstoječo obremenitev,

3. druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,

4. druge vire onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, vendar vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,

5. obdobje izvajanja meritev,

6. pogostost izvajanja meritev,

7. čas trajanja posameznih meritev glede na vrsto naprav, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, in glede na višino njihovega odvodnika odpadnih plinov,

8. upoštevanje meteoroloških razmer pri izvajanju meritev.
(5) Obdobje izvajanja meritev kakovosti zunanjega zraka v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve praviloma ne sme biti krajše od 1 leta, razen če gre za napravo, ki obratuje sezonsko, vendar zanjo obdobje izvajanja meritev ni krajše od 6 mesecev.
(6) Izvajanje meritev v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve se za posamezno snov lahko ne prej kakor po 6 mesecih prekine in nadaljnje merjenje obstoječe obremenitve opusti, če se na podlagi rezultatov meritev izkaže, da so na kraju največje obstoječe obremenitve na območju vrednotenja izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(7) Rezultati meritev se za vsako od snovi, za katere je določena mejna koncentracija v zunanjem zraku, vrednotijo na podlagi povprečne izmerjene vrednosti v najmanjšem časovnem intervalu, za katerega je določena mejna vrednost, za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve posebej, ne glede na to, ali gre za trajno ali občasno merjenje kakovosti zunanjega zraka.


(8) Iz rezultatov meritev je treba za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve, ter za vsako snov, za katero se izvaja program ocenjevanja obstoječe obremenitve, izračunati:

1. letno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot letno koncentracijo, izračunano iz urnih koncentracij;

2. dnevno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število dni, v katerih je 24-urna koncentracija presegla mejno dnevno koncentracijo v zunanjem zraku;

3. urno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število ur, v katerih je urna koncentracija večja od mejne urne koncentracije v zunanjem zraku, in

4. največjo dnevno koncentracijo in

5. največjo urno koncentracijo.


(9) Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe ovrednotiti samo letno in dnevno ali 24-urno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se ne glede na določbe prejšnjega odstavka za to snov na podlagi rezultatov meritev ne izračunava največje urne koncentracije pri vrednotenju obstoječe obremenitve

14. člen


(določitev območja vrednotenja)
(1) Območje vrednotenja je površina kroga s središčem na kraju izpusta na odvodniku odpadnih plinov in radijem, ki je 50-krat večji od višine odvodnika odpadnih plinov.
(2) Če se na podlagi rezultatov ocenjevanja dodatne obremenitve izkaže, da je na zunanjem robu kroga iz prejšnjega odstavka dodatna obremenitev za snov, za katero je predpisana mejna koncentracija v zunanjem zraku, večja od 3 odstotkov te mejne vrednosti, je treba radij kroga povečati toliko, da na njegovem zunanjem robu dodatna obremenitev ni večja od 3 odstotkov te mejne vrednosti. Če je za posamezno snov predpisanih več mejnih koncentracij, določbe prejšnjega stavka veljajo za vsako od teh mejnih koncentracij.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena je za odvodnike odpadnih plinov z višino, manjšo od 20 m, območje vrednotenja površina kroga z radijem 1.000 m.
15. člen

(določitev merilnih mest za vrednotenje obremenitve)


(1) Na območju vrednotenja se ocenjuje dodatno in obstoječo obremenitev na merilnih mestih, kjer se domneva, da je zaradi obratovanja naprave in drugih naprav, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, ter emisijo snovi iz drugih virov onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, celotna obremenitev, izražena kot letna ali dnevna vrednost obremenitve, največja.
(2) Meritve kakovosti zunanjega zraka zaradi ocenjevanja obstoječe obremenitve je treba izvajati na merilnih mestih, ki so reprezentativna za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja iz prejšnjega odstavka.

(3) Reprezentativna merilna mesta za vrednotenje celotne obremenitve na območju vrednotenja, se določijo na podlagi rezultatov naslednjih izračunov:

1. po metodi izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini se določijo merilna mesta, kjer je izračunana dodatna obremenitev največja. Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe ovrednotiti samo letno in dnevno ali 24-urno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se za to snov na podlagi metode izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini ne izračunava največje urne koncentracije zaradi dodatne obremenitve;

2. na podlagi meritev kakovosti zunanjega zraka, ki jo povzročajo druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, ter drugi viri onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, kakor je promet ali male kurilne naprave, se oceni obstoječa obremenitev na vseh merilnih mestih, kjer na podlagi izračuna iz prejšnje točke dodatna obremenitev pomembno vpliva na vrednost celotne obremenitve;

3. na podlagi podatkov o vsoti dodatne in obstoječe obremenitve iz prve in druge točke tega odstavka, se določi merilna mesta, kjer je vrednost te vsote v posameznih obdobjih dneva ali letne sezone največja, in med merilnimi mesti izbere dve, za katera se domneva, da je na njih celotna obremenitev največja v daljšem obdobju izpostavljenosti onesnaženemu zunanjemu zraku. Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe oceniti samo letno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se za določanje obremenitve zaradi te snovi izbere samo eno merilno mesto, za katerega se domneva, da je na njej celotna obremenitev zaradi te snovi največja.
(4) Ministrstvo lahko v okoljevarstvenem dovoljenju določi več kakor dve merilni mesti za ocenjevanje celotne obremenitve, če iz rezultatov meritev obstoječe obremenitve, ki so izvedene v skladu s programom ocenjevanja obstoječe obremenitve iz 13. člena te uredbe, ugotovi, da je treba zaradi nehomogene površine območja vrednotenja, posebnih meteoroloških razmer, časovnih konic onesnaževanja zunanjega zraka ali vpliva večjega števila, naprav, ki so manjši viri onesnaževanja, na obstoječo obremenitev, določiti več merilnih mest, ki so na območju vrednotenja reprezentativna za celotno obremenitev.
(5) Ocenjevanje dodatne, obstoječe in celotne obremenitve na varovanem območju v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave na podlagi določb 10. člena te uredbe se mora izvajati na merilnih mestih, ki so več kakor 20 km oddaljena od zunanje meje poselitvenega območja in najmanj 5 km od drugih poseljenih območij ali cest z dnevnim povprečnim pretokom vozil večjim od 12.000 EOV/dan.
(6) Upravljavec naprave mora zagotoviti izdelavo predloga merilnih mest za ocenjevanje obstoječe, dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja vključno z obrazložitvijo izbire teh merilnih mest in s podatki o največji obstoječi in dodatni obremenitvi ter o vrednosti domnevno največje celotne obremenitve na teh merilnih mestih. Predlog merilnih mest za ocenjevanje dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja mora upravljavec naprave predložiti ministrstvu skupaj z drugo dokumentacijo, ki je priložena k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.

16. člen


(ocenjevanje dodatne obremenitve)
(1) Ocenjevanje dodatne obremenitve se izvede z metodo izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini na podlagi reprezentativne letne časovne vrste za smer in hitrost vetra ter podatkov o stabilnosti ozračja in geografskih značilnostih terena, kakor sta relief in raba tal, pri čemer je treba za izračun disperzije uporabiti metodo, ki je glede na računske rezultate enakovredna priporočeni metodi izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini, navedeni v prilogi 6, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Z metodo izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini je treba za vsakega od merilnih mest, določenih za vrednotenje celotne obremenitve, in za vse snovi, za katere je določena mejna koncentracije v zunanjem zraku, izračunati:

1. letno vrednost dodatne obremenitve, ki je enaka izračunani letni povprečni koncentraciji;

2. dnevno vrednost dodatne obremenitve, ki je enaka največji povprečni dnevni vrednosti, če je metoda izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini izvedena na podlagi reprezentativne letne časovne vrste meteoroloških parametrov, in

3. urno vrednost dodatne obremenitve, ki je enaka največji izračunani urni povprečni koncentraciji.


