Dokument Naslov dokumenta

səhifə	3/4
tarix	27.06.2016
ölçüsü	240.5 Kb.

1 2 3 4

2.5.5 Denacionalizacija

Ob sprejemu Zakona o denacionalizaciji, ob koncu leta 1991, ki je pravna podlaga za vračanje v preteklosti podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom, ni bilo mogoče predvideti vse problematike, ki dejansko spremlja izvajanje denacionalizacije, od uveljavitve predpisa in vse do danes.

Denacionalizacijski postopki predstavljajo za upravne enote do sedaj objektivno najtežje postopke, saj vsebujejo elemente, ki so po svoji vsebini bolj podobni civilnemu pravdnemu postopku.
Za pospešitev postopka denacionalizacije je Vlada Republike Slovenije za učinkovitejše izvajanje zakona o denacionalizaciji, na seji dne 31.08.2000 sprejela sklepe za pospešitev denacionalizacijskih postopkov.
Med pomembnejšimi sklepi je okrepitev koordinacije vseh ministrstev pri izvajanju denacionalizacije ter zaveza ministrstev, da bodo v okviru svojih pristojnosti storili vse, da se denacionalizacijski postopki kar najhitreje zaključijo. Vlada RS je tudi poudarila, da pomembnost koordinacije dela vseh treh vej oblasti, zato da bi se na področju izvrševanja Zakona o denacionalizaciji dosegli čim boljši rezultati.
Na seji dne 22.02.2001 je Vlada RS znova obravnavala izvrševanje Zakona o denacionalizaciji in sprejela pomembne sklepe, ki se nanašajo na izvajanje in pospešitev postopkov denacionalizacije.
Med pomembnejšimi sklepi je bila tudi zaveza vseh ministrov, da bodo vsak v okviru svojih pristojnosti storili vse, da se postopki denacionalizacije čimbolj pospešijo. Vlada je na citirani seji tudi odločila, da delo Urada za denacionalizacijo preide iz vladne službe med naloge Ministrstva za pravosodje. Ministrstvo za pravosodje je tako na vladni ravni prevzelo politično in medresorsko koordinacijo nad izvajanjem denacionalizacijskih postopkov.
Na podlagi citiranih sklepov vlade je Ministrstvo za pravosodje vsem okrajnim sodiščem poslalo pobudo, da prioritetno rešujejo denacionalizacijske spore ter tiste zemljiškoknjižne predloge, ki se nanašajo na vpis nepremičnin pridobljenih z denacionalizacijskimi odločbami v zemljiško knjigo. Hkrati je Vlada na predlog Ministrstva za pravosodje, Državno pravobranilstvo RS zavezala, da zagotovi sodelovanje državnih pravobranilcev pri delu upravnih organov, ko odločajo o denacionalizacijskih zahtevkih na prvi stopnji. O poteku in učinkovitosti sodelovanja z upravnimi organi pa Državno pravobranilstvo Slovenije redno poroča Ministrstvu za pravosodje in Vladi Republike Slovenije vsake tri mesece. Ministrstvo za pravosodje pa redno sklicuje koordinacijske sestanke, ki naj razjasnijo dejansko in pravno stanje in še dodatno prispevajo k uskladitvi stališč posameznih organov, ki odločajo na tem področju, vse s ciljem, da se denacionalizacijski postopki zaključijo čim hitreje. Ministrstvo za pravosodje je v okviru svojih pristojnosti, upoštevajoč predvsem sklepe Vlade RS, ki za pospešitev postopkov omogočajo dodatne zaposlitve in finančna sredstva, vzpodbudilo ostale državne organe, da se denacionalizacijski postopki dokončno končajo na drugi stopnji, kar vse pomeni, da mora drugostopenjski organ sam odpraviti morebitne pomanjkljivosti storjene na prvi stopnji in da izpodbijane odločbe na drugi stopnji ni mogoče odpraviti in zadevi vrniti organu prve stopnje v ponovno odločanje.
2.5.5.1 Napredek v denacionalizacijskih postopkih od lanskega slovenskega poročila o napredku

