Dokument Naslov dokumenta

səhifə	2/4
tarix	27.06.2016
ölçüsü	240.5 Kb.

1 2 3 4

2.5.1 Sistem in delovanje državne uprave

Varuh človekovih pravic kritično ugotavlja stanje glede transparentnosti uprave. Vlada Republike Slovenije se problema zaveda, zato je ob spreminjanju veljavnega Zakona o upravi, to je ob pripravi Predloga zakona o državni upravi, v uvodne določbe umestila člena, ki opredeljujeta poslovanje s strankami in javnost dela.

Nadalje je vlada marca letos sprejela uredbo o načinu poslovanja s strankami, omenjeno že v poročilu Varuha človekovih pravic. Uredba določa posebno funkcijo informatorja v vsakem organu javne uprave, ki je namenjena izključno temu, da daje strankam splošne informacije, ki pa se zagotavljajo tudi v obliki pisnih brošur in po elektronskih medijih oziroma na drug primeren način.
Hkrati je bila sprejeta tudi Uredba o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času v organih državne uprave, ki med drugim načelnika upravne enote pooblašča za koordinacijo uradnih ur izpostav upravnih organov na določenem območju, kar naj bi bistveno prispevalo k dostopnosti in s tem k transparentnosti uprave. Ob tem bi poudarili, da k bistveni izboljšavi glede dostopnosti in preglednosti dela uprave stremi tudi že sprejeta vladna strategija e-poslovanja z vrsto ukrepov (na primer objava obrazcev vlog v upravnih postopkih, elektronsko vlaganje zahtevkov itd ).

V zvezi s hitrostjo reševanja postopkov prav tako pripravljamo vrsto ukrepov. Projekt poenotenja vlog v upravnem postopku naj bi pospešil včasih zamudno fazo vlaganja (nepopolnih) vlog. Novi Zakon o splošnem upravnem postopku, veljaven od aprila 2000, pa je uvedel zakonsko dolžnost upravnega organa, da najkasneje v treh dneh pozove k dopolnitvi pomanjkljive vloge. V skladu z Uredbo o načinu poslovanja s strankami, pa je potrebno na zahtevek stranke o poteku postopka najkasneje v roku treh dni stranko obvestiti o razlogu za zamudo, torej o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Posebno pozornost rokom reševanja zadev posveča tudi upravna inšpekcija.

V zvezi s poenostavitvijo ali celo odpravo nekaterih upravnih postopkov pa se od letošnje pomladi specializirano ukvarja vladna Komisija za odpravo administrativnih ovir (primer konkretnega dela je predlog spremembe Zakona o varstvu osebnih podatkov glede pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc). V februarju letos je Vlada Republike Slovenije glede denacionalizacijskih postopkov sprejela vrsto ukrepov za njihovo pospešitev oziroma dokončanje.
Kar se tiče sistemskih premikov (v poročilu omenjanih v poglavju Upravne zadeve - splošno) se ne pripravlja le sprememba Zakona o vladi in Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, temveč se sistemsko gradi oziroma nadgrajuje celotno javno upravo. Tu je mišljena tako imenovana neposredna uprava (Zakon o vladi, Zakon o državni upravi, Zakon o inšpekcijskem nadzoru) in posredna uprava (novost je zlasti Zakon o javnih agencijah). Podrobneje organizacije in pristojnosti ne navajamo, saj je celota razvidna iz spremljajočega gradiva k predlogom zakonov. Ključnega pomena je ob tem tudi Zakon o javnih uslužbencih, maja 2001 prvič obravnavan v Državnem zboru Republike Slovenije, in seveda Zakon o plačah v javnem sektorju.
Kritična ocena o izvajanju reforme javne uprave je po našem mnenju le delno upravičena, saj je ob vrsti normativnih projektov izvedenih vrsta drugih ukrepov, ki pomenijo zlasti za uporabnike javnih storitev bistven napredek (poleg navedenega je tu še intenzivno ciljno usposabljanje, projekti certificiranja, torej pridobivanja ISO certifikatov kakovosti, informatizacija upravnih enot idr.). Poudariti pa velja, da tudi načrtovani in sprejeti normativni akti niso graditev uprave od ničelne točke, temveč prej obstoječ in delujoč sistem le nadgrajujejo.
Spremembe in dopolnitve Zakona o splošnem upravnem postopku po našem mnenju ne pomenijo kršenje stabilnosti pravnega reda, temveč fleksibilno odzivanje na potrebe in želje po čim bolj zakonitem in ekonomičnem postopku. Zato spremembo zakona načrtujemo tudi v letošnjem letu, s tem da gredo spremembe v smeri odpravljanja ovir za čim hitrejši postopek (spreminjajo oziroma poenostavljajo se instituti ustne obravnave, stranskega udeleženca, izvedenca idr.). Glede očitanega nejasnega razmerja med določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in Uredbe o pisarniškem poslovanju v Uredbi o načinu poslovanja s strankami smo mnenja, da je treba jemati navedena pravila kot komplementarna, saj komuniciranje med upravnimi organi in strankami določajo vsa skupaj. Ob tem pa vlada pripravlja novo Uredbo o poslovanju upravnih organov z dokumentarnim gradivom, ki bo še jasneje določila pravice in obveznosti strank in upravnih organov glede medsebojnega občevanja.