17. člen


(analiza obremenitve na območju vrednotenja)
(1) Pri analizi obremenitve na območju vrednotenja je treba uporabiti vrednosti modelskega ocenjevanja dodatne obremenitve in vrednosti obstoječe obremenitve, izračunane na podlagi meritev, izvedenih za isto časovno obdobje.
(2) Mejna letna koncentracija posamezne snovi v zunanjem zraku na območju vrednotenja ni presežena, če je na vseh merilnih mestih večja od vsote letne vrednosti obstoječe obremenitve in letne vrednosti dodatne obremenitve.
(3) Mejna dnevna koncentracija posamezne snovi v zunanjem zraku na območju vrednotenja ni presežena, če na vseh merilnih mestih:

  1. letna vrednost obstoječe obremenitve ne presega 90 odstotkov mejne letne koncentracije v zunanjem zraku,

  2. dnevna vrednost obstoječe obremenitve ne presega 80 odstotkov dovoljenih preseganj mejne dnevne koncentracije v zunanjem zraku in

  3. nobena dnevna vrednost dodatne obremenitve ni večja od razlike med mejno dnevno koncentracijo in mejno letno koncentracijo v zunanjem zraku.

(4) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mejna dnevna koncentracija posamezne snovi v zunanjem zraku na območju vrednotenja ni presežena, če je na vsakem merilnem mestu vsota letne vrednosti dodatne obremenitve in dnevne koncentracije obstoječe obremenitve manjša od mejne 24-urne koncentracije v zunanjem zraku, pri čemer pa dnevna vrednost obstoječe obremenitve ne sme presegati mejne dnevne koncentracije večkrat od števila dovoljenih preseganj mejne dnevne koncentracije v zunanjem zraku.


(5) Mejna urna koncentracija posamezne snovi v zunanjem zraku na območju vrednotenja ni presežena, če na vseh merilnih mestih:

  1. letna vrednost obstoječe obremenitve ne presega 90 odstotkov mejne letne koncentracije v zunanjem zraku,

  2. urna vrednost obstoječe obremenitve ne presega mejne urne koncentracije večkrat, kakor je 80 odstotkov števila dovoljenih preseganj mejne urne koncentracije v zunanjem zraku, in

  3. nobena urna vrednost dodatne obremenitve ni večja od razlike med mejno urno koncentracijo in mejno letno koncentracijo v zunanjem zraku.

(6) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mejna urna koncentracija posamezne snovi v zunanjem zraku na območju vrednotenja ni presežena, če je na vseh merilnih mestih vsota letne vrednosti dodatne obremenitve in urne koncentracije obstoječe obremenitve manjša od mejne urne koncentracije v zunanjem zraku, pri čemer urna vrednost obstoječe obremenitve ne sme presegati mejne urne koncentracije večkrat, kot je število dovoljenih preseganj mejne urne koncentracije v zunanjem zraku.

18. člen

(ocenjevanje celotne obremenitve)


(1) Ocenjevanje celotne obremenitve mora upravljavec naprave zagotoviti v okviru izvajanja obratovalnega monitoringa emisije snovi v skladu s programom ocenjevanja celotne obremenitve, ki ga ministrstvo določi v okoljevarstvenem dovoljenju.
(2) Ocenjevanje celotne obremenitve se izvaja na način ocenjevanja obstoječe obremenitve.
(3) Če je treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe oceniti delež, ki ga prispevajo k celotni obremenitvi druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja in za katere je v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi, mora upravljavec naprave v okviru ocenjevanja celotne obremenitve zagotoviti izvedbo posebnih meritev kakovosti zunanjega zraka in meteoroloških razmer, na podlagi katerih je ta delež možno oceniti.
(4) Pri izvedbi posebnih meritev kakovosti zunanjega zraka in meteoroloških razmer iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti, da določitev glavnih smeri vetrov in izbira merilnih mest na območju vrednotenja zagotavlja verodostojno ocenjevanje deleža, ki ga k celotni obremenitvi prispevajo druge naprave iz prejšnjega odstavka, za katere je sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi.

III.c Zahteve v zvezi z emisijo snovi


19. člen

(izpolnjevanje zahtev v zvezi z emisijo snovi)


(1) Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če iz dokumentacije, ki je priložena k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ni razvidno, da:

1. obratovanje naprave ne povzroča čezmerne obremenitve okolja zaradi preseganja mejnih vrednosti emisije snovi in

2. so v napravi uporabljene tehnike za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi, ki so enakovredne najboljšim referenčnim razpoložljivim tehnikam.
(2) Izdelavo dokumentacije, ki dokazuje izpolnjevanje zahtev iz prejšnjega odstavka, mora zagotoviti upravljavec naprave. Izpolnjevanje zahteve iz prejšnjega odstavka je treba dokazovati za vsako snov ali vsako skupino snovi, ki onesnažuje zrak, če je ta snov ali skupina snovi v neočiščenem plinu v koncentracijah, za katere ni mogoče izključiti preseganja mejnih vrednosti emisije snovi.
(3) Obseg in vsebina dokumentacije, ki dokazuje izpolnjevanje zahtev iz prvega odstavka tega člena, je določena v prilogi 9, ki je sestavni del te uredbe.
(4) Predlog programa prvih meritev in predlog programa obratovalnega monitoringa emisije snovi in predlog morebitnih sprememb tega programa mora izdelati oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene za izvajanje monitoringa v predpisu, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(5) Program obratovalnega monitoringa mora vsebovati podatke o:

1. načinu obratovanja in značilnostih naprave, pomembnimi za emisijo snovi v zrak,

2. tehnikah čiščenja odpadnih plinov na posameznem izpustu,

3. lastnostih goriv in surovin, pomembnimi za emisijo snovi v zrak,

4. snoveh v zgorevalnih plinih in obratovalnih parametrih, ki se trajno in občasno merijo,

5. merilnih mestih,

6. metodah vzorčenja in merjenja,

7. načinu določanja povprečne vrednosti koncentracij iz 20. člena te uredbe,

8. pogostosti občasnih meritev in številu posameznih meritev v okviru občasnih meritev,

9. času vzorčenja in načinu vzorčenja med izvajanjem posamezne meritve v okviru občasne meritve, in

10. programu umerjanja merilnih naprav za trajne meritve in rednih letnih testiranj merilne opreme.
(6) Program umerjanja merilnih naprav za trajne meritve iz prejšnjega odstavka mora predvideti umerjanje najmanj enkrat na tri leta.