V denacionalizacijskih postopkih je bilo po stanju na dan 30.04.2000 odločeno o 49,6% zahtevanega premoženja. V enoletnem obdobju se je odstotek vrnjenega premoženja povečal na 59,2%, pri čemer je potrebno poudariti, da se je zaradi 300 novo vloženih zahtev povečala tudi vrednost zahtevanega premoženja. Ob nespremenjeni vrednosti zahtevanega premoženja bi bil delež odločenega premoženja preko 60%. Skupna vrednost zahtevanega premoženja na dan 30.04.2000 je znašala 4,54 milijarde DEM, leto kasneje pa 4,62 milijarde DEM. Ker obseg in vrednost zahtevanega premoženja nista konstantna primerjava odločenega premoženja na dan 30.04.2001 glede na že odločeno premoženje na dan 30.04.2000 izkazuje skupno 21,3% povečanje.Ta odstotek izkazuje delovno uspešnost oziroma storilnost delavcev, ki odločajo o zadevah na prvi stopnji.

Denacionalizacijski upravičenci oz. pravni nasledniki so zahtevali vračilo premoženja v skupni vrednosti 4.620,759.167 DEM, do sedaj je bilo že odločeno o premoženju v skupni vrednosti 2.735,713.488 DEM. Pri izračunu skupne vrednosti, tako zahtevanega kot odločenega premoženja so upoštevane povprečne cene, ki so ocena vrednosti po posamezni vrsti podržavljenega premoženja.
Delež odločenega premoženja v primerjavi s skupno vrednostjo zahtevanega premoženja se je v obdobju od 30.4.2000 do 30.4.2001 povečal za 9,6 %.
V času od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do konca meseca aprila leta 2001 je bilo pri upravnih organih vloženih skupaj 35.858 zahtev, od tega je v celoti zaključenih oziroma rešenih 22.843 zadev, kar v relativnem deležu glede na celotno strukturo vloženih zahtev predstavlja 64 odstotkov. Nerešenih je tako ostalo še 36 odstotkov zadev.
V tem času so upravni organi in ministrstva na 1. stopnji skupaj izdali 36.440 upravnih aktov o denacionalizaciji (odločbe in sklepi), od tega je 32.865 že pravnomočnih. Glede na večje število vseh izdanih upravnih aktov, kot je bilo vloženih vseh denacionalizacijskih zahtevkov, moramo pojasniti, da procesne določbe upravnim organom omogočajo, da odločajo v konkretnih zadevah le o tistem delu premoženja, ki je že zrel za odločitev, in nato nadaljujejo postopek o še neobravnavanih vprašanjih, katera so po končanem ugotovitvenem postopku predmet dopolnilne odločbe. Ena denacionalizacijska zadeva je tako lahko zaključena oziroma rešena z eno ali več odločitvami (t.i. delne odločbe).
Število vloženih zahtev ni konstantno, čeprav je rok za vlaganje zahtev iz zakona o denacionalizaciji že potekel. Skupno število vloženih zahtev se spreminja (povečuje) iz razloga stvarne (ne)pristojnosti, kjer gre lahko za delne odstope zadev znotraj upravnega organa ali odstope med upravnimi organi ter za odstope zaradi ugotovljene stvarne (ne)pristojnosti, ko zadeve preidejo iz sodne nazaj v upravno reševanje (t.i. kompetenčni spori) in se pri upravnem organu v smislu pravil splošnega upravnega postopka evidentirajo kot nove zadeve. Razlog za povečanje števila zahtevkov in posledično za povečanje vrednosti zahtevanega premoženja je potrebno iskati tudi v še vedno odprtem roku za vlaganje zahtevkov po zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št.5/94 in spremembe). Meritorni rok za vlaganje teh zahtevkov je potekel 01. 07. 2001.
Na seji dne 22.02.2001 je Vlada RS sprejela sklepe, ki se nanašajo na izvajanje in pospešitev postopkov denacionalizacije. Eden izmed sklepov se nanaša tudi na odobritev 36 novih zaposlitev upravnim enotam za leto Na podlagi tega so pristojna ministrstva, ki sodelujejo v postopkih denacionalizacije, za obravnavo na Vladi RS, že pripravila ustrezna navodila oziroma usmeritve za pospeševanje denacionalizacijskih postopkov.
Postopek denacionalizacije ni tipično upravni postopek, zaradi tega, ker je v tem postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi in gre tudi za premoženjsko pravne zadeve. Zato se postopek izvaja praviloma na obravnavah in ogledih na kraju samem, torej neposredno s strankami. Če upravni delavci na teh postopkih razpisujejo obravnave ter oglede in jih vodijo, hkrati pa so tri dni v tednu obremenjeni s sprejemanjem strank in dajanjem informacij ob uradnih urah, jim ostane zelo malo časa za opravljanje drugih aktivnosti v zvezi s samim postopkom. Zato je ministrstvo za okolje in prostor predlagalo, da upravne enote organizirajo dajanje informacij strankam v teh postopkih tako, da se osnovne informacije o vodenju postopka lahko dobijo le pri eni osebi, ki bo v tem času uradovala, lahko bi bila to tudi tajnica. S tem bi se razbremenile tiste uradne osebe, ki delajo na denacionalizacijskih postopkih in bi imele več časa za neposredno delo na postopkih.
