Ana səhifə

Kmeclova in kosova literarna teorija


Yüklə 300.5 Kb.
səhifə3/5
tarix24.06.2016
ölçüsü300.5 Kb.
1   2   3   4   5

razmerje med subjektom in objektom govora v literarnem delu, tj. med tistim, ki v njem govori, in realnostjo, o kateri govori;

  • način tega govora oz. tip subjekta, ki je njegov nosilec;

  • razmerje med časom govorečega subjekta in časom tistega, o čemer govori, kar se podaljšuje v razmerje do časa bralca oz. njegovega branja;

  • mesto, ki ga v neki literarni nadzvrsti zavzema ta ali ona plast resničnostisubjektivnost kot čista notranja resničnost, objektivirana subjektivnost v obliki glasnega zunanjega govora, in čista objektivnost zunanjega stvarnega sveta; različnost literarnih nadzvrsti nastaja s tem, da je ena od njih dominantna in sta ji drugi dve podrejeni, ali pa so vse tri v enakem sorazmerju.

    1. Razložite, katere so lastnosti lirike?

    Lirika pomeni tisto nadzvrst, v kateri se temeljne vsebinske sestavine povezujejo med sabo na poseben način, bistveno različen od epskega ali dramskega. Snovno-materialni elementi v nji praviloma ne prevladujejo, to pa zato, ker se večidel ne združujejo v obliki kavzalno-logičnega zaporedja in kontinuuma v objektivnem prostoru in času, s tem pa tudi ne v predmetnost in dogajanje, kakršna sta značilna za stvarnost.

    V lirskih besedilih prevladujejo predvsem idejno-racionalni in afektivnoemotivni elementi. Med sabo se povezujejo po posebni logiki subjektivnega prostora in časa, v katerem ni kontinuuma, tj. povezave med posameznimi prvinami predmetnosti in časovnega poteka, ampak misel preskakuje z enega prostorsko-časovnega elementa na drugega.

    Značilnost lirike je tudi posebno razmerje med subjektom in objektom njenega govora. Med takšnim subjektom in objektom, o katerem govori, ni bistvene razlike, pa tudi ne distance. Med obojim obstaja enakost, kar pomeni, da je subjekt lirike sam sebi glavni predmet in da torej govori zmeraj o sebi. Kadar opisuje stvarne predmete ali dogodke, mu ti nujno postajajo prispodobe za doživljanje lastnega jaza.

    Poglavitna značilnost lirike je torej ta, da je čista subjektivnost v obliki notranjega, tj. tihega ali pa tudi na videz glasnega govora v nji dominantna; objektivirana subjektivnost v obliki pravega zunanjega govora in pa čista objektivnost zunanjega sveta sta ji podrejeni ali pa sploh manjkata.



    1. Kaj je lirski subjekt?

    Lirski subjekt je tisti, ki govori lirsko besedilo v okviru določil, ki so za liriko bistvena. Za tak subjekt je zato značilno, da govori v času, ki se sklada s časom govorjenega dogajanja; ta subjekt se ujema s predmetom, o katerem govori; realnost, na katero se nanaša njegov govor, je zgrajena tako, da v nji prevladujejo idejno-racionalne in afektivno-emotivne sestavine nad snovnimi.

    1. Kateri so tipi lirskega subjekta?

    Kayser je v knjigi Jezikovna umetnina razlikoval tri temeljne tipe lirskega subjekta:

    • lirsko poimenovanje predstavlja epsko držo v liriki, pri čemer stoji lirskemu jazu nasproti objekt, ki ga ta jaz imenuje ali opisuje; sem bi spadala „predmetna pesem“;

    • pesemsko nagovarjanje pomeni dramsko držo lirike, v nji se subjekt in objekt srečujeta in vzajemno prežemata;

    • pesemsko izgovarjanje je najpristnejša lirska drža, ker je v nji vse samo notranjost, nasproti jazu ne stoji predmetnost, govor postane samonagovor notranjega nastroja; sem spada razpoloženjska lirika.