IV. ČEZMERNA OBREMENITEV OKOLJA ZARADI EMISIJE SNOVI


20. člen

(čezmerna obremenitev okolja)


(1) Čezmerna obremenitev okolja zaradi emisije snovi iz naprave se ugotavlja za vsako snov posebej in za vsoto različnih snovi, če je to določeno s to uredbo ali s predpisi iz petega odstavka 3. člena te uredbe, med obratovanjem naprave praviloma pri polni obremenitvi in na kraju vsakega od izpustov odpadnih plinov iz naprave na podlagi izmerjenih vrednosti emisije snovi.
(2) Pri prvih in občasnih meritvah se šteje, da obratovanje naprave čezmerno obremenjuje okolje, če za posamezno snov ali vsoto različnih snovi pri katerikoli meritvi:

1. povprečje treh polurnih povprečnih vrednosti koncentracije presega mejno koncentracijo in povprečje treh urnih povprečnih vrednosti masnega pretoka presega mejni masni pretok, ali

2. ena od polurnih povprečnih vrednosti koncentracije presega mejno koncentracijo več kakor dvakrat in ena od urnih povprečnih vrednosti masnega pretoka presega mejni masni pretok več kakor dvakrat.
(3) Če je v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, treba izmeriti več kot tri meritve polurnih povprečnih vrednosti koncentracije, se povprečje iz 1. točke prejšnjega odstavka nanaša na vse izmerjene polurne povprečne vrednosti, če pa je v skladu s tem predpisom določen za posamezno snov ali za posamezno vrsto naprav čas vzorčenja, ki je krajši od pol ure ali daljši od pol ure, vendar krajši od dveh ur, veljajo določbe prejšnjega odstavka za povprečne vrednosti, ki so izračunane za ta čas vzorčenja.
(4) Če je v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ali v skladu s posebnim predpisom iz petega odstavka 3. člena te uredbe določen za posamezno snov ali za posamezno vrsto naprav čas vzorčenja enak ali daljši od dveh ur, se pri prvih in občasnih meritvah šteje, da obratovanje naprave čezmerno obremenjuje okolje, če za posamezno snov ali vsoto različnih snovi pri katerikoli meritvi povprečna vrednost koncentracije, izračunana za ta čas vzorčenja, presega mejno koncentracijo in povprečna vrednost masnega pretoka, izračunana za ta čas vzorčenja, presega mejni masni pretok.
(5) Pri prvih in občasnih meritvah se šteje, da obratovanje naprave čezmerno obremenjuje okolje, če za posamezno snov ali vsoto različnih snovi pri katerikoli meritvi polurna povprečna vrednost količine vlaken v odpadnih plinih presega mejno vrednost, določeno s to uredbo.
(6) Pri trajnih meritvah se šteje, da obratovanje naprave čezmerno obremenjuje okolje, če zaradi emisije snovi za posamezno snov ali vsoto različnih snovi:

1. katera koli dnevna povprečna vrednost koncentracije presega mejno koncentracijo ali

2. katera koli polurna povprečna vrednost koncentracije več kakor dvakrat presega mejno koncentracijo ali

3. kateri koli urni povprečni masni pretok presega največji masni pretok iz naprave, če je ta za obratovanje naprave določen v okoljevarstvenem dovoljenju.


(7) Če je za posamezno vrsto naprave s to uredbo ali s predpisi iz petega odstavka 3. člena te uredbe določen mejni emisijski delež, mejni emisijski faktor ali mejna stopnja zmanjševanja emisije snovi, se šteje, da obratovanje naprave čezmerno obremenjuje okolje, če zaradi emisije snovi:

1. kateri koli izračunani emisijski delež presega mejni emisijski delež ali

2. kateri koli izračunani emisijski faktor presega mejni emisijski faktor ali

3. katera koli izračunana stopnja zmanjševanja emisije snovi ne dosega mejne stopnje zmanjševanja emisije snovi.

(8) Če sta mejna koncentracija, mejna količina vlaken in mejni masni pretok določena za vsoto različnih snovi, se ugotavlja čezmerno obremenjevanje okolja zaradi emisije snovi iz naprave za vsoto teh snovi na način, ki je določen v drugem, tretjem, četrtem, petem in šestem odstavku tega člena za posamezno snov.
(9) Če povprečje izmerjenih vrednosti presega mejno vrednost manj, kakor je merilna negotovost meritve, se ne glede na določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena šteje, da mejna vrednost pri občasnih meritvah ni presežena, če se pri ponovni občasni meritvi, izvedeni najpozneje po treh mesecih, ugotovi, da mejna vrednost ni presežena v skladu z merili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.

V. MEJNE VREDNOSTI EMISIJE SNOVI


21. člen

(mejne vrednosti celotnega prahu)


(1) Mejna koncentracija celotnega prahu je 20 mg/m3 pri masnem pretoku celotnega prahu, ki presega mejno vrednost masnega pretoka celotnega prahu 0,2 kg/h.

(2) Če je masni pretok celotnega prahu enak ali manjši od mejnega masnega pretoka celotnega prahu iz prejšnjega odstavka, je mejna koncentracija celotnega prahu enaka 150 mg/m3.

22. člen

(mejne vrednosti anorganskih delcev)


(1) Za I. nevarnostno skupino anorganskih delcev iz:

– živega srebra in njegovih spojin, izraženih kot Hg, in

– talija in njegovih spojin, izraženih kot Tl,

je mejni masni pretok za vsako vrsto delcev posebej 0,25 g/h in mejna koncentracija 0,05 mg/m3.


(2) Za II. nevarnostno skupino anorganskih delcev iz:

– svinca in njegovih spojin, izraženih kot Pb,

– kobalta in njegovih spojin, izraženih kot Co,

– niklja in njegovih spojin, izraženih kot Ni,

– selena in njegovih spojin, izraženih kot Se, in

– telurja in njegovih spojin, izraženih kot Te,

je mejni masni pretok vsote teh delcev 2,5 g/h in mejna koncentracija vsote teh delcev 0,5 mg/m3.
(3) Za III. nevarnostno skupino anorganskih delcev iz:

– antimona in njegovih spojin, izraženih kot Sb,

– kroma in njegovih spojin, izraženih kot Cr,

– cianidov (Na CN), izraženih kot CN,

– fluoridov (NaF), izraženih kot F,

– bakra in njegovih spojin, izraženih kot Cu,

– mangana in njegovih spojin, izraženih kot Mn,

– vanadija in njegovih spojin, izraženih kot V, in

– kositra in njegovih spojin, izraženih kot Sn,

je mejni masni pretok vsote teh delcev 5 g/h in mejna koncentracija vsote teh delcev 1 mg/m3.


(4) Če so v odpadnih plinih skupaj delci iz I. in II. nevarnostne skupine anorganskih delcev, sta za vsoto teh delcev mejni masni pretok in mejna koncentracija enaka mejnemu masnemu pretoku in mejni koncentraciji delcev iz II. nevarnostne skupine anorganskih delcev.
(5) Če so v odpadnih plinih skupaj delci iz I. in III. ali iz II. in III. nevarnostne skupine anorganskih delcev ali iz I., II. in III. nevarnostne skupine anorganskih delcev, sta za vsoto teh delcev mejni masni pretok in mejna koncentracija enaka mejnemu masnemu pretoku in mejni koncentraciji delcev iz III. nevarnostne skupine anorganskih delcev.
(6) Če se anorganski delci, ki niso delci iz I., II., in III. nevarnostne skupine anorganskih delcev, uvrščajo v skladu s predpisi, ki urejajo kemikalije, med rakotvorne, mutagene ali snovi, strupene za razmnoževanje, veljajo za njihov mejni masni pretok in mejno koncentracijo vrednosti mejnega masnega pretoka in mejne koncentracije delcev iz III. nevarnostne skupine anorganskih delcev.
(7) Če se snovi iz I., II. in III. nevarnostne skupine anorganskih delcev zaradi temperature ali tlaka nahajajo v odpadnih plinih v plinastem ali tekočem stanju, veljajo vrednosti mejnega masnega pretoka in mejne koncentracije, določene za I., II., in III. nevarnostno skupino anorganskih delcev, za celotno maso teh snovi v odpadnih plinih.

