Dokument Naslov dokumenta
|
|  Yüklə 240.5 Kb.
|
| 2.8 ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE IN ZDRAVSTVENO VARSTVO
V Poročilu Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je v letu 1999 število pobud s področja zdravstvenega varstva podvojilo v primerjavi s prejšnjim letom. Razlog je tudi v tem, da se posamezniki vedno bolj zavedajo pravic, ki jih imajo kot bolniki. Največ pobud je v zvezi s sumom o nestrokovnem zdravljenju in kritik zaradi dolgega čakanja, da pride bolnik do zdravnika specialista. Največ pobud, ki jih je Varuh obravnaval v tem letu, pa je v zvezi z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo. Še vedno se namreč pojavljajo primeri, ko posamezni zdravniki oziroma zdravstveni zavodi bolnikom ali njihovim svojcem, kljub določilu 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, omejujejo pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. V zvezi z gornjo problematiko je Varuh posebej izpostavil primer odrekanja pravice sinu do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo pokojne matere, ki se je zdravila na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Kljub večkratnemu posredovanju Varuha, na katerega se je sin pokojne bolnice obrnil in ga seznanil s problemom, je šele sodba Upravnega sodišča rešila problem, tako, da je sodišče razsodilo, da mora bolnišnica pobudniku omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo njegove pokojne matere. Varuh človekovih pravic pravilno ugotavlja, da se mora pravica do vpogleda v zdravniško dokumentacijo urediti z zakonom, kar bo v interesu bolnikov, po njihovi smrti pa tudi njihovih svojcev, in nenazadnje tudi v interesu zdravnikov in zdravstvenih zavodov. Ministrstvo za zdravje pričakuje, da se bo ta problematika razrešila z Zakonom o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva, ki je bil sprejet leta 2000. Zakon namreč določa, da bo minister, pristojen za zdravstvo, izdal predpis, ki bo določil postopek, kako lahko posameznik uresniči pravico do vpogleda v osebne zdravstvene podatke. Poseben problem je Varuh človekovih pravic izpostavil v zvezi z zdravniško tarifo, ki jo Zdravniška zbornica Slovenije določa s pravilnikom, na katerega minister, pristojen za zdravstvo, ne daje soglasja, ker ga k temu ne zavezuje noben predpis. Varuh ob tem pravilno ugotavlja, da tudi zbornici noben predpis ne nalaga obveznosti, da sprejme pravilnik, ki ureja način vrednotenja in obračunavanja zdravniških in zobozdravniških storitev. Ministrstvo za zdravje meni, da se bo problem določanja cen zdravstvenih storitev, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja, rešil s predpisom, ki ga bo na podlagi Zakona o zdravniški službi, ki je bil sprejet decembra leta 1999, izdal na predlog zbornice minister za zdravje. S tem predpisom bo določena metodologija za določanje cen zdravniških storitev, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bilo v letu 2000 manj pobud, ki zadevajo uresničevanje pravic s področja zdravstvenega zavarovanja in pravic s področja zdravstvenega varstva. Ta ugotovitev je vsekakor spodbudna. To pomeni, da so se določeni problemi, na katere je Varuh človekovih pravic opozarjal v prejšnjih letih, vendarle začeli reševati in določene težave odpravljati. Varuh človekovih pravic je navedel, da je kljub zmanjšanju pobud za obravnavo in reševanje določenih problemov vendarle prejel skupno 63 pobud, in sicer v zvezi z uresničevanjem pravic s področja zdravstvenega zavarovanja 45 pobud in s področja zdravstvenega varstva 18 pobud. To je še vedno sorazmerno veliko. Strinjamo se z ugotovitvijo Varuha, da bi se glede nezadovoljstva z odločitvijo zdravniških komisij, ko odločajo o pravici do zdraviliškega