Veliko časa porabijo uradne osebe z neučinkovitim vodenjem postopka (dopisovanje s strankami in izvedenci; izdajanje nepotrebnih procesnih sklepov, ipd.). Zato je Ministrstvo za okolje in prostor samo in tudi v sodelovanju z Upravno akademijo organiziralo usposabljanje delavcev, ki delajo na denacionalizacijskih postopkih, vseh upravnih enot. V okviru teh usposabljanj so jim posredovali prikaz učinkovitega vodenja postopka.
Veliko število zadev je še vedno odprtih le iz razloga, ker uradne osebe ne upajo odločiti, in sicer v primerih, ko bi odločitve za stranke bile neugodne (stranka je imela pravico dobiti odškodnino od tuje države za podržavljeno premoženje ali jo je celo dobila; premoženje je bilo podržavljeno na podlagi predpisa, ki ni naštet v 3. ali 4. členu ZDEN; ni izpolnjen pogoj glede vzajemnosti pri denacionalizaciji; stranka zatrjuje, da ji je bilo premoženje podržavljeno, pa o tem ni nobenega dokaza, ipd). V zvezi s tem je MOP dalo upravnim enotam navodila, da o zadevah takoj odločijo. Namen tega ni prikrajšanje strank, temveč je namen, da se strankam da možnost, da uveljavijo zagotavljanje pravic v sodnem postopku, pa tudi z ustavno pritožbo. Zagovarjamo namreč stališče, da ne smemo strankam po nepotrebnem povzročati stroškov v zvezi s postopkom, če iz zakona izhaja, da stranki ne gre pravica. V primeru, da bi Ustavno sodišče odločilo drugače potem bi bila odločitev Ustavnega sodišča obvezujoča za vse , kot sodna praksa, tudi za Upravno in Vrhovno sodiše RS. V takšnem primeru negativna odločba za stranko ne bi imela nobenih posledic, ker bi postopek morali obnoviti in bi stranka v obnovljenem postopku uveljavila pravico, ki ji gre. Ker postopkov, končanih s sklepom ne bi bilo možno obnoviti, je ministrstvo vsem upravnim enotam svetovalo, da v vseh spornih primerih odločajo po vsebini z odločbo in ne zavržejo zahtev s sklepom iz razloga, ker uvedba postopka po 125. členu ZUP ne bi bila možna.
Kar se pa tiče pritožb zaradi molka organa, MOP največkrat ugotavlja, da se pritožujejo tiste osebe, ki ne sledijo zahtevi upravnega organa za dopolnitev vloge, ali pa ne sledijo sklepom upravnega organa, npr. za plačilo predujma za izvedbo dokaza, itd. Zato je ministrstvo poučilo upravne enote, da morajo prekiniti postopek, če gre za kakšno predhodno vprašanje, ki se ne more rešiti v okviru denacionalizacijskega postopka (npr. ugotovitev državljanstva; določitev funkcionalnega zemljišča; izpodbijanje sklenjenega pravnega posla, ipd.).
Pri presoji možnosti za vrnitev nepremičnin v naravi po presoji ministrstva za okolje in prostor ni nobenih “nihanj”. Postopki in pogoji za ugotavljanje ovir za vrnitev podržavljenega premoženja so jasni. Vendar so pritiski strank za vrnitev premoženja v naravi prehudi, zaradi česar se uradne osebe ne morejo odločiti drugače, kot stranke želijo. Večkrat je to tudi razlog, da izvedenci ne opravljajo svojega dela hitro in učinkovito. Enako velja tudi za vrednotenje vložkov najemnikov v najeto nepremičnino in zavezancev za vrnitev, zaradi česar se je vrednost nepremičnine bistveno povečala ter za vrednotenje stavbnega zemljišča. Predpisi so jasni, vendar vlagatelji zahtevkov največkrat vztrajajo, da se nepremičnina vrednoti drugače, kot to določa predpis, ki ga določa ZDEN (npr. kmetijsko zemljišče kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče; porušeni gospodarski objekt po točkovni metodi, namesto po volumenski, ipd.).
Ministrstvo za okolje in prostor rešuje pritožbe tako, da takoj po prispetju rešuje pritožbe zoper tiste upravne akte, ki na prvi stopnji predstavljajo oviro za nadaljevanje postopka (sklepi o prekinitvi postopka; sklepi o določitvi izvedenca in predujma za izvedbo dokaza; odločbe o določitvi skrbnika za posebne primere; sklepi o dovolitvi obnove postopka, ipd.) ter zavrnilne odločbe oziroma sklepe o zavrženju, ko ugotavljajo, da stranki gre pravica ali pa, da je prvostopni organ napačno zavrgel zahtevo stranke. Nekatere pritožbe zato rešujejo s štiri mesečnim zamikom, vendar imajo vseh nerešenih pritožb v denacionalizacijskih postopkih 55. Iz tega izhaja, da bi lahko vse pritožbe reševali v okviru predpisanega roka ali pa le z manjšo prekoračitvijo roka. Vendar na ministrstvu za okolje in prostor menijo, da je pomembneje, da se postopki hitreje odvijajo na prvi stopnji in da je za stranke ustreznejši navedeni način reševanja pritožb.
2.5.6 Druge Upravne zadeve