V zvezi z navedeni kršitvami Zakona o splošnem upravnem postopku so posebnega pomena sistemski in posamezni nadzori upravnih inšpektorjev in njihovi ukrepi. S tem v zvezi so bila izrečena opozorila upravnim organom v zvezi s kršitvami posameznih upravnih institutov. Zlasti je bilo opozorjeno na nezadostno upoštevanje določil glede izvajanja posebnih ugotovitvenih postopkov, v katerih strankam večkrat ni bilo omogočeno aktivneje sodelovati pri izvajanju dokazov. Ker se roki, ki so z zakonom predpisani za reševanje upravnih stvari, ne spoštujejo in so nerazumno dolgi, je bilo organom naloženo, da morajo zadeve v postavljenih rokih dokončati. Zavlačevanje postopkov je večkrat tudi posledica dejstva, da drugostopenjski organi praviloma ne odločajo o zadevah, temveč zadeve vračajo organom prve stopnje v ponovni postopek. Pri ugotovljenih hujših kršitvah določb splošnega upravnega postopka so bili predlagani disciplinski ukrepi. V posameznih primerih so bili izrečeni ukrepi napotitve na ponovno preverjanje znanja. Pristojna ministrstva so bila opozorjena na dolžnost nuditi strokovno pomoč in dajanja navodil v zvezi z izvajanjem nalog iz njihove pristojnosti.

2.5.2 Državljanstvo

V poročilu Varuha človekovih pravic za leto 1999 je segment upravnih notranjih zadev s področja državljanstva pozitivno ocenjen v delu, ki zadeva odpravo zaostankov, kar utemeljuje s 50% zmanjšanjem števila prejetih pobud glede postopkov sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi povečanega števila prejetih vlog v letu 1999 (50% povečano število prejetih vlog v letu 1999 v primerjavi z letom 1998), Varuh človekovih pravic opozarja na ponovno podaljšanje čakalne dobe za uvedbo naturalizacijskih postopkov.

Glede navedb Varuha človekovih pravic, da so še vedno aktualni problemi dolgotrajnega reševanja zahtevkov po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in navedb, da Ministrstvo za notranje zadeve pri reševanju zahtevkov bivših pripadnikov JA pri presoji zadržkov iz 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije v zvezi s tretjim odstavkom 40. člena zakona v delu, ki zadeva ugotavljanje nevarnosti za obrambo države, neupravičeno zavrača vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zgolj na podlagi ugotovitev, da gre za nekdanje pripadnike tujih oboroženih sil, Vlada RS daje naslednja pojasnila:
Temeljno načelo mednarodnega prava, uveljavljeno v 1. členu Haaške konvencije s konfliktnih zakonov o državljanstvu iz leta 1930 določa, da je opredelitev, katero osebo določena država šteje za svojega državljana, domena suverene države, dokler je njena zakonodaja v skladu z mednarodnim pravom.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, ki ureja načine in pogoje pridobitve državljanstva Republike Slovenije, temelji na naslednjih načelih, ki so uveljavljena tudi v mednarodnem pravu in sicer:
 načelo prostovoljnosti pridobitve državljanstva,

 načelo preprečevanja apatridnosti,

 načelo efektivnosti slovenskega državljanstva,

 načelo enakopravnosti zakonskih in nezakonskih otrok,

 načelo enakopravnosti moškega in ženske,

 načelo kontinuitete.