23. člen


(mejne vrednosti anorganskih snovi v plinastem stanju)
(1) Za I. nevarnostno skupino anorganskih snovi v plinastem stanju:

– arzin,


– klorcian,

– karbonilklorid in

– fosfin,

je mejni masni pretok za vsako snov posebej 2,5 g/h in mejna koncentracija za vsako snov posebej 0,5 mg/m3.


(2) Za II. nevarnostno skupino anorganskih snovi v plinastem stanju:

– brom in njegove plinaste spojine, izražene kot HBr,

– klor,

– vodikov cianid,



– fluor in njegove spojine, izražene kot HF, in

– vodikov sulfid,

je mejni masni pretok za vsako snov posebej 15 g/h in mejna koncentracija za vsako snov posebej 3 mg/m3.
(3) Za III. nevarnostno skupino anorganskih snovi v plinastem stanju, ki niso vključene v snovi iz prvega odstavka tega člena:

– amoniak in

– anorganske spojine klora, ki niso vključene v I. in II. nevarnostno skupino anorganskih snovi v plinastem stanju,

je mejni masni pretok za vsako snov posebej 150 g/h in mejna koncentracija za vsako snov posebej 30 mg/m3.


(4) Za IV. nevarnostno skupino anorganskih snovi v plinastem stanju:

– žveplov dioksidi in žveplov trioksid, izražena kot SO2, in

– dušikov monoksid in dušikov dioksid, izražena kot NO2,

je mejni masni pretok za vsako snov posebej 1.800 g/h in mejna koncentracija za vsako snov posebej 350 mg/m3.

24. člen

(mejne vrednosti organskih snovi)


(1) Mejni masni pretok celotnih organskih snovi razen organskih delcev, izražen kot celotni ogljik, je 500 g/h in mejna koncentracija celotnih organskih snovi, izražena kot celotni ogljik, 50 mg/m3.
(2) Za vsoto organskih snovi iz I. nevarnostne skupine organskih snovi, navedenih v prilogi 7, ki je sestavni del te uredbe, je ne glede na to, da so te snovi vključene v celotne organske snovi iz prejšnjega odstavka, mejni masni pretok 0,10 kg/h in mejna koncentracija 20 mg/m3.

(3) Za vsoto organskih snovi iz II. nevarnostne skupine organskih snovi:

– 1-brom-3-kloropropan,

– 1,1-dikloroetan,

– 1,2-dikloroetilen, cis in trans,

– ocetna kislina,

– metilformiat,

– nitroetan,

– nitrometan,

– oktametilciklotetrasiloksan,

– 1,1,1-trikloroetan in

– 1,3,5-trioksan

je ne glede na to, da so te snovi vključene v celotne organske snovi iz prvega odstavka tega člena, mejni masni pretok enak 500 g/h in mejna koncentracija 100 mg/m3.

(4) Če so v odpadnih plinih skupaj organske snovi iz I. in II. nevarnostne skupine organskih snovi, sta za vsoto teh organskih snovi mejni masni pretok in mejna koncentracija enaka mejnemu masnemu pretoku in mejni koncentraciji snovi iz II. nevarnostne skupine organskih snovi.


(5) Če se organske spojine, ki niso snovi iz I. ali II. nevarnostne skupine organskih snovi, uvrščajo v skladu s predpisi, ki urejajo kemikalije, med rakotvorne, mutagene, strupene, zelo strupene ali snovi, strupene za razmnoževanje, ali so močnega vonja ali so počasi razgradljive, veljajo za njihov mejni masni pretok in mejno koncentracijo vrednosti za mejni masni pretok in mejno koncentracijo snovi iz I. nevarnostne skupine organskih snovi.

25. člen


(mejne vrednosti rakotvornih snovi)
(1) Za vsoto snovi iz I. nevarnostne skupine rakotvornih snovi:

– arzen in njegove spojine razen arzina, izražene kot As,

– benzo(a)piren,

– kadmij in njegove spojine, izražene kot Cd,

– v vodi topni kobalt, izražen kot Co, in

– spojine šestvalentnega kroma razen barijevega in svinčevega kromata, izražene kot Cr,

je mejni masni pretok 0,15 g/h in mejna koncentracija 0,05 mg/m3.
(2) Za vsoto snovi iz II. nevarnostne skupine rakotvornih snovi:

– akrilamid,

– akrilonitril,

– dinitrotoluen,

– nikelj in njegove spojine razen v kovinskem stanju ali zlitinah, nikljevega karbonata, nikljevega hidroksida in nikljevega tetrakarbonila, izražene kot Ni, in

– 4-vinil-1,2-cikloheksan-diepoksid,

je mejni masni pretok 1,5 g/h in mejna koncentracija 0,5 mg/m3.
(3) Za vsoto snovi iz III. nevarnostne skupine rakotvornih snovi:

– benzen,

– bromoetan,

– 1,3-butadien,

– 1,2-dikloroetan,

– 2,2-propilenoksid (1,2-epoksipropan),

– stirenoksid,

– o-toluidin,

– trikloroeten in

– vinilklorid,

je mejni masni pretok 2,5 g/h in mejna koncentracija 1 mg/m3.
(4) Če so v odpadnih plinih skupaj rakotvorne snovi iz I. in II nevarnostne skupine rakotvornih snovi, sta za vsoto teh rakotvornih snovi mejni masni pretok in mejna koncentracija enaka mejnemu masnemu pretoku in mejni koncentraciji snovi iz II. nevarnostne skupine rakotvornih snovi.
(5) Če so v odpadnih plinih skupaj rakotvorne snovi iz I. in III nevarnostne skupine ali iz II. in III. nevarnostne skupine ali iz I., II. in III. nevarnostne skupine rakotvornih snovi sta za vsoto teh rakotvornih snovi mejni masni pretok in mejna koncentracija enaka mejnemu masnemu pretoku in mejni koncentraciji snovi iz III. nevarnostne skupine rakotvornih snovi.

26. člen


(mejne vrednosti vlaken)
Mejna količina vlaken v odpadnih plinih je:

– za azbestna vlakna 1x104 vlaken/m3,

– za biološko nerazgradljiva keramična vlakna, ki vsebujejo aluminijev silikat, aluminijev oksid, silicijev karbid ali kalijev titanat 1,5x104 vlaken/m3 in

– za biološko nerazgradljiva mineralna vlakna 5x104 vlaken/m3.

27. člen

(mejne vrednosti mutagenih snovi)


Mejni masni pretok mutagenih snovi, ki niso uvrščene med rakotvorne snovi, je 0,15 g/h in mejna koncentracija je 0,05 mg/m3.

28. člen


(mejne vrednosti obstojnih snovi, ki se biološko akumulirajo)
(1) Za poliklorirane dibenzodioksine (PCDD) in poliklorirane dibenzofurane (PCDF) (v nadaljnjem besedilu: dioksini in furani), ki se izražajo v masi, pomnoženi s faktorjem toksične ekvivalence, je mejni masni pretok enak 0,25 g/h in mejna koncentracija enaka 0,1 ng/m3.
(2) Za posamezne dioksine in furane iz prejšnjega odstavka so faktorji tosične ekvivalence določeni v prilogi 8, ki je sestavni del te uredbe.
(3) Za določitev mase vseh dioksinov in furanov v odpadnih plinih je treba izmerjeno maso posameznih dioksinov in furanov pomnožiti z ustreznim faktorjem toksične ekvivalence iz priloge 8 te uredbe, tako izračunane zmnožke pa sešteti.
(4) Pri merjenju dioksinov in furanov mora biti čas vzorčenja najmanj 6 ur in ne sme biti daljši od 8 ur.