2.5.6.1 Civilno služenje vojaškega roka

Vsebinski sklop s področja ugovora vesti vojaški dolžnosti, ki je naveden v poročilu Varuha človekovih pravic za leto 1999 je realiziran, saj se nanaša na izvedbo javnega razpisa za izbor organizacij in služb, kjer se izvaja nadomestno civilno služenje vojaškega roka. Javni razpis je bil namreč v letu 1999 izveden in izbrane so bile tudi organizacije ( 115 ).

Glede razlogov za nenapotitve državljanov na opravljanje nadomestne civilne službe v prvem napotitvenem roku po vložitvi prošnje za čimprejšnjo napotitev so vzroki naslednji:
- prednostno se je, tako kot pri vojaških obveznikih, na služenje vojaškega roka napotilo na opravljanje

nadomestne civilne službe državljane mejnih letnikov, torej tiste, ki v koledarskem letu dopolnijo starost 27 let;

- prošnji, ki jo je državljan vložil zaradi čimprejšnje napotitve in je bila vložena že po pričetku aktivnosti v zvezi s posamezno napotitvijo, ni mogoče ugoditi;

- v evidenci so državljani, ki jim je že dalj časa priznana pravica do ugovora vesti, k vojaški dolžnosti, pa še niso bili napoteni.