    1. Kaj je čista lirika?

    Čista lirika je tisti tip lirike,ki je v pravem in strogem pomenu besede lirski. Edina resničnost, o kateri govori, je notranja subjektivnost lirskega subjekta. Objektivizirana subjektivnost v obliki zunanjega govora v nji nima mesta in tudi objektivna stvarnost zunanjega sveta se v nji ne pojavlja kot samostojna, zunaj subjekta obstojna resničnost, ampak kvečjemu kot njegov notranji doživljaj (Prešernova pesem Prosto srce).

    1. Kaj je epska in kaj dramska lirika?

    Epska lirika je na videz blizu pripovedni ali epski poeziji, ker ne govori samo o notranji subjektivnosti, ampak pripoveduje tudi o stanjih, dogodkih in predmetnostih zunanjega sveta kot nečem samostojno bivajočem. Primer epske lirike so številne Prešernove pesmi: Slovo od mladosti, Prva ljubezen, V spomin Andreja Smoleta …

    Dramska lirika se približuje dramatiki s tem, da se njen govor oblikuje kot glasni zunanji samogovor neke osebe ali kot dvogovor dveh ali več oseb; njihov govor ni samo čista notranjost, ampak kot pri dramskih osebah prehaja navzven in se s tem spreminja v objektivirano subjektivnost. V teh primerih gre za t. i. vložno liriko, ker so njeni lirski subjekti „vloge“. Takšne vrste so Prešernove pesmi Mornar, Soldaška, Od železne ceste, Nuna …



    1. Kaj pomeni pojem epika?

    Izraz epika prihaja iz grške besede „epos“, kar je prvotno pomenilo besedo, govor, pripoved, pozneje epsko pesnitev.izpeljanka epika pomeni v sodobni literarni teoriji lahko dvoje – najprej množico epov kot posebno literarno zvrst, običajno pa v smislu teorije literarnih nadvrst epsko pripovedništvo, bodisi v prozi ali v verzih.

    1. Kaj je zgodba ali fabula?

    V pripovednem tekstu prevladujejo praviloma snovno-materialne sestavine, to pa tako, da se med sabo povezujejo v večje sklope dogajanja in predmetnosti, organiziranega znotraj objektivnega prostora in časa. S tem nastaja v epskih besedilih zgodba ali fabula, ki predstavlja potek dogajanja v konkretnem časovno-prostorskem kontinuumu, razčlenjenega največkrat na začetek, sredo in konec. V takšnem poteku lahko poleg tega razločujemo rast, vrh in upad dogajanja, oz. več takih vrhov. Ob glavnih črtah po katerih poteka dogajanje, obstajajo v številnih epskih tekstih še stranske črte in mesta, ki jim običajno pravimo epizode.

    1. Kateri so tipi pripovedništva glede na zastopanost nadzvrstnih potez?

    Pripovedna dela praviloma vsebujejo ne le pripoved, ki ponazarja čisto subjektivnost pripovednih oseb, ampak tudi njihov glasni govor, nazadnje pa še podobe zunanje stvarnosti, časa in prostora, okolja in predmetnosti, v kateri se te osebe gibljejo.

    To se dogaja tako, da so v pripovedi enakomerno in hkrati udeležene vse tri plasti resničnosti, lahko pa ena od njih prevladuje, vendar ostali dve ohranjata samostojen pomen. Na tej podlagi smemo razlikovati troje tipov pripovedništva:



    • čisto ali epsko pripovedništvo;

    • lirsko pripovedništvo;

    • dramsko pripovedništvo.

    Pripovedi, ki postavljajo pred bralca vse plasti resničnosti, so primer čistega, epskega pripovedništva; oznaka pomeni, da so v njem realizirane vse možnosti epike (Tolstojeva Vojna in mir). Lirsko pripovedništvo postavlja močneje v ospredje notranjo subjektivnost oseb, s tem se na videz približuje liriki (Cankarjeve Podobe iz sanj). Dramsko pripovedništvo pripoveduje s pomočjo glasnega govora, monologov in dialogov. S tem se približuje dramatiki, vendar ostaja v okvirih pripovedništva s tem, da se prek glasovnogovornega načina prikazujeta tudi čista subjektivnost oseb in zunanja stvarnost (Laclosova Nevarna razmerja).