Uveljavljanje možnosti pridobitve državljanstva, kot razmerja med državo in posameznikom, je pravica posameznika, sama pridobitev državljanstva, tudi na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, pa ni pravica, temveč status o katerem odloča pristojni organ. Takega statusa ni mogoče iztožiti, če posameznik ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev in če sta ob odločitvi o zahtevku upoštevana obseg in namen zakonskega pooblastila kot pravnega okvira za zavrnitev zahtevka. V takšnih primerih je interes države, izražen v pravici države do zavrnitve prošnje, nad interesom posameznika.
Eden izmed pogojev, ki jih mora izpolnjevati prosilec, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je tudi pogoj opredeljen v 8. točki prvega odstavka 10. člena zakona, to je pogoj, da njegov sprejem v državljanstvo ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Določba zajema tiste elemente, ki predstavljajo lojalnost in zvestobo državi, za katere državljanstvo prosilec prosi. Oseba, ki bo sprejeta v državljanstvo, mora nuditi zagotovilo, da se bo podredila pravnemu redu Republike Slovenije in s tem tudi ne bo delovala zoper politične, varnostne, obrambne, gospodarske in druge vitalne interese države. Sprejemati mora ustavnopravni red države, v kateri namerava živeti in delovati. Predpostavka sprejema v državljanstvo je obstoj dveh interesov in sicer interesa prosilca, ki ga v primeru naturalizacije izkaže s prošnjo za sprejem v državljanstvo in interesa države, da njeni člani sprejemajo tiste temelje, ki jih opredeljuje kot bistvene za svoj obstoj.
40. člen je bil zaradi agresije JA na Republiko Slovenijo spremenjen 14. decembra 1991 (Uradni list Republike Slovenije, št. 30/91) tako, da so bili zaradi razlogov na področju obrambe, varnosti ali javnega reda (tretji odstavek 40. člena zakona) iz kroga upravičencev do slovenskega državljanstva izključeni tisti stalni prebivalci z državljanstvom nekdanje SFRJ, ki so sodelovali pri napadu JA na Republiko Slovenijo.
Osebe, ki so bile prizadete s spremembo zakona so bile obravnavane individualno, odločbe o zavrnitvi vlog pa so morale vsebovati obrazložene razloge, vsakomur pa je bila zagotovljena tudi sodna kontrola.
Upoštevajoč upravno in sodno prakso je MNZ do leta 1996 (do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je odločalo o ustavni pritožbi v konkretnem primeru in zavzelo stališče v sodbi št. Up-84/94 z dne 11.7.1996, da je potrebno pri presoji ali bi sprejem neke osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost ali obrambo države, vloge nekdanjih aktivnih pripadnikov JA, ki so sodelovali v agresiji na Republiko Slovenijo in do 18.07.1991 niso prestopili v enote teritorialne obrambe), zavrnilo z obrazložitvijo, da bi sprejem teh oseb predstavljal nevarnost za obrambo države zaradi aktivnega sodelovanja v oboroženih silah tujih držav. Po sprejeti sodni praksi (od leta 1996) ministrstvo v postopkih za vsakega posameznika, nekdanjega pripadnika JA, ugotavlja njegovo konkretno ravnanje v času opravljanja vojaške službe med agresijo na Republiko Slovenijo in sicer ali je deloval zoper Republiko Slovenijo, zoper njene temeljne vrednote in njeno varnost.
Glede izvajanja določbe tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na možnost zavrnitve zahtevka zaradi razlogov nevarnosti za javni red, pa vlada pojasnjuje:
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-89/99 z dne 10.06.1999 (Uradni list RS, št. 59/99) deloma razveljavilo tretji odstavek 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in sicer v tistem delu, kjer se določbe navezujejo na možnost zavrnitve zahtevka v primeru obstoja nevarnosti za javni red, kar opredeljuje 8. točka prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Posledice te odločitve pomenijo ponovno odločanje na prvi stopnji v vseh tistih primerih, v katerih postopki še niso polnomočno končani (v primerih izdanih sklepov o prekinitvi postopkov zaradi rešitve predhodnega vprašanja; v primerih, ko je bila odločba ministrstva odpravljena v sodnem preizkusu zakonitosti, nov akt pa še ni bil izdan; v vseh tistih primerih, ko je ministrstvo že odločilo o zahtevku, Upravno ali Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je odločalo o tožbi po razveljavitvi tretjega odstavka 40. člena zakona).
V letu 1999 je ministrstvo za notranje zadeve rešilo 51 vlog vloženih na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V 43 primerih je bilo zahtevku ugodeno, v 7 primerih pa so bili zahtevki zavrnjeni.
Pri izvajanju naturalizacijskih postopkov državljanov Zvezne republike Jugoslavije, je ministrstvo za notranje zadeve v letu 1999 kot pristojni organ za odločanje o naturalizacijah ugotovilo, da postopkov v praksi ni mogoče izvajati, ker so zaradi splošno znanih razmer v Zvezni republiki Jugoslaviji, pristojni organi te države ovirali postopke odpusta iz državljanstva Zvezne republike Jugoslavije. Ministrstvo je v mesecu marcu 1999 pripravilo predlog politike, ki temelji na oceni, da državljani Zvezne republike Jugoslavije odpusta iz državljanstva ne morejo uveljaviti, ker je Zvezna republika Jugoslavija z razglasitvijo izrednega stanja ustavila postopke pridobitve in prenehanja državljanstva. Predlog je Vlada Republike Slovenije sprejela 21.06.1999 in sicer v obsegu, ki je omejil izvajanje naturalizacijskih postopkov brez odpusta iz državljanstva Zvezne republike Jugoslavije le dokler bodo trajale izredne razmere v Zvezni republiki Jugoslaviji. Ker je bil sklep Vlade Republike Slovenije sprejet ob koncu izrednega stanja, ki ga je razglasila Zvezna republika Jugoslavija, se politike v praksi ni dalo izvajati. Ministrstvo je zato pripravilo ustrezno stališče glede možnih načinov reševanja naturalizacijskih postopkov za državljane Zvezne republike Jugoslavije in postopke pričelo izvajati brez zahteve po predložitvi dokaza o prenehanju državljanstva Zvezne republike Jugoslavije.
V postopkih redne naturalizacije je v letu 1999 državljanstvo pridobilo 165 oseb, državljanov Zvezne republike Jugoslavije.
Glede navedb Varuha človekovih pravic, da se ministrstvu za notranje zadeve še ni uspelo organizirati za potrebe hitrejšega reševanja pritožb, pojasnjujemo naslednje:
Strokovna služba Ministrstva za notranje zadeve, pristojna za vodenje pritožbenih postopkov zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu je na kadrovsko problematiko opozarjala in posledično temu tudi na počasnost reševanja pritožbenih postopkov v poročilih o uresničevanu zakona o denacionalizaciji ter predlog ukrepov z namenom pospešitve pritožbenih postopkov zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu pripravila v letu 1999 tudi na podlagi zahteve Vlade Republike Slovenije z dne 06.09.1999. Zaradi restrikcij, ki zadevajo zaposlovanje v državni upravi predlogi strokovne službe niso bili realizirani, zato je bila tekoča vzpostavitev reševanja pritožbenih postopkov v letu 1999 nemogoča (v letu 1999 se je pripad pritožb v primerjavi z letom 1998 povečal za 70%), dejstvo pa je, da je strokovna služba ministrstva kljub kadrovski problematiki v obdobju od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do 31.12.1999 rešila 61% prejetih pritožb).
V letu 1999 je ministrstvo prejelo 129 pritožb zoper upravne akte izdane na prvi stopnji, rešenih je bilo 67 pritožb, na odločitev v pritožben postopku je na dan 31.12.1999 čakalo še 412 pritožb (od 25.06.1991 do 31.12.1999 je ministrstvo prejelo 1.039 pritožb zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu).