zdravljenja in o pravici do nadomestila plače med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ognili marsikateremu problemu, če bi bile odločbe, s katerimi se odloča o posamezni pravici, primerneje obrazložene. Na to okoliščino bo Ministrstvo za zdravje posebej opozorilo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, čigar izvedenski organ so zdravniške komisije I. in II. stopnje. Glede ugotovitve Varuha človekovih pravic v zvezi z zakonsko nedorečenostjo pritožbenih postopkov, ko državljani ne brez podlage očitajo, da ugotavljanje napak, za katere menijo, da so bile storjene med zdravljenjem, ne morejo uresničiti v obstoječih pritožbenih postopkih, se strinjamo. Ministrstvo za zdravje bo to problematiko temeljito uredilo s spremembami in dopolnitvami Zakona o zdravstveni dejavnost. Ta do sedaj ureja zgolj nadzor v zdravstvu. To pa se je, glede na število pobud Varuhu in vlog, prošenj in pritožb, ki ji nezadovoljni posamezniki naslavljajo tudi na Ministrstvo za zdravje, izkazalo za pomanjkljivo. Posebno poglavje, na katerega Varuh človekovih pravic že ves čas opozarja, je problematika v zvezi s pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Čeprav Zakon o zdravstveni dejavnosti v 47. členu natančno določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje, marsikateri bolnik ne more priti do svoje zdravstvene dokumentacije, da bi vanjo pogledal in si po potrebi določene podatke prepisal ali določen izvid preslikal. Ker bolnik največkrat hoče pogledati v zdravstveno dokumentacijo takrat, ko sumi, da je bila storjena napaka pri zdravljenju, ali da gre za malomarno ali nestrokovno zdravljenje, je utemeljeno sklepati, da se bolniku ali njegovemu svojcu onemogoča pravica do pritožbe. Vlada RS meni, da se bo uresničevanje ustavne in zakonske pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo ustrezno rešilo s podzakonskim aktom, ki ga bo Minister za zdravje izdal na podlagi Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. Predpis bo določil postopek, kako lahko posameznik uresniči pravico do vpogleda v osebne zdravstvene podatke. Pri tem je treba poudariti, da so v zvezi z omenjeno problematiko tudi na Ministrstvo za zdravje prišle pritožbe, iz katerih je bilo večkrat zaznati, da so si, na škodo posameznika, zdravniki preveč na široko prisvojili pravico odločati o tem, kdaj dopustiti pacientu vpogled v zdravstveno dokumentacijo oziroma kdaj tega v njegovo korist ne dovoliti. Iz Poročila je razvidno, da je s posredovanjem Varuha človekovih pravic Zdravniška zbornica Slovenije izdala nov Pravilnik o strokovnem nadzoru s svetovanjem in s tem odpravila nepravilnosti glede financiranja strokovnega nadzora s svetovanjem, na katere je Varuh že dlje časa opozarjal in leta 1999 celo predlagal Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, naj odloči o ustavnosti in zakonitost določil prejšnjega Pravilnika. 2.9 SOCIALNO VARSTO Vlada RS predlaga, da varuh znova preveri ustreznost uvrščanja posameznih zadev v področje socialnega varstva. Ob tem je mogoče ugotoviti, da so v področje zadev socialnega varstva uvrščeni tudi problemi sistemsko neurejenega področja izvedbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur.l.RS, št. 12/96), ki je bil povod za številne težave pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Podobno velja za uvrstitev Zakona o potnih listinah državljanov RS, ki sodi v pristojnost Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je sodelovalo pri pripravi v delu, kjer je poudarjena zaščita otrokove koristi. 