    1. Kaj je pripovedovalec?

    Epski subjekt ali pripovedovalec je oznaka za tistega, ki govori epsko besedilo.

    1. Kateri so tipi pripovedovalca?

    Tipi pripovedovalca:

    • Vsevedni pripovedovalec: o njem se govori na splošno takrat, kadar govori pripoved subjekt, ki se dviga nad celotno dogajanje, pozna vse njegove skrivne podrobnosti, ima pregled nad zunanjimi dogodki, ob tem pa lahko s svojim vsevidnim pogledom prodira tudi v notranjost junakov, v njihove misli in čustva.

    • Stanzlova tipologija:

    • Avktorialni pripovedovalec: podoben je vsevednemu – dogajanje in usode junakov spremlja z razlagami in komentarji, de obrača na bralca, pri tem pa ima nad dogodku ves čas pregled.

    • Prvoosebni („jazov“) pripovedovalec: pripoveduje o tistem, kar je doživel, bodisi kot glavni ali stranski junak takšne pripovedi.

    • Personalni pripovedovalec: epski subjekt pripoveduje o dogodkih tako, kot jih doživlja ena od oseb, večidel glavni junak – govori se samo o tistem, kar doživi, izkusi, vidi ali sliši takšna oseba.

    • Avtorski pripovedovalec: kadar pripovedovalca enačimo z realnim piscem (Balzac: Oče Goriot)

    • Fiktivni pripovedovalec: bodisi v pripovedi sploh ne nastopa ali pa je sam junak (Novela o sokoli, Življenjski nazori mačka Murra)

    • Brazosebni pripovedovalec: pojavlja se v različnih oblikah modernega romana. Najbolj brezoseben je subjekt, ki poroča samo tisto, kar opaža v dogajanju nema in gliha filmska kamera, tako da prenaša pripovedovalec v bsedno sporočilo njene vidne zaznave, kot da je tudi sam le bresosebno orodje takšne kamera (Robert-Grillet: Ljubosumnost)

    1. Kaj sta scenska in panoramska perspektiva?

    Perspektiva epskega junaka se podobno kot v liriki ločuje na panoramsko in scensko. Scenska nastaja z gledališča, ki omogoča pripovedovalcu, da vidi dogajanje nazorno prd sabo kot na bližnjem prizorišču ali sceni, zato podrobno, počasi in zapovrstjo opisuje prostor, osebe, njihovo mimiko in kretnje, gibanje v prostoru, dogodke in položaj ter natančno citira in povzema besede, ki jih govorijo.

    Panoramska pripoved je nasprotno precej bolj oddaljena od dogajanja. Glada ga tako rekoč s ptičje perspektive; zato ga lahko opisuje ali poroča o njem v širokih potezah, skrčuje podrobnosti v splošen opis in oris, zmanjšuje časovne in krajevne premike.



    1. Kaj je zunanje in kaj notranje gledišče?

    Perspektivo pripovedovalca lahko ločimo še glade na to, ali je zunanja ali notranja.

    Zunanje gledališče pomeni, da gleda pripovedovalec na dogajanje od zunaj kot na predmet, ki stoji pred njim z razvidnimi obrisi, tako da lahko natančno razločuje in opisuje osebe, dajanja, okolje, govor oseb (Tolstoj, Scott, Balzac).



    Notranja perspektiva nasprotno predstavlja pripovedovalčevo gledališče v katerega od junakov v pripovedi, tako da dogajanje izgublja svojo predmetno razvidnost in se spreminja v zaporedje junakovih doživljajev, zaznav in predstav (Joyce, Woolf, Faulkner).

    1. Kaj je naratologija?

    Naratologija je teorija pripovednih struktur, zasnovana na podlagi strukuralne lingvistike in poetike. Njen predmet so poglavitna vprašanja o pripovedovalcu in pripovedništvu.