S povečanjem števila organizacij (med 114 ni Prehodnega doma za tujce), kamor bodo državljani napoteni na opravljanje nadomestne civilne službe in števila načrtovanih za napotitev v letu 2000 (1400 državljanov) in 2001 (1900 državljanov), bo del omenjenih težav rešen.
Na opravljanje nadomestne civilne službe se bodo, v skladu s predpisi, prednostno napotili državljani mejnih letnikov (tisti, ki v koledarskem letu dopolnijo starost 27 let), državljani, ki pridejo na opravljanje nadomestne civilne službe iz tujine, državljani, ki prosijo za čimprejšnjo napotitev in nato ostali državljani, za katere ne obstajajo zakonske ovire na napotitev na služenje (šolanje, pripravništvo, odloženo služenje).
Varuh človekovih pravic navaja, da so bili v letu 2000 pobudniki večinoma tisti, ki so želeli odložiti opravljanje nadomestne civilne službe. V enem primeru je prišlo do težav v zvezi s povračili stroškov državljanom, ki so opravljali nadomestno civilno službo.
Glede na razpoložljive materialne in druge možnosti tudi v preteklem letu ni bilo mogoče napotiti na opravljanje nadomestne civilne službe vseh državljanov, ki so za to zaprosili. Prednostno so se zato napotili državljani mejnih letnikov (tisti, ki dopolnijo 27 let starosti) in tisti, ki jim je že dalj časa priznana pravica do ugovora vesti. Odlaganje napotitve pa urejajo predpisi o vojaški dolžnosti. Tako se je ravnalo tudi v konkretnih primerih.
Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za obrambo sta uskladili vse obračune stroškov, ki pripadajo državljanom, ki jim je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti.
Glede navedb Varuha človekovih pravic v poročilu za leto 2000 je potrebno poudariti, da bi se problem dolge čakalne dobe na civilno služenje vojaškega roka lahko še nadaljeval zaradi omejenih virov finančnih sredstev. Vse organizacije so bile obveščene, da bo v letošnjem letu napoteno na civilno služenje vojaškega roka manj državljanov, kot je bilo prvotno načrtovano. Pričakovati je, da se bodo prav zaradi dolge čakalne dobe državljani še naprej obračali na Varuha človekovih pravic. Zaradi podobnih razlogov prihaja tudi do pritožb organizacij zaradi nerednega plačevanja stroškov civilnega služenja.
2.5.6.2 Žrtve vojnega nasilja

Varuh človekovih pravic v delu svojega letnega poročila, ki se nanaša na izvajanje Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ugotavlja, da se je v letu 2000 zmanjšalo število pobud, ki se nanašajo na uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja po navedenem zakonu. Največ utemeljenih pobud strank je bilo vloženih zaradi dolgotrajnosti pritožbenega postopka pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki pritožbe rešuje od 14 mesecev do dveh let, medtem ko revizija izdanih prvostopnih odločb poteka brez zastojev v predpisanem revizijskem roku.