2.10 OKOLJE IN PROSTOR V poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2000 ni neposrednih komentarjev o postopkih in delu prostorskih inšpekcij (urbanistične in graditvene), razen mnenja, da je premalo izvršb inšpekcijskih odločb in drugih sankcij (predlogi sodniku za prekrške zastarajo, ovadbe, ki jih vložijo inšpektorji, so zavrnjene). Varuh tudi meni, da se slab odnos Vlade do problematike na tem področju kaže predvsem v tem, da Vlada ves čas obstoja Inšpektorata ni obravnavala niti enega njegovih letnih poročil. V poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2000 je obširno opisan tudi primer, ko se glede nedovoljenega črpanja mineralnih surovin za ukrepanje kot nepristojni izreka Republiški rudarski inšpektorat (RRI) in predlaga Vladi, da razreši vprašanje razmejitve pristojnosti. Ker je od 27.4.2001 RRI sestavni del Inšpektorata RS za okolje in prostor, je bilo to vprašanje že razrešeno in sicer v smislu, da je na podlagi 2. in 3. točke 86. člena Zakona o rudarstvu (ZRud, Uradni list RS, št. 56/99), ki določata, da inšpektor, pristojen za rudarstvo med drugim nadzoruje, ali so za rudarska dela izdana dovoljenja po 48. členu tega zakona in ali se dela izvajajo skladno z odobreno projektno dokumentacijo ( 2. točka 86. člena ZRud) ter ali je za objekte in naprave izdano dovoljenje za uporabo po 55. členu ZRud (3. točka 86. člena ZRud)
Strinjamo se z navedbo v poročilu, da je opravljenih upravnih izvršb odločb (predvsem gre za odločbe urbanistične inšpekcije) v IRSOP premalo, vendar je potrebno upoštevati, da se opravljajo v okviru danih možnosti, te pa so omejene. Od leta 1993 zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v praksi določa, da se upravne izvršbe opravljajo kot republiška javna služba na podlagi koncesije (77. a člen). Ker do danes ta način ni zagotovljen, v praksi rešujemo vprašanje na podlagi določil zakona o javnih naročilih, za posamezne izvršbe. Nerazrešeno je vprašanje ali je upravna izvršba inšpekcijskih odločb smatrana enako kot investicija in se zato šteje kot poraba iz proračuna, ali ne. V mesecu maju 2001 Ministrstvo za finance zagotovilo IRSOP-u postavko na izločenem žiro računu, na katerem se bodo zbirala sredstva za upravne izvršbe, vplačana na podlagi sklepov o založitvi sredstev za upravno izvršbo, ki so jih začeli izdajati zavezancem. Najcelovitejša rešitev vprašanj v zvezi z upravnimi izvršbami pa bo možna šele ob zagotovitvi "koncesionarja", kot to predvideva zakon. V zvezi z učinkovitostjo inšpekcijskih postopkov, ki so "šibki" predvsem pri sankcijah, kaznih in v postopku upravne izvršbe, se pridružujemo mnenju Varuha. Ob spreminjanju zakona o graditvi objektov in zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor bi bilo potrebno zagotoviti učinkovitejši način sankcioniranja. Predvsem bi moral sedanji način, ko urbanistični inšpektor praviloma sam opravi odstranitev nedovoljenega posega v prostor, postati izjema. 2.11 STANOVANJSKA PROBLEMATIKA Iz poročil Varuha človekovih pravic za leti 1999 in 2000 so razvidni podatki o številu in vsebini stanovanjskih pobud, pri čemer je največ prošenj za pomoč in nasvete pri pridobivanju socialnih in neprofitnih stanovanj v občinah. S tem v zvezi Vlada Republike Slovenije deli mnenje z Varuhom človekovih pravic, da je potrebno zagotoviti dolgoročen stabilen sistem financiranja stanovanjske gradnje in da občine zaradi pomanjkanja sredstev za ta namen niso sposobne izvajati vseh nalog, ki jim jih je naložil stanovanjski zakon. Konkretne premike v smeri zagotovitve dolgoročnega sistema financiranja stanovanjske gradnje, najavljenega z Nacionalnim stanovanjskim programom (Uradni list RS, št. 43/00) se zaenkrat udejanja predvsem z možnostjo, da imajo od sprejetja Splošnih pogojev poslovanja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada (Uradni list RS, št.119/00) občine in proračunski