    1. Kaj je dramatika?

    Dramatika kot tretja med literarnimi nadvrstami je po tradicionalni teoriji, kot so jo prvi izdelali Shegel, Shelling in Hegel, sinteza lirike in epike, ker združuje v sebi lastnosti obeh, vendat v posebni obliki, ki je značilna samo za dramatiko. Ta teza lahko še zmeraj velja, vendar s spremembami in dopolnili. Prva posebnost dramatike je ta, da obstaja predvsem ali skoraj izključno iz govora dramskih junakov.

    1. Kaj tvori verbalno in neverbalno stran drame?

    Bistveno za dramsko nadvrsto je dejstvo, da je v nji samo del objektivnega dogajanja verbaliziran, tj. vsebovan v govoru dramskih oseb. Ob tem govoru obstaja v vsaki drami še dramsko dogajanje, ki ni ubesedeno, ampak v tekstu samo na kratko in približno nakazano z avtorjevimi režijskimi opombami, opozorili in opisi, tj. didaskalijami. Na gledališkem odru se ta del teksta spremeni v živo vizualno predstavo, ki jo nosijo igralci in t. i. incsenacija. Za dramo je nujno, da poleg dialoga dramskih oseb vsebuje še takšno neverbalno dogajanje, saj bi sicer ne bila različna od lirskih in epskih besedil, v katerih dialog včasih prevladuje ali pa so sploh izključno dialoška.

    1. Ali ima dramatika zgodbo?

    Dramske osebe so s svojim govorom postavljene v okvir objektivnega prostora in časa, kajti njihov govor je del njihovih dejanj, da pa spet prehajajo v dogodke in dogajanja, ki so izrazito objektivna, zato največkrat razvita v obliki zgodbe z začetkom, ssrdo in koncem. Vse to je tipično tudi za epiko.

    1. Kakšna je vloga dialoga v dramatiki?

    Dialog sam po sebi še ne predstavlja bistvene razlike med dramaitko in drugima dvema nadzvrstema. Obstajajo številni lirski in epski teksti, ki so sestavljeni smo iz dialoga, pa zato še niso drame. To pa zato, ker je ta dialog sam po sebi popolnoma zadosten in ga ne spremlja zunanje dogajanje, ki bi ostalo zunaj dialoga kot neverbalizirano. Prešernova pesem od železne ceste je dialoška, vendar ne prehaja v pomembnejše spremno dogajanje, zato ne gre za pravi dramski dialog. Podobno je s Krstom pri Savici, kjer je zadnja tretjina pesnitve skoraj v celoti napisana v dialogu, ki je prav tako brez neverbalnega dogajanja. Te posebnosti dialoga v epskih delih igrajo pomembno vlogo pri dramatizaciji takšnih besedil, saj jih ni mogoče zmeraj prenesti uspešno v dramsko obliko; ta terja dialoge z dramsko funkcijo.

    1. Kakšno je razmerje med dramatiko in gledališčem?

    Aristotel je v Poetiki menil, da je bistvo dramskih del povezano z gledališko uprizoritvijo. Kljub temu je priznal, da že branje dramskih del lahko zadosti svojemu namenu, kar seveda pomeni, da gledališko uprizarjanje ne more biti merilo, kaj je dramatika v primerjavi z liriko in epiko. Hegel se je v svoji Estetiki vrnil k Aristotelovi domnevi, da je za dramatiko pomembna namenjenost gledališči in jo postavil za glavno merilo. Zaostril jo je še s trditvijo, da so bralne drame stranpot dramatike. Vendar so bralne drame zoper Hegla še zmeraj dokaz, da bistvo dramatike ne more biti v gledališki namembnosti ali uprizorljivosti. Gledališče je posebna umetnost, ki si za izhodišče izbira dramska besedila, ta pa so pred tem in neodvisno od gledališkega uprizarjanja literarnoumetnostna dela, del dramatike kot literarne nadvrste.

    1. Kaj je monodrama?

    V monodrami je nosilec govora en sam.