29. člen


(mejne vrednosti pri skupnem odvodniku odpadnih plinov)
(1) Če se izpuščajo odpadni plini iz več raznovrstnih naprav skozi skupni odvodnik ali skozi odvodnik skupne naprave za čiščenje odpadnih plinov in če so v skladu s predpisi iz petega odstavka 3. člena te uredbe za posamezno snov v odpadnih plinih iz teh naprav določene različne mejne koncentracije ali mejni masni pretoki za to snov, se mejna koncentracija in mejni masni pretok te snovi v odpadnih plinih na izpustu odvodnika ali naprave za čiščenje odpadnih plinov in skupna računska vsebnost kisika v odpadnih plinih določi na naslednji način:

pri čemer je:

Eskupna mejna koncentracija, mejni masni pretok snovi ali skupna računska vsebnost kisika v odpadnih plinih na izpustu odvodnika ali odvodnika skupne naprave za čiščenje odpadnih plinov,

Ei mejna koncentracija snovi, mejni masni pretok snovi ali računska vsebnost kisika v odpadnih plinih, ki so določeni za posamezno vrsto naprav, pri čemer se upošteva, da je vrednost za Ei enaka nič, če za posamezno vrsto naprav za to snov ni določena mejna koncentracija ali mejni masni pretok Ei, in

Vi prostorninski pretok odpadnih plinov posamezne naprave.


(2) V izračunu računske vsebnosti kisika iz prejšnjega odstavka se za računsko vsebnost kisika za posamezno napravo upošteva vsebnost kisika, ki jo ta naprava običajno dosega ali je za napravo določena v okoljevarstvenem dovoljenju, če s predpisom iz petega odstavka 3. člena te uredbe za to vrsto naprav računska vsebnost kisika ni določena.
(3) Če gre za skupni odvodnik odpadnih plinov dveh ali več kurilnih naprav ali turbin, se v izračunu mejne koncentracije snovi upoštevajo deleži vhodne toplotne moči posameznih naprav, pri mešani kurjavi pa deleži vhodne toplotne moči goriv, ki zgorevajo v napravi z mešano kurjavo.
(4) Mejna koncentracija snovi v zmesi odpadnih plinov in skupna računska vsebnost kisika iz dveh ali več naprav iz prejšnjega odstavka ali za odpadne pline kurilne naprave z mešano kurjavo se izračunata na naslednji način:

pri čemer je:
Eskupna mejna koncentracija v odpadnih plinih ali skupna računska vsebnost kisika v odpadnih plinih na izpustu odvodnika ali odvodnika skupne naprave za čiščenje odpadnih plinov,

Ei mejna koncentracija snovi ali računska vsebnost kisika, določena za posamezno napravo in za posamezno gorivo, ki zgoreva v kurilni napravi z mešano kurjavo,

Q e,i vhodna toplotna moč posamezne naprave in delež vhodne toplotne moči, ki ga prispeva posamezno gorivo k skupni vhodni toplotni moči kurilne naprave z mešano kurjavo,

Qe skupna vhodna toplotna moč naprav in skupna vhodna toplotna moč goriv, ki zgorevajo v kurilni napravi z mešano kurjavo.

30. člen

(izjeme za mejne vrednosti emisije snovi)


Ne glede na določbe 21., 22., 23., 24., 25. in 28. člena te uredbe veljajo za posamezno napravo mejne vrednosti in računske vsebnosti kisika v odpadnih plinih, ki so kot izjeme določene v prilogi 10, ki je sestavni del te uredbe.

VI. VREDNOTENJE EMISIJE SNOVI


31. člen

(merjenje emisije snovi)


(1) Koncentracija snovi in masni pretok snovi se ugotavljata na izpustu odpadnih plinov iz naprave v zajetih odpadnih plinih, ki so razredčeni toliko, kakor je to tehnično in obratovalno nujno.
(2) Količine zraka, ki se dovajajo v napravo zaradi redčenja ali hlajenja odpadnih plinov, se ne upoštevajo pri določanju koncentracije snovi in masnega pretoka snovi v odpadnem plinu.
(3) Koncentracija snovi in masni pretok snovi se ugotavljata na vsakem izpustu odpadnih plinov iz naprave.
(4) Meritve emisije snovi se izvajajo na urejenih in stalnih merilnih mestih, katerih vzdrževanje zagotavlja upravljavec naprave.
(5) Razpršeno emisijo snovi iz naprave, katere oprema in instalacije so v pokritem prostoru stavbe, je treba oceniti na podlagi meritev onesnaženosti in prostorninskega pretoka zraka, ki izstopa iz stavbe, v kateri so oprema in instalacije te naprave.
(6) Razpršeno emisijo snovi iz naprave, ki je območje za pridobivanje mineralnih surovin, območje za obdelavo, predelavo, pretovarjanje ali skladiščenje mineralnih surovin ali njim podobnih materialov ali območje za predelavo ali obdelavo odpadkov pred odstranjevanjem je treba oceniti na podlagi rezultatov ocenjevanja celotne obremenitve na območju vrednotenja, določenega za to napravo.
(7) Ne glede na določbe petega in šestega odstavka tega člena lahko ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju za posamezno napravo dovoli izračun ali ocenjevanje razpršene emisije na podlagi podatkov iz dokumentacije o najboljših referenčnih razpoložljivih tehnikah.

32. člen


(vrednotenje emisije snovi)
(1) Iz izmerjenih vrednosti koncentracij v odpadnih plinih vsake snovi posebej ali vsote različnih snovi, če je to tako predpisano, ter iz izmerjenih prostorninskih pretokov odpadnih plinov se izračunajo glede na predpisane mejne vrednosti emisije snovi iz posamezne naprave naslednje povprečne vrednosti:

1. polurna povprečna vrednost in dnevna povprečna vrednost koncentracije snovi, količine vlaken ali števila enot vonja,

2. urna povprečna vrednost masnega pretoka snovi,

3. dnevna povprečna vrednost emisijskega faktorja,

4. dnevna povprečna vrednost emisijskega deleža in

5. dnevna povprečna vrednost stopnje zmanjšanja emisije snovi.


(2) Če je za izvajanje občasnih meritev v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, za posamezno vrsto naprave določen čas vzorčenja, ki je krajši od pol ure, je treba povprečno vrednost koncentracije snovi in povprečno vrednost masnega pretoka snovi izračunati za čas vzorčenja ali za čas trajanja meritve.
(3) Če je poleg mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih za posamezno napravo določena tudi računska vsebnost kisika v odpadnih plinih, se izmerjene koncentracije snovi preračunajo po enačbi:

pri čemer je:

EN koncentracija snovi pri predpisani vsebnosti kisika,

EM izmerjena koncentracija snovi,

O2N računska vsebnost kisika v odpadnih plinih, izražena v prostorninskih odstotkih,

O2M izmerjena vsebnost kisika v odpadnih plinih, izražena v prostorninskih odstotkih.
(4) Če se za zmanjševanje emisije snovi uporablja naprava za čiščenje odpadnih plinov, potem je treba za snovi, za katere je naprava za čiščenje namenjena, upoštevati preračun iz prejšnjega odstavka samo za čas, ko je bila izmerjena vsebnost kisika v odpadnih plinih nad računsko vsebnostjo kisika.
(5) Pri napravah, ki uporabljajo pri zgorevanju čisti kisik ali zrak, ki je obogaten s kisikom, se izmerjene koncentracije snovi ne preračuna na način iz tretjega odstavka tega člena.