Glede navedb Varuha človekovih pravic, da Ministrstvo za notranje zadeve v letu 2000 ni odločilo o nobeni vlogi, vloženi na podlagi 40. člena zakona pojasnjujemo, da je ministrstvo za notranje zadeve v letu 2000 rešilo 46 vlog, vloženih na podlagi 40. člena zakona, v 34 primerih je bilo zahtevkom ugodeno, v 10 primerih pa so bili zahtevki zavrnjeni.

Glede navedb Varuha človekovih pravic, ki opozarja na dolgotrajnost naturalizacijskih postopkov, pojasnjujemo, da smo v letu 2000 prejeli 1.602 vlog za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v postopku redne naturalizacije in 501 vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v postopku izredne naturalizacije. V postopku redne naturalizacije je bilo rešenih 2.477 vlog, v postopku izredne naturalizacije pa 311 vlog.
Zaradi odprave zaostankov na področju redne in izredne naturalizacije smo predlagali dodatno zaposlitev petih delavcev, ki bi reševali izključno te postopke. Predlog zaradi restrikcij pri zaposlovanju v državni upravi ni bil realiziran.
Glede navedb Varuha človekovih pravic o dolgotrajnosti reševanja pritožbenih postopkov je ministrstvo, upoštevajoč usmeritve Vlade Republike Slovenije glede pospešitve postopkov denacionalizacije in pritožbenih postopkov, ki zadevajo ugotavljanje državljanstva v postopkih denacionalizacije, kljub kadrovski problematiki za odpravo zaostankov, zagotovilo dodatne delavce, ki so jeseni začeli izvajati izključno te postopke. Ob tem morda ne bo odveč pojasnilo, da je bilo na dan 30.06.2001 nerešenih še 20 pritožb zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu denacionalizacijskih upravičencev izdanih na prvi stopnji. V letu 2000 pa je ministrstvo prejelo 104 pritožbe zoper ugotovitvene odločbe o državljanstvu izdane na prvi stopnji, rešenih je bilo 135 pritožb, na dan 31.12.2000 je na odločitev čakalo še 381 pritožb.
Glede navedb Varuha človekovih pravic, da se ugotovitveni postopki državljanstva na I. stopnji rešujejo z zaostanki, pojasnjujemo, da so upravne enote v letu 2000 izdale 401 ugotovitveno odločbo o državljanstvu za potrebe denacionalizacije, prejele pa so 171 novih zahtevkov za izdajo ugotovitvenih odločb v smislu tretjega odstavka 63. člena zakona (v letu 1999 so prejele 163 takih zahtevkov). Ugotovitveni postopki na I. stopnji se izvajajo tekoče brez zaostankov, dejstvo pa je, da prvostopni organi prejemajo popolnoma nove zahtevke za izdajo ugotovitvenih odločb s strani organov, ki vodijo denacionalizacijo, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da so na posameznih upravnih enotah nekateri postopki denacionalizacije še nezačeti, kar posledično vpliva na povečano število vloženih zahtevkov za izdajo ugotovitvenih odločb in povečan pripad vloženih pritožb zoper izdane odločbe.
2.5.3 Tujci

V poglavju z naslovom Tujci (Poročilo za leto 1999), Varuh človekovih pravic navaja takrat dostopno številko prošenj, ki jih je bilo približno 12.000. Skupno število vlog po ZUSDDD, katerega rok za oddajo prošenj je bil 28.12.1999, je 12.907.