    1. Kaj je lirska (poetična) drama?

    K liriki se nagibljejo dramska dela, kadar so njihovi dialogi in monologi sicer pravi dramski dvogovori in samogovori, vendar niso samo komunikacija med dramskimi osebami, ampak tudi govorno povnanjenje njihove čiste subjektivnosti, tako da se pogoto bližajo samogovorom lirske vrste. Dramsko besedilo postane lirsko, ko ne gre več samo za posamezne lirske vstavke v tok dramskih dialogov, ampak za način, ki obarva celotno dramsko dogajanje.

    1. Kaj je radijska igra?

    Tisto, kar bistveno loči radijsko igro od drugih dramskih vrst in kar jo izdatneje pribižuje branju (in hkrati oddaljuje uprizarjanju), je tako imenovana nevizualnost. Namenjena je slušnemu spremljanju, to je torej radijskemu mediju prilagojeno dramsko besedilo z močnimi prvinami pripovednega, lirskega in reportažnega.

    1. Kako je zgrajen filmski scenarij?

    Filmski scenarij je nekakšen vnaprejšnji, natančno popisan načrt za film. Vsebuje vsa navodila glede prizorišča, govor filmskih oseb, navodila za glasbo itd.

    1. V kakšnih razmerjih se lahko pojavljajo lirika, epika in dramatika v posameznih literarnih besedilih?

    Takšnih združitev je lahko več. Prva možnost je ta, da so v tekst, ki je po svoji notranji zgradbi večidel določen z eno samo literarno nadvrsto, vloženi veji ali manjši deli, ki so po svojem sestavu drugačni. V dramski tekst so lahko na ta način vgrajeni odstavki, ki so po notranji zgradbi epski ali lirski, v epiko deli, ki pripadajo liriki ali dramatiki. V grških tragedijah so zborovske pesmi primer lirike, vložene v dramsko besedilo.

    Druga možnost združevanja različnih nadvrstnih struktur je ta, da se v besedilu temeljna nadvrsta, ki ji pripada, začenja rahljati, razkrajati, tako, da vanjo lahko prodrejo poteze druge in se z njo spojijo v mešane sestave – lirsko-epske, lirsko-dramske, epsko-dramske. Že v starih španskih romancah je najti pripoved, ki je dobila tako močan lirski značaj, da je ni mogoče uvrščati ne v to ne v drugo nadvrsto.



    1. Kaj je lirizacija romana?

    Lirizacija romana je prepojitev romana z lirskimi značilnostmi. To se je zgodilo že v romantiki, dekadenci in simbolizmu, končno pa je tudi za precejšen del modernega romana 20. stoletja značilna lirizacija.



    1. Kateri so elementi t. i. notranjega ritma?

    Notranji ritem v literarnem besedilu je način, kako poteka dogajanje, ki da ustvarjajo vsebinski elementi, motivi in teme, v svojem časovnem zaporedju in vzporedju. To

    dogajanje je zmeraj sestavljeno iz treh vrst elementov:



    • Stanja: tisti del, ki se bistveno ne spreminja, ampak traja kot zmeraj isto ali pa se nadaljuje kot ponavljanje in vračanje zmeraj enakega.

    • Pripetljaji: tisto, kar se zgodi in prekinja takšno stanje, vendar ga bistveno ne spremeni.

    • Dogodki: tisto, kar odločilno poseže v neko stanje in ga bistveno spremeni; je torej pretvorba enega stanja v drugo.

    1. Kaj sta spešitev in zaviranje?

    Spešitev je zgradbena prvina, nasprotje zaviranju. Da ni dogajanje monotono, enakomerno, je zdaj urnejše (pospešeno, bolj nabito s spremembami) in potem spet počasnejše (zavirano). Bralec se pri spešitvi dražljivo razburi; izmenjavanje spešitev in zaviranj tvori t. i. dogajalni ritem.