VII. UKREPI ZA PREPREČEVANJE IN ZMANJŠEVANJE EMISIJE SNOVI


33. člen

(preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi)


(1) Pri napravah, ki brez naprav za čiščenje odpadnih plinov čezmerno obremenjujejo okolje, mora upravljavec naprave zagotoviti njihovo vgradnjo in obratovanje, če čezmernega obremenjevanja okolja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi.
(2) Pri načrtovanju naprave ali večje spremembe naprave mora upravljavec naprave izbrati tehniko za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi, ki je enakovredna najboljši referenčni razpoložljivi tehniki in ki zagotavlja, da predpisane mejne vrednosti emisije snovi niso presežene, in hkrati omogoča najnižjo tehnično dosegljivo emisijo snovi.
(3) Pri načrtovanju in obratovanju naprav mora upravljavec naprave zagotoviti izvajanje naslednjih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi:

1. tesnjenje delov naprav, zajemanje odpadnih plinov na izvoru, zapiranje krožnih tokov, recikliranje snovi in rekuperacijo toplote, recirkulacijo odpadnega zraka in druge ukrepe za zmanjšanje količine odpadnih plinov,

2. popolnejšo izrabo surovin in energije in druge ukrepe za izboljšanje proizvodnih procesov,

3. izboljšanje obratovalnih stanj zagona, spremembe zmogljivosti in zaustavljanja ter drugih izjemnih pogonskih stanj,

4. preprečevanje povečanja emisije snovi zaradi kopičenja izpuščenih snovi v krožnem procesu, če gre za delce iz I. in II. nevarnostne skupine anorganskih delcev ali rakotvorne snovi ali snovi, ki vsebujejo svinec,

5. redno vzdrževanje dobrega tehničnega stanja naprave.


(4) Pri stanjih in pojavih, pri katerih se morajo naprave za čiščenje odpadnih plinov izklopiti ali obiti ali kadar gre za zagon, spremembo moči ali obsega proizvodnje, ustavljanje, zalaganje in podobne prehodne pojave v tehnološkem procesu, mora upravljavec naprave zagotoviti stalen nadzor in njihovo vodenje, tako ni presežena najnižja dosegljiva raven emisije snovi pod takimi pogoji.
(5) Če se v napravi uporabljajo ali obstaja možnost nastajanja emisije snovi iz I. ali II. nevarnostne skupine anorganskih delcev, I. ali II. nevarnostne skupine anorganskih snovi v plinastem stanju, I. nevarnostne skupine organskih snovi ali rakotvornih snovi, je treba vhodne surovine in vhodne pomožne snovi izbrati tako, da pri njihovi uporabi nastaja čim manj emisije snovi.
(6) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da je sestavni del dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi, v katerega so vključeni opisi ukrepov iz drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena.

34. člen


(preprečevanje in zmanjševanje emisije celotnega prahu)
(1) Pri načrtovanju in gradnji ter obratovanju naprave, kjer se trdne snovi pretovarjajo, prekladajo ali prevažajo, uporabljajo, predelujejo, obdelujejo ali skladiščijo in zaradi gostote, zrnatosti, velikosti zrn, površinskih lastnosti, abrazijski neodpornosti, drobljivosti, sestave ali nizke vsebnosti vlage teh snovi nastaja emisija, mora upravljavec naprave zagotoviti izvajanje ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije celotnega prahu v skladu s programom ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi zlasti razpršene emisije snovi iz naprave iz okoljevarstvenega dovoljenja.
(2) Upravljavec naprave mora v programu ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz naprave, ki je sestavni del dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz prejšnjega odstavka, opisati:

1. vrsto in lastnosti trdnih snovi in njihovo sestavo, zlasti če gre za snovi, za katere so določene mejne vrednosti emisije snovi,

2. opremo in način natovarjanja in raztovarjanja trdnih snovi,

3. oceno masnega pretoka snovi in čas, v katerem nastaja emisija snovi,

4. meteorološke pogoje na lokaciji naprave,

5. lokacijo naprave v zvezi z njeno oddaljenostjo stavb, kjer ljudje prebivajo ali se dalj časa zadržujejo.


(3) Pri obratovanju naprav, kjer se trdne snovi pretovarjajo, mora upravljavec naprave v program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz naprave vključiti predvsem naslednje ukrepe:

1. pri pretovarjanju trdnih snovi:

– zmanjševanje poti padanja pri iztresanju,

– samodejno prilagajanje višine iztresa spreminjajojoči višini nasutja,

– prilagajanje obratovanja naprave lastnostim trdnih snovi,

– mehak premik polnega grabeža,

– vračanju praznih grabežev v izhodiščni položaj v zaprtem stanju,

– zmanjševanje nastavitvenih del in čiščenja,

– avtomatiziranje pretovora;

2. v zvezi z opremo naprave za pretovor trdnih snovi;

– redno vzdrževanje naprav,

– uporaba popolnoma ali v pretežni meri zaprtih grabežev,

– uporaba stresalne cevi z glavo za natovarjanje in z odsesavanjem,

– uporaba navpičnih nakladalnikov s conami in z odsesavanjem,

– zmanjševanje izstopne hitrosti snovi z vgradnjo zadrževalnikov ali kaskadnih žlebov,

– zmanjševanje uporabe izmetnih transporterjev izven zaprtih prostorov,

– po možnosti uporaba nakladalnikov le za vlažne materiale ali materiale, ki se ne prašijo;

3. v zvezi z lokacijo pretovora:

– popolno ali v pretežni meri zaprtje prostorov, ki se uporabljajo za pretovor materiala,

– odsesovanje lijakov, predajnih mest in drč,

– izboljšanje učinkovitosti odsesovanja,

– uporaba lijakov,

– pršenje z vodo na izstopnih odprtinah in zbirnih lijakih,

– uporaba vetrobranov v času pretovora na odprtem,

– podajšanje zadrževanja grabeža po iztresu materiala na prostoru iztresa,

– omejitve pretovarjanja pri visokih hitrostih vetra;

4. v zvezi z lastnostmi trdnih snovi:

– zvišanje vlažnosti materiala v primerih, ko vlaženje ne vpliva na kvaliteto materiala, proizvoda ali zmožnosti njegovega skladiščenja, po potrebi z dodajanjem sredstev za zmanjševanje površinske napetosti,

– uporaba sredstev, ki vežejo prah,

– peletiranje,

poenotenje velikosti zrn,

– zmanjševanje števila mest za pretovarjanje.