Razlogi za razmeroma dolgotrajno reševanje zadev s področja uveljavljanja statusa in pravic žrtev vojnega nasilja v pritožbenih postopkih pri MDDSZ so predvsem objektivne narave. Gre predvsem za splet okoliščin, ki jih kljub izredni angažiranosti in intenzivnemu delu strokovne službe ministrstva pri vodenju revizijskih in pritožbenih postopkov na področju uveljavljanja statusa in pravic žrtev vojnega nasilja, ni mogoče v celoti odpraviti. Izredno veliko število vloženih zahtevkov za priznanje statusa in pravic po zakonu (od začetka veljavnosti zakona v letu 1996 je bilo pri upravnih enotah vloženo več kot 75.000 tovrstnih zahtevkov), nenehno spreminjanje in dopolnjevanje zakonodaje s tega področja in vključevanje novih kategorij upravičencev (v zakonodajnem postopku je trenutno že šesta novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja), predpisani šestmesečni prekluzivni rok za revizijo izdanih prvostopnih odločb s hudimi pravnimi posledicami v primeru zamude roka ter omejene materialne in kadrovske možnosti ministrstva so poglavitni razlogi za dolgotrajnejše reševanje pritožbenih postopkov na tem področju.
Strokovna služba Sektorja za vojne invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pri MDDSZ je v letu 2000 obravnavala približno 12.000 upravnih zadev s tega področja. Ministrstvo je izdalo 3000 drugostopnih upravnih odločb in 9000 revizijskih soglasij. Pri tem velja opozoriti, da je potrebno vse »pozitivne« prvostopne odločbe o priznanju statusa in pravic žrtev vojnega nasilja v revizijskem postopku obravnavati v predpisanem šestmesečnem revizijskem roku, v nasprotnem se šteje, da je revizija opravljena in je k prvostopni odločbi dano soglasje. V tem smislu ima revizija odločb prve stopnje prednost pred reševanjem vloženih pritožb strank zoper odločbe prve stopnje, s katerimi je bil že v postopku na prvi stopnji zahtevek stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja zavrnjen in za katere zakonska domneva glede izvršljivosti odločbe prve stopnje po izteku pritožbenega roka ne velja.
Strokovna služba ministrstva se bo tudi v prihodnje, ne glede na navedene objektivne okoliščine, trudila, da bi pritožbene postopke na področju žrtev vojnega nasilja reševala v predpisanem zakonskem roku ter s tem omogočila, da žrtve vojnega nasilja brez nepotrebnega zavlačevanja in v čim krajšem možnem času uveljavijo svoje pravice po zakonu.
2.6 DELOVNA RAZMERJA IN BREZPOSELNOST
V zvezi s pripravo nove delovno pravne zakonodaje, na katero opozarja varuh človekovih pravic, je treba poudariti, da je predlog Zakona o delovnih razmerjih za drugo obravnavo v Državnem zboru RS že dlje časa pripravljen, vendar pa trenutno poteka usklajevanje s socialnimi partnerji, saj bi na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve želeli stališča delojemalcev in delodajalcev do tega zakona čimbolj poenotiti. Vlada predvideva, da bo zakon začel veljati sredi prihodnjega leta, saj je po sprejemu zakona predviden še nekajmesečni vacatio legis.
Ob težavah ki se pojavljajo na tem področju in ki jih opažajo tudi v Uradu varuha moramo opozoriti na dokaj omejeno pristojnost Inšpektorata za delo, saj je s sistemskega vidika za vsakršno reševanje individualnih delovnih sporov oziroma problemov, ki nastanejo na relaciji med delavci in delodajalcem, predvidena sodna pristojnost. Z našega vidika je problematično tudi zastaranje velikega števila prijav (prekrškov), ki jih vlagajo inšpektorji za delo sodnikom za prekrške.
2.6.1.1 Delavci v državnih organih

V Poročilu varuha človekovih pravic za leto 1999 je navedeno, da se več pobud nanaša tudi na razporeditve na druga delovna mesta in nesporazume v zvezi z določanjem višine plače (določitev osnovnega količnika, napredovanje).