    1. Kaj je retrospektiva?

    Retrospektiva ali predzgodba je zgradbena prvina v pripovednem in dramskem besedilu. Nekaj, kar se je zgodilo pred zgodbo, kakršna je neposredno, sproti razvidna iz besedila.

    1. Kaj sta sintetična in analitična zgradba?

    Bistvo sintetične zgradbe je sledenje naravnemu časovnemu zaporedju sprememb (dogajanja). Ker pripovedni ali dramatski sedanjik brez znanja o nekaterih preteklih dogajanjih ni jasen , morata pripovedovalec ali dramatik naknadno, analitično v besedilo vnesti pojasnila o tej preteklosti.

    1. Kakšna je okvirna zgradba besedila?

    Okvirna zgradba pomeni, da okvirni del ustvari poseben pripovedni pogled na pripoved (vloženo zgodbo); po drugi strani pa omogoča trdnejšo ciklično družbo sicer razmeroma trdnih enot. V epiki gre namreč ob posamični okvirni pripovedi tudi še za t. i. ciklično okvirno pripoved. Okvirna pripoved je vsaj dvodelna:

    • okvir (uvodni in zaključni del)

    • vloženi, uokvirjeni del.

    1. Kakšna je naštevalna/dodajalna zgradba?

    Pri naštevalni oz. dodajalni zgradbi ne gre za kopičenje bremenilnih sprememb = dogodkov na isto osebo, marveč za enostavno zaporejanje takšnih sprememb, ne da bi se njihov učinek združeval v usodno katastrofo.

    1. Kakšna je antitetična zgradba besedila?

    Spremembe, ki dogajanje stopnjevano zapletajo in razpletajo, morajo izvirati iz dvoje različnih prizadevanj; če bi bila stremljenja skladna, uglašena, potem brž ko ne bi prišlo do prehudih zapletov. Zato je dramska zgradba v svoji osnovi antitetična: neki hudi težnji, trditvi, stališču so v nasprotje postavljene drugačne težnje, trditve, stališča. Protivnost dvoje različnih stanj sestavlja tako imenovano protivno ali antitetično zgradbo.

    1. Kaj sta notranji monolog in tok zavesti?

    Notranji samogovor/monolog je prvoosebno reproduciranje misli, asociacij, upanj in strahov, pričakovanj, ki v resnici ostajajo neizrečena. Tok zavesti je reproduciranje zavesti kot navidezen neurejenega pretoka različnih pol-misli ipd.



    1. Kaj je jezikovni slog?

    Jezikovni slog literarnega dela je zunanji stil, saj gre pri njem predvsem za jezik kot tak in ne tudi za nadjezikovne strukture, ki tvorijo bistvo vsebine in njene notranje forme. Zunanji stil torej obsega tisto plast jezikovnega oblikovanja besedne umetnine, kjer lahko avtor z izbiro med različnimi jezikovnimi možnostmi spreminja svojemu literarnemu delu zunanjo podobo, ne da bi s tem spreminjal vsebino in notranjo formo celote.

    1. Kaj so tropi in figure?

    Teorija retoričnih figur v svoji sistematiki razlikuje med tropi in figurami. Med trope je

    štela komparacijo, metaforo, metonimijo, sinekdoho in personifikacijo. Med figure pa rimo, asonanco, aliteracijo, anaforo, epiforo, antonomazijo, hiperbolo, elipso, retorični nagovor, retorično vprašanje in še številne druge.



    1. Razložite, kako je zgrajena metafora!

    Je glavna stilno-retorična figura. Izraz prihaja iz grškega glagola „metaphero“ (prenašam), tako da pomeni metafora dobesedno prenašanje besed ali rabo besed v prenesenem pomenu. Metafora nastane tedaj, kadar uporabimo kako besedo v neobičajni zvezi, ki se zdi v nasprotju z njenim najbolj razširjenim, logičnim in uporabnim pomenom. V okviru pesništva in govorništva se je razvijala tradicionalna metaforika, ki jo v literarni teoriji ločujemo od moderne metaforike.