(4) Pri obratovanju strojev in opreme na območju naprave, kjer se trdne snovi prevažajo, mora upravljavec naprave v program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz naprave vključiti predvsem naslednje ukrepe:

– uporaba zaprtih prevoznih sredstev in zaprtih sistemov za natovarjanje in raztovarjanja trdnih snovi kot so vozila z zaprtimi vsebniki in v notranjem transportu zaprti transportni trakovi in elevatorji ter polžasti vijačni ali pnevmatski transporterji,

– čiščenje transportnega zraka, uporabljenega za pnevmatski transport, na napravi za odpraševanje, ali njegovo zadrževanje v zaprtem krogotoku,

– zapiranje brezkončnih transportnih trakov, če je to tehnično izvedljivo,

– zajemanje in odvajanje v napravo za odpraševanje zraka, ki je izpodrinjen iz zaprtih vsebnikov pri njihovem polnjenju s trdnimi snovmi,

– preprečevanje in zmanjševanje emisije na mestih, kjer se trdne snovi pretovarjajo na prostem z vlaženjem zraka, če vlaženje ne ovira kasnejše obdelave, možnosti skladiščenja ali kakovosti pretovarjanih snovi, ali z zaprtjem predajnih mest, odpadne pline pa je potrebno očistiti na odpraševalni napravi,

– pranje in vzdrževanje površin cest, po katerih vozijo vozila za prevoz trdnih snovi, razen za ceste na območju odkopa mineralnih surovin na prostem,

– zapiranje vhodnih vrat v prostore stavb, v katera se dovažajo, uporabljajo ali odvažajo trdne snovi,

– obdelava celotnega prahu v zajetih odpadnih plinih.
(5) Pri obratovanju naprav, kjer se trdne snovi uporabljajo, predelujejo ali obdelujejo mora upravljavec naprave v program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz naprave vključiti predvsem naslednje ukrepe:

– zapiranje strojev in druge opreme za obdelavo trdnih snovi, kot so oprema za lomljenje, mletje, sejanje, mešanje, peletiranje, briketiranje, ogrevanje, sušenje ali za drugo obdelavo trdnih snovi, ali uporaba drugih tehnik za preprečevanje in zmanjševanje razpršene emisije, s katerimi se dosegajo primerljivi učinki,

– zapiranje ali tesnjenje mest za pretovarjanje trdnih snovi ali uporaba tehnike vlaženja trdne snovi,

– zajemanje in odpraševanje odpadnih plinov iz strojev in druge opreme za obdelavo trdnih snovi.


(6) Pri obratovanju naprav, kjer se trdne snovi skladiščijo v zaprtih ali prekritih prostorih, mora upravljavec naprave v program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz naprave vključiti predvsem naslednje ukrepe:

– prednostna uporaba zaprtih načinov skladiščenja, kot je skladiščenje v silosih, bunkerjih, zabojnikih, skladiščnih halah ali kontejnerjih,

– upoštevanje geometrije skladiščnih prostorov z namenom, da je emisija prahu čim manjša, če skladiščenje ni izvedeno popolnoma zaprto,

– uporaba zaprtih sistemov za natovarjanje in raztovarjanja trdnih snovi, pri čemer je treba zajeti odpadne pline in izpodrinjeni zrak iz posod, kamor se snov pretovarja, ter jih očistiti na odpraševalni napravi,

– uporaba opreme polnilnih naprav z varovalnim sistemom pred prenapolnitvijo,

– praznjenje silosov, zabojnikov skozi odprtino za odvzem z urejenim odsesovanjem in uporaba stožčaste ali rotacijske zapore v povezavi s transportnimi trakovi ali pnevmatskim transporterji.


(7) Pri obratovanju skladišč na prostem mora upravljavec naprave v program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja razpršene emisije snovi iz skladišča na prostem vključiti naslednje ukrepe:

– prekritje površine na primer z blazinami,

– ozelenitev površine,

– pršenje s sredstvi, ki vežejo prah, med postavljanjem skladišča,

– utrjevanje površine,

– izdatno vlaženje jalovišč in mest natovarjanja in raztovarjanja, po potrebi ob uporabi sredstev za zmanjšanje površinske napetosti, če vlaženje ne ovira poznejše obdelave ali predelave, zmožnosti skladiščenja ali kakovosti proizvoda pretovarjanih snovi,

– sipanje ali odvzemanje za nasipi,

– uporaba višinsko nastavljivih transportnih trakov,

– zasaditev rastlinja kot zaščite pred vetrom,

– usmeritev vzdolžne osi jalovišča v glavni smeri vetra,

– omejitev višine jalovišča,

– čim večjo opustitev dovažanja in odvzemanja pri vremenskih razmerah, ki so še zlasti naklonjena nastajanju emisije snovi, kakor je dolgotrajna suša, obdobja zmrzali ali velike hitrosti vetra, in

– postavitev strehe, bočne zaščite ali kombinacija obeh ukrepov tako, da se odprto skladiščenje, vključno s pomožnimi napravami, spremeni v deloma ali popolnoma zaprt način skladiščenja trdnih snovi.

35. člen


(preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi pri uporabi organskih snovi)
(1) Pri obratovanju naprave, kjer se uporabljajo, predelujejo, obdelujejo pretakajo ali skladiščijo organske snovi:

1. katerih parni tlak je pri temperaturi 293,15 K je enak ali večji od 1,3 kPa,

2. ki vsebujejo več kakor 1 odstotek mase snovi iz I. nevarnostne skupine organskih snovi, snovi iz II. in III. nevarnostne skupine rakotvornih snovi ali za reprodukcijo nevarnih snovi, ali

3. ki vsebujejo na 1 kg mase več kakor 10 mg snovi iz I. nevarnostne skupine rakotvornih snovi ali mutagenih snovi, ali

4. ki vsebujejo obstojne snovi, ki se biološko akumulirajo,

mora upravljavec naprave zagotoviti, da se pri črpanju, prečrpavanju, transportu snovi po cevnih povezavah, nalivanju in skladiščenju uporabljajo črpalke, kompresorji in druga oprema, pri kateri so v zvezi s tesnjenjem in nadzorom tehnološkega procesa uporabljene naslednje najboljše referenčne razpoložljive tehnike:


– uporaba tesnih črpalk, kot so črpalke z motorjem s prekatno pušo, črpalke z magnetno sklopko, črpalke z večkratnim drsilnim tesnilom in predložnim ali zapornim medijem, črpalke z večkratnim drsnim tesnilom in suhim tesnilom na strani zunanje atmosfere, membranske črpalke ali črpalke z mehastim tesnenjem,

– uporaba sistemov z večkratnim tesnjenjem pri komprimiranju plinov ali hlapov, ki ustrezajo eni od značilnosti iz 2. in 4. točke tega odstavka. Pri uporabi mokrih tesnilnih sistemov se zaporna tekočina kompresorjev ne sme razplinjati v okolico. Pri uporabi suhih tesnilnih sistemov, npr. z inertnimi plini ali odsesavanjem puščanj transportnega medija, je treba uhajajoče odpadne pline zajeti in jih odvesti v zbirni plinski sistem,

– izogibanje uporabi prirobničnih spojev razen, če so potrebni zaradi procesno tehničnih ali varnostno tehničnih razlogov ali zaradi omogočanja vzdrževalnih del,

– uporaba kakovostno zatesnjenih kovinskih tesnilnih mehov s prigrajeno varnostno tesnilko ali njim enakovredne tesnilne sisteme za zaporne elemente, namenjene zatesnjevanju prehodov vreten zapornih ali regulacijskih priprav, kot so ventili ali drsniki.