Želeli bi opozoriti, da je od navedenega števila prosilcev bilo le 412 oseb, ki si od osamosvojitve do uveljavitve ZUSDDD niso urejali dovoljenja za prebivanje, oziroma 1281 tujcev, ki so si svoj status po Zakonu o tujcih urejali le enkrat.
Ministrstvo za notranje zadeve se je organiziralo tako, da je zagotovilo čim hitrejše reševanje vlog. Žal pa je ob takem pripadu vlog težko zagotoviti, da bodo vloge rešene v zakonitem roku.
Varuh človekovih pravic opozarja tudi za primer-pobudo slovenskega državljana, ki se je v letu 1999 poročil z državljanko Ukrajine in s tem povezano problematiko združevanja družine. Ministrstvo za notranje zadeve je podrobno proučilo navedbe Varuha človekovih pravic v zvezi s problematiko združevanja družine po Zakonu o tujcih, tudi z vidika ekonomičnosti upravnega postopka. Navedbe so bile v največji možni meri upoštevane tako, da se sedaj vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje lahko vloži tako na Diplomatsko konzularno predstavništvo, kot tudi na upravno enoto. Taka navodila so bila posredovana upravnim enotam.
Varuh človekovih pravic pravilno ugotavlja, da v letu 2000 še ni bilo odločeno o vseh zahtevkih po ZUSDDD. Vendar so tudi v tem letu jasno izraženi napori ministrstva, da o vlogah po tem zakonu odloči čimprej. V tem letu je bilo odločeno v 6636 zadevah.
V zvezi s poizvedbami Varuha človekovih pravic o obravnavi vlog po ZUSDDD zaradi dolgotrajnosti postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pojasnjujemo navedbo, da dveh vlog ministrstvo ni imelo v evidenci. Za eno vlogo je bilo naknadno ugotovljeno, da so bili posredovani napačni osebni podatki. Po ponovnem preverjanju podatkov pa je bilo ugotovljeno, da se vloga že nahaja na ministrstvu. Pri drugi zadevi pa vloge ni bilo evidentirane zato, ker pobudnik vloge sploh ni oddal. Oddal jo je šele po poizvedbi Varuha človekovih pravic.
O razveljaviti dela 3. člena ZUSDDD pojasnjujemo, da je ministrstvo za notranje zadeve pripravilo spremembe in dopolnitve zakona, ki je na dnevnem redu 7. redne seje Državnega zbora Republike Slovenije.
V zvezi z upoštevanjem roka za odločanje o pritožbah pa pojasnjujemo, da gre za posamezne primere, pri katerih gre za odstopanje od z zakonom določenega roka.
V letu 2000 je v Republiki Sloveniji zaprosilo za azil 9244 tujcev, kar je nedvomno povzročilo težave pri nastanitvi tujcev v Azilnem domu na Celovški 166 v Ljubljani. V letu 2001 je do 01.06.2001 za azil zaprosilo 10% manj tujcev, kot v enakem obdobju leta 2000. Kljub temu smo z različnimi ukrepi dosegli, da je standard nastanitve na Celovški 166 v Ljubljani zgleden. Število nastanjenih prosilcev za azil v Azilnem domu se v povprečju giblje od 45 do 65 nastanjenih tujcev, pri čemer ostale prosilce za azil razseljujemo na druge lokacije, in sicer v Zbirne centre Urada za priseljevanje in begunce.
Glede sprejemanja zakonodaje in predpisov na področju azila je Vlada Republike Slovenije sprejela Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu, ki naj bi bil obravnavan na julijski seji Državnega zbora Republike Slovenije. Prav tako je MNZ pričelo s pripravo podzakonskega akta, ki bo urejal pravice prosilcev za azil in ga mora v skladu z Zakonom o azilu izdati minister. Pravilnik bo potrebno uskladiti še s pristojnimi ministrstvi.
Glede izgradnje Azilnega doma je lokacija določena. Trenutno se pripravlja vsa potrebna dokumentacija za nakup zemljišča, za katerega so sredstva zagotovljena v proračunu Republike Slovenije za leto 2001.
Glede pristojnega organa za izdajo dovoljenj za začasno zadrževanje po Zakonu o azilu lahko pojasnimo, da ne obstaja nikakršnih dvomov da je to Sektor za azil ministrstva. Taka dovoljenja so bila izdana 7 tujcem, ki so bili prosilci za azil.
2.5.3.1 Potrdilo o skupnem gospodinjstvu za tujca

Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, štev.6/83 in Uradni list RS, štev.26/90 in 11/91) je urejal prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ter vodenje evidenc gospodinjstva zgolj za državljane Republike Slovenije in ne tudi za tujce z dovoljenji za prebivanje. Poleg tega nobena določba Zakona o tujcih ni predpisovala, da bi bil tujec ob prijavi, odjavi ali spremembi stalnega ali začasnega prebivališča dolžan posredovati podatek o pripadnosti gospodinjstvu.

Šele nov Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, štev.9/01), ki je bil sprejet 26.01.2001, je poenotil prijavno-odjavno obveznost za državljane Republike Slovenije in tujce. Tako tudi tujec, ki ima izdano dovoljenje za stalno prebivanje, ob prijavi stalnega prebivališča posreduje podatek o pripadnosti gospodinjstvu, nosilcu gospodinjstva in sorodstvenem razmerju (prvi odstavek 7.člena zakona), zato ga je potrebno vpisati v gospodinjsko evidenco ter mu izdati potrdilo iz te evidence.
2.5.4 Davki

Varuh človekovih pravic v svojem poročilu za leto 2000, v zvezi z delom Davčne uprave Republike Slovenije ugotavlja, da reševanje pritožb še vedno ni dovolj ažurno. Varuh človekovih pravic v poročilu ugotavlja, da je delež pobud zaradi neustreznega vodenja davčnega postopka nekoliko manjši. Še posebej to velja glede časa, v katerem se rešujejo pritožbe proti prvostopnim odločbam. Varuh je mnenja, da zmanjšano število pobud, ki se nanašajo na čas, v katerem se rešujejo pritožbe kaže, da so v Glavnem davčnem uradu naredili korak naprej k cilju, da bi se o pritožbah odločalo v zakonskem roku.

V zvezi z ugotovitvami Varuha človekovih pravic moramo poudariti, da se je v letu 2000 število nerešenih pritožbenih zadev občutno zmanjšalo. Konec leta 2000 je ostalo na prvi in drugi stopnji skupno nerešenih 8.665 pritožb, kar je za 29% manj kot leta 1999. V letu 2000 je bilo rešenih 18.753 pritožb, 535 pritožb pa je bilo umaknjenih.
V preteklih letih je varuh človekovih pravic opozarjal zlasti na dolgotrajnost reševanja pritožb na drugi stopnji. Pri reševanju pritožb na drugi stopnji je bil v letu 2000 storjen precejšen napredek v smislu hitrejšega reševanja pritožbenih zadev. V primerjavi z letom 1999 je bilo rešenih za 48% več pritožb kot v letu 1999, tako da je konec leta ostalo nerešenih 5597 pritožb, kar je za 31% manj kot konec leta 1999. Število nerešenih pritožb se je zlasti zmanjšalo na področju dohodnine, prisilne izterjave davkov ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
V načrtu reševanja pritožb na 2. stopnji v letu 2001 smo predvideli zmanjšanje nerešenih pritožb glede na stanje konec leta 2000, tako da bi tekoče reševali pritožbe s področja dohodnine in prisilne izterjave, pritožbe z ostalih področij pa z manjšimi zaostanki.
Davčni zavezanci so v letu 2000 vložili 15.479 pritožb, to je za 23% manj kot v preteklem letu. Davčna uprava ocenjuje, da se število vloženih pritožb zmanjšuje tudi zaradi boljšega sodelovanja med davčno upravo in zavezanci, izobraževanja davčnih zavezancev ter večje dostopnosti informacij s področja davkov.
Druge ugotovitve varuha človekovih pravic, ki se nanašajo na vodenje davčnih postopkov, bo Ministrstvo za finance proučilo in ob pripravi davčnih predpisov vključilo ustrezne rešitve, z namenom ažurnejšega vodenja navedenih davčnih postopkov.

1 2 3 4