    1. Razložite metonimijo in sinekdoho!

    V tradicionalni stilistiki je bila metonimija oznaka za jezikovno-stilno tvorbo, ki je podobna metafori in v širšem smislu spada v okvir metaforike, saj gre prav tako za neobičajne besedne zveze s pomočjo pomenskega prenosa. Metonimija nastane, kadar kako besedo zamenjamo z drugo, tj. kadar označimo pojav z imenom za pojav, ki je z njim v stvarni, vzročni ali prostorski zvezi, ne pa samo v razmerju logične podobnosti, kot je značilno za metaforo (berem Puškina).

    Sinekdoha je močno podobna metonimiji in prav tako spada v metafoiko v širšem pomenu besede. Tudi zdaj gre za prenos z ene besede na drugo in za zamenjavo enega pojma z drugim. To se pri sinekdohi dogaja tako, da morata biti oba pojava v številčnem in kolikostnem razmerju. V tem primeru lahko pojem nadomesti drugega. Tako lahko zamenjamo množinsko obliko besede z njeno ednino (Slovenec že mori Slovenca brata). Tudi sinekdoha je močno racionalno stilno sredstvo.



    1. Kaj je personifikacija?

    Personifikacija ali poosebljenje je izraz za vse tiste jezikovne tvorbe, v katerih se s konkretnimi izrazi iz človeškega sveta označujejo zunajčloveški, naravni, rastlinski, živalski in neorganski pojavi, pa tudi zgolj miselne, abstraktne tvorbe znotraj človeškega sveta. Personifikacija jim pripisuje konkretne človeške lastnosti in jih sploh oživlja v človeške osebe.

    1. Kaj je primera/komparacija?

    Kpimera ali komparacija je primerjalni stavek z veznikom kot in podobnimi vezavami. Prispodoba je razširjena primera, razširja se v daljši opis ali oris z več členi. Kadar se takšna prispodoba razvije zelo na široko, govorimo o „homerski“ prispodobi.

    1. Katere so glavne glasovne figure?

    Glavne glasovne figure so tiste, ki oblikujejo zunanji slog literarnega dela samo po zvočni strani. Med take spadajo rima, asonanca in aliteracija.

    1. Kaj sta rima in asonanca?

    Rima nastane, kadar se v določenem zaporedju ponavljajo enako zveneči konci besed; ti konci lahko zajemajo ali samo vokale ali pa tudi vokale s konzonanti, začenši z zadnjim naglašenim vokalom besede; v nekaterih jezikih – npr. v francoščini – štejejo k rimi tudi konzonant pred takšnim zlogom, kar pomeni, da je pojmovanje rime od jezika do jezika lahko različno.

    Za asonanco ali samoglasniški stik gre, kadar se ponavljajo enaki vokali v zadnjih zlogih besed, npr. jutro – uro – drugo, začenši z zadnjim naglašenim zlogom.



    1. Kaj je aliteracija?

    Aliteracija ali soglasniški stik je ponavljanje enakih soglasnikov, soglasniških skupin – v nekaterih jezikih, na primer v nemškem, tudi samoglasnikov – na začetku besed, predvsem na začetku poudarjenih korenskih zlogov.

    1. Katere so glavne stavčne figure?

    Posebna skupina retoričnih figur so stavčne figure. Te so predvsem pomenske, deloma

    pa tudi zvočne. Vendar ne temelji samo na posameznih besedah ali besednih zvezah, kot je značilno za metaforo, metonimijo ali presonifikacijo. Njihov stilni učinek se praviloma opira na posebne stavčne oblike in s tem na sintakso, zato jih lahko imenujemo tudi sintaktične figure.

    Takšne figure so: anafora, epifora, anadiploza, geminacija, analepsis, klimaks, hiperbola, oksimoron, asindeton, polisindeton.


    1. Kaj je anafora?

    Anafora pomeni ponavljanje iste besede ali besedne skupine na začetku dveh zaporednih stavkov ali verzov.

    1. Kaj je paralelizem in kaj antiteza?

  • 1   2   3   4   5


    Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©atelim.com 2016
    rəhbərliyinə müraciət