(2) Mesta vzorčenja morajo biti izvedena in opremljena tako, da razen v času izvajanja vzorčenja ne prihaja do emisije snovi v zrak, postopek vzorčenja pa se izvede na način, ki je v skladu z najboljšimi referenčnimi razpoložljivimi tehnikami.
(3) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da je sestavni del dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za naprave iz prejšnjega odstavka, predlog programa ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi, v katerega so vključeni opisi uporabe najboljših referenčnih razpoložljivih tehnik iz prejšnjega odstavka.
(4) Upravljavec naprave mora zagotoviti izvajanje ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije pri pretakanju organskih snovi, kakor je vračanje plinov v povezavi s polnjenjem od spodaj ali polnjenjem pod gladino tekočine. Odsesavanje in odvod odpadnih plinov v napravo za čiščenje odpadnih plinov je dovoljeno, če vračanje plinov ni tehnično izvedljivo ali ekonomsko upravičeno. Sistemi za vračanje plinov morajo obratovati tako, da je pretok organskih snovi možen samo, če je priključen sistem za vračanje plinov, in da sistem za zbiranje plinov in priključene naprave med vračanjem plina ne spuščajo v zrak nobenih plinov, razen tistih, ki se morajo izpuščati zaradi izpolnjevanja varnostno-tehničnih pogojev.
(5) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da se za skladiščenje tekočih organskih snovi uporabljajo rezervoarji s fiksnimi pokrovi s priključitvijo na zbirni plinski vod ali s priključkom na napravo za čiščenje odpadnih plinov.
(6) Ne glede na prejšnji odstavek je mogoče surovo nafto, ki se skladišči v skladiščne rezervoarje prostornine več kakor 20.000 m³, skladiščiti tudi v rezervoarje s plavajočim pokrovom z učinkovitim robnim tesnilom ali v rezervoarje s fiksnim pokrovom z notranjim plavajočim pokrovom, če se s tem doseže zmanjšanje emisije za najmanj 97 odstotkov v primerjavi z rezervoarji s fiksnim pokrovom brez notranjega plavajočega pokrova.
(7) Ne glede na določbe četrtega odstavka tega člena je za tekoče organske snovi, ki imajo lastnosti iz 1. točke prvega odstavka tega člena in niso tekoče organske snovi z lastnostmi iz 2. do 4. točke prvega odstavka tega člena, je dovoljeno skladiščenje v rezervoarjih s fiksnim pokrovom celotne prostornine manj kakor 300 m³ brez priključitve rezervoarja na zbirni plinski vod ali na napravo za čiščene odpadnih plinov.
(8) Če so skladiščni rezervoarji postavljeni in obratujejo nadzemno, mora upravljavec naprave zagotoviti, da:

– je zunanja stena in streha premazana z barvnim premazom, ki trajno odbija vsaj 70 odstotkov toplotnega sevanja,

– se plini in hlapi, ki iz izstopajo iz tlačno-razbremenilnih armatur in naprav za praznjenje, odvajajo v zbirni plinski vod ali v napravo za čiščenje odpadnih plinov, če je to varnostno-tehnično izvedljivo,

– se odpadni plini, do katerih prihaja pri pregledih ali čiščenju skladiščnih rezervoarjev, odvajajo v napravo za naknadno zgorevanje ali pa so potrebni enakovredni ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi.

36. člen

(preprečevanje in zmanjševanje emisije obstojnih snovi)


Če so v odpadnih plinih obstojne snovi, ki se biološko akumulirajo, kot so dioksini in furani ali druge podobne organske spojine, ki so zelo težko biološko razgradljive ali so strupene ali za okolje kako drugače posebej škodljive, pa v tej uredbi niso navedene v zvezi z mejnimi vrednostmi emisije snovi, mora upravljavec naprave ob upoštevanju in z uporabo tehnik, ki so enakovredne najboljšim referenčnim razpoložljivim tehnikam, zagotoviti čim manjšo emisijo teh spojin ali njihovo nadomestitev v surovinah in izdelkih z manj škodljivimi.

VIII. OBRATOVALNI MONITORING EMISIJE SNOVI


37. člen

(obratovalni monitoring emisije snovi)


(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti izvajanje obratovalnega monitoringa emisije snovi in v njegovem okviru zagotoviti izvajanje:

1. prvih meritev,

2. občasnih ali trajnih meritev emisije snovi in
3. ocenjevanje dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja, če je ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka za napravo določeno v okoljevarstvenem dovoljenju.
(2) Za izvajanje obratovalnega monitoringa emisije snovi mora upravljavec naprave zagotoviti merilna mesta emisije snovi, ki so dovolj prostorna in dostopna za namestitev merilne opreme ter načrtovana in izbrana tako, da so rezultati meritev reprezentativni za emisijo snovi iz naprave in v skladu s standardi, ki urejajo preskusne metode na področju merjenja snovi v odpadnih plinih in njihovih pretokov.
(3) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da se izvaja obratovalni monitoring emisije snovi v skladu s programom obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki ga je ministrstvo določilo v okoljevarstvenem dovoljenju.
(4) Za naprave, za katere ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, mora upravljavec naprave zagotoviti, da se izvaja obratovalni monitoring emisije snovi v skladu s s programom obratovalnega monitoringa emisije snovi iz predpisa, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(5) Upravljavec naprave mora posredovati poročilo o izvedbi obratovalnega monitoringa emisije snovi ministrstvu v rokih in na način, ki sta določena v predpisu, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

38. člen


(prve meritve)
(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti izvedbo prvih meritev ne prej kakor 3 mesece in najpozneje po 9 mesecih po začetku obratovanja naprave ali najpozneje 3 mesece po izvedbi večje spremembe naprave.
(2) Prvih meritev ni treba izvajati na izpustih ali za snovi, za katere je predpisano ali zagotovljeno merjenje emisije snovi na podlagi trajnih meritev.
(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena lahko ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju določi, da prvih meritev ni treba izvajati, če je iz predloga programa obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki ga je upravljavec naprave priložil k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da se emisija snovi lahko oceni iz sestave surovin ali goriv, ki se uporabljajo v napravi, ter iz listin o izvedenem postopku ugotavljanja skladnosti in gre za napravo, ki se tipsko preskuša v proizvodnem procesu.

39. člen


(občasne meritve)
(1) Upravljavec naprave mora zagotoviti izvajanje občasnih meritev za emisijo snovi iz naprave vsako tretje leto, razen če za posamezno napravo poseben predpis, ki ureja emisijo snovi iz te naprave, ne določa drugače.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se izvajajo občasne meritve za posamezno snov:

– dvakrat letno za snov, za katere se v skladu s to uredbo morajo izvajati trajne meritve, na posameznih izpustih naprave, kjer trajnih meritev ni mogoče zagotoviti zaradi tehničnih razlogov,

– enkrat na leto za snov, katere največji masni pretok iz naprave je večji od petkratnika mejnega masnega pretoka, pri čemer se občasne meritve izvajajo na izpustih, kjer največji masni pretok tega izpusta presega mejni masni pretok te snovi,

– vsako peto leto za snov, če je največji masni pretok iz naprave enak ali manjši od mejnega masnega pretoka, razen če je za to snov določena mejna koncentracija na podlagi Priloge 10 te uredbe ali posebnega predpisa, ki ureja emisijo snovi iz posamezne naprave.


(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka je treba zagotoviti izvajanje občasnih meritev vsako peto leto za naprave, ki obratujejo samostojno ali so del druge naprave in so namenjene proizvodnji toplote ali elektrike ali oskrbi tekočih ali plinastih goriv, stisnjenega zraka ali vode, če obratovalni čas ne presega 300 ur letno in se za napravo vodi obratovalni dnevnik, iz katerega je razviden čas obratovanja naprave.
(4) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena občasnih meritev ni treba izvajati za snovi, za katere zagotovljeno merjenje emisije snovi na podlagi trajnih meritev.
(5) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena občasnih meritev ni treba izvajati na napravi, katere največji masni pretok iz naprave je enak ali manjši od mejnega masnega pretoka in je na podlagi sestave neočiščenega odpadnega plina možno izključiti prekoračitev mejnega masnega pretoka.

(6) Upravljavec naprave mora zagotoviti, da se občasne meritve prvič opravijo najpozneje 3 leta po začetku obratovanja naprave ali najpozneje 2 leti po zaključku prvih meritev, kar je prej.

40. člen

(trajne meritve

1   2   3


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
rəhbərliyinə müraciət