V Ministrstvu za obrambo je izredno veliko število ugovorov na višino plače, določitev osnovnega količnika pa predstavlja problem predvsem pri vrednotenju dolžnosti v Slovenski vojski. Ugovori in tožbe se nanašajo tudi na zahteve po zvišanju osnovnega količnika za določitev plače, npr. iz 2,20 na 2,40, kar naj bi bilo v skladu z zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, saj naj bi zakon določil osnovni količnik za delovno mesto podčastnika v višini 2,40.
Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih v 6. členu določa, da so količniki za določitev osnovnih plač odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela. V tabeli, ki je priloga zakona, so navedena nekatera tipična delovna mesta, za dolžnosti v Slovenski vojski pa ni bilo mogoče navesti vseh dolžnosti, niti tipičnih, in to iz vojaško varnostnega vidika. V tabeli so se zato določili le določeni statusi, ki se v vojski pojavljajo in sicer vojak, podčastnik in častnik, s tem, da pri podčastniku in častniku gre za poveljnika določene enote, torej za poveljujočega določenemu številu pripadnikov Slovenske vojske. Poleg tega se zakon, predvsem pa tabela, ne more neposredno uporabljati, ampak se vrednotenje konkretnega delovnega mesta oziroma dolžnosti določi v posebnem aktu in sicer za upravni del Ministrstva za obrambo z aktom o sistemizaciji delovnih mest, za stalno sestavo Slovenske vojske pa v formaciji. V formacijah so količniki določeni glede na posebnost Slovenske vojske in različno zahtevnost dela v posameznih enotah in rodovih vojske.
Glede razporeditev opozarjamo, da se pojavlja problem razločevanja med razporeditvijo na delovno mesto in imenovanjem na dolžnost v Slovenski vojski. Še vedno ni v celoti sprejeto dejstvo, da se z uveljavitvijo zakona o obrambi pripadniki stalne sestave Slovenske vojske ne razporejajo na dolžnosti, temveč se z ukazom ali odredbo imenujejo na dolžnost, skladno z navodilom o pooblastilih za imenovanje in razrešitve v Slovenski vojski (Ur.list št. 28/95 in 72/95). Zoper ta dva akta pa ni predvidenega pravnega sredstva. Imenovanje ali razrešitev ni akt delovno pravne narave, temveč akt vodenja in poveljevanja v vojski. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. U-I-253/96 z dne 2.4.1998, ko je presojalo ustavnost in zakonitost citiranega navodila (točka 12 obrazložitve). Iz navedenega sledi, da ne gre za akt delodajalca, ki se ocenjuje po delovno pravnih predpisih in zoper katerega bi delavec imel pravno varstvo po obstoječih delovno pravnih predpisih, zato tudi ni sodnega varstva.
Varuh navaja, da še vedno ostaja problematična dolžina postopkov pri reševanju zahtev za varstvo pravic na Ministrstvu za obrambo, kjer gre objektivno za preširoko kadrovsko zasedbo v upravi za organizacijo in kadre v sorazmerju do siceršnjega števila zaposlenih in števila pritožb.
Za dolgotrajno reševanje individualnih zadev je vzroke iskati v nezadostni kadrovski zasedbi. Šele konec leta 1999 se je to področje nekoliko formalno uredilo in sicer s sprejemom nove sistemizacije, ko je bil ustanovljen oddelek za delovno pravne zadeve.
V Poročiku je tudi navedeno, da ni jasno, kdaj se posamezna pritožba obravnava po delovno pravni liniji in kdaj po liniji poveljevanja. Varuh predlaga, da se te nejasnosti odpravi z dopolnitvijo predpisov.

Vlada RS meni, da sta zakon o obrambi in pravila službe v Slovenski vojski dovolj jasna in ju v tem delu ni potrebno spreminjati.

Vzroke je iskati predvsem v nepoznavanju predpisov, ki se nanašajo na navedeno problematiko. Z Generalštabom slovenske vojske je dogovorjeno, da bo pripravljen in izveden program predavanj za pripadnike Slovenske vojske v zvezi s predpisi, ki urejajo to področje.
2.7 POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE
Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v poročilu varuha človekovih pravic navedenih nekaj konkretnih primerov, ki jih je obravnaval varuh v preteklem letu. Strinjamo se, da je pomembno pripraviti oziroma izdati izvršilne predpise sočasno ali vsaj v najkrajšem možnem roku po uveljavitvi zakona. Ministrstva se tega dosledno držijo, res pa je, da so nekateri predpisi taki, da njihova priprava zahteva sodelovanje različnih strok in resorjev (Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), kar postopek izdaje akta nekoliko oteži oziroma zavleče.
Za priznavanje in uveljavljanje pravic je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zato se je v večini spornih primerov varuh obračal direktno nanj.

1 2 3 4