skladi občin, ustanovljeni za pridobivanje neprofitnih najemnih in socialnih stanovanj, neposredno možnost pridobitve posojil Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada, namenjenih za graditev socialnih in neprofitnih stanovanj. V prihodnjih letih pa bo kot posledica varčevanja v Nacionalni stanovanjski varčevalni shemi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, svoja posojilna sredstva namenjal predvsem pravnim osebam za gradnjo stanovanj, kar naj bi posledično vplivalo na stalnost razpisov v občinah za socialna in neprofitna stanovanja. S kritičnimi ocenami iz obeh poročil, namenjenim problematiki denacionaliziranih stanovanj, pa se Vlada Republike Slovenije ne strinja, vsaj ne v glavnih poudarkih. Pri tem Vlada opozarja na povsem aktualne ocene tega področja, zapisane v Nacionalnem stanovanjskem programu, ki se odražajo tudi v usmeritvah za dopolnitev stanovanjskega zakona z nekaterimi novimi instrumenti ter z ugodnejšimi materialnimi spodbudami za pogojno rečeno nadomestno privatizacijo, ki na tem področju poteka že od prve novele stanovanjskega zakona v letu 1994. Pomemben ukrep v tej smeri zagotavlja ukrepanje nadzornega sveta Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada, ki je v mesecu maju letos določil nove pogoje in način dodelitve stanovanjskih posojil najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih, ki bistveno zvišujejo višino posojil, ki jih zagotavlja Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad. Sicer pa bo izvajanje nadomestne privatizacije materialno še bolj podprto s predvideno dopolnitvijo stanovanjskega zakona. Tripartitna komisija pri Ministrstvu za okolje in prostor, sestavljena tudi iz predstavnikov Združenja najemnikov nacionaliziranih stanovanj ter Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, predvidena s sklepom Vlade Republike Slovenije iz leta 1998, pa ni delovala vsled zoženosti zadnjih sprememb in dopolnitev stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št.1/00) na področje oblikovanja neprofitnih najemnin, ki z zakonom zagotavlja nižjo neprofitno najemnino vsem prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, tudi najemnikom denacionaliziranih stanovanj. Vključevanje komisije bo aktualno šele ob oblikovanju letošnjih celovitih dopolnitev stanovanjskega zakona oziroma dopolnitvi sedanjega 125. člena stanovanjskega zakona, ki ureja razmerja med lastniki in najemniki denacionaliziranih stanovanj. V zvezi z večino poudarkov in ocen o stanovanjski problematiki Vlada Republike Slovenije ugotavlja visoko stopnjo skladnosti z ukrepanji in pričakovanji na tem področju, ki so predmet aktivnosti Vlade na tem področju. V poročilu se ugotavlja, da se problematika stanovanjskih zadev, ki se nanaša na vojaška stanovanja, ki so bila dodeljena v spornem obdobju 1991 rešuje v skladu z merili, ki jih je sprejela vlada ter da je Ministrstvo za obrambo poskušalo v največji možni meri ravnati v skladu s predlogi Varuha človekovih pravic. V poročilu se ugotavlja, da se velik delež pobud na področju stanovanjskih zadev nanaša na vojaška stanovanja, ki so bila dodeljena v spornem obdobju 1991 oziroma na izvajanje vladnih meril pri reševanju nezakonitih vselitev. V poročilu se ugotavlja, da se ta problematika rešuje hitreje in ustrezneje. Posebej se navaja pobuda varuha za rešitev primera iz Maribora, ki ga ni mogoče urediti z upoštevanjem meril vlade. Ministrstvo za obrambo bo tudi v prihodnje nadaljevalo z reševanjem navedenih problemov, za izjemno obravnavo primera iz Maribora pa se bo poskušalo pridobiti mnenje posvetovalnega organa, ki ga je imenovala vlada. Primer bo ministrstvo poskušalo rešiti tako, kot predlaga Varuh človekovih pravic. |